Jedro

Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da je pri poimenovanju dolžnika res prišlo do pisne napake, vendar pa je do te napake prišlo že v pravdnem postopku, zato izvršilno sodišče ne more samo popravljati napak iz postopka, ki je pripeljal do izvršilnega naslova. Popravo napake v imenu tožene stranke v zamudni sodbi bi lahko zahtevala le upnica sama in to pred pravdnim sodiščem, ki je izvršilni naslov izdalo.

Izrek

Pritožbi S. J. zoper prvo točko sklepa z dne 13.04.2006 se ugodi in se izpodbijani del sklepa s p r e m e n i tako, da se ugovor S. J. zavrže. Pritožbi upnice zoper drugo točko sklepa z dne 13.04.2006 ter pritožbama S. J. zoper sklepa z dne 07.06.2006 se ugodi in se vsi navedeni sklepi r a z v e l j a v i j o. Svoje stroške pritožbenega postopka mora upnica kriti sama, S. J. pa mora povrniti 343,11 EUR za stroške ugovora zoper sklep o izvršbi ter 646,09 EUR njegovih pritožbenih stroškov, vse v roku 15 dni od izdaje tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 13.04.2006 je sodišče prve stopnje pod prvo točko zavrnilo ugovor dolžnika S. J. kot neutemeljen, pod drugo točko pa je ugodilo dolžnikovemu predlogu za odlog izvršbe na premičnine, ki so navedene v oklicu javne dražbe. Z izpodbijanim sklepom z dne 07.06.2006 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe v zvezi z izvršilnim sredstvom rubeža plače, z dopolnilnim sklepom z istega dne (07.06.2006) pa je prvostopenjsko sodišče odločilo še o upničinih stroških v zvezi z ugovornim postopkom in dolžniku naložilo, da mora upnici povrniti njene nadaljnje izvršilne stroške v znesku 102.880,00 SIT.

Zoper prvo točko sklepa z dne 13.04.2006 se pritožuje S. J. po svojem pooblaščencu, odvetniku F. M., iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, upnici pa naloži povrnitev njegovih pritožbenih stroškov. Pritožba najprej navaja, da ni podana subjektivna identiteta med izvršilnim naslovom in predlogom za izvršbo, saj se izvršilni naslov nanaša na J. šolo, predlog za izvršbo pa se nanaša na Sl. J.. Druga pritožbena trditev pa pravi, da v predmetni zadevi ni podana pasivna legitimacija S. J., saj se sklep o izvršbi nanaša na Sl. J., s katero pritožnik nima nobene zveze. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov, ki jih je S. J. predlagal v svojem ugovoru, predvsem pa ni opravilo naroka, na katerem bi zaslišalo upnico in S. J. ter ju tudi soočilo. Pritožba tudi opozarja, da se izrek izpodbijanega sklepa glasi na S. J. kot na dolžnika, čeprav se vse prejšnje listine, vključno z izvršilnim naslovom in sklepom o izvršbi, glasijo na Sl. J.. Pritožba se nikakor ne strinja z zaključkom sodišča, da je prišlo v zadevi do pisne pomote, protispisna pa naj bi bila tudi ugotovitev, da naj bi dolžnik dejstvo, da je on "ta pravi", celo sam priznal. Pritožba tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj upnica v izvršilnem postopku ne more popravljati pisnih pomot, ki jih je zagrešila v pravdnem postopku.

Zoper drugo točko sklepa z dne 13.04.2006 se pritožuje upnica po svojem pooblaščencu in predlaga, naj višje sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi upnica pravi, da dolžnik ni z ničemer izkazal verjetnega obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki je večja od tiste, ki bi zaradi odloga izvršbe nastala upnici. V svojem predlogu namreč navaja le, da bi v primeru prodaje premičnih stvari izgubil lastninsko pravico, kar pa ne more biti razlog za odlog izvršbe. Prav tako po mnenju pritožbe dolžnik ni z veliko verjetnostjo izkazal, da bo z ugovorom uspešen, saj je že prvostopenjsko sodišče njegov ugovor zavrnilo.

S. J. se po svojem pooblaščencu pritožuje tudi zoper oba sklepa z dne 07.06.2006 in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo še o upničinih stroških ugovornega postopka, S. J. navaja, da je sklep o določitvi stroškov povezan s sklepom o zavrnitvi ugovora, o pritožbi zoper katerega pa višje sodišče še ni odločilo. V pritožbi zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegov predlog za odlog izvršbe na plačo, pa S. J. navaja, da bi z rubežem plače ostal brez sredstev za preživljanje in bi si moral izposojati denar, če bo želel preživljati sebe in svojo družino ter za posojen denar plačevati tudi obresti. Te škode mu ne bo mogoče povrniti na noben način, saj bi lahko to terjatev uveljavljal le zoper upnico, ki pa živi v tujini in bo zato uveljavitev njegove terjatve vprašljiva. Pritožba še dodaja, da upnica ne bo utrpela nobene škode, saj izvršba teče tudi na premičnine in na njegovo plačo. Na vse tri pritožbe S. J. je upnica po svojih pooblaščencih odgovorila in v njih prerekala pritožbene navedbe S. J. ter izrazila svoje strinjanje z odločitvami prvostopenjskega sodišča. Pritožbe so utemeljene.

