Jedro

Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 21. 5. 2014 in št. ... z dne 7. 11. 2014 ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku od 10. 8. 2010 dalje izplačevati nadomestilo za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.

2. Zoper sodbo je po pooblaščencu pritožbo vložil tožnik zaradi kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da pokojninska osnova v višini 545,74 EUR kot jo je izračunala tožena stranka, ni sporna. Bi pa moralo sodišče pri priznanju nadomestila za invalidnost upoštevati tako delovno dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji kot tudi delovno dobo, dopolnjeno v Republiki Hrvaški. Določbe mednarodnega sporazuma je treba tolmačiti v korist zavarovanca, ki ima v tem primeru državljanstvo Republike Slovenije in tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pravica do nadomestila za invalidnost je pravica do denarnega nadomestila, ki je povezana s kategorijo invalidnosti in delovnopravnim statusom delovnega invalida. Nadomestilo se odmeri od osnove, to je od delovne dobe, ki jo je tožnik dopolnil v obeh republikah. V takem primeru pa je potrebno obe dobi sešteti in ju tudi upoštevati pri izračunu nadomestila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni ter tožniku prizna nadomestilo v zahtevanem znesku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postokovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2014, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 5. 2014 ter nato prvi odstavek odpravil ter izrekel, da se tožniku odmeri in izplačuje sorazmerni del nadomestila za invalidnost v znesku 38,02 EUR na mesec od 10. 8. 2010 dalje.

6. V zadevi je sporna odmera nadomestila za invalidnost. 7. Skladno s 396. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) v zvezi s 94. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se v primeru, kot je podan pri tožniku, ki v času nastanka invalidnosti ni bil zaposlen, nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je tožnikova pokojninska osnova na dan 10. 8. 2010 znašala 545,74 EUR. Glede na skupni odmerni odstotek v višini 56 % bi tako invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti znašala 305,61 EUR.

8. Po tožnikovem mnenju sta tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje zmotno tolmačila določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 21/1997).

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. 25. člen Sporazuma ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), se pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo.

10. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, 95,05 EUR. Skladno z že citirano določbo 94. člena tako tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba dopolnjena v Republiki Sloveniji.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.