Jedro

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da soposestnik, ki nepremičnino skupaj z drugimi soposestniki uporablja za namene dovoza do drugih nepremičnin z osebnimi vozili ali za namene parkiranja na njih, posestnega stanja ne sme spremeniti tako, da drugemu soposestniku močneje oteži ali prepreči dostop z istovrstnimi vozili - torej vozili, ki po dimenzijah ne odstopajo bistveno od običajnih osebnih vozil.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka glede pravdnih stroškov spremeni tako, da je dolžan toženec tožniku povrniti dve tretjini tožnikovih potrebnih pravdnih stroškov, tožnik pa tožencu eno tretjino toženčevih potrebnih pravdnih stroškov, o višini katerih bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

II.Sicer se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanih I. in II. točki izreka potrdi.

III.Toženec mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je v I. in II. točki izreka izpodbijanega sklepa (-) ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njegovi mirni in neposredni posesti nepremičnin parc. št. 61/1, 61/2 in 61/3, vse k. o. ... (op. p. ker so vse nepremičnine v k. o. ..., jih bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve označevalo samo s parcelnimi številkami), ko je dne 22. 11. 2019 na tlakovano dovozno pot, ki poteka po nepremičnini 61/2, parkiral oziroma postavil vozilo Peugeot 206 CC, tako da je tožniku onemogočil oziroma vsaj znatno otežil dotedanjo nemoteno (so)uporabo in vožnjo z vozili po tlakovani dovozni poti na nepremičnini 61/2 in s tem dostop z vozili do nepremičnin 61/1, 61/2 in 61/3 ter parkiranje vozil na nepremičninah 61/2 in 61/3, (-) tožencu pa v bodoče prepovedalo s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v soposest tožnika. S III. točko izreka tega sklepa je je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (restitucijski zahtevek), s katerim je zahteval, da toženec z dovozne poti odstrani vozilo Peugeot 206 CC, v IV. točki izreka pa odločilo, da je dolžan toženec tožniku povrnitvi vse priglašene in potrebne pravdne stroške.

2.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik neposredno pred 22. 11. 2019 imel soposest na tistem delu nepremičnine 61/2, kjer je toženec sam položil tlakovce, a je tožnik ta del parcele uporabljal, da je lahko bodisi zapeljal preko tega dela na desno na travnato površino ali naprej do parcele št. 61/3 bodisi je občasno parkiral na tem tlakovanem delu in s tem dostopal do svoje parcele 61/1, na kateri stoji stanovanjska hiša na naslovu ..., kakor tudi do parcele 61/3 (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

3.Nadalje je sodišče ugotavljalo, ali je bilo toženčevo vozilo na tlakovani dovozni poti na parc. št. 61/2 dne 22. 11. 2019 parkirano tako, da je preprečilo oziroma otežilo varen dovoz tožnikovega vozila ali kateregakoli vozila povprečnega voznika desno na travnato površino na naslovu ... (25. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa v povezavi s 24. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). S pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke je ugotovilo, da bi morala biti med vozilom tožnika Opel Astra karavan in parkiranim vozilom toženca za varno srečevanje bočna oddaljenost vsaj 0,41 m. Med vozilom in robom vozišča ali oviro ob vozilu, ki pelje mimo, bi morala poleg tega ostati bočna oddaljenost od roba vozišča ali ovire najmanj 0,21 m. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje nadalje sklepalo, da tožnik ni mogel varno zapeljati mimo parkiranega toženčevega avtomobila, da bi lahko zavil desno na travnato površino, pač pa je lahko le zapeljal na tlakovano dvorišče in ga parkiral za toženčevim avtomobilom, kar je bil za toženca takrat edini možen manever (26. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa in 33. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Enako je sodišče ugotovilo tudi z ogledom na kraju samem, saj tožnik s svojim vozilom v štirih poskusih ni mogel zapeljati desno na travnato površino, sodišče pa se je z neposrednim zaznavanjem prepričalo, da gre dejansko za minimalne odmike tožnikovega vozila od toženčevega vozila in od betonskih robnikov ograje na obeh straneh ter s tem za močno omejen prostor, ki vozniku omogoča zelo omejeno manevriranje. Sodišče je v to dejstvo dodatno prepričalo tudi to, da je celo toženčev pooblaščenec ob priliki ogleda na kraju samem ob drugem poskusu dovoza, ki ga je želel izvesti sam na svojo lastno odgovornost, z zadnjo desno pnevmatiko podrsal po desnem betonskem robniku ograje (33. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

