Jedro

Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da tožnica nima zahtevka zoper toženko ampak le zoper prodajalca oziroma lastnika motornega čolna in da toženka kot komisionarka ni odgovorna za prenos lastništva. Pravna dejanja komisionarja namreč učinkujejo neposredno za komisionarja in ta je subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo (tožnico). Izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe, ki je pravni temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi, sta torej upravičena zahtevati v medsebojnem razmerju le tožnica in toženka. Do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo, zato tožnica utemeljeno od toženke zahteva vračilo kupnine s pripadki v delu, v katerem ji le-ta še ni bila vrnjena. Povedano drugače, ob nerealizirani prodajni pogodbi lahko tožnica, ki je tretji, zahteva vračilo kupnine le od komisionarja (toženke), medtem ko takšnega zahtevka do komitenta (prodajalca) pravzaprav nima.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožnici) 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2017 dalje in (skupaj) 100.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2017 dalje ter 8.892,22 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom je popravilo odločitev o pravdnih stroških in njeno obrazložitev, in sicer tako, da je odpravilo pomoto v izračunu ter stroške odmerilo v višini 5.259,94 EUR.

2. Zoper predmetna sodbo in sklep je toženka vložila pravočasni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da jima pritožbeno sodišče ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov toženke.

3. V pritožbi zoper sklep toženka navaja, da je prvostopenjsko sodišče s sklepom (ponovno) v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in da nasprotuje vračilu stroškov, saj je tožbeni zahtevek neutemeljen. Z znižanjem stroškov se sicer strinja, a ima pravni interes za vložitev pritožbe. Pritožbo bo vložila tudi zoper odločitev o glavni stvari. Izpodbijani izrek sklepa je nezakonit in neutemeljen, o stroških pa bi bilo treba odločiti z (dodatno) meritorno odločbo.

4. V (kasneje vloženi) pritožbi zoper sodbo toženka v celoti izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku in hkrati (ponovno) nasprotuje odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov. Navaja, da se ne strinja, da je bila kot komisionar odgovorna za izvedbo posla. Tožnica je pri izvedbi posla sodelovala s številnimi fizičnimi osebami, katerih vloga ni bila razjasnjena. Ker se te osebe niso zaslišale kot priče, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Enako velja glede neizvedenega zaslišanja toženke, kar je tudi postopkovna kršitev. Toženka je že ob uvodnih pogovorih tožnici pojasnila, da ne more jamčiti za prenos lastništva in s tem se je tožnica strinjala. Če bi tožnica res sodelovala izključno s toženko kot komisionarjem, ni razlogov za poslovne odnose z drugimi, ki so ji obljubljali prenos lastninske pravice in neposredne posesti. Toženka je le formalno nastopala kot komisionar, in sicer le kot izdajatelj računovodskih listin (predračuna in računa), ne pa kot lastnik in dobavitelj motornega plovila. Očitki o vračilu kupnine so neutemeljeni in brez pravne podlage. Vsi vpleteni so toženko potrebovali za izvedbo posla s prodajalcem, s katerim toženka ni bila v nobenem poslovnem razmerju. Posla ni štela za svojega. Drugi so ji dejali, da se mora ara nakazati na njen račun in tudi rok plačila na računu ji je bil posredovan. Tožnica je bila v razmerju s tretjimi osebami, ki s toženko niso povezane. Gre za primer, ko je neka oseba postavila pooblaščenca za sprejem izpolnitve obveznosti tožnice. To ne spreminja vsebine izpolnitve in upnik ostaja isti. Izpolnitev tretji osebi, ki jo je postavil pogodbeni partner tožnice, pomeni izpolnitev slednjemu. Tožnica ima zahtevek le zoper to tretjo osebo in ne zoper toženko. Toženka je v celotnem poslu nastopala kot komisionar in ne kot dobavitelj, prodajalec plovila. Komisionar ni odgovoren za izpolnitev sopogodbenika, če za to ni posebej jamčil. Zmoten je zaključek sodišča, da je toženka z vračilom 20.000,00 EUR kupnine pripoznala svojo obveznost. Gre le za vračilo sredstev, ki jih je kot komisionar uspela zagotoviti za vračilo tožnici.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je izpostavila, da toženka ni grajala zavrnitve dokaznih predlogov. Njen zakoniti zastopnik je bil vabljen na zaslišanje in na narok ni prišel ter izostanka ni opravičil, zaslišanja prič pa toženka ni predlagala. Prenos lastništva v tej pravdi ni relevanten. Če bi toženka izročila denar prodajalcu, bi prišlo do prenosa lastništva. Toženka je sodelovala z večimi osebami, ki so po njenih navodilih stopali v stik s tožnico. Nastopala je kot komisionar in predračun in račun sta njena. Tožnica od toženke želi le vračilo nakazanega denarja, ki ga je slednja neupravičeno zadržala in ga ni predala prodajalcu motornega plovila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. Neutemeljeni so očitki, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo prič in zakonitega zastopnika toženke in da je bilo zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, z neizvedbo dokaza z zaslišanjem toženkinega zakonitega zastopnika pa naj bi bila podana tudi postopkovna kršitev. Toženka (nesubstanciranega) dokaza z zaslišanjem prič ni predlagala in zato sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedlo (glej 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke pa je bil kot nepotreben zavrnjen že na naroku za glavno obravnavo in toženka, ki je bila na naroku prisotna, takrat te odločitve sodišča ni grajala, zato njen pritožbeni očitek v tej smeri ni upošteven (prvi odstavek 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Obenem pritožba tudi ne izpodbija v sodbi vsebovanih pravilnih podrobneje obrazloženih in dodatnih razlogov o zavrnitvi predmetnega dokaza. Gre za neopravičeni izostanek zakonitega zastopnika z naroka, na katerega je bil vabljen z vabilom za zaslišanje, in za dejstvo, da je bilo njegovo zaslišanje nepotrebno, saj so za odločitev v zadevi zadoščali neprerekane navedbe o pravno relevantnih dejstvih in listinski dokazi.

