Jedro

Toženec v izreku ni odločil o zahtevku tožnika za povračilo stroškov postopka in tega zahtevka ni zavrnil, kot bi to narekovali zgoraj citirani razlogi in stališče o prevalitvi teh stroškov na tožnika po krivdnem načelu. Toženec je v izreku, po razumevanju sodišča, odločil le o tem, da njemu niso nastali posebni stroški postopka. Odločitev o tožnikovi zahtevi je torej izostala.

Izrek

I. V zvezi z vloženo tožbo se 3. točka sklepa in odločbe Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada št. 36003-71/2016-26 z dne 11. 12. 2020 odpravi ter se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S predmetnim sklepom in odločbo je toženec podaljšal tožniku rok za opredelitev do poročila in predložitev dokazil (1. točka izreka) ter vzdržal v veljavi odločbo o podelitvi pravice do neprofitne finančne vzpodbude (2. točka izreka). Z izpodbijano 3. točko izreka pa je odločil, da _stroškov postopka ni bilo_.

2. Glede odločitve o stroških iz obrazložitve predmetnega sklepa in odločbe izhaja, da v zvezi s stroški, nastalimi vlagatelju oz. njegovemu pooblaščencu v obnovljenem postopku, kot so bili priglašeni 17. 11. 2020, 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v tretjem odstavku določa posebno pravilo o kritju stroškov, povzročenih po krivdi ali iz nagajivosti. Ker bi tožnik po mnenju toženca lahko dve elektronski sporočili iz oktobra 2016, ki ju toženec šteje za verodostojni, predložil v postopku že pred obnovo ali kasneje pred vložitvijo tožbe, kot je predložil tudi ostalo elektronsko korespondenco, gre za _stroške, nastale izključno po njegovi krivdi_. Tožnik namreč tega ni storil, temveč ju je predložil šele novembra 2020, posledično pa je bila obnova postopka potrebna, nastali so sodni stroški zaradi vložene tožbe ter stroški za zastopanje tožnika s strani pooblaščenega odvetnika. Zato je bilo treba odločiti, kot izhaja iz izreka predmetne odločbe.

3. Nadalje iz obrazložitve predmetnega sklepa in odločbe izhaja še, da stroški postopka niso bili zaznamovani, taksa za vlogo ter sklep in odločbo pa se po zakonu ne plača. 4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano 3. točko izreka sklepa in odločbe ter pojasni potek dosedanjega upravnega postopka, prav tako pa obširno navaja, da je toženec napačno vodil dokazni postopek, zato krivda za nastanek stroškov ni na strani tožnika. V vsakem primeru pa tožnik teh stroškov ni povzročil namerno, česar toženec pravzaprav sploh ni ugotovil (kljub zakonskemu pogoju, ki je v tej zvezi določen). Sodišču predlaga, naj o zadevi samo odloči in tožencu naloži, da tožniku povrne priglašenih 603,90 EUR stroškov, podredno pa da naj zadevo vrne tožencu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora, ki jih priglaša. 5. Toženec je podal obrazložen odgovor na tožbo in sodišču predlagal njeno zavrnitev.

6. Točko 3 predmetnega sklepa in odločbe je treba odpraviti.

7. Tožnik je v postopku zahteval povrnitev stroškov, ki jih je priglasil v zvezi s svojimi procesnimi dejanji, opravljenimi v obnovljenem postopku. Toženec je v obrazložitvi predmetnega sklepa in odločbe v tej zvezi ob sklicevanju na tretji odstavek 113. člena ZUP zapisal, da gre za stroške, nastale izključno po tožnikovi krivdi, in da je zato treba odločiti, kot izhaja iz izreka predmetne odločbe. Nadalje iz obrazložitve predmetnega sklepa in odločbe izhaja še, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

8. Iz izpodbijane 3. točke izreka predmetnega sklepa in odločbe pa izhaja le, da stroškov postopka ni bilo. Toženec torej v izreku ni odločil o zahtevku tožnika za povračilo stroškov postopka in tega zahtevka ni zavrnil, kot bi to narekovali zgoraj citirani razlogi in stališče o prevalitvi teh stroškov na tožnika po krivdnem načelu. Toženec je v izreku, po razumevanju sodišča, odločil le o tem, da njemu niso nastali posebni stroški postopka. Odločitev o tožnikovi zahtevi je torej izostala.

9. Na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sme sodišče, kadar ima upravni akt takšne bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti (lahko tudi ob odstopu od načela kontradiktornosti postopka). Cit. določilo se nanaša na predhodni preizkus izpodbijanega akta, ki ga sodišče vrši v fazi oz. v zvezi s fazo predhodnega preizkusa tožbe. Ta preizkus je namenjen predhodnemu preverjanju, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnih aktov, sploh mogoč; za to pa je poleg za sodno presojo sposobne tožbe seveda potreben tudi upravni akt z vsebino, ki takšno presojo omogoča; brez upravnega akta z vsebino, ki bi lahko bila predmet presoje in s tem upravnega spora, pa do tega niti ne more priti.1

10. Za takšno bistveno pomanjkljivost pa lahko gre med drugim tudi v primerih, ko izpodbijani akt nima izreka.2 Prav to pa je tista bistvena in prvi pogled očitna pomanjkljivost, ki jo je mogoče zaznati v predmetnem sklepu in odločbi.

11. Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 izpodbijano 3. točko odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponovni postopek. Tožnik je sicer v tožbi odločitvi organa nasprotoval iz drugih razlogov, vendar pa se sodišče, ker je ugodilo tožbi že po prvem odstavku 37. člena ZUS-1, v nadaljnjo vsebinsko presojo ni spuščalo.

12. Tožnik se je v tožbi sicer primarno zavzemal za odločanje v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na to ni vezano.3 Podredno pa je tožnik izpodbijal sporno 3. točko izreka, kar pomeni, da je pravna situacija, do katere je prišlo z izdajo te sodbe, enaka, kot če bi s tožbo uspel. Sodišče je zato tudi pri odločitvi o stroških upoštevalo tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika v postopku zastopala odvetniška pisarna, zadeva pa je bila rešena izven naroka, se tožniku prizna 285,00 EUR stroškov ter pripadajoči znesek davka na dodano vrednost. 13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj se je zadeva zaključila v okviru predhodnega preizkusa izpodbijanega akta, pri čemer po določbi 4. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt takšne bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

1 Povzeto po Andrej Kmecl, komentar k 37. členu v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 251. 2 Janez Breznik, komentar k 37. členu v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 208, str. 267. 3 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.