3.Na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev je sodišče presodilo, da je ravnanje toženca dne 22. 11. 2019 zato, ker je samovoljno spremenil dotedanji način izvajanja soposesti, predstavljalo motenje posesti po določbah prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)1 v zvezi s 35. členom SPZ2 (35. in 36. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), vključno z motenim dostopom do stanovanjske hiše na 61/2, saj je bil s toženčevim ravnanjem oviran dostop do hiše z vozili (37. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker je toženec po vložitvi tožbe svoje vozilo prenehal parkirati na zgoraj ugotovljeni način, je sodišče prve stopnje zavrnilo restitucijski zahtevek, ugodilo pa ugotovitvenemu delu tožbe in prepovednemu zahtevku (40. in 42. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Presodilo je, da ne gre zgolj za neznatno spremembo posestnega stanja (41. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

4.Toženec s pritožbo napada I., II. in IV. točko izreka sklepa. Navaja, da je toženec ob ogledu na kraju samem dne 26. 6. 2024 poskuse vožnje namerno opravil tako, da ni mogel zapeljati desno na travnato površino. Poleg tega je na ogledu vozil vozilo Hyundai Tucson, ki je večjih dimenzij od njegovega prejšnjega vozila Opel Astra. Toženec je v pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2024 podal pripombo na prav vsako fotografijo z ogleda, vendar sodišče tega v sklepu ni upoštevalo. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb, da gre pri tem za večje vozilo. Toženčev pooblaščenec je na ogledu s svojim vozilom Volvo XC60 povsem gladko zapeljal mimo toženčevega vozila desno na travnato površino, sodišče pa je nato povsem nepravilno upoštevalo njegovo vzvratno vožnjo. Vožnja vzvratno je namreč težja, poleg tega pa vožnja z dvorišča nazaj na javno cesto niti ni predmet zahtevka. Tudi sicer je bilo vedno tako, da je tožnik, ko je zapeljal desno na travnato površino, svoje vozilo obrnil in je z dvorišča zapeljal naravnost in ne vzvratno. Sodišče bi moralo upoštevati tisti del video posnetka z ogleda, na katerem je ob uvozu pooblaščenčevega vozila vidno, da je levo in desno od tega vozila še dovolj prostora, po laični oceni med 20 in 30 cm. Od vseh treh vozil je avtomobil Volvo XC60 najširši in ima največjo medosno razdaljo.

5.Izvedensko mnenje, na katerega se je oprlo sodišče, je po prepričanju pritožbe nestrokovno. Izvedenec je v pisnem mnenju, njegovi pisni dopolnitvi in na naroku dne 27. 9. 2023 navajal, da bočne razdalje med parkiranim vozilom in mimovozečim vozilom določa cestnoprometni predpis, na koncu pa se je izkazalo, da takšnega predpisa ni, kar dokazuje njegovo nestrokovnost. Pojasnilo sodišča, da je izvedenec ustrezno dopolnil svoje mnenje in da mnenje z vsemi dopolnitvami tvori enovito celoto, je nepravilno. Pri bočnih odmikih se je izvedenec skliceval na matematično formulo oziroma strokovno literaturo v hrvaškem jeziku in je sodišče zato ne bi smelo upoštevati. Ta matematična formula poleg tega obravnava varnostni razmak pri dveh vozečih vozilih. Sodišče sploh ni upoštevalo izvedenskega mnenja v delu, ki je za toženca ugodno. Izvedenec je namreč povedal, da je teoretično za avtomobil Opel Astra dovolj prostora, če bi lahko vozil pod kotom, vendar je vztrajal, da je treba "odšteti od izmerjenega razmika odmike 41 cm in 21 cm". Ob upoštevanju, da so njegove ugotovitve glede potrebnih bočnih odmikov nepravilne, je zaključek sodišča, da tožnik ni mogel varno zapeljati mimo, nepravilen.

