Jedro

Učinkovito zagotavljanje pravice do svobode izražanja se navzlic mejam, ki jih tej pravici zarisujejo pravice drugih, izključuje s pristopom, ki bi pisca ali govorca prek razumnih meja omejeval zgolj zaradi ene izmed možnih razlag besednega sporočila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve časti in dobrega imena ter za duševne bolečine zaradi "zdravstvenih težav in zmanjšanja življenjskih aktivnosti". Tožečo stranko je ob tem zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v višini 622.260 SIT. Razsodilo je, da izjava toženca, ki jo je dal v intervjuju za Sobotno prilogo Dela dne ... in katere osrednji del je, da je bilo dokazano sklepanje škodljivih pogodb za podjetje A, kar je bil razlog za zamenjavo direktorja, ne predstavlja nedopustnega ravnanja, za katerega bi toženec odškodninsko odgovarjal. Pri tem je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo, da je bila izjava dana zaradi pojasnjevanja neurejenih razmer v komunalnih službah, ki so bile že pred tem kritizirane s strani tiska. Toženec je ob tem opredelil tiste razloge za zamenjavo direktorja, ki so bili posredovani izvršnemu svetu.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Posebej je poudarilo, da je bilo predmet sporne izjave javno delovanje ter da je bila za tožnika, ki je bil direktor A. v izjavi podana kritika lahko res neugodna. Vendar pa je bila ta kritika dopustna ter ni bila ne omalovažujoča ali ponižujoča niti ni bila podana z žaljivim namenom. Glede toženčeve omembe o obstoju govoric in sumničenja glede kraje zlata, rož, oblek, zob itd. pa je prav tako sprejelo zaključke prvostopenjskega sodišča, da iz izjave ne izhaja, da bi tožnik ta dejanja pripisoval tožencu.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj "odpravi izpodbijani sodbi in o zadevi ponovno razsodi". Revident navaja, da je sodišče vprašanje protipravnosti presojalo s pomočjo kazenske zakonodaje. Pri tem pa ni bilo dosledno. Po oceni sodišča naj bi dejanski stan konkretnega škodnega dogodka ustrezal kaznivemu dejanju žaljive obdolžitve, istočasno pa sodišče navaja, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve izgubi element protipravnosti, ker naj bi imel toženec utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je raznašal. Sodišče je po revidentovem mnenju sicer opredelilo problem, ki ga v konkretnem primeru predstavlja uporaba izraza "dokazanost" sklepanja škodljivih pogodb, a je nato tako opredeljen problem v nadaljevanju obšlo. Če si je sodišče pri opredeljevanju škodnih dogodkov pomagalo s kazensko zakonodajo, je nato v nadaljevanju brez razloga opustilo določila kazenske zakonodaje. Po kazenski zakonodaji je namreč sklepanje škodljivih pogodb kaznivo dejanje. Da je nekdo storil kaznivo dejanje, pa se sme dokazovati le s pravnomočno sodbo. Toženec je uporabil izraz "dokazano sklepanje škodljivih pogodb", ki se predhodno ni pojavil prav nikjer, pa tudi dokazov za to ni predložil. Sodba tudi ne pojasnjuje, na kakšni dejanski in pravni podlagi je sodišče ugotavljalo, da je izvršni svet pri svojem odločanju štel za dokazano dejstvo, da so takšne pogodbe obstajale.

Revident v nadaljevanju sodišču očita tudi to, da je opustilo izvajanje dokazov v bistvenih stvareh za razsojanje. Toženec je opisal, da mu je K. takšne (škodljive) pogodbe pokazal. Sodišče ga ni pozvalo, naj jih predloži niti ni zaslišalo K. Višjemu sodišču pa očita, da ni pregledalo spisov, na katere se sklicuje pritožba in v katerih je "med ostalim dokazano, da je K. pričal, da ni nikoli videl nobene od pogodb, ki jih je tožnik sklenil." Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta zadosti natančno obrazložili, zakaj toženčeva izjava, dana v intervjuju za časopis Sobotna priloga Dela z dne ..., ki je povzeta na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje, ni protipravno ravnanje, katerega posledica bi bila lahko njegova odškodninska odgovornost za neugodje, ki ga je domnevno izzvala pri tožniku. Revizijsko sodišče s temi razlogi v celoti soglaša ter jim nima kaj bistvenega dodati. V nadaljevanju se bo zato osredotočilo le na tiste probleme, ki jih izrecno načenja revizija.

