Jedro

Sodišče je oškodovanki zaradi posega v spolno integriteto pravilno prisodilo enotno odškodnino, saj je zakonodajalec v 202. členu ZOR, v katerem je predvidel odškodnino za duševno trpljenje, to opredelil kot enotno obliko škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 8.000.000 tolarjev s pripadajočimi obrestmi po obrestni meri 13,5 % od 1.1.2002 do 8.11.2002, od 9.11.2002 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je toženec storil nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka - tožnico, ki je zato trpela škodo. Ker je za to kazensko in civilno odgovoren, je tožnici za enotno trpljenje v psihični sferi, ki se je sprva manifestiralo v nadaljevanju zlorab, v težki stresni situaciji ter vzporednih telesnih težavah, in v posledicah kaznivega dejanja v odrasli dobi, ki se kažejo v deficitarni ženski spolni identiteti, izgubi ugleda, občutkih manjvrednosti ter še vedno prisotnem strahu pred moško figuro, ki ji onemogoča kvalitetno spolno življenje ter uspešno udejstvovanje na socialnem področju, prisodilo enotno odškodnino v znesku 8.000.000 tolarjev. Proti tej sodbi se je pritožil toženec, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je toženec pravočasno vložil revizijo. Meni, da je utemeljitev izpodbijane sodbe napačna. Glede trditve, da ni podan razlog za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR opozarja, da je bil zaradi slabega gmotnega položaja oproščen plačila sodnih taks in da je invalid I. kategorije s 70.000 tolarjev pokojnine. Navaja tudi, da je prisojena odškodnina previsoka in se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. II Ips 8/96 in na II Ips 278/95. Nazadnje tudi meni, da sodišče ni pravilno določilo odškodnine po 200. in 203. členu ZOR, ker je določilo enotno odškodnino, ki pa se ne da preizkusiti, ker ne vsebuje posameznih postavk za posamezne škode po teh določilih. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev v novo sojenje ali spremembo sodb.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Da je tožnica upravičena do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic je določeno že v 35. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I-69/04), v sprejetih mednarodnih pogodbah, ki se neposredno uporabljajo, in v Kazenskem zakoniku; posamezne kršitve osebnostnih pravic, ki dajejo pravico do odškodnine, pa so še posebej opredeljene v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89) oz. v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01-32/04), ki pa je začel veljati kasneje in se po 1060. členu tega zakona ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo 1.1.2002. ZOR je predvidel povrnitev vse škode, ki jo kdo povzroči oškodovani osebi. Od načelnega plačila polne odškodnine je zakonodajalec odstopil samo v posebnih primerih, ki jih je določil v zakonu. V nekaterih primerih je omogočil oškodovani osebi celo plačilo višje odškodnine, v nekaterih pa je predvidel zmanjšanje odškodnine. V 191. členu ZOR je zakonodajalec omogočil sodišču, da določi manjšo odškodnino od dejanske škode in upošteva premoženjsko stanje oškodovane osebe in šibko premoženjsko stanje odgovorne osebe (ki mora biti tako, da bi jo plačilo odškodnine spravilo v pomanjkanje), vendar vse to s pogojem, da škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. V obravnavanem primeru je toženi storil naklepno kaznivo dejanje in bi se moral in mogel zavedati posledic svojega ravnanja, zato znižanje odškodnine ni mogoče. Njegovega pojasnjevanja, da je bil oproščen plačila stroškov postopka in da je invalid prve kategorije z nizkimi prejemki, sodišče ne more upoštevati, ker je tožnici povzročil škodo namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti.

Toženec v reviziji očita sodiščema zmotno uporabo 200. in 203. člena ZOR, ker sta določili enotno odškodnino, in trdi, da ni mogoče preizkusiti prisojenih zneskov za posamezne oblike škode. Toda zakonodajalec je v 202. členu ZOR posebej predvidel pravico do pravične denarne odškodnine v posebnih primerih zaradi pretrpljenih duševnih bolečin naslednjih oseb: - osebe, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, - osebe, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.

Ker je pri takih kršitvah osebnostnih pravic zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode, je sodišče pravilno prisodilo enotno odškodnino. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in v 203. členu ZOR, kot. npr. zaradi posega v čast in ugled, daljšega odvzema prostosti, pa tudi posebnih telesnih bolečin ali strahu ali duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali skaženosti, če so se take oblike pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja, opisanega v 202. členu ZOR. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sodilo npr. pri posegih v človekovo svobodo. V zvezi s posegi v spolno integriteto je Vrhovno sodišče odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo v zadevi II Ips 8/9-6, v kateri je oškodovanki prisodilo enotno odškodnino, in v zadevi II Ips 278/95, v kateri pa sodišči prve in druge stopnje nista uporabili posebne pravne podlage iz 202. člena ZOR in sta zato ločili odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar je bila skupaj prisojena odškodnina pravična.

V obravnavani zadevi toženec še trdi, da je prisojena odškodnina previsoka. Toda sodišči prve in druge stopnje sta pravilno opravili širšo in ožjo individualizacijo in sta pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine. Zlasti na podlagi tožničine izpovedi in psihiatričnega mnenja izvedenca mag. V. F. R. sta pravilno ugotovili obseg škode in nato določili odškodnino za tožničino trpljenje (ožja individualizacija) v primerjavi z redkimi podobnimi primeri v sodni praksi (širša individualizacija). Tožnici sta prisodili odškodnino, ki ustreza 51 povprečnim plačam v naši državi (preračunano na dan sojenja pred sodiščem prve stopnje). To je precej manj v primerjavi z odškodnino v zadevi II Ips 8/96, kjer je šlo za dvakratno posiljevanje, ki ga je zakrivilo več oseb in je bil oškodovanki prisojenih 80 povprečnih plač. Je pa precej več kot v zadevi II Ips 278/95, v kateri je bilo oškodovanki prisojenih 19 plač. V slednjem primeru je šlo za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, vendar je toženec enkrat spolno občeval s takrat 12-letno oškodovanko, v obravnavanem primeru pa je šlo za enoletno večkrat tedensko spolno zlorabljanje 11-letne tožnice, ki je bila povrhu še v razmerju podrejenosti in odvisnosti od toženca. Poleg tega je v primerjani zadevi II Ips 278/95 vložil revizijo toženec, tako da je Vrhovno sodišče zaradi procesnih omejitev lahko presodilo le, da prisojena odškodnina ni bila previsoka, in ne tudi, če je bila ustrezno visoka.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).