Jedro

V skladu s 132. členom ZZZDR lahko sodišče na zahtevo zavezanca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo njegove zmožnosti, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Zavezanec mora dokazati, da so se njegove zmožnosti za preživljanje otrok bistveno spremenile in da ob upoštevanju zmožnosti drugega starša in potreb otrok ni več sprejemljivo, da mu je naloženo tako breme. Ko sodišče ugotovi, da so se okoliščine, pomembne za določitev preživninske obveznosti vsakega od zavezancev bistveno spremenile, znova določi preživnino v sorazmerju z (novo ugotovljenimi) zmožnostmi vsakega od zavezancev in ob upoštevanju (novo ugotovljenih) otrokovih potreb.

Glede na to, da je za odločitev v tej zadevi relevantna sprememba preživninskega stanja, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je (le) na strani toženca dokazno breme, s kakšnim premoženjem razpolaga tožnik. Toženec ima prav, da je dokazno breme glede trditve, da tožnik premoženja (za katerega je bilo predhodno ugotovljeno, da ga ima) nima več, na strani tožnika. Na strani toženca pa je dokazno breme za trditve, da naj bi se premoženje tožnika povečalo. Toženec zato utemeljeno navaja, da bi moral tožnik dokazati, kaj se je zgodilo z njegovim premoženjem, ki je bilo predhodno ugotovljeno.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je štelo za dokazano, da se je premoženjsko stanje tožnika bistveno poslabšalo zaradi dokazanega dolga do DURS v višini 758.767,29 EUR, zdravstvenega stanja tožnika, dokazanega postopka za izterjavo tožnikovega dolga v znesku 28.153,03 EUR in 5.000,00 EUR ter zmanjšanega mesečnega neto prihodka 930,00 EUR, ni skladna z 8. členom ZPP. Sodišče se ni opredelilo do že predhodno navedenih listin, izpovedi tožnika in prič ni ocenilo in je hkrati, kot je bilo že obrazloženo, delno dokazno breme napačno naložilo tožencu. V skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP mora biti namreč obrazložitev takšna, da z izčrpno, poglobljeno in razumno argumentacijo prepriča stranke ter sodišče druge stopnje. Prepričljivo je treba pojasniti, kateremu dokazu sodišče verjame, sodba pa mora imeti celovite razloge o odločilnih dejstvih, na katere stranka opira svoj zahtevek.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se preživnina, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1682/2010-IV z dne 23. 3. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2327/2012 z dne 12. 9. 2012, v višini 380,00 EUR in nazadnje revalorizirana na podlagi obvestila CSD X, št. 1201-224/2012 z dne 31. 3. 2018 na znesek 404,44 EUR mesečno, z dnem 1. 12. 2014 zniža na znesek 340,00 EUR mesečno in je tožeča stranka (tožnik) dolžan toženi stranki (tožencu) ta znesek plačevati na TRR njegove zakonite zastopnice G. G. do 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v znesku določenem s sodbo sodišča prve stopnje do prve uskladitve preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po obvestilu CSD (I. točka izreka). V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo osebno in po pooblaščencu. Sodbo izpodbija v delu, v katerem je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da določeno preživnino z dnem 1. 12. 2014 zniža na 100,00 EUR mesečno, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da bi moralo sodišče preživninsko obveznost tožnika znižati na največ 100,00 EUR.

