Jedro

Tožnik v tem sporu ni zahteval, da sodišče v izreku odloči o nezakonitosti odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, temveč je zahteval plačilo odškodnine oz. odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da v sporu o pravici do odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica ni možno presojati, ali je bil odpoklic utemeljen, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik res huje kršil svoje obveznosti, kot mu je bilo očitano v sklepu o odpoklicu. Zato je preuranjeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, saj bi to lahko storilo le na podlagi ugotovitve, da tožnik ni bil odpoklican zaradi grobe kršitve obveznosti.

Tožnik ni upravičen do odškodnine v višini bonitete zaradi nezmožnosti uporabe službenega vozila v zasebne namene. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik upravičen do uporabe službenega vozila za službene in zasebne namene. Dogovorjeno je tudi bilo, da pravica do prepustitve vozila ugasne med suspenzom delavca s strani družbe. Tožnik je zahteval odškodnino v višini kot je bila obračunana boniteta za uporabo vozila v lastne namene. Boniteta je kategorija, ki jo zaradi zagotavljanja davčnih ugodnosti, ki niso izplačane v denarju, uvaja davčna zakonodaja in predstavlja zgolj „hipotetično“ osnovo za obračun davkov in prispevkov iz naslova stvarnih ugodnosti delavca. Tožnik zaradi tega, ker mu je tožena stranka odvzela službeno vozilo po odpoklicu s funkcije, ni bil oškodovan oziroma se mu premoženje ni zmanjšalo. Tožnik vtoževane škode ni niti izkazal. Zato je njegov zahtevek neutemeljen.

Za presojo (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odločilno vprašanje, ali jo je sploh podala upravičena oseba. Kdo nastopa v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, ureja ZDR, in sicer v določbah 18. člena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi neuporabe osebnega vozila v zasebne namene v znesku 1.043,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2011 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.“ V preostalem delu (tč. I, II, III, IV in V) se pritožbama tožnika in tožene stranke ugodi ter se nespremenjeni izpodbijani del sodbe razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 10. 3. 2011 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008, spremenjeno in dopolnjeno z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 in aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 ter se ta odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 10. 3. 2011, ampak je trajalo do 31. 5. 2011 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati plačo za mesec marec, april in maj 2011 v bruto zneskih, razvidnih iz III. točke izreka, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz III. točke izreka, vse v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi neuporabe osebnega vozila v zasebne namene v znesku 1.043,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2011 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v bruto znesku 155.000,00 EUR, zmanjšan za obvezne davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska izplačila od 31. 5. 2011 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo oziroma podrejeno odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave tožene stranke v bruto znesku 155.000,00 EUR, zmanjšan za obvezne davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska izplačila od 31. 5. 2011 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 2.309,98 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Zoper V. in VI. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku na plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja oz. na plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba v izpodbijanem delu nerazumljiva, nepravilna in nezakonita ter v izrecnem nasprotju z napotili in razlogovanjem višjega sodišča. Pravica do odpravnine oz. odškodnine je izrecno dogovorjena v 13. členu pogodbe, zanjo je pristojno delovno sodišče, kar posledično pomeni, da je delovno sodišče pristojno tudi za ugotavljanje dejstev, od katerih je odvisno ali tožniku pripada odpravnina oz. odškodnina na podlagi 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Takšnemu razlogovanju je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje in tudi samo prišlo do zaključka, da gre za predhodno vprašanje. Vendar pa sodišče prve stopnje o tem vprašanju ni odločalo, kar je utemeljevalo s tem, da tožnik ni vložil vmesnega ugotovitvenega zahtevka in da bi sodišče z odločitvijo o tem vprašanju prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je nepravilno in nezakonito. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati o predhodnem vprašanju na podlagi 13. člena Zakona o pravdnem postopku, odločitev pa bi imela učinek samo v tej pravdi. O tem se je večkrat izrekla tudi sodna praksa. Veljavni pravni red v RS sploh ne predvideva posebnega postopka, v katerem bi lahko direktor družbe ali v konkretnem primeru član uprave uveljavljal nezakonitost sklepa nadzornega sveta o njegovi razrešitvi. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 236/2005 z dne 7. 11. 2006 in na ustavno odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-2512/2006 z dne 18. 6. 