Jedro

Res je, da ZST v 26. čl. predpisuje, da sodišče stranko, ki ob vložitvi vloge ne plača sodne takse ali ne plača vse takse, s pisno vlogo pozove, naj v določenem roku plača dolžno takso, kar pa še ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru toženo stranko na obširen in celovit način opozoriti, zakaj znaša njena taksna obveznost za pritožbo v tistem trenutku ravno 76,73 EUR. Pravno relevantno je, da je znašala na dan 1.4.2008 dolžna sodna taksa za pritožbo 76,73 EUR, pri čemer bi morala tožena stranka ta znesek plačati v roku 8 dni, česar pa ni storila, temveč je iz tega naslova plačala zgolj 27,15 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se toženčeva napoved pritožbe šteje za umaknjeno.

Zoper ta sklep se je brez izrecne opredelitve pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in dopusti pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje 1.4.2008 izdalo sklep, da mora tožena stranka plačati sodno takso za pritožbo v višini 910 točk oz. 74,73 EUR. Ker je tožena stranka pred tem ob napovedi pritožbe že plačala sodno takso v višini 47,58 EUR, je ob dopolnitvi napovedi pritožbe plačala še manjkajočih 23,79 EUR in o tem tudi izrecno opozorila sodišča. Šele iz izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da znaša celotna taksa za pritožbo 1.200 točk oz. 98,52 EUR, spričo česar bi morala tožena stranka za pritožbo plačati še manjkajočih 74,73 EUR. Takšne ali podobne formulacije pa sklep z dne 1.4.2008 ni vseboval, zato tožena stranka ni nesporno vedela, koliko sodne takse za pritožbo mora še plačati.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V postopkih v gospodarskih sporih majhne vrednosti nastane taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbo ob napovedi pritožbe (2. odst. 497. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Plačilo te sodne takse je procesna predpostavka za vodenje pritožbenega postopka in odločanje o vloženi pritožbi pred sodiščem druge stopnje. Če napovedi pritožbe ni priloženo dokazilo o plačilo (celotne) sodne takse za pritožbo (ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah), ravna sodišče s takšno vlogo kot z nepopolno vlogo. Če dokazilo ni predloženo niti v roku za dopolnitev, se šteje, da je vloga (napoved pritožbe) umaknjena (2. odst. 105.a čl. ZPP).

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pravzaprav postopkovno kršitev, storjeno v postopku na prvi stopnji (najmanj kršitev določbe 1. odst. 108. čl. ZPP), ker jo je sodišče prve stopnje v popravnem oz. dopolnitvenem sklepu z dne 1.4.2008 glede višine sodne takse za pritožbo zavedlo s tem, da je ni na jasen in nedvoumen način opozorilo, da gre v konkretnem primeru pri znesku sodne takse za pritožbo v višini 74,73 EUR (910 točk po taksni tarifi Zakona o sodnih taksah – ZST) za manjkajoči znesek do polnega zneska, ki znaša 98,52 EUR (1.200 točk po taksni tarifi ZST). Pritožbeno sodišče s takšnim pravnim naziranjem ne soglaša, saj ocenjuje, da je bil sklep prvostopnega sodišča z dne 1.4.2008 vendarle dovolj razumljiv, zlasti pa v končni posledici materialnopravno pravilen. To pa pomeni, da zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka sama po sebi niti ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (1. odst. 339. čl. ZPP). Ob tem ne gre spregledati tudi pravila iz 1. odst. 4. čl. ZST, po katerem je treba takso plačati takrat, ko nastane takšna obveznost (v konkretnem primeru ob vložitvi napovedi pritožbe), kar z drugimi besedami pomeni, da že zakon v prvi vrsti predpostavlja, da je strankam obravnavano pravno področje poznano. To toliko bolj velja za pravne osebe (gospodarske subjekte), za katere se zahteva celo višji standard skrbnosti obnašanja v pravnem prometu). Res je sicer, da ZST v 26. čl. (v povezavi z 2. odst. 105.a čl. ZPP) predpisuje, da sodišče stranko, ki ob vložitvi vloge ne plača sodne takse ali ne plača vse takse, s pisno vlogo pozove, naj v določenem roku plača dolžno takso, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru toženo stranko na obširen in celovit način opozoriti, zakaj znaša njena taksna obveznost za pritožbo v tistem trenutku ravno 76,73 EUR. Pravno relevantno je, da je znašala na dan 1.4.2008 dolžna sodna taksa za pritožbo 76,73 EUR, pri čemer bi morala tožena stranka ta znesek plačati v roku 8 dni (sklep sodišča prve stopnje z dne 1.4.2008 – list. št. 52 spisa), česar pa ni storila, temveč je iz tega naslova plačala zgolj 27,15 EUR. Tožena stranka bi morala torej praviloma postopati po sklepu sodišča, če pa ji naložene obveznosti po sodnem sklepu niso bile dovolj jasne ali razumljive, bi morala od sodišče v osemdnevnem roku zahtevati vsaj ustrezna dodatna pojasnila ali napotila. Na tem mestu je treba upoštevati tudi določilo 32. čl. ZST, po katerem ima vsak pravico zahtevati vrnitev takse ali preveč plačane takse. Tožena stranka glede plačila sodne takse za pritožbo ni bila v opravičljivi zmoti, sicer pa je opravičljiv razlog za zamudo (oz. neplačilo celotne takse v določenem roku) pravno relevantno dejstvo predvsem v okviru obravnave instituta vrnitve v prejšnje stanje (členi od 116 do 121 ZPP), pri čemer pa tožena stranka (glede na podatke v sodnem spisu) predloga za vrnitev v prejšnje stanje pri sodišču niti ni podala, niti ni opravila zamujenega plačila manjkajoče sodne takse.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).