3. Tožnik pritrjuje dokazni oceni sodišča, da se je njegovo premoženjsko stanje po prvotno določeni preživninski obveznosti bistveno poslabšalo. Pravilna je tudi presoja sodišča, da toženec ni uspel dokazati trditev o enormnih količinah gotovine in domnevnih terjatvah, ki naj bi jih imel tožnik. Drži tudi ugotovitev sodišča, da tožnik ni prerekal trditev toženca glede njegovih potreb. Trditve tožnika so šle v drugo smer - zaradi poslabšanja njegovih premoženjskih zmožnosti tožnik toženčevih potreb ne more kriti v takšni meri, kot je prvotno določilo sodišče. 4. Sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo premoženjskih zmožnosti zakonite zastopnice toženca. Tožnik je trdil, da so se njene zmožnosti izboljšale. Mesečna neto plača zakonite zastopnice toženca znaša približno 2.170,00 EUR, zakonita zastopnica prejema tudi božičnico, regres ter bonus. Njeni mesečni prejemki presegajo znesek 2.390,00 EUR in ne znašajo zgolj 2.170,00 EUR, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik se nadalje ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da zakonita zastopnica odplačuje kredit, ki naj bi vplival na njeno sposobnost preživljanja toženca. Sodišče je spregledalo, da je zakonita zastopnica omenjeni kredit najela v pretežni meri za poplačilo sodnih stroškov v zadevi II P 2077/2012, v kateri je tožila tožnika, a na koncu v sporu propadla. Kredita torej ni najela za preživljanje toženca, temveč izključno iz objestnosti. Te kreditne obremenitve zakonite zastopnice toženca sodišče ne bi smelo upoštevati kot zmanjšanja njene preživninske zmožnosti. Sodišče je preživninske zmožnosti zakonite zastopnice toženca napačno ugotovilo. Glede na prvotno pravdo so se zvišale za 25 % (s 1.800,00 EUR na 2.390,00 EUR mesečno).

5. Glede na navedeno dejansko stanje je zaključek sodišča, da je tožnik dolžan plačati 1/2 preživninske obveznosti, enako kot zakonita zastopnica toženca, napačen, nerazumljiv in neobrazložen. Premoženjsko stanje tožnika se je po prvotno določeni preživnini bistveno spremenilo, saj prejema le okrog 930,00 EUR plače, ima dolgove, ki presegajo znesek 750.000,00 EUR (oziroma 1 milijon evrov), nima premoženja, glede na zdravstveno stanje ga ni zmožen pridobiti in ima še tri preživninske upravičence. Ker mesečni prihodek tožnika znaša približno 930,00 EUR mesečno, zakonite zastopnice toženca pa 2.390,00 EUR, slednji predstavlja 2,57-kratnik mesečnega prihodka tožnika. Poleg tega ima tožnik za cca 50-krat višje obveznosti od zakonite zastopnice toženca. Materialne in pridobitne zmožnosti zakonite zastopnice toženca so bistveno večje (vsaj 2,57-krat) od zmožnosti tožnika, zato je sodišče napačno uporabilo določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) z odločitvijo, da oba preživninska zavezanca breme preživnine nosita po enakih delih. Sodišče tudi ni upoštevalo ugotovljenega dejstva, da ima tožnik preživninske obveznosti do treh upravičencev. Ob pravilni uporabi materialnega prava (129. in 132. člen ZZZDR) bi sodišče moralo preživninsko obveznost tožnika zmanjšati na 100,00 EUR mesečno.

6. V pritožbi, ki jo je vložil tožnik osebno, ta v bistvenem podaja vsebinsko enake pritožbene navedbe, kot so bile povzete že predhodno. Dodatno pojasnjuje odnose med njim in ostalimi preživninskimi upravičenci ter tožencem na drugi strani in kritizira čas trajanja postopka.

