Jedro

Pri odškodnini ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi gre za odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje za čas do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč odškodnina za bodočo ocenjeno škodo. Kriterije za odmero odškodnine so predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in podobno.

Za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo nadurnega dela ni bistveno, ali je bil tožnikov delovni čas neenakomerno razporejen ali ne, ampak, ali je tožniku možno očitati, da do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni izrabil vseh ur, ko je delal več, kot znaša polni delovni čas. Če teh ur ni izrabil, ker je bil v bolniškem staležu, mu plačilo pripada, saj odsotnost z dela zaradi bolezni ne more biti razlog, da delavec izgubi pravico do plačila za opravljeno delo, ki je presegalo polni delovni čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem, četrtem in šestem odstavku izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku ob že dosojenem znesku iz prvega odstavka izreka, plačati še odškodnino v znesku 1.930,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2010 v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar zahteva tožnik iz tega naslova več, to je plačilo zneska 7.721,48 EUR, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati neizplačane plače za delo preko polnega delovnega časa v bruto znesku 280,73 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 do plačila. Višji zahtevek za plačilo zneska 104,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 328,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Pritožba se v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti do odškodnine, dosojene v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 117,92 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 1.930,42 EUR (prvi odstavek izreka), v presežku glede plačila 9.652,10 EUR pa je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 441,92 EUR iz naslova neupravičenih odbitkov od plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 do plačila (tretji odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun neizplačane plače za delo preko polnega delovnega časa v višini 385,48 EUR, obračun in plačilo davkov in prispevkov od tega zneska in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 dalje do plačila (četrti odstavek izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za obračun neizplačane stimulacije za september 2009 v bruto znesku 563,91 EUR, obračun in plačilo davkov ter prispevkov od navedenega zneska ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 do plačila (peti odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 836,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15-dnevnega roka od vročitve sodbe (šesti odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar naj bi bilo tožniku dobro znano, kdaj mu bo delovno razmerje prenehalo. Pogodba o zaposlitvi za določen je bila sklenjena v nasprotju z zakonskimi določbami, saj v njej sploh ni bil naveden razlog za sklenitev takšne pogodbe, zato je prišlo do transformacije te pogodbe v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi navedenega tožniku ni moglo biti znano, kdaj mu bo prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Nenazadnje je tudi tožena stranka pripoznala, da je bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik ni mogel sklepati oziroma vedeti, da mu bo delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnik je povsem nepričakovano, po „incidentu“, ki ga je imel z direktorjem tožene stranke, prejel obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Direktor tožene stranke je tožnika degradiral, mu prepovedal zadrževanje na njegovem delovnem mestu ter ga napotil na delo v skladišče. Pred incidentom z dne 30. 9. 2009 tožnik nikoli ni bil obveščen, da mu bo z 19. 10. 2009 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. To je razvidno tudi iz obvestila, ki je bilo tožniku vročeno oktobra 2009. V kolikor bi bil tožnik že prej obveščen o prenehanju delovnega razmerja, potem takšno obvestilo ne bi bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je iz naslova odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) tožniku nepravilno dosodilo odškodnino v višini zgolj dveh mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri odmeri odškodnine bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik star 40 let, da kljub pošiljanju velikega števila prošenj, še vedno ni uspel dobiti nove zaposlitve, da je bil zgolj enkrat vabljen na razgovor ter da je ponudba kadra z izobrazbo, kakršno ima tožnik, veliko večja od povpraševanja na trgu dela. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi iz tožnikovih prošenj izhajalo, da je tožnik v dobri fizični kondiciji, da se ukvarja s športom in da pogodbeno sodeluje kot tehnik pri R.R. oziroma da se ukvarja z ozvočenjem pri podjetju F.. V resnici se je tožnik vse od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki pa do konca avgusta 2010 zdravil v psihiatrični ambulanti, česar pa v prošnjah za zaposlitev seveda ni navajal. Sodišče prve stopnje tožnikovega zdravljenja pri svoji odločitvi sploh ni upoštevalo oziroma se do tega ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da več ne sodeluje pri R.R. in F.. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje tudi zanemarilo, da je tožnik še vedno brezposeln in da ne prejema nobenega nadomestila za čas brezposelnosti. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ustrezno presodilo vse kriterije za določitev ustrezne odškodnine, bi v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini dvanajstih plač. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik delal v neenakomernem času, zaradi česar naj bi se več opravljene ure lahko preračunale v delovne dni s polnim delovnim časom. V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 20. 4. 