Jedro

Počitniški objekt v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost ni izrecno določen kot enostavni objekt. Ker je gradnja objekta v nasprotju z veljavnimi prostorskimi akti, objekta ni mogoče šteti za enostavni objekt, za gradnjo katerega ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo organa prve stopnje je bilo ugotovljeno, da zavezanec (tožnik) na vrhu hriba nad kmetijo X., na zemljišču parc. št. 1168 k. o. …, nelegalno gradi objekt – počitniško hišo tam navedenih dimenzij in naloženo, da gradnjo ustavi ter da zgrajeni objekt do 31. 7. 2011 na svoje stroške odstrani in da zemljišče vzpostavi v prejšnje stanje (1. točka izreka). Z 2. točko izreka so mu bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S 3. točko izreka je bilo odločeno, da v primeru, če zavezanec naloženih obveznosti ne bo izvršil na predpisan način in v postavljenem roku, bo izvršba teh obveznosti opravljena na njegove stroške po drugih osebah. Iz obrazložitve izhaja, da so bila dejstva in okoliščine ugotovljena z ogledom dne 6. 4. 2011 in z zaslišanjem zavezanca dne 18. 4. 2011. V postopku je bilo ugotovljeno, da je objekt zgrajen brez ustreznih dovoljenj, zemljišče na katerem se objekt gradi pa je v skladu s prostorskim aktom namenjeno za kmetovanje. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je tožnik kršil določbo 3. člena ZGO-1, je izrek inšpekcijskih ukrepov na podlagi 152. člena ZGO-1 utemeljen.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku z odločbo št. 0612-216/2011 z dne 17. 11. 2012 potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor, ki je 2. točko izreka izpodbijane prvostopne odločbe nadomestilo z novo 2. točko in sicer v obsegu izreka prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1, ki se nanašajo samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca, medtem ko je upravni organ prve stopnje v obravnavanem primeru zavezancu izrekel prepovedi, ki se nanašajo tudi na zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča, kljub temu, da iz priložene dokumentacije zadeve izhaja, da le-ta ni bil izključni zemljiškoknjižni lastnik zemljišča parc. št. 1168 k. o. ….

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov določenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zatrjuje, da je izvršitev izpodbijane odločbe tako pravno kot dejansko nemogoča. V okviru pobude za spremembo občinskih prostorskih aktov, podane s strani tožnika, je bilo na podlagi stanja v naravi in prikazanih parcel ugotovljeno, da sporni objekt leži na parc. št. 1171/1 k. o. … in ne na parc. št. 1168 k. o. …, kot to zmotno navaja izpodbijana odločba. V nadaljevanju oporeka tudi ugotovitvam tožene stranke glede načina gradnje spornega objekta. S tem utemeljuje, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Po mnenju tožnika bi namreč tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja morala ugotoviti, da je sporen objekt enostavni objekt in sicer v skladu s točko o. prvega odstavka 16. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba) kot pomožni kmetijsko – gozdarski objekt senik. Senik je v skladu s citirano Uredbo enoetažen, lesen pritličen objekt za shranjevanje sena z bruto površino 30 m2 in višino najvišje točke največ 6 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega straha je hkrati strop nad prostorom. Sporen objekt po prepričanju tožnika v celoti ustreza navedenemu opisu. Prav tako je imel tožnik kot solastnik parc. št. 1171/1 k. o. … pravico graditi objekt. Nepravilni so tudi zaključki tožene stranke, da je bila gradnja spornega objekta v nasprotju s prostorskimi akti, glede na to, da so pomožni kmetijsko-gozdarski objekti lahko zgrajeni znotraj grajenega območja kmetije in nesporno je zemljišče s parc. št. 1171/1 v neposredni bližini zemljišča na katerem stojijo stavbe oziroma gospodarska poslopja kmetije (ni oddaljen več kot 30 m). Upošteval pa je tudi druge pogoje in zahteve Uredbe za gradnjo enostavnega objekta. Na podlagi navedenega predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi ter inšpekcijski postopek ustavi oziroma izpodbijani odločbi odpravi ter zadevo vrne gradbenemu inšpektorju v dopolnitev in novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožniku izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

V obravnavani zadevi iz podatkov predloženega upravnega spisa in tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik sporni počitniški objekt zgradil brez ustreznih dovoljenj. Po presoji sodišča je pravilen tudi zaključek tožene stranke, da bi za gradnjo navedenega objekta moral imeti gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), da gre torej za nelegalno gradnjo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bila zato določba 152. člena ZGO-1 pravilno uporabljana in tožniku kot investitorju utemeljeno izrečeni izpodbijani inšpekcijski ukrepi.

Tožbene navedbe, da naj bi sporni objekt, v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba), sodil med pomožni kmetijsko-gozdarski objekt senik, sodišče zavrača kot neutemeljene. V 12. členu Uredbe je določeno, da se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, če so kumulativno izpolnjeni tam navedeni pogoji, med drugim, če je v tej Uredbi izrecno določen kot enostavni objekt in da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti. Ker počitniški objekt v Uredbi ni izrecno določen kot enostavni objekt (pomožni kmetijsko-gozdarski objekt), razen tega pa je bila gradnja zadevnega objekta v nasprotju z veljavnimi prostorskimi akti Mestne občine Slovenj Gradec, spornega objekta z interpretacijo, kot jo je podal tožnik v tožbi, ni mogoče šteti za enostavni objekt, za gradnjo katerega ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Na odločitev o utemeljenosti in izvršljivosti izrečenih inšpekcijskih ukrepov po presoji sodišča tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine primera, nastale po izdaji izpodbijane odločbe (vris spornega objekta na parc. št. 1171/1 k. o. … v okviru pobude za spremembo občinskih prostorskih aktov, podane s strani tožnika). V zadevi namreč ni dvoma, na kateri objekt se nanašajo izrečeni inšpekcijski ukrepi, saj izpodbijana prvostopna odločba vsebuje natančne podatke glede lege objekta, njegovih dimenzij in načina izvedbe. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi bil v bližini tega objekta kakšen drug objekt, ki bi ustrezal temu opisu in bi lahko bil predmet izvršbe. Zato je sodišče ugovor, da bi naj bila inšpekcijska odločba zaradi teh okoliščin neizvršljiva kot neutemeljen zavrnilo. Na odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa pa ne morejo vplivati niti aktivnosti v zvezi s postopkom sprejemanja sprememb prostorskega akta.

Upoštevaje vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25.člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.