7. Toženec vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

8. Vsi pritožbeni razlogi so podani, ker sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do dokazov toženca, ki dokazujejo finančne zmožnosti tožnika v času izdaje prvostopenjske sodbe in so datirani pred datumom 23. 3. 2012, ko je bila izdana prvostopenjska sodba v predhodnem postopku določitve preživnine. Sodišče zmotno zaključuje, da naj ti dokazi za spor ne bi bili relevantni. Sklicuje se na sodno prakso (sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 573/1997 in II Ips 970/2007 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2026/2018). Sodišče bi moralo sedanje razmere pravdnih strank primerjati z razmerami, kakršne so bile ob prvem odločanju o preživnini. Dokazi, datirani pred 23. 3. 2012, so bistveni za odločitev v postopku. Sodišče bi moralo primerjati tudi premoženje tožnika v času izdaje prvostopenjske sodbe s sedanjim premoženjem, česar sodišče ni storilo. Zlasti opozarja na odločbo DURS Dt ... (v nadaljevanju: odločba DURS) z dne 3. 10. 2012, ki jo je prvostopenjsko sodišče vpogledalo. Iz te odločbe izhaja, da se je neto vrednost premoženja tožnika od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 povečala za 1.590.034,14 EUR. Na to je toženec opozoril v vlogi z dne 6. 5. 2016. Toženec povzema komunikacijo tožnika z DURS, ki se je tudi v tamkajšnjem postopku sprenevedal glede svojega premoženja. Ko je sodišče prvič odmerjalo preživnino s sodbo z dne 23. 3. 2012, ni razpolagalo s podatkom, da je neto vrednost premoženja tožnika na dan 31. 12. 2010 znašala kar 2.738.443,43 EUR, to je postalo znano šele ob izdaji odločbe DURS z dne 3. 10. 2012. Že ob prvotni odmeri preživnine pa je sodišče sprejelo zaključke glede premoženja tožnika na podlagi podatkov, da je tožnik razpolagal z veliko količino denarja (936.200,00 EUR). Toženec opozarja, da je tožnik sam na dan 14. 5. 2012 (torej po izdaji prvostopenjske sodbe) izjavil, da razpolaga z gotovino v skupni vrednosti 762,779,04 EUR (da je gotovina še vedno v njegovih sefih). Davčni organ je zatrjevanje tožnika sprejel, to dejstvo je zato postalo nesporno. Tožnik ni izkazal, da je navedeno premoženje kadarkoli porabil, o tem ni podal navedb in dokazov. Če bi želel dokazati, da se je njegovo premoženjsko stanje zmanjšalo do te mere, da bi utemeljevalo znižanje preživnine, bi moral dokazati, kaj se je zgodilo z njegovim premoženjem, ki je bilo ugotovljeno v postopku prve odmere preživnine in v davčnem postopku v letu 2012. Tožnikova pojasnila so bila, da v letu 2012 gotovine ni imel, nato pa, da jo je mogoče imel in da se tega ne spomni. Izpovedal je, da je v letu 2013 poravnal svoje dolgove in dolgove podjetja in je za to porabil gotovino, vendar je odklonil odgovor na vprašanje, kdaj točno in katere dolgove je poravnal. Glede na navedeno ni izkazal, da bi porabil kakršnakoli sredstva za poravnavo dolgov. Glede morebitne porabe preostalih tožnikovih sredstev, katerih obstoj sta ugotovila DURS in sodišče, tožnik ni navedel niti besede, torej bi moralo sodišče zaključiti, da ni dokazal porabe teh sredstev.

9. Sodišče se ni opredelilo do očitne neverodostojnosti tožnika. Toženec podaja primere za tožnikovo neverodostojnost: njegovo izpoved glede nakupa stanovanja na C. s strani njegovega sina v letu 2013, saj je sin izpovedal, da je tožnik za stanovanje prispeval okrog 100.000,00 EUR, tožnik pa, da ga ne zanima, s katerim denarjem je sin kupil stanovanje; da tožnik sinu U. U. tudi po dopolnjenem 26. letu prostovoljno plačuje 130,00 EUR mesečno, torej njegovo premoženjsko stanje ni tako slabo; tožnik ni navedel, da ne bi imel več sredstev na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 7. 6. 2012, sklenjene s P. P.; tožnik je 10. 4. 2017 od Zavarovalnice, d.d. prejel izplačana sredstva po polici življenjskega zavarovanja, kar je v postopku zamolčal, niti ni navedel, ali ta sredstva še ima; sredstva je tožnik prejel tudi 26. 4. 2012 od NLB Vita, in sicer skupno 72.097,48 EUR, kar je tudi v tem postopku zamolčal, niti ni navedel, da bi ta sredstva porabil (gre za nova dejstva, ki izvirajo iz obdobja po zaključku glavne obravnave v tej zadevi, o katerih se je toženec seznanil tako, da je S. S. listine o tem 2. 6. 2019 po elektronski pošti poslal zakoniti zastopnici toženca, za kar toženec prilaga tudi dokaze); tožnik naj bi, kljub domnevno slabemu premoženjskemu stanju omogočal brezplačno uporabo stanovanjske hiše na Č. najprej F. F., nato pa dvema fantoma. Tožnik torej kronično podaja neresnice in poskuša zavajati sodišče. 10. Tožnikova bolezen ne pomeni, da se je njegovo premoženjsko stanje kakorkoli poslabšalo. Plača tožnika ne izkazuje njegovega dejanskega premoženjskega stanja. Sicer pa je imel tožnik ob prvi odmeri preživnine prikazano plačo 1.200,00 EUR in pet preživninskih obveznosti, sedaj ima prikazano plačo 930,00 EUR, vendar le še tri preživninske obveznosti.