2009. Pravica do sodnega varstva zoper nezakonite sklepe nadzornega sveta torej obstaja, vendar pa bi bilo potrebno vprašanje zakonitosti sklepa nadzornega sveta potrebno razreševati kot predhodno vprašanje v tem sodnem postopku zaradi plačila odpravnine oziroma odškodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo v tem postopku ugotavljati in tudi razčistiti vsa vprašanja s tem v zvezi. Pristojnost sodišča za odločanje o tem vprašanju pa je podana, saj je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavljalo, da je od tega vprašanja odvisno tudi vprašanje odpravnine oz. odškodnine, ki je pogodbena pravica, urejena v pogodbi o zaposlitvi. Dejstvo, da tožnik ni postavil vmesnega ugotovitvenega zahtevka, ne more biti ovira ali celo predpostavka odločanja o tožbenem zahtevku. Iz izpodbijane sodbe sploh ni mogoče ugotoviti, kakšen zahtevek bi tožnik moral postaviti, pred katerim sodiščem in s kakšno vsebino, da bi sodišče sploh lahko odločalo o vprašanju odpravnine oz. odškodnine. Tožnik prvenstveno uveljavlja odpravnino za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Primarni zahtevek na plačilo odpravnine je na podlagi prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi utemeljen že zaradi dejstva, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito in da je v tej posledici delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo šele 31. 5. 2011. Podredno tožnik uveljavlja tudi zahtevek na plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica. V tem postopku pa je ključno vprašanje, ali je bil tožnik predčasno odpoklican z mesta člana uprave tožene stranke zaradi hujših kršitev obveznosti ter ali so ti očitki utemeljeni. Že sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da sklep nadzornega sveta o odpoklicu le pavšalno navaja zakonske in pogodbene razloge za odpoklic, katerih pa niti z besedo ne konkretizira. Tožnik pa še dodaja, da razlog za odpoved sploh ni naveden, saj je povzet le zakonski razlog, ki je abstraktni primer, razlog za odpoklic pa bi moral biti naveden konkretno. Nadzorni svet hujših kršitev tožnika torej sploh ni ugotavljal. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 195/2008, iz katerega izhaja, da v kolikor razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu nadzornega sveta, se šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III., IV. in VI. točki izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v I., II., III. in IV. točki zavrne, v VI. točki pa tožniku naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ves čas postopka vztrajno opozarja, da je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, čas trajanja delovnega razmerja je bil opredeljen kot čas trajanja mandata tožnika kot člana uprave. Tožniku je zaradi odpoklica mandat prenehal 9. 2. 2011, s tem je prenehal razlog za njegovo zaposlitev. Do omenjenega argumenta se sodišče ni opredelilo niti posredno, teh navedb sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo in s tem toženi stranki odreklo pravico do sodelovanja in izjavljanja v postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navedb in dokazov tožene stranke glede podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer ji je ponovno kršilo pravico do izjave. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločilo drugače kot v prvi razveljavljeni sodbi, saj je tokrat ugotovilo, da odpovedi ni podala upravičena oseba. Sklicevalo se je na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2013 z dne 12. 12. 2013, izdan na podlagi revizije tožnika. Tožena stranka se je na navodilo in drugačno pravno naziranje Vrhovnega sodišča RS takoj odzvala in v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2014 navedla in dokazala, da je pooblaščenec tožene stranke imel za vodenje delovnopravnih postopkov pooblastilo tako predsednika nadzornega sveta kot takratne uprave tožene stranke. Navedeno je tožena stranka pojasnila tudi na naroku za glavno obravnavo, vendar je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se dodatni dokazni predlogi ne upoštevajo zaradi prekluzije. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z izrecnim navodilom Vrhovnega sodišča RS, tožena stranka pa ni mogla biti prekludirana po drugem odstavku 362. člena ZPP, saj je ravnala na podlagi revizijskega sklepa. Zaradi bistvene kršitve pravice tožene stranke do izjave, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je pooblaščenec razpolagal s pooblastilom tako predsednika nadzornega sveta kot tudi uprave tožene stranke, kar pomeni, da je odpoved v vsakem primeru podala upravičena oseba. Navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo le nepopolno, temveč tudi zmotno. Dokazna dokumentacija in navedbe tožene stranke jasno kažejo, da predsednik nadzornega sveta odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal na lastno pest in v nasprotju z voljo uprave. Če je uprava tožene stranke odvetniško pisarno z istimi odvetniki pooblastila za zastopanje v sporu zoper tožnika in s tem za nasprotovanje očitkom o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more biti dvoma, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi izraz volje uprave tožene stranke in je predsednik nadzornega sveta ravnal v skladu s to voljo. Predvsem pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval nasprotno. Tožnik s tem ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu in je zato treba njegov očitek o nezakonitosti odpovedi zavrniti. Tožena stranka vztraja, da je predsednik nadzornega sveta bil upravičena oseba za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Kot osrednji argument sodišče prve stopnje povzema trditev (iz sklepa o reviziji), da je tožnik z odpoklicem postal „navadni delavec“ in kot takemu lahko pogodbo o zaposlitvi odpove le poslovodni organ. