Če je del stavbe, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, konkretno določen in določljiv (kupljeno stanovanje), vrnitev solastniškega deleža na stavbi kot celoti posega v pravice lastnika tega posameznega dela.
Upravna odločba, s katero je odločeno, da se denacionalizacijskemu upravičencu vrne v last del stavbe, ni neizvršljiva zgolj zato, ker je ni mogoče neposredno zemljiškoknjižno realizirati. Odločba o denacionalizaciji po pravni naravi pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice, saj je konstitutivna odločba, ki neposredno ustvarja pravne učinke, vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave.
Ureditev medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki se izvede v zato predpisanih postopkih po SPZ in ZVEtL.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in petega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi tožeče stranke ugodilo in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 4. 1. 2010, in odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 26. 4. 2010 (1. točka izreka), ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (2. točka izreka), in da se zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrne. Upravna enota Ljubljana je z odločbo z dne 4. 1. 2010 odločila, da se pri nepremičnini parc. št. 10, vpisani pri vl. št. 20 k. o. ..., kot družbena lastnina v upravljanju podjetja C. z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičencev do denacionalizacije A.A. in B.B., vzpostavi lastninska pravica za vsakega v idealnem deležu do 459/1000 (1. točka izreka); da je zavezanec za vračilo nepremičnine podjetje C., kot pravni naslednik zemljiškoknjižnega imetnika pravice uporabe, za katerega pa se ugotovi, da je to premoženje že izročil skrbnikoma za posebne primere na podlagi odločbe Občine Ljubljana Bežigrad z dne 17. 12. 1993 (2. točka izreka); da do pravnomočnosti sklepov o dedovanju po pokojnih upravičencih začasno upravljata z denacionaliziranim premoženjem kot skrbnika za posebne primere K.K., s premoženjem upravičenca A.A., in F.F., s premoženjem upravičenca B.B. (3. točka izreka); da zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Ljubljani po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja kot izhaja iz 1. točke izreka ter izbris prepovedi odsvojitve in obremenitve parc. št. 10 k. o. ... (4. točka izreka); da se zahtevek za vrnitev nepremičnine parc. št. 10 k. o. ... v višjem idealnem deležu, kot izhaja iz 1. točke izreka, zavrne (5. točka izreka); da je s tem odločeno v predmetnem denacionalizacijskem zahtevku v celoti (6. točka izreka) ter da stroške za delo izvedenca ... v višini 388,70 EUR nosijo vlagatelji (7. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 26. 4. 2010 odločbo Občine Ljubljana Bežigrad z dne 17. 12. 1993, v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na vzpostavitev lastninske pravice na parceli št. 10 – hiša in gospodarsko poslopje v izmeri 919 m2 ter dvorišče v izmeri 626 m2 in na izločitev stanovanja v izmeri 72,01 m2 na tej parceli, vse vpisano v vl. št. 20 k. o. ..., izreklo za nično (1. točka izreka). Pritožbi pravnih naslednikov pa je delno ugodilo in 1. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 4. 1. 2010, v celoti odpravilo (2. točka izreka). Odločilo je, da se na nepremičnini parc. št. 10 – hiša in gospodarsko poslopje v izmeri 919 m2 ter dvorišče v izmeri 626 m2, vpisani v vl. št. 20 k. o. B. kot družbena lastnina v upravljanju podjetja C. z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičencev pok. A.A. in pok. B.B., vzpostavi lastninska pravica za vsakega v idealnem deležu do 464/1000 (3. točka izreka) in zavrnilo pritožbo tožnika (4. točka izreka).