Revidentovo stališče, iz katerega smiselno izhaja, da bi bila protipravnost tožnikove izjave o dokazanem sklepanju škodljivih pogodb, izključena šele v primeru, če bi bilo takšno sklepanje pogodb tudi v resnici dokazano s pravnomočno kazensko sodbo, je napačno zato, ker je pretirano in se omejuje le na najbolj skrajno razlago pojma dokazan ter ne upošteva osrednjega, bistvenega, povprečnega pomena, ki ga je imela toženčeva izjava. Jezik je izrazno sredstvo, katerega sporočilnost ni in ne more biti matematično enoznačna. Jezik je zaradi svojih osnovnih zakonitosti komunikacijsko večplasten. V njegovi sporočilni moči se neločljivo prepletajo različni razumski in čustveni učinki, sproža pa tudi (tako hotene kot nehotene) aluzije in asociacije. Te so odvisne (tudi) od časa in prostora, v katerem so izrečene, predvsem pa od osebe bralca oziroma poslušalca. Učinkovito zagotavljanje pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS/I, št.33/1991 do Uradni list RS, št.69/2004 ; URS) se zato navzlic mejam, ki jih tej pravici zarisujejo pravice drugih (15. člen URS), izključuje s pristopom, ki bi pisca ali govorca preko razumnih meja (tj. pikolovsko) omejeval zgolj zaradi ene izmed možnih razlag besednega sporočila. Ob razmejitvi med pravico do svobode izražanja in katero izmed pojavnih oblik splošne osebnostne pravice (pravica do zasebnosti, pravica do lastne podobe, čast in dobro ime itd.) je zato treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila. Ta pa je v tem, da je bilo sicer v javnosti veliko govoric (kar je toženec ponazoril s krajo rož, zlata itd), resnične po so le te o škodljivih pogodbah in te so bile razlog za zamenjavo direktorja (tj. tožnika). Pri tem ne gre za očitek kaznivega dejanja, marveč za toženčevo pojasnilo o razlogih mestnega izvršnega sveta za razrešitev direktorja, pri čemer pojem škodljivih pogodb še zdaleč ni nujno kaznivo dejanje. Ob takšnem pomenu besedila sta sodišči nižjih stopenj razmejitev med kolidirajočima ustavnima pravicama opravili z ustreznim vrednotenjem. Pri tem sta upoštevali vse okoliščine primera. Tako sta pravilno uporabili materialno pravo (15. člen URS in 13. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR)). Takšen zaključek je mogoč že zgolj z obravnavo samega besedila spornega intervjuja, okoliščin, v katerih je bil intervju dan (te okoliščine sodišče prve stopnje natančno povzema na peti in šesti strani obrazložitve) ter javnih funkcij tožnika in toženca, v mejah katerih se v obravnavanem življenjskem primeru oba dosledno pojavljata. Ob zgoraj že omenjenih okoliščinah in upoštevaje dejstvo, da se vse, kar je rečeno v spornem delu intervjuja, nanaša na tožnikovo opravljanje funkcije v javnem podjetju ter da je bilo izrečeno s strani toženca kot nosilca javne funkcije o javnih zadevah (tj. o nesmotrnosti poslovanja, ki je botrovala zamenjavi direktorja), tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da predstavlja toženčev odgovor na novinarkino vprašanje dopustno izvrševanje pravice iz 39. člena URS.

Res je sicer, da se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do vsebine pravdnih spisov, na katere se sklicuje pritožba, vendar pa to ne predstavlja kršitve postopka. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP namreč sodišče druge stopnje presodi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Četudi bi iz pravdnih spisov, na katere se je v pritožbi skliceval tožnik, res izhajalo, da P. K. ni nikoli videl nobene od pogodb, ki jih je sklepal tožnik, to ne bi bilo odločilnega pomena. Toženec je namreč v intervjuju javnost zgolj seznanil z odločitvijo izvršnega sveta in razlogi zanjo. To okoliščino je pritožbeno sodišče posebej izpostavilo ter pojasnilo, da tega ni storil na žaljiv, omalovažujoč ali ponižujoč način.

Nazadnje pa revizijsko sodišče odgovarja še na očitek, da sodišče toženca ni pozvalo, naj predloži izvode škodljivih pogodb. Sodišče izvaja le tiste dokaze, s katerimi je mogoče dokazovati zatrjevana odločilna dejstva. Predpogoj za to pa je, da ena izmed strank najprej zatrjuje odločilna dejstva ter sodišču tako poda obrazložen dokazni predlog (7. člen ZPP). Ker je v zvezi z zgornjimi dokazi umankal že ta pogoj, se sodišču s presojo, ali gre sploh za ustrezen in primeren dokaz niti ni bilo treba ukvarjati, dokaza po uradni dolžnosti pa sploh ne bi smelo izvesti (drugi odstavek 7. člena ZPP).

Ker uveljavljana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka ni podana, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravilno uporabili tudi materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).