11. V zvezi z zaključkom sodišča, da šteje za dokazano, da je Okrajno sodišče na Vrhniki odredilo prvo prodajo na javni dražbi za nepremičnino, ki je v lasti tožnika na Č., toženec opozarja, da je sodišče spregledalo, da je v spis vložil predlog za ustavitev izvršbe in preklic javne dražbe z dne 20. 3. 2018, ki ga je vložila H. H., ter sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki VL 56530/2014 z dne 3. 4. 2018, s katerim je sodišče ustavilo izvršbo. H. H. uveljavlja, da je na podlagi zemljiškega pisma upravičena od vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak 0001, pri kateri je vknjižen zemljiški dolg, zahtevati poplačilo denarnega zneska 350.000,00 EUR iz vrednosti te nepremičnine. Upnik, ki je predlagal izvršbo, zato ne bo niti delno poplačan v izvršbi in je sodišče izvršbo ustavilo. Navedeno potrjuje navedbe toženca, da je tožnik uspel zavarovati nepremičnino na Č. pred prodajo, s tem, ko je H. H. izročil zemljiško pismo. Zaključek sodišča v 22. točki obrazložitve sodbe, da naj bi se premoženjsko stanje tožnika poslabšalo in da naj toženec ne bi dokazal, da tožnik razpolaga s premoženjem v vrednosti okoli 3 milijone EUR, je napačen. Na tožniku je bilo dokazno breme glede trditve, da tega premoženja nima več, vendar tega ni niti zatrjeval niti dokazal. 12. V zvezi z ugotovitvami sodišča, da naj bi bila zakonita zastopnica toženca odsotna zaradi nege toženca le od 5. 4. 2016 do 8. 4. 2016, toženec opozarja, da je bilo potrdilo o odsotnosti zaradi nege toženca predloženo sodišču zaradi odsotnosti zakonite zastopnice toženca na naroku dne 6. 4. 2016. Siceršnjih navedb toženca v vlogi z dne 16. 1. 2019 (da je bil toženec od junija 2014 do novembra 2014 vsakih 14 dni bolan in na koncu celo hospitaliziran, da od takrat dalje pogosteje zboleva in ima ves čas težave z alergijo, o nadaljnjem zdravstvenem stanju toženca, da to vpliva na dohodek oziroma boleznino zakonite zastopnice, kot tudi na potrebne izdatke) tožnik ni prerekal in bi jih sodišče moralo šteti za dokazane. Prilaga tudi dodatne listine glede odsotnosti z dela.

13. Sodišče je napačno odločilo, da mora tožnik plačevati le polovico preživninske obveznosti za toženca (prej dve tretjini), saj se tožnikovo premoženjsko stanje ni poslabšalo, toženčeve potrebe so večje, premoženjsko stanje zakonite zastopnice pa se ni v bistvenem spremenilo. Sodišče bi moralo zato tožbeni zahtevek zavrniti. Toženec predlaga, da se nova obravnava opravi pred drugim sodnikom.

14. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženca tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

15. Pritožbi sta utemeljeni.

16. V skladu s 132. členom ZZZDR lahko sodišče na zahtevo zavezanca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo njegove zmožnosti, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Zavezanec mora dokazati, da so se njegove zmožnosti za preživljanje otrok bistveno spremenile in da ob upoštevanju zmožnosti drugega starša in potreb otrok ni več sprejemljivo, da mu je naloženo tako breme. Ko sodišče ugotovi, da so se okoliščine, pomembne za določitev preživninske obveznosti vsakega od zavezancev bistveno spremenile, znova določi preživnino v sorazmerju z (novo ugotovljenimi) zmožnostmi vsakega od zavezancev in ob upoštevanju (novo ugotovljenih) otrokovih potreb.1

17. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin na strani tožnika po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik dokazal, da so se njegove premoženjske zmožnosti bistveno poslabšale. Toženec v pritožbi zatrjuje nasprotno, njegovi očitki, da je v zvezi s tem dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, pa so utemeljeni. Toženec (delno) pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo (nekaterih) dokazov toženca, ki dokazujejo finančne zmožnosti tožnika, oziroma jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da vse listine oziroma dokazi, ki naj bi dokazovali finančne zmožnosti tožnika potrditvah toženke in so datirani pred datumom 23. 3. 2012, ko je bila izdana prvostopenjska sodba v predhodnem postopku določitve preživnine (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1682/2010-IV, v nadaljevanju: prvotna sodba),2 za ta spor niso relevantni, saj ne dokazujejo spremembe preživninskega stanja. Takšno izhodišče sodišča prve stopnje je sicer pravilno, vendar toženec utemeljeno opozarja, da je bila odločba DURS z dne 3. 10. 2012 izdana že po prvotni sodbi. Davčni organ je sicer ugotavljal stanje za čas do 31. 12. 2010, kar je pred izdajo prvotne sodbe, vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, na kar je toženec izrecno opozoril, da je tožnik v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora 14. 5. 2012 (torej po zaključku glavne obravnave v predhodnem postopku) podal izjavo, da ima gotovino še vedno v sefih (740.000,00 EUR in 30.000,00 USD). Naveden dokaz je torej relevanten in se je do njega treba opredeliti.

18. Toženec utemeljeno opozarja, da je sodišče v prvotni sodbi, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, med drugim ugotovilo, da je tožnik razpolagal z veliko količino denarja (936.200,00 EUR). Glede na to, da je za odločitev v tej zadevi relevantna sprememba preživninskega stanja, pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je (le) na strani toženca dokazno breme, s kakšnim premoženjem razpolaga tožnik. Toženec ima prav, da je dokazno breme glede trditve, da tožnik premoženja (za katerega je bilo predhodno ugotovljeno, da ga ima) nima več, na strani tožnika. Na strani toženca pa je dokazno breme za trditve, da naj bi se premoženje tožnika povečalo. Toženec zato utemeljeno navaja, da bi moral tožnik dokazati, kaj se je zgodilo z njegovim premoženjem, ki je bilo predhodno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje tudi soglaša s tožencem, da pojasnila tožnika v tem postopku v zvezi s tem, kako naj bi porabil premoženje, niso bila prepričljiva (tožnik je na naroku 10. 9. 2018 izpovedal, da gotovine ni imel, čeprav je davčnemu organu izjavil drugače; da se ne spomni, zakaj je to izjavil oziroma, da jo je mogoče imel; nato, da jo je porabil za dolgove, odgovor na vprašanje, kdaj točno in katere dolgove je poravnal, je odklonil). Utemeljena pa je tudi navedba toženca, da bi sodišče moralo sedanje razmere pravdnih strank, torej tudi tožnika, (celovito) primerjati z razmerami, kakršne so bile ob prvem odločanju o preživnini.

