Jedro

Kdor od pravne osebe brezplačno pridobi (rabljeno) motorno vozilo, ne da bi bil od tega prometa obračunan DDV, je v skladu s 3. in 4. členom Zakona o davku na motorna vozila - ZDMV zavezanec za plačilo davka na motorna vozila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59.člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 12. 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 9. 2. 2004. S slednjo je bil revidentu odmerjen davek na motorno vozilo – kombinirano vozilo Renault, od davčne osnove 223.860,00 SIT po stopnji 5% v znesku 11.193,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom zanjo. Med strankama ni sporno, da je revident brezplačno pridobil vozilo, ki je bilo v lasti in registrirano na družbo X d.o.o.. Iz spisov ne izhaja in tega revident tudi ne zatrjuje, da bi bil od prometa vozila obračunan davek na dodano vrednost. Davek na motorna vozila pa se plačuje tudi od prometa rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, če od njihovega prometa ni bil obračunan davek na dodano vrednost (drugi odstavek 3. člena Zakona o davkih na motorna vozila – ZDMV, Ur. l. RS, št. 52/99). Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je revident kot edini družbenik po izbrisu družbe iz sodnega registra prevzel preostalo premoženje družbe, saj je podlaga za brezplačno pridobitev motornega vozila, za katero je obvezna registracija, v postopku odmere davka na motorna vozila pravno nepomembna.

3. Revident vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov ter navaja, da je bil edini družbenik družbe X d.o.o., ki je bila na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod izbrisana iz sodnega registra. Družba je bila lastnica spornega kombiniranega vozila, revident pa je kot edini družbenik po izbrisu družbe prevzel preostalo premoženje. Pri tem ne gre za prenos lastništva, pač pa za razdelitev premoženja družbe družbeniku po opravljeni likvidaciji. Zato tudi ne gre za promet z motornim vozilom v smislu 3. člena ZDMV, pač pa za ugotovitev kapitalskega deleža, ki preostane po opravljenem likvidacijskem postopku oziroma za univerzalno pravno nasledstvo. Poleg tega pa je tudi osnova za odmero davka določena napačno. Res je, da ni predložil cenilnega mnenja izvedenca avtomobilske stroke, je pa predlagal izvedbo dokaza z ogledom vozila, ki je poškodovano in neuporabno. Kljub temu je bila uporabljena okvirna cena iz kataloga cen rabljenih vozil, s katero revident prej ni bil seznanjen, niti mu ni bil omogočen vpogled v ta katalog.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (ta revizijski razlog revident uveljavlja) je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Revizijski ugovori, ki smiselno uveljavljajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Ugovorov, da so se revidentu pošiljale pošiljke na napačen naslov (prebivališče je imel prijavljeno drugje) in jih zato ni prejel, revident v tožbi in njeni razširitvi ni navajal, torej sodišče prve stopnje na to niti ni moglo odgovoriti. Glede ocenjene vrednosti vozila in tudi glede ostalih tožbenih ugovorov, ki jih je tožnik uveljavljal že v pritožbi, pa se je sodišče prve stopnje sklicevalo na razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožene stranke, za kar je imelo podlago v zakonu (drugi odstavek 67. člena ZUS, enako sedaj drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča kataloge cen dopustno uporabljati kot pripomočke za ugotavljanje cen rabljenih vozil (npr. sodbe X Ips 1531/2006 z dne 21. 10. 2009, I Up 348/99 z dne 11. 7. 2002, Ru 62/95 z dne 24. 4. 1997). Tak katalog sicer ni neizpodbojen dokaz, vendar revident nasprotnega dokaza ni predložil. 9. Revizije na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava. ZDMV v drugem odstavku 3. člena med drugim določa, da se davek plačuje tudi od prometa rabljenih motornih vozil, za katera je obvezna registracija, če od njihovega prometa ni bil obračunan davek na dodano vrednost. Po tretjem odstavku 4. člena ZDMV pa je zavezanec za davek kupec ali fizična oseba, ki brezplačno ali na podlagi zamenjave pridobi motorno vozilo, za katerega je obvezna registracija, razen če gre za prvi dedni red. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da je revident pridobil motorno vozilo, ki je bilo prej v lasti in registrirano na družbo X d.o.o., ter da ga je pridobil brezplačno. Revident ne zatrjuje, da bi bil od prometa obračunan davek na dodano vrednost. Prav tako je pravilen zaključek, da je revident zavezanec za plačilo davka na motorna vozila, saj zakon določa kot zavezanca kupca ali fizično osebo, ki brezplačno ali na podlagi zamenjave pridobi motorno vozilo, izjema je le prvi dedni red, drugih izjem, na primer glede podlage za brezplačno pridobitev motornega vozila, pa zakon ne določa, zato ta ni pravno pomembna in na odločitev na vpliva.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.