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo v 15.točki obrazložitve sklepa o reviziji, da je z odpoklicem položaj tožnika postal enak položaju vseh drugih zaposlenih pri toženi stranki. V konkretnem sporu je položaj drugačen kot v referenčnem primeru (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 272/2010), saj je nadzorni svet tožnika pred iztekom mandata odpoklical. V takem položaju je vprašanje, kako presojati povezanost med korporativno in delovno pravno funkcijo delavca. Tožena stranka poudarja, da položaj tožnika po odpoklicu 9. 2. 2011 ni mogel postati enak vsem drugim zaposlenim. Termin „poslovodna oseba„ iz 18. člena ZDR ni posebej definiran niti v ZDR niti v ZGD-1. Na podlagi teleološke razlage termina je treba zaključiti, da je pomen besedne zveze “poslovodna oseba“ širši od pomena „član uprave„ ali „poslovodja„. Res je, da je smisel tretjega odstavka 18. člena ZDR tudi v preprečitvi konflikta, da bi član uprave kot poslovodna oseba nastopal v imenu družbe nasproti samemu sebi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita izključno zaradi dejstva, ker voljo nadzornega sveta ni izvedla uprava, temveč nadzorni svet sam. Glede nezakonitosti odločitve o odškodnini za uporabo službenega vozila (IV. točka izreka) navaja, da je tožnik v tožbi višino nastale škode utemeljeval z boniteto, ki mu jo je tožena stranka mesečno obračunavala za uporabo službenega vozila. Gre torej za davčno obravnavo službenega vozila, nikakor pa ne za znesek, do katerega bi bil tožnik upravičen. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2012 začel iskati nastanek škode drugje in sicer v vrednosti mesečne najemnine, ki mu je ni bilo potrebno plačevati, saj ne trdi, da bi najel nadomestno vozilo. Odškodninski zahtevek je tako nesklepčen in zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je tožnik utrpel škodo v višini bonitete za čas od decembra 2010 do marca 2011. Tožnik ni uveljavljal odškodnine od decembra 2010 dalje, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka. Toženi stranki je sodišče kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), obrazložitev je nerazumljiva in v nasprotju z navedbami in dokazi (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, tožbeni zahtevek tožnika je potrebno zavrniti v celoti, kar pomeni, da tožnik v pravdi ni uspel in mora toženi stranki povrniti vse stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožene stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in da potrdi izpodbijano sodbo v delu, v katerem jo izpodbija tožena stranka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu že odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, razen v delu tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust in iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo. Na pritožbo tožnika in tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1094/2013 pritožbi tožnika delno ugodilo in delno razveljavilo 1. in 2. odstavek II. točke (zahtevek na plačilo odpravnine oz. odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica), pritožbi tožene stranke je delno ugodilo in znižalo znesek nadomestila za neizrabljen dopust. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo. Na revizijo tožnika je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 162/2013 z dne 10. 12. 2013 revizijo v delu, s katerim se izpodbija sklep sodišča prve stopnje in v delu, v katerem se izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010, zavrglo. Sicer je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu, v katerem je revizija dovoljena, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 10. 3. 2011, obstoj delovnega razmerja do 31. 5. 2011, ko bi se mu pogodba o zaposlitvi veljavno iztekla, izplačilo plače za to obdobje, odškodnino zaradi neuporabe službenega vozila v zasebne namene, odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 in 2011, dodatek za delovno dobo za čas od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja in povrnitev pravdnih stroškov. Kot podredni tožbeni zahtevek je vtoževal odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podal predsednik nadzornega sveta oziroma od njega pooblaščeni odvetnik, zato je odpoved nezakonita. Zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje ni prenehalo 10. 3. 2011, temveč je trajalo do 31. 5. 2011, ko mu je v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi iztekel mandat. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo z iztekom mandata, mu je sodišče prve stopnje priznalo plačo v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi ter odškodnino v višini bonitete, ker ni imel več pravice uporabljati službeni avtomobil. Glede zahtevka na plačilo odpravnine oziroma odškodnine se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je odločitev odvisna od ugotovitve, ali je tožnik kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar pa je predhodno vprašanje. Ker pa tožnik ni vložil ugotovitvene tožbe za ugotovitev predhodnega vprašanja, bi sodišče z odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek. Zato je zavrnilo zahtevek na plačilo odpravnine oziroma odškodnine.