2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre po njegovem mnenju za urejanje razmerij med etažnimi lastniki (ker so posamezni deli stavbe na parc. 10, ki predstavljajo samostojno funkcionalno celoto, v lasti posameznih lastnikov, zato je stavba dejansko v etažni lastnini – 105. člen Stvarnopravnega zakonika), to pa ni v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o denacionalizaciji, in se pri tem sklicuje na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23. 6. 1993. S pravnomočno odločbo z dne 17. 12. 1993 je bila stavba na parc. št. 10 denacionalizacijskim upravičencema vrnjena z vzpostavitvijo lastninske pravice, v obsegu, ki ga je omogočal ZDen. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča odpravilo 1. točko izpodbijane odločbe drugostopnega organa, v kateri je izrečena za nično pravnomočna odločba z dne 17. 12. 1993, s katero je bila po mnenju sodišča lastninska pravica vzpostavljena glede na obstoječe dejansko stanje na z zakonom skladen način, oziroma je odpravilo odločbi upravne enote in tožene stranke v celoti.
3. Stranka z interesom vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sodba je zadevo vrnila za 17 let nazaj, to je v situacijo, ko naj upravičenca ne bi dobila ničesar. Ugotovitve v sodbi, da je odločba o denacionalizaciji po pravni naravi konstitutivna in kot taka neposredno ustvarja pravne učinke in da sta denacionalizacijska upravičenca pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ne vzdržijo. Če gre zemljiškoknjižni lastnik, ki je trenutno podjetje C., v stečaj, gre nepremičnina prav tako v stečajno maso, upravičenca pa nista dobila ničesar, kljub 17-letnemu vodenju postopka pred upravnim organom. Pridobitev lastninske pravice na parceli, št. 10, z dostavkom, razen na stanovanju v izmeri 72,01 m2, preprosto ni izvršljiva. Sodišče je tudi z odpravo 1. točke izreka odločbe tožene stranke preseglo tožbeni zahtevek, ki ga zakon upravnemu sodišču določa v uvodnih določbah kot omejitev, na katerega je vezano pri sojenju. Če se pregledujejo zaporedne upravne odločbe, se lahko ugotovi, da je še živa predhodna odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 31. 12. 2007, ki ni bila odpravljena in ki nalaga, da se ponovno odloča o zadevi na prvi stopnji. Iz vsebine sodbe je sklepati, da je za upravno sodišče upravni postopek zaključen, še živeča odločba pa nakazuje na nadaljevanje postopka. Vprašanje je tudi, ali se je pred upravnim sodiščem reševalo in ugotovilo drugačno dejansko stanje, ki narekuje pravno sredstvo pritožbe, torej, ali je pravni pouk pravi. Predvsem pa je ugotoviti, da M.M., to je domnevni lastnik stanovanja v izmeri 72,01 m2, ni denacionalizacijski upravičenec in da predmet, kaj se vrača v denacionalizaciji, sploh ni jasno določen, niti ni določljiv. Zato sodba ne more problema izvršljivosti prenesti na neke druge postopke. Po mnenju pritožnikov je bilo to vprašanje končno rešeno v upravnem postopku in bi sodišče, če ne bi preseglo tožbenega zahtevka, lahko zadevo povsem preprosto rešilo, tako da bi idealne deleže vzdržalo v veljavi s potrditvijo upravnih odločb. Na tak način se ne bi sproducirale nove pravde, saj bo v končni fazi tudi v takšnem primeru potreben še postopek razdružitve solastnine. Predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se potrdi odločba prvostopnega organa z dne 26. 4. 2010 v zvezi z odločbo z dne 4. 1. 2010. 4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore stranke z interesom in predlaga zavrnitev pritožbe, tožena stranka pa odgovora na pritožbo ni vložila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. V obravnavani zadevi je bilo v okviru postopka za denacionalizacijo premoženja podjetja P. z odločbo takratne občine Ljubljana Bežigrad z dne 17. 12. 1993, med drugim tudi že vzpostavljena lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 10 – hiša in gospodarsko poslopje v izmeri 919 m2 ter dvorišče v izmeri 626 m2, vpisani v vl. št. 20, k. o. ..., za vsakega upravičenca v idealnem deležu do ½, razen na stanovanju v izmeri 72,01 m2, ki je bilo v lasti fizične osebe in zato glede na določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni moglo biti predmet vračanja. Ker pa na stavbi v zemljiški knjigi ni bila vzpostavljena etažna lastnina, zemljiškoknjižno sodišče ni moglo izvesti vpisa lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 10 vl. št. 20 k. o. ... Tako je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom Dn št. 7923/94 z dne 25. 