Jedro

Za začetek teka zastaralnega roka v obravnavani zadevi ni pomemben ne trenutek zaključka oziroma prevzema del, ne zapadlost končne situacije, temveč zapadlost 3. začasne situacije.

Zgolj dejstvo, da je tožena stranka kot izvajalec družbi B. d.o.o. kot naročniku plačala storitve za drugačne količine kakor tožeči stranki kot podizvajalcu, še ne pomeni, da je bila tožena stranka s tem obogatena, predvsem pa ne na račun tožeče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95473/2010 z dne 9. 7. 2010 in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka M. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki P. P. s.p., znesek 44.540,21 € (14.025,00 + 30.512,21) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.05.2010 dalje do plačila ter ji povrniti njene izvršilne stroške v znesku 1,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi opr. št. VL 95473/2010 z dne 09.07.2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.“ (II. točka izreka); - odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.003,40 EUR, v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Deponiranje materiala (račun št. 023/2010 z dne 30. 4. 2010)

5. Tožeča stranka je vtoževala plačilo zneska 14.028,00 EUR po računu 023/2010 za preostalo trajno deponiranje izkopanega materiala v količini 3.500 m3 (priloga A2), ki ga je izdala na podlagi gradbene pogodbe št. 023/07, sklenjene dne 16. 1. 2007 med tožečo stranko kot izvajalcem in toženo stranko kot naročnikom (list. št. 15 do 18). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zaradi zastaranja zavrnilo. Kot začetek teka triletnega zastaralnega roka (1) je upoštevalo naslednji dan po zapadlosti 3. začasne situacije z dne 31. 3. 2007 (priloga B13). Pritožnik nasprotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zapadlost zaključne situacije z dne 30. 10. 2007 (priloga B14), za katero je tudi prepričan, da nadomešča končni obračun.

6. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (2). To je praviloma ob zapadlosti terjatve oziroma, če je ta odvisna od dejanja upnika, ob njegovi pasivnosti lahko tudi že prej, po izteku primernega roka za upnikovo dejanje, ki bi bilo potrebno za nastanek zapadlosti (3). Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno torej, kdaj je tožeča stranka pridobila od tožene stranke pravico terjati plačilo za vtoževana dela.

7. 3. začasna situacija po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje zajema dela, opravljena do 25. 3. 2007, in se med drugim nanaša tudi na stroške deponiranja izkopanega materiala. Prav delno oziroma dodatno plačilo teh stroškov pa vtožuje tožeča stranka z utemeljitvijo, da ji jih je tožena stranka priznala le za 6.000 m3 in ne za 9.500 m3, kolikor je bilo potrebno za dejansko trajno deponiranje materiala. Vendar bi morala tožeča stranka, v kolikor je menila, da so ji bili s 3. začasno situacijo priznani stroški trajnega deponiranja v prenizki višini, to situacijo glede količine izpodbijati v roku, ki je bil določen za plačilo na podlagi situacije (4). Da bi ravnala tako, ni zatrjevala. To pomeni, da je za dela, obračunana s 3. začasno situacijo, med katerimi so tudi dela za trajno deponiranje, zastaralni rok začel teči z zapadlostjo te situacije. Takrat je namreč tožeča stranka pridobila pravico terjati plačilo vtoževanih stroškov.

8. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na možnost, da bi še v zaključni situaciji lahko obračunala dela, ki jih ni zaračunala v začasnih situacijah, saj glede vtoževanih stroškov tega ni storila. Začasne situacije se izstavijo na podlagi izvedenih količin pogodbenih del in pogodbenih cen, z njimi pa se obračunava vrednost del, izvedenih med gradnjo (5). Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil izkop z deponiranjem zaključen 12. 3. 2007 ter da po potrditvi 3. začasne situacije tožeča stranka ni izvajala nobenih izkopov ali odvozov več. Zato pritožnik ne more uspeti niti z navedbo, da vsa dela niso bila zaključena s 3. začasno situacijo, saj dela, obračunana z zaključno situacijo (6), ne predstavljajo del, plačilo katerih vtožuje tožeča stranka. Za začetek teka zastaralnega roka v obravnavani zadevi tako ni pomemben ne trenutek zaključka oziroma prevzema del ne zapadlost končne situacije temveč, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, zapadlost 3. začasne situacije. Pritožbenih stališč ne potrjuje niti sodna praksa, na katero se pritožnik sklicuje. V obravnavani zadevi pravdni stranki plačila vtoževanih stroškov namreč nista vezali na dokončni obračun, kot sta to (le) za 10 % pogodbene vrednosti storili v zadevi II Ips 31/2009, temveč na posamezne potrjene situacije (7).