8. V izpodbijani sodbi je med drugim ugotovljeno, - da je tožnica toženki (komisionarki) nakazala celotno kupnino v višini 135.420,00 EUR za nakup motornega čolna in da do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo, ker toženka prodajalcu (komitentu) ni izročila ničesar iz naslova prejete kupnine, - da je toženka tožnici izstavila predračun in nato še račun z naslovom komisijska prodaja in da je pri poslu sodelovala v vlogi komisionarja, udeležene pa so bile tudi tretje osebe, - da je tožnica toženko pozivala, naj prodajalcu izroči kupnino, - da je toženka 16.5.2017 tožnici vrnila 20.000,00 EUR in da je z odgovorom na tožničin zahtevek z dne 1.6.2017 predlagala način vračila.

9. Nepojasnjena udeležba tretjih oseb, ki naj bi tudi sodelovale v poslu, toženki ob zgoraj opredeljenih dejstvih sama po sebi ne more biti v korist. Poglavitni razlogi izpodbijane sodbe gredo v smeri, da ni prišlo do realizacije prodajne pogodbe, ker toženka (komisionarka) prejete kupnine ni izročila prodajalcu oziroma lastniku motornega čolna (komitentu). Pritožba pravzaprav tudi sama priznava, da je toženka nastopala le kot komisionar in ne kot prodajalec plovila. Na to kažejo tudi pritožbene trditve, da je formalno nastopala kot komisionar in da so jo vsi vpleteni pri poslu potrebovali. Ob tem so tako nepojasnjene in neutemeljene drugačne navedbe, da je bila le pooblaščenec za sprejem izpolnitve. Pritožba še navaja, da toženka ni bila v nobenem poslovnem razmerju s prodajalcem, kar tudi nasprotuje siceršnjim trditvam toženke, ki jih je podala v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kjer je med drugim poleg tega, da je nastopala kot komisionar, priznavala še, da si je prizadevala za prenos lastništva. V zvezi s kontradiktornimi navedbami velja, da sodišče ni dolžno izbirati med njimi in upoštevati le navedb, ki so stranki v korist, temveč se lahko opre tudi na navedbe, ki so ji v škodo. Nenazadnje pa toženkino (notranje) razmerje s komitentom (lastnikom plovila) v tej pravdi niti ni bistveno, prvostopenjsko sodišče pa se je o obstoju komisije prepričalo tudi z vpogledom v predložene listine (glej predračun in predvsem račun z naslovom komisijska prodaja), in so zato drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da tožnica nima zahtevka zoper toženko ampak le zoper prodajalca oziroma lastnika motornega čolna in da toženka kot komisionarka ni odgovorna za prenos lastništva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo vsebino komisijske pogodbe iz prvega odstavka 788. člena Obligacijskega zakonika (OZ), s katero se komisionar (toženka) zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta (prodajalca oziroma lastnika motornega čolna) opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Glede pravne podlage zahtevka se je nato sicer zmotno oprlo na samo komisijsko pogodbo in smiselno še na pogodbo o naročilu (789. člen v zvezi s 773. členom OZ), vendar je kljub temu odločitev o tožbenem zahtevku pravilna. Pravna dejanja komisionarja namreč učinkujejo neposredno za komisionarja in ta je subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo (tožnico). Izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe (od 435. do 527. člen OZ), ki je pravni temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi, sta torej upravičena zahtevati v medsebojnem razmerju le tožnica in toženka.1 Prvostopenjsko sodišče je tako očitno prezrlo, da je šlo v konkretnem razmerju za prodajno komisijo, za komisijo med toženko in prodajalcem (notranje razmerje), pri kateri je toženka nastopala kot komisionar, ki se je zavezala za komitenta opraviti prodajo motornega čolna tožnici (zunanje razmerje). Ob izstavitvi predračuna in računa s strani toženke (komisionarke) in po plačilu kupnine za motorni čoln s strani tožnice (kupca) pa do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo, zato tožnica utemeljeno od toženke zahteva vračilo kupnine s pripadki v delu, v katerem ji le-ta še ni bila vrnjena. Povedano drugače, ob nerealizirani prodajni pogodbi lahko tožnica, ki je tretji, zahteva vračilo kupnine le od komisionarja (toženke), medtem ko takšnega zahtevka do komitenta (prodajalca) pravzaprav nima.

11. Nenazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da toženka z vračilom kupnine v višini 20.000,00 EUR ni pripoznala dolga, pri čemer toženka poudarja, da gre le za nakazilo oziroma za vračilo sredstev, ki jih je uspela kot komisionar zagotoviti za vračilo tožnici. Stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za delno vračilo kupnine, ki pomeni pripoznavo dolga (drugi odstavek 364. člena OZ), je upoštevaje zgoraj opredeljena stališča povsem pravilno. Ob tem pritožba tudi ne izpodbija pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je toženka svoj dolg pripoznala še z dopisom z dne 1. 6. 2017, s katerim se je s tožnico dogovarjala o modalitetah samega vračila kupnine.

O pritožbi zoper sklep

12. Neutemeljen je očitek, da je bilo s popravnim sklepom ponovno v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izrek odločbe popravilo tako, da je v narekovajih zapisalo kako se pravilno glasi (celoten) popravljeni izrek, pri čemer je iz primerjave obeh izrekov razvidno, da se popravek nanaša le na odločitev o pravdnih stroških, in torej v zadevi ni prišlo do ponovnega odločanja. S predmetnim sklepom je prvostopenjsko sodišče pravilno popravilo posledice očitne računske pomote pri odmeri tožničinih stroškov, ki se je pripetila zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v zvezi s seštevkom priznanih točk po Odvetniški tarifi zmotno zapisalo in nato v izračunu upoštevalo, kot da gre za znesek v EUR in ne le za seštevek odvetniških točk. Izrek predmetnega popravnega sklepa je torej zakonit in pravilen, prav tako pa so bili tudi tožničini pravdni stroški pravilno odmerjeni in naloženi v plačilo toženki.

13. Po ugotovitvi, da v obeh pritožbah niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženka s pritožbama ni uspela, tožničini stroški glede odgovora na pritožbo zoper sodbo pa niso bili potrebni, saj ni pripomogla k odločitvi v zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Navedena stališča izhajajo tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 22/2015 z dne 28.10.2015.