2009 je jasno zapisano, da bo tožnik delo opravljal s polnim delovnim časom, ki traja 40 ur na teden in je praviloma razporejen na šest delovnih dni. Stranki se tako nikoli nista dogovorili za neenakomerno razporeditev delovnega časa. V pogodbi o zaposlitvi je bilo izrecno določeno, da direktor podjetja lahko odredi delo tudi preko polnega delovnega časa. Celo v primeru, če bi šlo za delovno razmerje z neenakomerno razporeditvijo delovnega časa, bi bila odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. V pogodbi o zaposlitvi je začasna prerazporeditev delovnega časa predvidena le za izjemne potrebe delovnega procesa, kot so izredne inventure, izredne dostave in podobno. Tožena stranka je bila dolžna vsako leto pripraviti letni razpored dela. Delavec v nekem obdobju sicer lahko dela več, v drugem pa manj, pomembno je zgolj to, da se izravna njegova povprečna delovna obveznost. V kolikor pa se na koncu določenega časovnega obdobja ugotovi, da ima delavec presežek ur, oziroma da je delal več, kot znaša polni delovni čas, je presežek ur potrebno upoštevati in ga tudi izplačati kot delo preko polnega delovnega časa. Tožnik se pri tem sklicuje na Veliki komentar zakona o delovnih razmerjih s sodno prakso. Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo 92 nadur, tožena stranka je pripoznala 67 ur presežka, zato bi sodišče tožnikovemu zahtevku moralo ugoditi vsaj glede teh 67 ur. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripoznave tožene stranke, saj je ugotavljalo dejstva, ki so med strankama nesporna. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 563,91 EUR iz naslova neizplačane stimulacije oziroma delovne uspešnosti za september 2009. Pri tem je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi priče M.R., da je bila stimulacija zmanjšana zaradi napak, ki jih tožnik ni odpravil. Tožniku se očitata napaki za dva izdelka in sicer za armaturo – vodno pipo ter kuhinjo. Vodno pipo je tožnik prodal po ceni, ki je bila določena v katalogu, ko pa je videl, da je prišlo do minus marže, je o tem takoj obvestil nadrejeno M.R. in se nanjo obrnil s prošnjo za pomoč pri odpravi napake. Podobno je bilo pri prodaji kuhinje, tudi v tem primeru je tožnik v celoti sledil smernicam, ki mu jih je določila tožena stranka. Šlo je za napaki, ki jih tožnik ni mogel in tudi ni smel sanirati, saj to presega njegovo usposobljenost in pristojnost. Takšne napake bi lahko saniralo zgolj računovodstvo, tožnik pa je zgolj prodajalec. Do napak je prišlo zaradi okoliščin, na katere tožnik ni imel nobenega vpliva. Tožnik je pri svojem delu ravnal z vso potrebno skrbnostjo, kar je razvidno tudi iz tega, da mu tožena stranka drugih napak ne očita. Tudi pri odmeri stroškov postopka je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da je šlo v tej zadevi tudi za spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz tega zahtevka izvirajoče pravice do plačila odškodnine namesto reintegracije. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Zgolj o stroških postopka v zvezi s tistim delom zahtevka, s katerim je tožnik terjal plačilo neupravičenih odbitkov, neizplačanih plač za delo preko polnega delovnega časa in plačilo neizplačane stimulacije, bi sodišče prve stopnje o stroških postopka lahko odločilo glede na uspeh v sporu. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sicer res pripoznala zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, vendar pa to ne pomeni, da sta stranki nameravali skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je ves čas vedel, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar obvestilo o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi zanj ne bi smelo biti presenečenje. Transformacija v delovno razmerje za nedoločen čas ne dopušča zaključka, da bi takšno delovno razmerje tudi trajalo, saj tožnik sam navaja, da se kriza na trgu dela še povečuje in da brezposelnost raste. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen le eno leto, v kolikor bi mu pogodba o zaposlitvi prenehala iz poslovnih razlogov, bi bil upravičen do odpravnine v višini ene petine povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, kar pomeni, da bi mu bila izplačana odpravnina v višini 193,04 EUR, kar je le desetina zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo. Prav tako ni zanemarljiva tožnikova izpovedba, da se dolgoročno ne vidi na delu, ki ga opravlja pri toženi stranki. Navedeno podpira tudi tožnikovo dopolnilno delo tonskega tehnika, ukvarjanje z glasbo (tožnik ima svojo glasbeno skupino) in sedanje tožnikovo izobraževanje izven prodaje. Glede na vse navedeno ter ob upoštevanju dejstva, da je tožniku v skladu s sodbo na podlagi prepoznave delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 28. 1. 2010 in ne 19. 10. 2009, je bila tožniku dosojena več kot pravična odmena za izgube zaposlitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času in je zato pravilno zavrnilo njegov zahtevek za izplačilo nadur. Ni šlo za nadure, ampak višek ur, ki bi jih tožnik v skladu s 147. členom ZDR lahko izrabil, če do prenehanja delovnega razmerja ne bi bil v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo stimulacije, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnik delal napake, zaradi katerih mu je bila stimulacija znižana na način, kot so ga določala interna pravila tožene stranke. Tožnik je imel tudi možnost, da bi še pred izplačilom stimulativnega dela plače ugovarjal izračunu. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje toženi stranki nagrado priznalo izključno v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine, nadurnega dela, premalo izplačane stimulacije in neupravičenih odbitkov od plače. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena, delno pa jo je potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o delu tožbenega zahtevka že odločilo z delno sodbo na podlagi pripoznave, z izpodbijano sodbo pa je odločilo še o zahtevkih za plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR, plačilo neupravičenih odbitkov od plače, plačilo nadurnega dela in plačilo neizplačane stimulacije. Sodišče prve stopnje je obrazložitev izpodbijane sodbe oblikovalo tako, da se je glede vsakega od navedenih zahtevkov opredelilo v posebnem poglavju. Zaradi preglednosti je tudi pritožbeno sodišče obrazložitev oblikovalo tako, da je ohranilo enake naslove teh poglavij, kakršne je uporabilo sodišče prve stopnje, ohranilo pa je tudi enak vrstni red.