19. Sodišče prve stopnje je navedlo, da na podlagi listin in zaslišanj tožnika ter priče J. J. šteje za dokazano, da se je premoženjsko stanje tožnika bistveno poslabšalo, vendar dokazne ocene, skladne z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni napravilo in navedenih izpovedi sploh ni ocenilo. Toženec utemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevane neverodostojnosti tožnika (tožnik je npr. izpovedal, da se ni vpletal v sinov nakup stanovanja na C. v letu 2013 – sina o denarju ni spraševal, medtem ko je njegov sin izpovedal, da je tožnik k navedenemu nakupu prispeval okoli 100.000,00 EUR). Utemeljeno opozarja, da sodišče ni ocenilo niti izpovedi tožnika o tem, da je (kljub zatrjevanemu slabemu premoženjskemu stanju tožnika) F. F. brezplačno uporabljala stanovanjsko hišo na Č., ob drugačni izpovedi priče S. S., ki je sodišče tudi ni ocenilo. Toženec pravilno opozarja tudi na sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki VL 56530/2014 z dne 3. 4. 2018 o ustavitvi izvršbe na nepremičnino v lasti dolžnika na Č., o katerem se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo.

20. Toženec v pritožbi še dodatno navaja, da je tožnik prejel izplačana sredstva po policah življenjskega zavarovanja še v letu 2017 (višina ni znana) ter v letu 2012 po izdaji prvotne sodbe (zatrjuje, da gre za sredstva v znesku 72.097,48 EUR), kar je tožnik v postopku zamolčal. Prilaga tudi dokaze in izkazuje, da gre za dopustne pritožbene novote.

21. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je štelo za dokazano, da se je premoženjsko stanje tožnika bistveno poslabšalo zaradi dokazanega dolga do DURS v višini 758.767,29 EUR (na dan 17. 11. 2014), zdravstvenega stanja tožnika, dokazanega postopka za izterjavo tožnikovega dolga v znesku 28.153,03 EUR in 5.000,00 EUR (kot že navedeno, je bil predložen sklep o ustavitvi izvršbe) ter zmanjšanega mesečnega neto prihodka 930,00 EUR, ni skladna z 8. členom ZPP. Sodišče se ni opredelilo do že predhodno navedenih listin, izpovedi tožnika in prič ni ocenilo in je hkrati, kot je bilo že obrazloženo, delno dokazno breme napačno naložilo tožencu. V skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP mora biti namreč obrazložitev takšna, da z izčrpno, poglobljeno in razumno argumentacijo prepriča stranke ter sodišče druge stopnje. Prepričljivo je treba pojasniti, kateremu dokazu sodišče verjame, sodba pa mora imeti celovite razloge o odločilnih dejstvih, na katere stranka opira svoj zahtevek. Ker sodba sodišča prve stopnje že glede spremenjenih premoženjskih zmožnosti tožnika skrbne dokazne ocene ne vsebuje in je tako pomanjkljiva, da je kršitev 8. člena ZPP prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo treba že iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (prvi odstavek 354. člena ZPP, o tem še v nadaljevanju).

22. Glede preživninskih sposobnosti zakonite zastopnice toženca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je njena mesečna plača povišala (na 2.170,00 EUR s 1.800,00 EUR), vendar iz obrazložitve v tem delu (24. točka obrazložitve) ni razvidno, ali je sodišče sledilo trditvam tožnika o povečanih preživninskih sposobnostih zakonite zastopnice toženca (tožnik sicer opozarja, da prejema zakonita zastopnica tudi božičnico, regres ter bonus, vendar ne gre za natančno matematično operacijo). V nadaljevanju je sodišče pri razporeditvi preživninskega bremena navedlo, da je preživninska sposobnost zakonite zastopnice toženca nekoliko višja, da pa ima kreditno obveznost.3 V zvezi s slednjo tožnik utemeljeno opozarja, da kreditna obveznost sicer lahko zmanjšuje preživninsko sposobnost, vendar je to odvisno od tega, za kakšen namen je kredit najet, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tudi glede (zatrjevane spremembe) preživninske sposobnosti zakonite zastopnice v sodbi navedeni razlogi ne omogočajo preizkusa sodbe v tem delu.

23. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe toženca glede vpliva njegove bolezni na dohodek oziroma boleznino zakonite zastopnice, saj konkretnih trditev v zvezi z nižjimi dohodki zakonite zastopnice ni podal (zatrdil je le, da je bil v letu 2014 od junija do novembra vsakih 14 dni bolan, kar je pred vložitvijo tožbe, od takrat pa pogosteje zboleva, kar vpliva na dohodek oziroma boleznino).