6.Po stališču pritožbe ni mogoče govoriti o motenju posesti. Toženčevo ravnanje ni bilo samovoljno, saj je vedno parkiral na enak način, zato sploh ne gre za spremembo posestnega stanja. Nepravilna je tudi presoja sodišče glede obstoja tožnikovega ekonomskega interesa za posestno varstvo. Tožba je po toženčevem prepričanju šikanozna. Tudi če bi bilo dokazana sprememba posestnega stanja, je ta tako neznatna, da tožniku ne daje pravnega varstva. Toženec vozila ni parkiral tik ob železnih vratih ali jih zaklenil s ključavnico, s čimer bi dejansko izkazal namen preprečitve parkiranja in s tem svojo samovoljo. Tožnik spremembe posestnega stanja v tožbi sploh ni zatrjeval. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da bi lahko tožnik v vsakem primeru parkiral za toženčevim vozilom, tako da bi bilo tožnikovo vozilo deloma na tlakovcih in deloma na širokem pločniku, saj bi tako še vedno ostalo dovolj prostora za hojo pešcev. Sodišče je neutemeljeno ugodilo zahtevku tudi glede parcele št. 61/1, na kateri stoji stanovanjska hiša na ..., saj toženčevo vozilo ni v ničemer preprečevalo dostopa do nje. Odločitev sodišča je v tem delu v nasprotju z razlogi sklepa iz 37. točke obrazložitve.

7.V zaključku toženec izpodbija še odločitev o pravdnih stroških, sodišču prve stopnje pa očita kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), 254. člena ZPP in zatrjuje protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.5. Tožnik je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnil tožnikove pritožbene navedbe.

Presoja pritožbenih navedb

9.6. Pritožba ni utemeljena.

10.7. Toženec v pritožbi navaja, da je dne 22. 11. 2019 svoje vozilo parkiral na enak način kot vedno pred tem. S tem smiselno izpodbija ugotovljeno dejstvo, da sta imeli obe stranki za potrebe dovoza in dostopa do parc. št. 61/2 in 61/3 ter parkiranja na njima ter zaradi dostopa do stanovanjske hiše na parc. št. 61/1 soposest z vožnjo po tlakovani dovozni pot na parc. št. 61/2 s svojimi vozili.

11.Pritožbeno izpodbijanje tega dejstva ne presega praga neobrazloženega nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Toženec tako zgolj splošno navaja, da naj bi nasprotno od ugotovitev sodišča prve stopnje izhajalo iz fotografij in skic v spisu, ki pa jih je sodišče prve stopnje dokazno skrbno ocenilo (prim. 24. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), te dokazne ocene pa toženec obrazloženo ne izpodbija. Da je prišlo dne 22. 11. 2019 zaradi toženčevega načina parkiranja vozila na tlakovani dovozni poti na nepremičnini 61/2 (in posledično tudi na 61/3 in 61/1) do spremembe posestnega stanja, je sodišče torej ugotovilo po obširni in natančni dokazni oceni fotografij, izpovedi obeh pravdnih strank in prič A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D. (prim. 17., 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba dokazne ocene izvedbe teh dokazov obrazloženo ne izpodbija, zato zgolj s ponavljanjem svojih ugovorov, ki jih je postavil v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku ne more uspeti.

12.8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 35. člen SPZ in na njegovi podlagi v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je toženec s parkiranjem svojega osebnega vozila onemogočil ali vsaj otežil varen dostop tožniku z njegovim vozilom. Takšne dejanske okoliščine brez dvoma ustrezajo ravnanju, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

13.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da soposestnik, ki nepremičnino skupaj z drugimi soposestniki uporablja za namene dovoza do drugih nepremičnin z osebnimi vozili ali za namene parkiranja na njih, posestnega stanja ne sme spremeniti tako, da drugemu soposestniku močneje oteži ali prepreči dostop z istovrstnimi vozili - torej vozili, ki po dimenzijah ne odstopajo bistveno od običajnih osebnih vozil. Drugače rečeno, pravno varovana soposest nepremičnine, ki jo soposestniki izvajajo z vožnjami z določeno vrsto vozil (in občasnim kratkotrajnim parkiranjem npr. za namene raztovarjanja blaga), zajema vožnjo in dostop z vsakim drugim povprečnim istovrstnim vozilom za namene izvrševanje dotedanje soposesti. Če bi bilo pravno varstvo soposesti po določbah 33. in 35. člena SPZ omejeno zgolj v obsegu dostopanja z enim konkretnim modelom osebnega vozila, bi bilo to varstvo namreč povsem izvotljeno, saj bi ga ob takšnem stališču soposestnik kljub dolgotrajni mirni posesti samodejno izgubil že z nakupom novega osebnega vozila ali ob dostopanju z najetim (oziroma izposojenim) vozilom, čeprav gre za istovrstno (npr. osebno in ne tovorno) vozilo. V dejanskih okoliščinah te zadeve se zato motenje (so)posesti in utemeljenost zahtevanega varstva presoja z vidika možnosti neoviranega (torej varnega) dostopa s povprečnim osebnim avtomobilom ne glede na njegove dimenzije.

