Jedro

Zahteva uveljavlja kot zmotno ugotovitev sodišča o obstoju vzročne zveze, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. B.P. je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Obs. B.P. je bila z izpodbijanima sodbama izrečena zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let, stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za dobo štirih mesecev in obveznost, da plača stroške kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da med alkoholiziranostjo obsojenca in vožnjo po levi strani ceste v nasprotju s 1. odstavkom 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) ter prometno nesrečo kot posledico, ni vzročne zveze, ker da se je ta zgodila zaradi nenormalnega delovanja žarometov oškodovančevega vozila, ki ga zato obsojenec prav do trenutka trčenja ni mogel videti. Pomanjkljivost sodbe pa naj bi bila v tem, da naj ne bi imela razlogov o tem, da je ravnanje oškodovanca pretrgalo vzročno zvezo med obsojenčevo kršitvijo predpisov in prometno nesrečo. Sodišče pri izrekanju stranske kazni ni upoštevalo, da je bila obsodba izrečena tik pred absolutnim zastaranjem pregona, da od nesreče naprej obsojenec ni storil niti prekrška in da je vozniško dovoljenje pogoj za njegovo delo. Predlaga, da se obsojenca oprosti ali pa sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo odgovarja, da ta v resnici skozi neutemeljeno zatrjevanje kršitev materialnega in procesnega zakona uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornika obs. B.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zmotno razlaga določbo 1. točke 372. člena ZKP, ki določa, da je podana kršitev kazenskega zakona, če dejanje, zaradi katerega se obdolženca preganja, ni kaznivo dejanje. Po določbah 7. člena KZ je kaznivo dejanje tisto protipravno dejanje, ki je kot kaznivo dejanje določeno z zakonom, ki določa njegove znake in kazen zanj. Pri posledičnih kaznivih dejanjih je nujno, da med prepovedanim ravnanjem obdolženca in posledico, ki je znak kaznivega dejanja, obstaja objektivna vez, čeprav te vezi zakon izrečno ne predpisuje in ne opredeljuje. Če takšne vzročne zveze sodišče ne bi ugotovilo, pa bi kljub temu izreklo obsodilno sodbo, bi kršilo določbe 7. člena KZ in določbe tistega posledičnega kaznivega dejanja, zaradi katerega se obdolženca preganja.

V obravnavanem primeru je bil obs. B.P. obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ, ki je posledično kaznivo dejanje. Toda sodišče je ugotovilo, da med kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa pri vožnji obsojenca in prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ene osebe, obstaja vzročna zveza, zato kršitev kazenskega zakona v smislu prve točke 372. člena ZKP ne more biti podana. V resnici zahteva kot zmotno uveljavlja ravno ugotovitev sodišča, da takšna vzročna zveza obstaja (3. odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje in na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje), zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se po določbah 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Zahteva tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kot je bilo že povedano, obe izpodbijani sodbi vsebujeta razloge o vzročni zvezi med nepravilno vožnjo obsojenca in prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo oškodovanca. Izpodbijani sodbi imata tudi ustrezno obrazložitev izreka stranske kazni (4. odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje in v 1. odstavku na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje). Trditev v zahtevi, da izrek stranske kazni v obravnavanem primeru ni ustrezen, pa nasprotuje presoji sodišča, ki jo ima v okviru 2. odstavka 41. člena KZ, teh okvirov pa sodišče z izpodbijanima sodbama ni prestopilo.

Ker zahteva zagovornika obs. B.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je samostojen podjetnik z rednimi dohodki, solastnik nepremičnine) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala kršitve kazenskega zakona, Zakona o kazenskem postopku in zmotno ugotovitev dejanskega stanja).