9. Drugačne odločitve pritožnik ne more doseči niti z zatrjevanjem, da je potrditev zaključne situacije nadomestila končni obračun. PGU izrecno razlikujejo končno situacijo od končnega obračuna, zato enačenje njunega pomena in posledic ni pravilno (8). Pa četudi bi bilo tako, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v tem delu ne bi bila uspešna. Ker ima končni obračun naravo zunajsodne poravnave, globalno ureja pravna razmerja iz sporne gradbene pogodbe. (9) Zato tožeča stranka v odsotnosti drugačnega dogovora poleg zneska, priznanega s končnim obračunom oziroma z zaključno situacijo, do plačila preostalih del ni upravičena.

Izkop materiala (neupravičena pridobitev)

10. Tožeča stranka je plačilo zneska 30.512,21 EUR zahtevala od tožene stranke na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (10). Zatrjevala je, da ji tožena stranka ni priznala dejansko izvedenih količin izkopov, kot jih je sama zaračunala svojemu naročniku B. d.o.o., zaradi česar je bila tožena stranka na račun tožeče obogatena. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožeča stranka zahtevka ni ustrezno substancirala, poleg tega pa je presodilo, da terjatev temelji na gradbeni pogodbi št. 023/07. Zato je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

11. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu OZ mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je prišlo do premika premoženja brez pravnega temelja, za katerega je sama prikrajšana, tožena stranka pa je obogatena, pri čemer mora med obogatitvijo in prikrajšanjem obstajati vzročna zveza. Dejansko stanje, na katerem tožeča stranka gradi svoj zahtevek, ne predstavlja primera neupravičene obogatitve.

12. Že navedbe tožeče stranke so si povsem nasprotujoče. Po eni strani trdi, da ob izstavitvi zaključne situacije z dne 30. 10. 2007 zaradi zamolčanja tožene stranke ni vedela za dejanske količine izkopa , za kar je izvedela šele naknadno, zato je to delo obračunala po pogodbeni ceni 4,50 EUR/m3. Iz teh navedb izhaja, da predstavlja temelj zahtevku gradbena pogodba št. 023/07. V takem primeru institut neupravičene obogatitve ne pride v poštev, pritožbeni očitki o preširokem tolmačenju tega instituta pa niso utemeljeni. Na drugi strani pritožnik opozarja, da izkopi v zemljini, pomešani z glino in drugi zemeljski izkopi, ki niso prodno peščeni, niso bili predmet gradbene pogodbe št. 023/07 in jih tožeča stranka ni prevzela v izvajanje. Zakaj oziroma na kakšnem temelju je ta dela potem opravila in zanje zahtevala plačilo, ne pojasni (11). Zgolj dejstvo, da je tožena stranka kot izvajalec družbi B. d.o.o. kot naročniku plačala storitve za drugačne količine kakor tožeči stranki kot podizvajalcu, pa še ne pomeni, da je bila tožena stranka s tem obogatena, predvsem pa ne na račun tožeče. Razmerje med pravdnima strankama na eni strani in toženo stranko ter družbo B. d.o.o. na drugi strani je samostojno in učinkuje inter partes. Zato med zatrjevano koristjo tožene stranke in prikrajšanjem tožene ni nikakšrne pravno relevantne vzročne zveze. Ker tožeča stranka torej ni zatrjevala pravno pomembnih dejstev za terjatev iz neupravičene pridobitve, tožba v tem delu ni bila sklepčna.

Pravdni stroški

13. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo 2.003,40 EUR pravdnih stroškov. Tak je seštevek utemeljeno priglašenih stroškov tožene stranke na l. št. 96 in 132. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje sicer pomotoma zapisalo, da gre toženi stranki za nagrado za narok po tar. št. 3102760,80 EUR, namesto 764,40 EUR. Vendar to na pravilnost stroškovne odločitve ni vplivalo.

Sklepno

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) 349. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

(2) Prvi odstavek 336. člena OZ.

(3) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 31/2009 z dne 20. 3. 2012. (4) Prim. 64. člen Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU) in 9. člen gradbene pogodbe št. 023/07. (5) Prim. 62. člen PGU.

(6) Naknadno izvedeni zasipi in stroški dodatnih prevozov.

(7) Prim. 9. člen gradbene pogodbe št. 023/07. (8) Glej tretji odstavek 62. člena PGU in 116. do 118. člen PGU.

(9) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 478/2004 z dne 23. 2. 2006. (10) 190. člen OZ.

(11) Da je na primer šlo za poslovodstvo brez naročila ali izdatek za drugega.