14.Ob gornjem materialnopravnem izhodišču toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno zato, ker je sodišče prve stopnje na ogledu na kraju samem možnost varnega dostopa ugotavljalo z drugimi istovrstnimi (osebnimi) vozili, čeprav večjih dimenzij. Pritožnik v pritožbi ne navaja, da bi sodišče prve stopnje možnost varnega dostopa ugotavljalo z vozili druge vrste (npr. s tovornimi vozili) ali z vozili, ki bi po dimenzijah nesorazmerno odstopala od osebnih vozil.

9.Da je toženec, s tem ko je dne 22. 11. 2019 parkiral svoje vozilo na tlakovani del dovozne poti na par. št. 61/2, spremenil dotedanje posestno stanje, je sodišče na ogledu to ugotovilo z neposrednim zaznavanjem, ko je tožnik skušal s svojim osebnim vozilom zapeljati desno na travnati del parc. št. 61/2. Po štirih tožnikovih poskusih dostopa je ugotovilo, da gre za minimalne odmike tožnikovega vozila od toženčevega parkiranega vozila in od betonskih robnikov, in s tem za močno omejen prostor, ki vozniku omogoča zelo omejeno manevriranje. Tega dela dokazne ocene, ki temelji na neposredni zaznavi sodišča, pritožnik v pritožbi sploh ne izpodbija, zato dejanskega stanja ne more izpodbiti zgolj z navedbo, da naj bi tožnik na ogledu s svojim vozilom namenoma vozil tako, da ni mogel zapeljati desno na zatravljeni del parcele št. 61/2. Česa takšnega sodišča prve stopnje ob ogledu namreč ni ugotovilo.

Toženec v pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovih pripomb, ki jih je podal k fotografijam, izdelanim na ogledu na kraju samem, vendar v pritožbi ni konkretiziral, katero pripombo ima v mislih, zato pritožbeno sodišče morebitnega posega v njegovo pravico do izjave (postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) sploh ni moglo presojati.

10.Pravilnost končne dokazne ocene sodišča prve stopnje o močno oteženem (in nevarnem) dostopu zaradi omejenosti pri manevriranju poleg neposredne zaznave sodišča utemeljuje še dodatna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je celo toženčev pooblaščenec ob drugem poskusu vožnje s svojim vozilom podrsal po desnem betonskem robniku. Toženec v pritožbi tega ne zanika, pač pa navaja, da je do tega prišlo ob vzvratni vožnji, ki je težja, in po njegovem niti ni predmet varstva s tožbenim zahtevkom.

10.Da je vzvratna vožnja težja, je za presojo zahtevka materialnopravno povsem nepomembno. Glede na besedilo tožbenega zahtevka tožnik zahteva varstvo dotedanje "nemotene (so)uporabe in vožnje z vozili po tlakovani dovozni poti" (prim. I. točko izreka izpodbijanega sklepa), kar seveda samo po sebi vključuje tako vožnjo naprej kot vzvratno. Toženčevo stališče, da postavljeni zahtevek ne obsega varstva posesti z vzvratno vožnjo s tlakovane poti nazaj na javno cesto, ampak le dostop na dvorišče, je že na prvi pogled neutemeljeno. Pritožbena navedba, da tožnik tudi pred 22. 11. 2019 s parcele 61/2 ni vozil vzvratno, pač pa je na tej parceli vozilo obrnil in z nje odpeljal naravnost, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec v pritožbi ne navaja, da je takšno ugovorno trditev podal pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje in da se sodišče do nje ni opredelilo.