K pritožbi tožnika: Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je stališče sodišča prve stopnje o tem, da bi tožnik moral vložiti ugotovitveno tožbo napačno. Tožnik v tem sporu ni zahteval, da sodišče v izreku odloči o nezakonitosti odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, temveč je zahteval plačilo odškodnine oz. odpravnine. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da v sporu o pravici do odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica ni možno presojati ali je bil odpoklic utemeljen, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožnik res huje kršil svoje obveznosti, kot mu je bilo očitano v sklepu o odpoklicu. Sodišče o tem vprašanju res ne odloča v izreku, je pa ta presoja nujna za odgovor na vprašanje, ali tožniku zaradi neutemeljenega odpoklica pripada odškodnina oziroma podrejeno odpravnina, kakor je določeno v 13. členu pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenih razlogov, to je ali je huje kršil svoje obveznosti, kot mu je bilo očitano v sklepu o odpoklicu. Pritožbeno sodišče je sicer že v sklepu opr. št. Pdp 1094/2012 z dne 22. 2. 2013 glede navedenega vprašanja zavzelo jasno stališče, ki pa ga sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo. Tožena stranka je med postopkom navajala, v čem naj bi bilo nedopustno ravnanje tožnika, sodišče pa se do tega ni opredelilo, zaradi zmotnega prepričanja, da utemeljenosti odpoklica ne more presojati, niti kot predhodnega vprašanja v zvezi z upravičenostjo do odškodnine oziroma odpravnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, saj bi to lahko storilo le na podlagi ugotovitve, da tožnik ni bil odpoklican zaradi grobe kršitve obveznosti, česar pa zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča, ni ugotavljalo. V tem sporu bo sodišče prve stopnje moralo v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ugotavljati, ali je tožniku očitano ravnanje takšno, da ustreza standardu hujših kršitev obveznosti člana uprave tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke: Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do odškodnine v višini bonitete zaradi nezmožnosti uporabe službenega vozila v zasebne namene. Na podlagi 9. člena pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik upravičen do uporabe službenega vozila za službene in zasebne namene. Dogovorjeno je tudi bilo, da pravica do prepustitve vozila ugasne med suspenzom delavca s strani družbe. Tožnik je zahteval odškodnino v višini kot je bila obračunana boniteta za uporabo vozila v lastne namene. Boniteta je kategorija, ki jo zaradi zagotavljanja davčnih ugodnosti, ki niso izplačane v denarju uvaja davčna zakonodaja in predstavlja zgolj „hipotetično“ osnovo za obračun davkov in prispevkov iz naslova stvarnih ugodnosti delavca. Tožnik zaradi tega, ker mu je tožena stranka odvzela službeno vozilo po odpoklicu s funkcije, ni bil oškodovan oziroma se mu premoženje ni zmanjšalo. Tožnik vtoževane škode ni niti izkazal, niti je ni uveljavljal od decembra 2010. Zato je njegov zahtevek neutemeljen.

