Jedro

Če kakšen od zakonitih pogojev ni izpolnjen, je odločitev delodajalca o razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo nezakonita, saj nasprotuje določbi 2. odstavka 37. člena ZPIZ oziroma 48. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in kot nezakonita razveljavilo sklep glavnega direktorja tožene stranke z dne 1.9.2000 in njene komisije za varstvo pravic z dne 27.10.2000, na podlagi katerih je bila tožnica razporejena na delovno mesto pomožnega delavca - popravilo napak - v programu kopalnice. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da izpodbijana razporeditev sicer ustreza preostali delovni zmožnosti tožnice iz naslova III.

kategorije invalidnosti in omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 17.12.1999, ne ustreza pa stopnji tožničine strokovne izobrazbe (IV. stopnja), saj se za opravljanje del pomožnega delavca zahteva le osnovna šola (I. stopnja). V posledici te odločitve je ugodilo tudi tožničinim denarnim zahtevkom in zavezalo toženo stranko k plačilu razlike v plači med delovnim mestom pomožnega delavca in delovnim mestom skupinovodje IV. TR, drugi rang, KZ 1,59, SM 3900 v programu kopalnice od 1.9.2000 dalje in od te razlike v plači odvesti in plačati pristojnim organom na ustrezne račune vse predpisane prispevke in davke, vse v osmih dneh pod izvršbo. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke, da razporedi tožnico kot invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela z dne 24.2.1997 na drugo ustrezno lažje delo, kjer bo delala izmenoma stoje in sede, brez daljše hoje po neravnem terenu, brez vzpenjanja po lestvah in brez daljnega dvigovanja bremen nad pet kilogramov in tudi ne na dela, kjer je potrebna normalna moč v rokah, prav tako ne na dela v stalni pripognjeni drži hrbtenice, s polnim delovnim časom od 2.12.1999 dalje, da mora opisano drugo lažje delovno mesto ustrezati tožničini V. stopnji strokovne izobrazbe in da je tožena stranka dolžna priznati tožnici en dodatni dan letnega dopusta in omogočiti, da tožnica v letu 2000 ta dodatni dan dopusta izkoristi, prav tako pa ga je dolžna tožena stranka priznati tudi za čas od 1.1.2001 dalje.

Ugotovilo je, da za uveljavljani tožbeni zahtevek niso izpolnjene procesne predpostavke. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 149.526,00 SIT stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od 19.11.2002 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti oziroma podredno, da razveljavi obe napadeni sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava (pri tem ima v mislih 2. odstavek 37. člena ZPIZ), saj sodišče ni upoštevalo kriterija objektivne možnosti tožene stranke za zaposlitev tožnice. Dejansko stanje v tej smeri ni bilo ugotavljano niti ugotovljeno, tožnica pa je s sporno razporeditvijo soglašala, kar nedvomno izhaja iz podpisanega obrazca "Delovno mesto po nastanku invalidnosti". Izpodbijana sodba je tako neprepričljiva in neobrazložena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pred obrazložitvijo opravljenega preizkusa pravilne uporaba materialnega prava je treba opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijske navedbe, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja objektivnih možnosti za zaposlitev tožnice, ne morejo upoštevati. Tožena stranka se s temi očitki spušča v grajo o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku prepovedana.

Pri svoji odločitvi je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da tožničina razporeditev ni bila skladna z določbo 1. odstavka 17. člena in 48. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), 37. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ), 22. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 - SKP) in 14. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96 do 50/99 - BKP). Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - ZPIZ) zagotavlja invalidu, pri katerem je prišlo do invalidnosti med delovnim razmerjem, trajnost zaposlitve v organizaciji oziroma delodajalcu, saj je podan razlog za prenehanje delovnega razmerja zaradi invalidnosti samo v primeru popolne izgube delovne zmožnosti (49. člen, 1. točka 1. odstavka 76. člena ZTPDR).

