Jedro

ZIZ ne določa vsebine in oblike fakture, ker je to ekonomski in ne pravni pojem. Gre za pravni standard, ki ga je treba zapolniti. Tako je faktura račun, ki ga fizična ali pravna oseba izda v okviru opravljanja svoje dejavnosti na posamično opravljen promet blaga, proizvodov in storitev, njegovo (formalno) vsebino, pa določajo knjigovodski predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrnilo predlog za izvršbo, ki ga je upnica vložila na podlagi verodostojne listine.

Proti temu sklepu je upnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožnice je prvo sodišče zavzelo napačno stališče, da fizična oseba, ki oddaja stanovanja in nima registrirane dejavnosti, ne more zoper najemnika vložiti predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine - fakture za plačilo najemnine in stroškov. Navaja, da je upnica v konkretnem primeru legitimirana za izdajanje računov. Meni, da to upravičenje izhaja iz najemne pogodbe, sicer pa fizični osebi tudi ni prepovedano izdajanje računov. Določba 23. člena ZIZ ne omejuje aktivne legitimacije za vložitev predloga na podlagi verodostojne listine le na fizične osebe, ki v okviru registrirane dejavnosti opravljajo promet blaga in storitev. Sodišče po tej določbi ni pooblaščeno ugotavljati, ali lahko fizična oseba kot upnik predlaga izvršbo na podlagi fakture - računa, kateremu celo dolžnik ne ugovarja. Upnica izpolnjuje kriterije iz člena 23/2 ZIZ, saj je izvršilnemu predlogu priložila račun. Potrditev napadene odločitve bi glede na ustavno pravico gospodarske pobude po mnenju pritožnice pomenila uzakonitev neenakopravnosti subjektov - fizičnih oseb v pogledu varstva njihovih upravičenj, ki jih zakonodajalec v ZIZ ni nikjer predvidel. Predlaga razveljavitev sklepa in dopustitev predlagane izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče dovoli izvršbo za izterjavo denarne terjatve tudi na podlagi verodostojne listine. Po drugem odstavku istega člena je verodostojna listina tudi faktura. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti.

Četudi velja v postopku izvršbe strogo formalno načelo, po katerem izvršilno sodišče ne preizkuša terjatve iz verodostojne listine, pa to ne pomeni, da ne preizkusi same vsebine listine, ali ima tudi glede na izdajatelja pravno naravo verodostojne listine. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom istega člena in 40. členom ZIZ je bilo konkretno prvo sodišče dolžno presoditi, ali faktura, ki jo je priložila upnica, predstavlja verodostojno listino za izvršbo. Ker zakon (ZIZ) ne določa niti pojma "fakture" niti njenega izdajatelja, gre za pravni standard, ki ga je treba zapolniti. V obravnavanem primeru ni pomembno, ali je upnici kot fizični osebi na podlagi najemne pogodbe dovoljeno oziroma (z zakonom) prepovedano izdajati račune zaradi plačila najemnine, temveč ali račun upnice, ki ni bil izdan v zvezi opravljanjem dejavnosti prometa blaga in storitev, učinkuje kot faktura (verodostojna listina). ZIZ ne določa vsebine in oblike fakture, ker je to ekonomski in ne pravni pojem. Posebno težo (v smislu verodostojne listine) dajejo računom kot poslovnim listinam knjigovodski in drugi predpisi. Tako je faktura - račun, ki ga fizična ali pravna oseba izda v okviru opravljanja svoje dejavnosti za posamično opravljen promet blaga, proizvodov in storitev, njegovo (formalno) vsebino, kot tudi sicer knjigovodskih listin nasploh, pa določajo slovenski računovodski standardi (primerjaj Slovenski računovodski standard št. 21). Zgolj za primerjavo mora samostojni podjetnik posebej po Pravilniku o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila (Ur.l. RS, št. 5/95, spremembe in dopolnitve št. 76/97 in št. 86/98) po določbi 16. člena sestaviti knjigovodsko listino na podlagi poslovnega dogodka, pri čemer mora račun vsebovati minimalne sestavine, določene v drugem odstavku 17. člena: zaporedno številko, označbo izdajatelja in prejemnika, kraj in datum izdaje, specifikacijo izvršenih storitev z mersko enoto in ceno ter obračunane dajatve s celotnim zneskom, številko žiro računa in žig ter podpis oziroma faksimile. Ne glede na to, da izdani račun upnice (glej A2) sicer te (formalne) kriterije izpolnjuje, je prvo sodišča vsebinsko pravilno presodilo, da račun ni bil izdan v okviru registrirane dejavnosti za posamično opravljen promet blaga, proizvodov in storitev in zato ne predstavlja verodostojne listine.

Da izdani račun ne more biti faktura, kaže predvsem pomanjkanje zveznosti s poslovnim dogodkom, na podlagi katerega bi bila upnica, če bi opravljala promet storitev (konkretno: oddajanje stanovanj ali poslovnih prostorov) dolžna v skladu s knjigovodskimi predpisi sestaviti in izdati listino. Le takšna faktura, izdana po citiranih predpisih v okviru opravljanja dejavnosti, ki tako zagotavlja transparentnost poslovanja, bi glede na posamično opravljen promet storitev predstavljala visoko stopnjo verjetnosti, da terjatev obstoji - tj. verodostojno listino. Drugačno stališče bi pripeljalo do situacije, ko bi lahko upnica z računom v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine terjala kakršnokoli plačilo, za katerega bi štela, da je upravičena. Na ta način bi bile razvrednotene tudi druge z zakonom določene oblike pravnega varstva. Pri tem je seveda treba upoštevati, da če je predlogu za izvršbo priložena neverodostojna listina, sodišče zavrne predlog za izvršbo ter se predlog ne šteje za tožbo. Nadaljevanje s pravdnim postopkom je dovoljeno šele na podlagi obrazloženega ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Tako je treba pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zaradi plačila zatrjevane pogodbeno določene najemnine upnica ne more predlagati izvršbe na podlagi računa, ki ni bil izdan v okviru dejavnosti opravljanja prometa blaga, proizvodov in storitev. Ker sodišče pri sprejemanju odločitev zgolj uporablja pravilno materialno pravo, ni razumljivo stališče pritožnice, po katerem bi sprejeta odločitev "uzakonila" neenakopravnost subjektov - fizičnih osebe v pogledu varstva njihovih upravičenj.

Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.