Glede odškodnine: Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje tožnikovega zdravljenja pri svoji odločitvi sploh ni upoštevalo oziroma se do tega ni opredelilo. Pritožba tako smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je ta pritožbena navedba protispisna, saj je sodišče prve stopnje na četrti strani obrazložitve izrecno navedlo, da je odškodnino v višini dveh mesečnih plač, izplačanih tožniku v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, dosodilo med drugim tudi ob upoštevanju psihičnih težav tožnika ob nezakoniti izgubi zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je upoštevalo, da je iz prošenj, ki jih je tožnik naslovil na različne delodajalce, razvidno, da je tožnik v dobri fizični kondiciji, da se ukvarja s športom, da pogodbeno sodeluje kot tehnik pri R.R. ter da se ukvarja z ozvočenjem pri podjetju F.. Ne nazadnje je tudi iz psihološkega pregleda in mnenja (priloga A/13) razvidno, da tožnik za hobi igra kitaro, da ima bend za rock in blues, da rad fotografira ter da ima možnosti, da se zaposli na R.T. kot tonski tehnik, če bi od Zavoda RS za zaposlovanje dobil štipendijo za dokvalifikacijo. Protispisna pa je pritožbena navedba, da naj bi tožnik, zaslišan kot stranka, izpovedal, da ne sodeluje več pri R.R. in F.. Kaj takšnega iz zapisnika glavne obravnave z dne 14. 9. 2010 ne izhaja.