Določbe 139. in 141. člena ZPIZ, 48. člena ZTPDR, 22. člena SKP in 14. člena BKP delodajalca zavezujejo, da razporedi delavca invalida na ustrezno delovno mesto v 15 dneh po dokončnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je ugotovljena invalidnost oziroma zmanjšana delovna zmožnost. Omenjene določbe so skladne z zahtevami iz Konvencije MoD št. 159 o poklicni rehabilitaciji invalidov, po kateri morajo države - podpisnice sprejeti posebne ukrepe za zaposlovanje invalidov. Tako je v 1. odstavku 48. člena uzakonjena pravica invalida do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravica do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravica do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen, ter pravica do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbi 37. člena ZPIZ se za drugo ustrezno delo po tem zakonu šteje delo na delovnem mestu, na katerem je delovni invalid zmožen delati določen delovni čas, primeren preostali delovni zmožnosti, z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti in z normalnim delovnim učinkom (1. odstavek). Pri določanju drugega ustreznega dela pa se po 2. odstavku tega zakonskega določila upoštevajo strokovna in splošna izobrazba, delovne izkušnje in osebne lastnosti delovnega invalida ter objektivne možnosti za zaposlitev.

Pojem strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti za določeno vrsto poklicev ureja 6. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Kot vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, ki je predpisana kot poseben pogoj za opravljanje dela, se po tem zakonskem določilu štejejo - javno veljavna strokovna izobrazba, - izpopolnitev strokovne izobrazbe oziroma usposobljenost po vzgojnoizobraževalnih programih ter - usposobljenost, ki se izkazuje z javno listino (1. odstavek 6. člena).

Za znanje in zmožnosti kot poseben delovni pogoj za opravljanje dela se po 2. odstavku 6. člena omenjenega zakona šteje izpopolnitev oziroma usposobitev po programih, ki jih izvajajo delavci v organizacijah in skupnostih za svoje potrebe in potrebe drugih organizacij in skupnosti. Iz analize tega člena izhaja, da zakon ne pozna več posebnega pogoja pridobljene delovne zmožnosti, ki jo je urejal Zakon o združenem delu in pred tem veljavni Republiški zakon o delovnih razmerjih.

Čeprav ima tožnica končano tehnično kmetijsko šolo in s tem izpolnjuje pogoj V. stopnje strokovne izobrazbe, je pri toženi stranki na podlagi dokončnega in pravnomočnega razporeditvenega sklepa opravljala delovno mesto skupinovodje, za katero se zahteva IV. stopnja izobrazbe. Zato je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o razporeditvi tožnice na delovno mesto pomožnega delavca upoštevati kot strokovno izobrazbo IV. stopnjo. Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da sporno delovno mesto sicer ustreza tožničini preostali delovni zmožnosti, tudi po presoji revizijskega sodišča ni izpolnjen eden od zakonitih pogojev, to je ustreznost tožničini strokovni izobrazbi, saj se za njegovo opravljanje zahteva zgolj I. stopnja izobrazbe. Če eden od zakonitih pogojev ni izpolnjen, je odločitev delodajalca o razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo nezakonita, saj nasprotuje določbi 2. odstavka 37. člena ZPIZ oziroma 48. členu ZTPDR.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati revizijska sklicevanja na neobstoj možnosti razporeditve tožnice na drugo ustrezno delo, - upoštevaje njeno strokovno in splošno izobrazbo, - saj 2. odstavek 22. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti v 2. odstavku 22. člena ureja inštitut čakanja na delo, ki ga delodajalec uporabi v primeru, da nima možnosti zagotoviti delavcu invalidu drugega ustreznega dela. Prav tako so pravno zmotne trditve o danem soglasju tožnice k sporni razporeditvi. Podpis obrazca v prilogi od B14 potrjuje le njeno navzočnost v postopku pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, revizijski očitek o njegovi zmotni uporabi ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.