Jedro

Tožnici ni uspelo dokazati, da je vzrok telesne okvare poklicna bolezen. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi poklicne bolezni ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2015 in št. ... z dne 28. 5. 2015 ter da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro zaradi poklicne bolezni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je pri njej podana poklicna bolezen (astma) kot posledica dela na delovnem mestu, kjer so bile prisotne kemikalije, prah, itd. Razvrščena je bila tudi v III. kategorijo invalidnosti in premeščena na druga delovna mesta. Zdravstveno stanje se ji le še poslabšuje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 5. 2015. Je pa drugostopenjski organ posegel v izrek prvostopenjske odločbe tako, da je namesto 100 % telesne okvare, ki je nastala 31. 3. 2015 kot posledica bolezni, odločil, da je pri tožnici podana 60 % telesna okvara, ki je nastala 31. 3. 2015 kot posledica bolezni. Zavrnjen pa je bil zahtevek za priznanje invalidnine za omenjeno telesno okvaro.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici telesna okvara posledica poklicne bolezni (kot to uveljavlja tožnica), ali pa je posledica bolezni (kot je to odločila tožena stranka z izpodbijano odločbo).

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. - 145. in 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3 , vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (v nadaljevanju: Pravilnik)4 pa opredeljuje poklicne bolezni in pogoje, pod katerimi se štejejo bolezni za poklicne, ter delovna mesta, na katerih se poklicne bolezni pojavljajo.

8. V predsodnem postopku je bilo na invalidskih komisijah ugotovljeno, da gre pri tožnici za nealergijsko astmo.

Iz obrazložitve izhaja, da pri tožnici poklicna etiologija astme ni bila nikoli dokazana. V zadnjem obdobju pa je bolezen skupaj s Sjoegrenovim sindromom privedla do hujše okvare pljučne funkcije, vendar še brez znakov prizadetosti desnega srca. Podano je trajno zmanjšanje funkcije pljuč brez znakov obremenitev desnega srca, od 31. 3. 2015, kar glede na poglavje V.A, točka 1a predstavlja 60 % telesno okvaro zaradi bolezni.

9. Vprašanje, ali je pri tožnici podana poklicna bolezen, je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je bila tožnica že v letu 1983 obravnavana v pulmološki ambulanti zaradi pogostih bronhitisov oziroma obstrukcije na pljučih, kar je pripisano astmi. Podana je bila možnost nekadilske etiologije, v prvi vrsti poklicne, ki pa jo, kljub številnim preiskavam vključno z invazivno diagnostiko ni uspelo dokazati. Izvedenec se sklicuje tudi na mnenje pulmologa z dne 15. 9. 2016. Da bi se dokazala poklicna astma, bi bila potrebna poleg delovne anamneze, ki na podlagi ocene tveganja potrjuje izpostavljenost znanim dejavnikom za razvoj astme, tudi meritev po protokolu za poklicno ekspozicijo (v domačem in inkriminaranem delovnem okolju) in serijske meritve nespecifične bronhialne preodzivnosti. Nadalje bi bili potrebni specifični bronhialni provokacijski testi in dokaz senzibilizacije za senzibilizirajoči dejavnik iz delovnega okolja (pozitivni kožni testi ali dokaz specifičnih IgE ali IgG PT v serumu, testi in vivo in vitro za dokaz specifičnih IgE in IgG PT proti poklicnemu dejavniku. V primeru, da bi tožnica imela poklicno astmo, nealergijsko, toksično ali iritativno astmo, zaradi substanc, ki so priznane kot dejavniki tveganja za razvoj takšne vrste astme, je potrebno pridobiti tudi varnostne liste snovi, s katerimi je delala na delovnem mestu ter podatke o meritvah teh substanc na delovnem mestu. Šele ob pridobitvi vseh teh podatkov bi bilo možno podati mnenje, ali gre pri tožnici eventualno za poklicno astmo. Ker pa vsega tega v predloženih dokazih ni, izvedenec ugotavlja, da je pri tožnici podana intrinzična astma, ki je nepoklicno pogojena. Vse omenjeno je izvedenec dodatno pojasnil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izvedenec prepričljivo pojasnil, da na podlagi predložene pisne dokumentacije ne izhaja, da bi bila pri tožnici podana poklicna bolezen. Nenazadnje je bila tožnica že pred tem večkrat obravnavana na invalidskih komisijah in tudi že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, ki je nastala kot posledica bolezni (ne pa kot posledica poklicne bolezni). Tožnica je bila že s sklepom št. ... z dne 4. 1. 1989 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, ki bo fizično lažje v ugodnih mikroklimatskih pogojih, s polnim delovnim časom od 24. 11. 1988 dalje. Kasneje je bila razvrščena tudi v II. kategorijo invalidnosti. Tudi v tem primeru je bil vzrok invalidnosti bolezen. Z odločbo z dne 17. 10. 2002 pa ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine od 16. 7. 2002 dalje. Pri tožnici so nedvomno podane zdravstvene težave povezane s pljuči. Gre za astmo, vendar pa glede na izvedene dokaze nikakor ni mogoče zaključiti, da gre za poklicno astmo po Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni. ZPIZ-2 v 68. členu določa, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. V predmetni zadevi pa s tem v zvezi ni bil predložen noben dokaz, iz katerega bi izhajalo, da je pri tožnici astma posledica poklicne bolezni. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi v pritožbi tožnica omenja zgolj delo v podjetju A. in B., kjer naj bi bila izpostavljena dražečim snovem, ki naj bi vplivale na obolenje pljuč. Ni pa predložila nobenega dokaza glede izpostavljenosti dražečim snovem na delovnem mestu in da je bil s tem v zvezi izpeljan postopek ugotavljanja poklicnih bolezni v Pravilniku. Gre zgolj za subjektivno mnenje tožnice in v tem primeru je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je vzrok telesne okvare poklicna bolezen.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 85/2003.