S pravnomočno delno sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do dne odločitve sodišča prve stopnje, to je do 28. 1. 2010, z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o denarni odškodnini. Prvi odstavek 118. člena ZDR namreč določa, da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče delavcu prizna tudi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 zavzelo stališče, da gre pri odškodnini iz 118. člena ZDR za odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje za čas do odločitve sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da to ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč odškodnina za bodočo ocenjeno škodo. Poudarilo je, da zaradi takšne njene posebne narave ni mogoče neposredno uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. V sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009, pa je revizijsko sodišče primeroma naštelo kriterije za odmero odškodnine iz prvega odstavka 118. člen ZDR; to so predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in podobno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da dosojena odškodnina v višini dveh mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pomeni zapolnitev standarda ustrezne denarne odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča temu standardu ustreza znesek štirih povprečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijani drugi odstavek sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku iz tega naslova dosodilo še znesek 1.930,42 EUR (enak znesek je tožniku že pravnomočno dosojen v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe), kar pomeni, da zavrnilni del sedaj znaša 7.721,68 EUR. Od dosojenega zneska gredo tožniku tudi zakonske zamudne obresti od dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je od 28. 1. 2010. Tožnik je s pritožbo predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. S tožbenim zahtevkom pa je tožnik od celotne vtoževane odškodnine zahteval tudi zakonske zamudne obresti od dneva odločitve sodišča prve stopnje. Navedeno pomeni, da s pritožbo tožnik uveljavlja zakonske zamudne obresti od dneva odločitve sodišča prve stopnje tudi glede v prvem odstavku izreka že dosojene odškodnine. O tem delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje sploh še ni odločilo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 327. člena ZPP pritožbo v tem delu štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Glede plačila nadurnega dela: Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ni bistveno, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo izrecno zapisano, da tožnik dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, saj določb 4. točke pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razlagati tako, da je neenakomerna razporeditev delovnega časa možna le v primeru izjemnih potreb delovnega procesa. Upoštevati je namreč potrebno tudi določbo prvega odstavka 4. točke pogodbe o zaposlitvi o tem, da delavec opravlja delo s polnim delovnim časom, ki traja 40 ur na teden in je praviloma razporejeno na šest delovnih dni, odvisno od zahtev in načina izvajanja delovnega procesa v organizacijski enoti ter v skladu z določili Zakona in kolektivne pogodbe. Takšno sklicevanje na izvajanje delovnega procesa ter določb zakona in kolektivne pogodbe pa omogoča tudi uporabo šestega odstavka 147. člena ZDR v povezavi z drugim odstavkom 29. člena ZDR. V skladu s šestim odstavkom 147. člena ZDR je delovni čas lahko neenakomerno razporejen zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov, pri čemer delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Drugi odstavek 29. člena ZDR pa določa, da se stranki pogodbe o zaposlitvi glede vprašanj, navedenih v 7. alineji prvega odstavka 29. člena ZDR (določilo pogodbe o zaposlitvi o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa), lahko sklicujeta na veljavne zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca.