1. 1996, zavrnilo vpis parc. št. 10 vl. št. 20 k. o. ... v zemljiško knjigo in navedlo, da je treba določiti delež, ki ga to stanovanje (v izmeri 72,01 m2) ima nasproti celotni hiši, stoječi na tej parceli. Zato je tožena stranka z izpodbijano odločbo (po sicer več drugih upravnih odločbah, izdanih v obravnavani zadevi) iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izrekla za nično navedeno pravnomočno odločbo občine Ljubljana-Bežigrad (1. točka izreka) in odločila, da se upravičencema na spornih nepremičninah prizna za vsakega v idealnem deležu do 464/1000 (3. točka izreka). Tožnik pa je v tožbi zoper 2., 3., in 4. točko izreka takšni določitvi idealnih deležev na predmetni nepremičnini nasprotoval, ker naj bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegovo lastninsko pravico na stanovanju, ki je izvzeto iz denacionalizacije, in ker je dejanska površina njegovega stanovanja, kupljenega s pogodbo z dne 5. 12. 1991, večja od 72,01 m2, pri čemer je po njegovem mnenju treba upoštevati sedanje stanje objektov in faktorje, ki takšnemu stanju ustrezajo.
7. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožena stranka je kljub nesporni ugotovitvi, da za del stavbe (za kupljeno stanovanje tožeče stranke) obstoji ovira za vračanje v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen, ker je ta del stavbe v zasebni lastnini, odločila, da se upravičencema vrne solastniški idealni delež na stavbi kot celoti. Taka odločitev je sama s seboj v nasprotju in hkrati posega v tožnikovo lastninsko pravico. Po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) so možne oblike lastnine več oseb na isti nepremičnini kot skupna lastnina, solastnina in etažna lastnina (3. oddelek IV. dela in V. del SPZ). Skupna lastnina in solastnina pomenita, da imajo skupni oziroma solastniki delež na nerazdeljeni nepremičnini kot celoti, torej na njenem vsakem delu. Po prvem odstavku 65. člena SPZ ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Za skupno lastnino pa gre, kadar deleži več oseb na nerazdeljeni stvari niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena SPZ). V obeh primerih gre za v naravi nerazdeljeno stvar. Vrnitev alikvotnega deleža na celotni nepremičnini bi zato pomenila, da bi imel njegov imetnik pravico na vsakem delu nerazdeljene stvari.
8. Vrnitev solastniškega deleža na stavbi kot celoti v obravnavani zadevi torej posega v tožnikove pravice (lastnika kupljenega stanovanja – posameznega dela), in sicer se tudi na njegovem delu nepremičnine vzpostavlja solastniški idealni delež. To pa je tudi po oceni Vrhovnega sodišča v nasprotju z določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen, poleg tega pa bi za tožnika pomenilo, da bi se njegov položaj spremenil iz položaja izključnega lastnika posameznega dela stavbe v (zgolj) solastnika celotne stavbe, kar bi ravno tako pomenilo poseganje v njegove pravice. Pri solastnini lahko namreč vsak solastnik zahteva njeno razdelitev skladno s pravili o delitvi solastnine (70. člen SPZ), pri tem pa lahko pride do razdelitve v naravi (etažne lastnine), civilne delitve (prodaje celotne nepremičnine na dražbi) ali uveljavitve prevzemne pravice (prevzem celotne nepremičnine po enem od solastnikov). To pa bi pomenilo, da tožnik ne bi imel več izključne lastninske pravice na svojem posameznem delu, temveč da bi to morda pridobil šele kasneje, v postopku za razdelitev solastnine, ali pa tudi ne. Ker je v tem primeru del stavbe, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, konkretno določen oziroma določljiv, sta zato solastnina in skupna lastnina na celotni stavbi izključeni. Odločba upravnega organa bi bila torej lahko po eni strani zakonita in pravilna in hkrati neposredno izvršljiva le, če bi se vrnili tisti posamezni deli stavbe, za katere ne obstoji ovira za vrnitev.