24. Glede ugotovljenih potreb mladoletnega toženca se pravdni stranki ne pritožujeta in sprejemata zaključek sodišča, da so utemeljeni mesečni preživninski izdatki za otroka 680,00 EUR. Mesečne potrebe toženca so približno za 100,00 EUR višje od prvotno ugotovljenih potreb.

25. Pravdni stranki izpodbijata tudi razporeditev preživninskega bremena med oba zavezanca. Tožnik se sklicuje na napačno ugotovljene preživninske zmožnosti zakonite zastopnice toženca (glej zgoraj) in na zaključke sodišča prve stopnje, da se je premoženjsko stanje tožnika po prvotno določeni preživninski obveznosti bistveno poslabšalo, toženec pa temu nasprotno zatrjuje, da se ni poslabšalo (glede razlogov in dokazne ocene v tem delu se je sodišče druge stopnje opredelilo že predhodno). Odločitev o razporeditvi preživninskega bremena med zavezance ob upoštevanju (novo ugotovljenih) otrokovih potreb je šele drugi korak, potem ko sodišče ugotovi, da so se okoliščine, pomembne za določitev višine obveznosti (vsakega od) zavezancev bistveno spremenile. Glede zatrjevanih bistvenih sprememb preživninskih zmožnosti zavezancev je bilo že predhodno navedeno, zakaj sodbe v delu, ki jih obravnava, ni mogoče preizkusiti oziroma zakaj je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje se o razporeditvi preživninskega bremena oziroma pritožbenih navedbah v zvezi s tem ne opredeljuje, saj to, glede na že obrazloženo, še ni mogoče. O razporeditvi preživninskega bremena bo mogoče odločiti šele po predhodno ugotovljeni in ustrezno obrazloženi bistveni spremembi preživninskih zmožnosti zavezancev. Šele ko bo sodišče ponovno presodilo in ugotovilo obstoj spremenjenih okoliščin, bo lahko ponovno odločilo o razporeditvi preživninskega bremena med zavezanca, v sorazmerju z (novo ugotovljenimi) zmožnostmi in ob upoštevanju potreb toženca.

26. Kot je bilo predhodno že obrazloženo, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti (14. točka 339. člena ZPP). Nepravilnosti, ki jih je zagrešilo sodišče prve stopnje so tako obsežne, da jih sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo, ker bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe. Poleg tega bi moralo sodišče druge stopnje ponoviti celoten dokazni postopek, ki ga je sodišče prve stopnje že izvedlo, zato bo kršitve bistveno hitreje ter z manj stroški (načelo ekonomičnosti) odpravilo sodišče prve stopnje samo. Sodišče druge stopnje je zato, kot je bilo že obrazloženo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). Nadaljnji napotki za delo sodišča prve stopnje so razvidni že iz gornje obrazložitve. Sodišče prve stopnje bo moralo napraviti novo dokazno oceno, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Opredeliti se bo moralo do dokazov, ki jih je že izvedlo, ocenilo pa ne, presoditi verodostojnost tožnika, upoštevati odločbo DURS z dne 3. 10. 2012 ter se opredeliti glede dokazov, ki so bili priloženi pritožbi z zatrjevanjem, da gre za dopustne pritožbene novote. Po dokazni oceni in navedbi razlogov o vseh odločilnih dejstvih glede spremenjenih zmožnosti preživninskih zavezancev, bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno obrazložiti tudi razporeditev preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca.

27. Predlogu toženca, da se odredi novo sojenje pred drugim sodnikom, sodišče druge stopnje glede na razlog, ki ga toženec navaja za svoj predlog (zlasti neupoštevanje dokazov datiranih pred 23. 3. 2012), ob že obrazloženem ni sledilo.

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Glej sodbo VS RS II Ips 333/2015 in sklep VS RS II Ips 26/2017. 2 Pravnomočna je postala s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2327/2012 z dne 12.9. 2012, ki je odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo. 3 Sodišče je predhodno ugotovilo, da je imela zakonita zastopnica kreditno obveznost tudi v času izdaje prvotne sodbe.