Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da je toženec ravnal v stiski (2. odst. 161.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR), ko je ustrelil tožnikovega psa. Okoliščine, v katerih je prišlo do tega, opravičujejo to stališče. Toženec je psa ustrelil, ko je tekel proti njegovi izvenzakonski partnerki. Bil je vznemirjen , ker je videl poklano perutnino. Tožnikova psa sta bila velika in močna. Ni pomembno, da sta bila lovske pasme, ki na splošno ljudem ni nevarna. Okoliščine so bile take, da so opravičevale ugotovljeno ukrepanje. Ni bilo ne časa ne možnosti preverjati, kaj bosta psa storila v prihodnjih trenutkih.

Izrek

Revizija zoper sodbo, s katero je odločeno o tožbenem zahtevku I. U., se zavrne kot neutemeljena. Revizija zoper sodbo, s katero je odločeno o nasprotnem tožbenem zahtevku Z. V., se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek I. U. na plačilo odškodnine v znesku 1.600.000,00 SIT, deloma pa je ugodilo nasprotnemu zahtevku Z. V. ter odločilo, da mu mora U. plačati odškodnino v znesku 36.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji nasprotni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta lovska psa nemška žimavca, katerih lastnik je bil I. U. (v nadaljnjem tožnik), ušla iz obore in na posestvu Z. V. (v nadaljnjem toženec) pomorila perutnino. Enega od psov je toženec ustrelil, ko je tekel proti njegovi izvenzakonski partnerki. Ugotovilo je, da je toženec lovec in da leži njegovo posestvo v lovišču Č. Sprejelo je stališče, da je toženec ravnal v stiski in zato tožniku ni odgovoren za škodo, ko je pokončal njegovega psa. Tožnik pa je odgovoren za škodo, ki sta jo tožencu povzročila njegova psa.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je stališče, da je toženec ravnal v stiski in zato tožniku ni dolžan povrniti škode, pač pa je tožnik odgovoren za škodo, ki sta jo tožencu povzročila njegova psa.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi očita, da se ni opredelila o pritožbeni navedbi, da odškodninska odgovornost za škodo po živali ni objektivna. Sklicuje se na 1321. par. ODZ, po katerem ni dovoljeno pobiti tuje živali, ki povzroča škodo na tujem zemljišču. Ugovarja ugotovitvi, da sta njegova psa poklala toženčevo perutnino in tudi, da sta napadla njegovo partnerko. Poudarja, da je toženec lovec in da je psa ustrelil na območju lovišča Č., sam pa je član LD P. ter v drugem lovišču ni smel streljati. Poudarja, da ni šlo za potepuškega psa in da po sklepu Lovske zveze Slovenije ni dovoljeno pokončati lovskega psa. Opozarja na neskladje med posameznimi dokazi. Zanika, da bi zanemaril nadzor nad psoma.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija zoper sodbo o tožnikovem zahtevku ni utemeljena, revizija zoper sodbo o toženčevem nasprotnem zahtevku pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da je toženec ravnal v stiski (2. odst. 161.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR), ko je ustrelil tožnikovega psa. Okoliščine, v katerih je prišlo do tega, opravičujejo to stališče. Toženec je psa ustrelil, ko je tekel proti njegovi izvenzakonski partnerki. Bil je vznemirjen , ker je videl poklano perutnino. Tožnikova psa sta bila velika in močna. Ni pomembno, da sta bila lovske pasme, ki na splošno ljudem ni nevarna. Okoliščine so bile take, da so opravičevale ugotovljeno ukrepanje. Ni bilo ne časa ne možnosti preverjati, kaj bosta psa storila v prihodnjih trenutkih. Toženec je na podlagi takratnega dogajanja ocenil, da je ogrožena njegova partnerka in je bil na podlagi določbe 2. odst. 161. čl. ZOR upravičen grozečo škodo odvrniti. Vendar je bil toženec ne glede na navedeno upravičen pokončati tožnikovega psa na podlagi določbe 2. odst. 17. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur.čl. SRS št. 25/76 - 29/95). Po tej določbi sme član lovske organizacije pokončati psa, ki se giblje v lovišču brez nadzorstva in je oddaljen več kot 200 m od hiš in več kot 50 m od gospodarja. Tožnikova psa sta bila v lovišču brez nadzora in nista bila na šolanju ali pri lovu (3. odst. 17.čl. navedenega zakona). Toženec je bil lovec. Okoliščine, v katerih sme po 17.čl. navedenega zakona lovec pokončati psa brez nadzora, so v celoti izkazane. Toženec je torej ravnal tako, kot mu dovoljuje zakon. Zato v njegovem ravnanju ni protipravnosti. To je zadosten razlog, da tožniku ni odškodninsko odgovoren.

V zvezi s tožnikovim zahtevkom ni pomembno, ali je podana tožnikova krivda za to, da sta mu psa ušla izpod nadzora. Tudi če tožnikovi skrbnosti ne bi bilo mogoče ničesar očitati, to še ne bi bil razlog za toženčevo odškodninsko odgovornost. Dejstvo je, da sta tožnikova psa ušla in se brez nadzorstva gibala po lovišču. Tožnik sploh ni vedel, kje sta. Zato mora tožnik sam trpeti škodo, ki mu je nastala zaradi pokončanja psa v takih okoliščinah. Zatrjevani sklep Lovske zveze Slovenije v zvezi s tem nima nobenega pomena. Sklep ne more spremeniti zakonske določbe. Sklep, s katerim bi se dopuščalo ravnanje, zaradi katerega lahko drugega zadene škoda, tudi sicer ne more biti podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti.

Toženec je s pokončanjem psa tožniku sicer povzročil škodo, vendar njegovo ravnanje nima elementov odškodninskega delikta, ker ni protipravno. Zato tožnikov zahtevek na povrnitev škode ni utemeljen. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Prav tako niso podani drugi uveljavljani revizijski razlogi. Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka ima v mislih. Revizijsko sodišče pa glede na določbo 386.čl.Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) po uradni dolžnosti pazi samo na kršitev po 10. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Te kršitve ni. Kolikor revizija izpodbija oceno dokazov in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve, ne gre za kršitve določb pravdnega postopka, ampak za izpodbijanje dejanskih ugotovitev, česar pa revizijsko sodišče ne more upoštevati (3. odst. 385.čl. ZPP).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo o tožnikovem zahtevku kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Revizija zoper sodbo o nasprotnem zahtevku pa ni dovoljena.

Nasprotnemu zahtevku je bilo pravnomočno ugodeno v višini 36.000,00 SIT. Po zakonu o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS št. 55/92) je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000,00 SIT (9.čl. navedenega zakona v zvezi z 2. odst. 382.čl. ZPP). Vrednost spornega predmeta v sodbi o nasprotnem zahtevku torej ni zadostna, da bi bila revizija dovoljena. Gre za samostojen zahtevek, za katerega se predpostavke za dovoljenost revizije ugotavljajo ločeno. Sklep revizijskega sodišča o reviziji zoper to sodbo temelji na 392.čl. ZPP.