9. V obravnavani zadevi iz podatkov upravnega spisa in vpogleda v zemljiško knjigo izhaja, da sporna nepremičnina sicer še nima zemljiškoknjižno vpisane etažne lastnine. Vendar je kljub temu po presoji Vrhovnega sodišča treba šteti, da etažna lastnina na sporni nepremičnini obstoji, čeprav še ni (dokončno) urejena. Prav dejstvo, da se v stavbi nahaja del, ki ga nesporno ni moč vrniti v naravi (tožnikov posamezni del), in del, ki ga je moč vrniti v naravi (preostali deli nepremičnine), nujno pomeni, da gre za etažno lastnino in ne za solastnino ali skupno lastnino. Lastninska upravičenja in pravni položaji na posameznih delih stavbe so namreč različni. Le etažna lastnina pa predpostavlja razdelitev stavbe na več (najmanj dva) posameznih delov, ki lahko delijo različno pravno usodo in pravne položaje, kar je pri solastnini ali skupni lastnini pojmovno izključeno (prvi odstavek 65. člena, prvi odstavek 72. člena in 105. člen SPZ).
10. Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da sta upravna organa ponovno odločala o vrnitvi sporne nepremičnine že ob veljavnosti SPZ in Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), po katerih sicer etažna lastnina nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo, ki je zanjo konstitutivnega pomena (prvi odstavek 107. člena SPZ), in predpostavlja natančno razdelitev razmerij med posameznimi in skupnimi deli in ureditev razmerij med solastniki (prim. 108. do 110. člen SPZ). Pred uveljavitvijo SPZ pa je lahko etažna lastnina nastala in obstajala kljub temu, da tovrstna razmerja niso bila urejena in zemljiškoknjižno evidentirana na način, kot to sedaj zahteva SPZ. V taka zatečena razmerja SPZ ni posegel v smislu, da je obstoječo etažno lastnino ukinil, temveč tako, da je obstoječe etažne lastnike zavezal k ureditvi medsebojnih razmerij (270. člen). Prav za to pa gre tudi v konkretnem primeru. Ovire za vračilo tožnikovega stanovanja so bile namreč ugotovljene že z denacionalizacijsko odločbo v letu 1993. Torej prav za situacije, kot je v obravnavanem primeru, da na nepremičnini že obstoji etažna lastnina, vendar ni (dokončno) urejena in evidentirana (zlasti, kot je to pri nepremičninah, ki izhajajo iz nekdanje družbene lastnine) za namen njihove dokončne ureditve veljavni predpisi omogočajo tako nepravdni postopek po 270. členu SPZ, kot tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine po določbah ZVEtL.
11. Upravna odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno, da se denacionalizacijskemu upravičencu vrne v last del stavbe, ni neizvršljiva zgolj zato, ker je ni mogoče neposredno zemljiškoknjižno realizirati. Take odločbe, ki bi bila zmožna neposredne zemljiškoknjižne realizacije in hkrati zakonita, namreč v danem primeru po povedanem sploh ni mogoče izdati, ker vrnitev alikvotnega deleža ni zakonita in pravilna, etažna lastnina pa zemljiškoknjižno še ni vpisana. Odločba o denacionalizaciji po pravni naravi pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice, saj je konstitutivna odločba, ki neposredno ustvarja pravne učinke, vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave (42. člen SPZ). S pravnomočno odločbo o denacionalizaciji upravičenec pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, (deklaratorni) zemljiškoknjižni vpis pa je v takem primeru mogoče doseči oziroma dokončno urediti medsebojna razmerja z ostalimi etažnimi lastniki v za to predpisanih postopkih po SPZ in ZVEtL, ni pa urejanje teh razmerij v pristojnosti upravnega organa, kot to tudi že izhaja iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23. 6. 1993, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje.