11.Toženec z očitki o nestrokovnosti izvedenca obširno izpodbija dokazno oceno izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje prav tako presodilo, da je toženec s svojim vozilom posegel v tožnikovo soposest. Pritožba nestrokovnost izvedenca argumentira z navedbo, da je izvedenec neutemeljeno zatrjeval, da naj bi medsebojne bočne razdalje med dvema voziloma določal cestnoprometni predpis. Iz izpodbijanega sklepa ravno nasprotno izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, ki oprta ravno na pojasnilo izvedenca (prim. 29. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da česa takšnega ne določa noben predpis (prim. 33. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Kljub temu je na podlagi mnenja izvedenca, ki se je opiral na pravila svoje stroke (na matematično formule za izračun primernega varnostnega odmika), ugotovilo, da tožnik s svojim vozilom ni mogel mimo parkiranega vozila na varen način. Takšno dejstvo tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni tako močno otežen dostop, da ustreza pojmu samovoljne spremembe dotedanje posestnega stanja in mu je zato na podlagi citiranih določb SPZ treba priznati pravno varstvo.

11.Zgolj to, da naj bi izvedenec v postopku izdelave izvedenskega mnenja v začetni fazi navajal, da naj bi bočne odmike določal predpis, njegovemu izvedenskemu mnenju, ki je oprto na natančne izračune iz strokovne literature, ne odvzema strokovnosti in s tem dokazne vrednosti. Pritožbeno sodišče tožencu pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje celotno mnenje izvedenca, čeprav je bilo izdelano tako pisno in ustno, moralo dokazno oceniti kot celoto, kar je tudi storilo. Očitek toženca, da izvedenec ne bi smel upoštevati tuje strokovne literature, je povsem neutemeljen. Zakaj bi bila ta strokovna literatura, čeprav tuja, neprimerna, toženec z ničemer ne pojasni. Tudi ne drži, da naj bi izvedenec po navedeni formuli ugotavljal varnostno razdaljo med dvema gibajočima se voziloma, saj je sodišče sprejelo pojasnilo izvedenca, da je upošteval, da je bilo toženčevo vozilo parkirano (prim. 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12.Toženec pritožbeno zgrešeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dela izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec povedal, da je bilo za vozilo tožnika Opel Astra kljub parkiranemu toženčevemu vozilu teoretično dovolj prostora. Sodišče prve stopnje je z vidika dometa pravnega varstva (so)posesti povsem pravilno ugotavljalo, ali je toženec s svojim vozilom samovoljno otežil varno izvrševanje dotedanje soposesti za povprečnega voznika z osebnim vozilom ne glede na njegove dimenzije. Ali je bilo teoretično dovolj prostora za obvoz na travnati del parc. št. 61/2, je materialnopravno zato popolnoma nepomembno.

13.Toženec na številnih mestih navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih številnih pripomb k izvedenskemu mnenju, vendar ne pojasni, katera pripomba naj bi ostala preslišana, s čimer je pritožbenemu sodišču onemogočil presojo obstoja procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13.Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da toženec s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspel omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje izvedenskega mnenja, ki je povsem skladna z zahtevami iz 254. člena ZPP. Sodišču prve stopnje zaradi tega, ker je pravilno ocenilo, da je izvedensko mnenje jasno, popolno in notranje skladno, zato ni bilo treba postaviti novega izvedenca, kot je to predlagal toženec. Očitek o napačni uporabi določb 254. člena ZPP je posledično neutemeljen.

14.Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za dokazno oceno izvedenih dokazov, vendar je ta procesna graja ostala povsem neobrazložena. Tako toženec ne pove niti, katero dejstvo naj bi bilo obremenjeno s to procesno kršitvijo, kaj šele da bi utemeljil, v katerem delu dokazne ocene je sodišče metodološki napotek prekršilo.