Tožnik je s toženo stranko dne 22. 5. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da je bil s sklepom nadzornega sveta z dne 7. 5. 2008 imenovan za člana uprave tožene stranke za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 5. 2011 in da je delovno razmerje s toženo stranko sklenil za čas imenovanja. V 5. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da pred 31. 5. 2011 lahko tožena stranka tožniku odpove delovno razmerje ob upoštevanju štirimesečnega odpovednega roka ob koncu vsakega meseca, če obstajajo odpovedni razlogi v smislu 88. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). V 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi pa sta se stranki dogovorili za poseben način odpovedi delovnega razmerja in sicer, da ima tožena stranka v primeru, če bi prišlo do odpoklica delavca iz razlogov, navedenih v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah, pravico, da ob upoštevanju zgoraj navedenih odpovednih razlogov prav tako nemudoma odpove delovno razmerje. Po 7. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi so tako razlogi, navedeni v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah med pogodbenima strankama, izrecno dogovorjeni kot dodatni odpovedni razlogi. Nadzorni svet tožene stranke je tožnika dne 9. 2. 2011 odpoklical s funkcije s takojšnjim učinkom zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti v skladu z drugim odstavkom 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. list RS, št. 30/93 in naslednji) oziroma identični določbi 286. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. list RS, št. 42/2006 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotavljalo, ali je izpodbijano odpoved delovnega razmerja podala upravičena oseba ter sprejelo zaključek, da je odpoved podal predsednik nadzornega sveta oziroma od njega pooblaščeni odvetnik, zato je odpoved nezakonita. V skladu z določbo prvega odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Zato lahko v imenu takšnega delodajalca, poleg zakonitega zastopnika, na podlagi njegovega pooblastila nastopa tudi pooblaščenec. V konkretnem primeru pa se je izpostavilo vprašanje ali je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 s strani upravičene osebe. Revizijsko sodišče je v sklepu VIII Ips 162/2013 zavzelo jasno stališče, da mora sodišče prve stopnje za presojo nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi najprej ugotoviti, ali jo je podala upravičena oseba, glede na to, da je bil tožnik po odpoklicu s funkcije v enakem položaju kot ostali zaposleni. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dokaznega predloga tožene stranke v zvezi z pooblastilom uprave tožene stranke odvetniku A.A. zaradi prekluzije ni dopustilo. Tožena stranka je na naroku 13. 2. 2014 uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka po določbi 286.b člena ZPP.

Odločilnega pomena pri presoji postopanja sodišča prve stopnje je, ali se je tožena stranka v zvezi z dodatnimi navedbami in dokazi glede pooblastila odvetniku A.A. upravičeno sklicevala na to, da je te navedbe oziroma dokaze predložila brez svoje krivde kasneje, ker je šele revizijsko sodišče kot pravno odločilno izpostavilo vprašanje upravičenosti osebe za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu potem, ko ni več v funkciji člana uprave.

Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedala preko pooblaščenca odvetnika A.A.. Iz pooblastila izhaja, da je odvetniku podal pooblastilo predsednik nadzornega sveta, isti odvetnik je podpisan tudi na odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka trdi, da je imel odvetnik vsebinsko povsem enako pooblastilo, kot s strani predsednika nadzornega sveta, tudi s strani novoimenovane uprave. Nove navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2014 bi skupaj s predloženim dokazom lahko odločilno vplivale v ponovljenem postopku. Ker ta dejstva v prvotnem postopku niso bila izpostavljena kot pomembna in so takšna postala šele po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča RS, pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 362. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v delu odločitve (IV. točka izreka) ugodilo ter na podlagi določbe 5. alinee 358. člena ZPP zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine zaradi neuporabe osebnega vozila.

V preostalem izpodbijanem delu (tč. I, II, III, V, VI) je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika in tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo končni uspeh strank v tem sporu znan šele po odločitvi o celotnem tožbenem zahtevku.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, ali je tožnik res huje kršil obveznosti člana uprave tožene stranke, na podlagi česar bo lahko odgovorilo na predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine oziroma podrejeno odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica. Glede odločitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bo moralo sodišče prve stopnje glede na stališče revizijskega sodišča ugotoviti, ali je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala upravičena oseba.