12. S pravnomočno odločbo z dne 17. 2. 1993 je bila stavba na parc. št. 10 denacionalizacijskim upravičencema vrnjena z vzpostavitvijo lastninske pravice na celotni stavbi, razen v obsegu, ki je last fizične osebe (tožnika). S to pravnomočno odločbo sta denacionalizacijska upravičenca pridobila lastninsko pravico na vseh posameznih delih stavbe, razen na posameznem delu, ki je v lasti tožeče stranke, na podlagi te odločbe pa je zavezanec za vrnitev podjetje C. pripadajoče dele nepremičnine tudi že izročil skrbnikoma za posebni primer K.K. in F.F. To velja ne glede na to, da se odločba še ni zemljiškoknjižno realizirala. Lastniki posameznih delov stavbe pa morajo za vpis tako vzpostavljene etažne lastnine, tako kot so to morali na splošno storiti tudi vsi drugi etažni lastniki v drugih stavbah, bodisi doseči sporazum, bodisi sprožiti za ta namen predpisane postopke. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da odločba o denacionalizaciji iz leta 1993 v tem primeru brez dvoma predstavlja konstitutivno odločbo po 42. členu SPZ, hkrati pa tudi pravni naslov po 4. členu ZVEtL tako, da upravičencema oziroma njunim pravnim naslednikom omogoča sprožiti postopek za vzpostavitev etažne lastnine in s tem doseči zemljiškoknjižni vpis in dokončno ureditev etažne lastnine. Tudi spori o razmerjih med skupnimi in posameznimi deli, o solastniških idealnih deležih oziroma o razmerjih med solastniki, se morajo urejati v za to predpisanih (sodnih) postopkih, ne pa v upravnem denacionalizacijskem postopku. Zato je drugostopni organ s tem, ko je odločbo o denacionalizaciji z dne 17. 2. 1993 izrekel za nično (zgolj) zato, ker (še) ni možen vpis etažne lastnine oziroma, ker je ni mogoče neposredno zemljiškoknjižno izvršiti, to storil neutemeljeno, saj ne gre za odločbo, ki jo sploh ni mogoče izvršiti.
13. Zato je bilo treba odpraviti 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, s tem pa po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je imelo za svojo odločitev smiselno podlago v tretjem odstavku 64. člena in prvem odstavku 65. člena ZUS-1. 14. Na odločitev v tej zadevi tudi ne vpliva pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni odpravilo tudi odločbe tožene stranke z dne 31. 12. 2007, ki je zgolj odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 17. 9. 2007, povzročilo nejasnost, ker naj bi na tej podlagi bila dolžnost upravne enote, da ponovno odloča o odločbi iz leta 1993. Odločba z dne 17. 9. 2007, ki je izrekla za nično sporni del 1. točke odločbe iz leta 1993, je bila namreč izdana po uradni dolžnosti. Glede na presojo sodišča prve stopnje, ki ji pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, da navedena odločba iz leta 1993 ni nična, temveč pomeni odločitev o denacionalizaciji spornih nepremičnin, navedena upravna enota tudi nima več podlage, da o tej odločbi ponovno odloča po uradni dolžnosti, saj je vezana na pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje (peti odstavek 64. člena ZUS-1).
15. Stranka z interesom tudi nima prav, da v primeru stečaja denacionalizacijskega zavezanca, ki je zaenkrat še vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, upravičenca do denacionalizacije ne dobita ničesar, saj imata v skladu s predpisi o stečaju glede na konstitutivnost denacionalizacijske odločbe iz leta 1993 izločitveno pravico, v primeru sprožitve postopka po ZVEtL pa bi njun položaj varovala tudi zaznamba tega postopka v zemljiški knjigi (15. člen ZVEtL).
16. Sodišče prve stopnje pa je tudi navedlo pravilen pravni pouk, saj je samo ugotovilo drugačno dejansko stanje (po odločbi iz leta 1993), kot ga je ugotovila tožena stranka, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).
17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
18. Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi oziroma pojasnitvi zadeve, glede na določbe prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.