15.Pritožba sodišču prve stopnje očita še protispisnost (postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pri tem v nobenem delu ne obrazloži, v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar je v izpodbijanem sklepu navedeno o posameznem dejstvu, in med samim spisom. V resnici pritožba z očitkom protispisnosti izpodbija dokazno oceno teh dejstev in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

16.Ob ugotovljenem dejstvu, da je sodišče prve stopnje na parc. št. 61/2 ugotovilo soposest pravdnih strank z vozili (med drugim) tudi za namene dostopa do stanovanjske hiše na naslova ... na parc. št. 61/2, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila motena posest tožnika tudi na tej nepremičnini. V tem delu odločitev sodišča prve stopnje v ničemer ni v nasprotju z njegovo obrazložitvijo iz 37. točke, kot to zmotno uveljavlja toženec. V 37. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje namreč pojasnilo, da je tožnik soposest z vožnjami z osebnim vozilom izvajal tudi za potrebe dovoza blaga za stanovanjsko hišo. Če ima stavba še en vhod, kot to navaja toženec v pritožbi, to ne pomeni, da ne gre za pravno upoštevno spremembo dotedanjega posestnega stanja.

17.Neutemeljeno je toženčevo stališče, da gre ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah za (pravno nevarovano) neznatno spremembo posestnega stanja in zato celo za šikanozno tožbo. Dejstvo, da je toženec s svojim ravnanjem bistveno otežil do tedaj povsem normalen (in varen) dostop z osebnimi vozili, življenjsko gledano že na prvi pogled pomeni bistveno spremembo posestnega stanja, ki utemeljuje pravno varstvo po določbah SPZ o varstvu posesti. Pritožbeno stališče, s katerim smiselno zatrjuje, da bi šlo za pravno upoštevno spremembo in njegovo samovoljno ravnanje le, če bi imel toženec namen popolnoma preprečiti parkiranje ali uvoz na dvorišče tako, da bi parkiral na začetku dovozne poti ali če bi železna vrata zaklenil, je za presojo, ali gre za pravno varovano znatno spremembo posestnega stanja, nepomembno. Pomembni so zgolj dejanski učinki spremembe posestnega stanja, pri tem pa je odločilno tudi, ali je bilo za tožnika izvajanje posesti oteženo in ne le, ali mu je bilo to popolnoma preprečeno. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje pravilno odgovorilo pritrdilno.

17.Prav tako je zgrešeno pritožbeno stališče, da gre za neznatno spremembo zato, ker bi lahko tožnik kljub temu parkiral za toženčevim vozilom - deloma na tlakovani dovozni poti in deloma na pločniku z dodatnim argumentom, da ne gre za zelo prometno cesto ali oviranje peščev. Toženec ne more odvrniti protipravnosti svojega ravnanja tako, da tožnika za namene parkiranja in dostopa prisili v uporabo javne ceste. Poleg tega bi tožnik s tem pravzaprav preprečil tožencu, da svoje vozilo odpelje z dovozne poti na javno cesto.

18.Nepreverljiv in s tem neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni trdil, v čem se sploh kaže sprememba posestnega stanja. V pritožbi toženec namreč ne pove, katero (s strani tožnika) nezatrjevano dejstvo naj bi v zvezi s tem ugotovilo sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do zatrjevane relativne bistvene kršitve postopka zaradi posega v razpravno načelo (7. člen in 212. člen ZPP) niti ne more opredeliti.

19.Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP pri odločanju o uspehu obeh strank v okviru odločitve o porazdelitvi pravdnih stroškov. Tožnik kljub temu, da je sam trdil, da je toženec prenehal parkirati svoje vozilo na način, s katerim je motil posest, ni delno umaknil tožbe v restitucijskem delu zahtevka, s čimer bi lahko na podlagi 158. člena ZPP kljub delnemu umiku zahteval povrnitev pravdnih stroškov. Položaj, v katerem tega dela zahtevka kljub izpolnitvi ni umaknil, in ga je moralo zato sodišče prve stopnje zavrniti, pa terja presojo po uspehu iz 154. člena ZPP. Toženec ima prav, da je tožnik uspel z enim od treh zahtevkov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijani sklep v IV. točki spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker je sodišče prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov odločilo le po temelju, je lahko pritožbeno sodišče spremenilo zgolj to odločitev, o višini stroškov obeh strank (vključno z medsebojnim pobotanjem) pa bo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP moralo odločiti sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Končna odločitev o pritožbi

20.Ker razen v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, v pritožbi navedeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu pritožbe ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

21.Toženec je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

22.Toženec mora na tožniku povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnik je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR (375 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter do povračila zneska 5,49 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej do 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

-------------------------------

1Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ).

2V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

3Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33, 33/1, 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.