Vendar pa odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo nadurnega dela ni odvisna od tega, ali je bil tožnikov delovni čas neenakomerno razporejen ali ne, temveč od tega, ali je tožniku možno očitati, da po njegovi krivdi ob zaključku delovnega razmerja saldo ni bil poravnan oziroma da ni izrabil vseh ur, ko je delal več, kot znaša polni delovni čas. Upoštevati je namreč potrebno tudi določbo sedmega odstavka 147. člena ZDR o tem, da se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. V kolikor se ob koncu takšnega največ šestmesečnega obdobja pokaže, da je delavec delal več, kot znaša polni delovni čas, je potrebno delo, ki presega polni delovni čas, upoštevati kot delo preko polnega delovnega časa. Smiselno je to določbo potrebno uporabiti tudi ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik ob zaključku delovnega razmerja 67 ur presežka, vendar je napačno štelo, da tožniku plačilo za te ure ne pripada, ker bi jih lahko izrabil v oktobru 2009, ko je bil v bolniškem staležu. Odsotnost z dela zaradi bolezni ne more biti razlog za to, da delavec izgubi pravico do plačila za opravljeno delo, ki je presegalo polni delovni čas. Ob ugotovitvi, da je obseg opravljenega dela, ki je presegal polni delovni čas ob prenehanju delovnega razmerja tožnika znašal 67 ur in ob neprerekani navedbi tožnika, da je urna postavka znašala 3,22 EUR oziroma ob upoštevanju dodatka za nadurno delo v višini 30% 4,19 EUR, je tožnik upravičen do plačila v znesku 280,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih tožnik utemeljeno vtožuje od 16. 9. 2009, saj je zadnje nadure opravil v avgustu 2009. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v četrtem odstavku izreka delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova neizplačanih plač za delo preko polnega delovnega časa, obračuna bruto znesek 280,73 EUR, od tega zneska obračuna in plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009. Glede zavrnitve razlike do vtoževanega bruto zneska 385,48 EUR ostane v veljavi odločitev sodišča prve stopnje, zaradi preglednosti pa je pritožbeno sodišče tudi zavrnilni del oblikovalo na novo, tako da je tudi iz izreka drugostopenjske sodbe razvidno, da je zavrnilni del sedaj znaša 104,75 EUR.

Glede stimulacije: Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede neizplačane stimulacije oziroma delovne uspešnosti za september 2009. Napake, zaradi katerih je tožena stranka po postopku, ki je predviden v internih aktih, znižala stimulacijo, so razvidne tako iz listin v spisu, kakor tudi iz prepričljive izpovedbe priče M.R.. Tožnik je armaturo – vodno pipo prodal po ceni, ki je bila nižja od nabavne, kuhinjo pa je tožnik zaradi neutemeljenega popravka prevzema prodal po nižji ceni in sicer je pravilen prevzem v vrednosti 2.920,24 EUR neutemeljeno storniral in naredil nov napačen prevzem v višini 2.299,46 EUR.

Ni mogoče slediti tožnikovemu zatrjevanju, da je pri svojem delu ravnal z vso potrebno skrbnostjo in da je zgolj sledil smernicam tožene stranke. Okoliščina, da tožena stranka tožniku drugih napak ni očitala, pa ne dokazuje tega, da v obeh navedenih primerih ni šlo za napako, zaradi katere je tožena stranka tožniku utemeljeno znižala stimulacijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani peti odstavek izreka prvostopenjske sodbe.

Glede stroškov postopka: Zaradi zgoraj opisane delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh strank v postopku. Tožnik je tako sedaj uspel s 35,32 % denarnega zahtevka in je zato upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov. Tožnikov pooblaščenec je namreč nagrado za postopek priglasil po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), to je glede na denarno vrednost tožbenega zahtevka. Utemeljeno priglašena nagrada za postopek znaša 443,30 EUR, za narok pa 409,20 EUR. Tožnik zmotno meni, da se nagrada za narok prizna za vsak posamezni narok, saj prvi odstavek 14. člena ZOdvT določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Tožnik je tudi utemeljeno priglasil stroške kilometrine v višini 56,24 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR. Celotna utemeljeno priglašena nagrada tožnikovega pooblaščenca tako znaša 928,74 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 35,32 % tega zneska, kar znaša 328,03 EUR.

Več kot 90 % denarnega zahtevka se nanaša na odpravnino ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ta del zahtevka pa je potrebno šteti za sestavni del spora o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spora pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njihov izid. Na podlagi te določbe je pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka, vsebovan v izreku izpodbijane odločbe, spremenilo tako, da je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP pa, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti njegove stroške postopka v znesku 328,03 EUR.

Glede stroškov pritožbenega postopka: Tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni del v višini 10.601,49 EUR, pritožbeno sodišč pa mu je od tega zneska dodatno dosodilo še 2.210,73 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v pritožbenem postopku znaša 20,85 %. Iz naslova nagrade za pritožbo je tožnik utemeljeno priglasil znesek 545,60 EUR, k temu je potrebno prišteti še materialne stroške v višini 20,00 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 20,85 % tega zneska, kar znaša 117,92 EUR.