V predmetni zadevi je upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne zamudne sodbe avstrijskega sodišča, ki ji je bila priznana veljavnost tudi v Republiki Sloveniji. Iz te zamudne sodbe izhaja, da je tožena stranka "J. šola, lastnik Sl. J.", torej se nanaša na osebo ženskega spola. Okrožno sodišče v K. je izdalo tudi dopolnilni sklep o priznanju tuje sodne odločbe, s katerim je odločilo, da mora nasprotna udeleženka Sl. J. (torej ponovno ženska) predlagateljici povrniti njene stroške postopka. V spisu se nahaja tudi sklep Okrožnega sodišča v K. z dne 24.03.2003, s katerim je bil zavržen ugovor S. J. zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da S. J. ni upravičen za vložitev takega pravnega sredstva, ker v postopku pred avstrijskim sodiščem sploh ni bil udeležen kot tožena stranka. Tudi iz predloga za izvršbo je razvidno, da upnica govori o Sl. J., kar pomeni, da se sklep o izvršbi z dne 10.11.2004 nanaša na dolžnika z imenom Sl. J.. Tekom postopka so bili vsi sklepi sodišča prve stopnje vročeni osebi z imenom S. J., torej osebi moškega spola, ki je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, v katerem je zatrjeval pomanjkanje svoje pasivne legitimacije. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 13.04.2006 ta njegov ugovor kot neutemeljen zavrnilo z obrazložitvijo, da je prišlo zgolj do pisne napake pri zapisu ene črke v imenu dolžnika ter da je svojo istovetnost potrdil tudi S. J. sam, ko je ob opravi rubeža pred pričami izjavil, da je on tista oseba, ki je zaradi pisne napake v predlogu za izvršbo naveden kot Sl. J., kar je potrdil tudi izvršitelj. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega in upoštevaje pritožbene navedbe o pomanjkanju pasivne legitimacije S. J. ugotavlja, da je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča v predmetni zadevi povsem nepravilno. Iz izvršilnega naslova namreč izhaja, da je tožena stranka Sl. J., zoper njo pa je bil izdan tudi sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje ni izdalo nikakršnega sklepa o popravi dolžnikovega imena v sklepu o izvršbi, kar pomeni, da se predmetni izvršilni postopek še vedno vodi zoper Sl. J. in nikakor ne zoper S. J., zoper katerega v predmetnem izvršilnem postopku ni bil izdan noben sklep o izvršbi. Tudi sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z novim izvršilnim sredstvom z dne 10.04.2006 se glasi na Sl. J.. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo popolnoma zgrešeno, ko je v izpodbijanem sklepu z dne 13.04.2006 kot dolžnika navedlo S. J., saj za takšno odločitev ni imelo nikakršne podlage. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da je pri poimenovanju dolžnika res prišlo do pisne napake, vendar pa je do te napake prišlo že v pravdnem postopku, zato ima pritožba popolnoma prav, ko navaja, da izvršilno sodišče ne more samo popravljati napak iz postopka, ki je pripeljal do izvršilnega naslova. Popravo napake v imenu tožene stranke v zamudni sodbi bi lahko zahtevala le upnica sama in to pred pravdnim sodiščem, ki je izvršilni naslov izdalo. Ker se torej predmetna izvršba vodi zoper Sl. J., po oceni pritožbenega sodišča S. J. ni pasivno legitimiran za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, ki se nanj ne nanaša, zato je bilo potrebno prvo točko izpodbijanega sklepa z dne 13.04.2006 v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) spremeniti tako, da se ugovor S. J. kot nedovoljen zavrže. Na podlagi vseh zgoraj obrazloženih ugotovitev pritožbenega sodišča, je le-to moralo razveljaviti tudi vse nadaljnje sklepe prvostopenjskega sodišča, ki se prav tako neutemeljeno glasijo na S. J. kot dolžnika. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi upnice zoper drugo točko sklepa z dne 13.04.2006 ter obema pritožbama S. J. zoper sklepa z dne 07.06.2006 ne da bi se spuščalo v meritorno obravnavo teh pritožb ter vse navedene odločitve prvostopenjskega sodišča razveljavilo v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sklep o izvršbi in sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom zoper Sl. J. torej ostajata v veljavi, v primeru, da ta oseba res ne obstaja, pa ima pač upnica v rokah sklep o izvršbi zoper neobstoječo osebo, saj ni pravočasno reagirala na napako v izvršilnem naslovu, tega pa se v izvršilnem postopku ne da več popraviti.

O stroških postopka na prvi stopnji in o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pri čemer je upoštevalo načelo uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in načelo potrebnosti stroškov (38. člen ZIZ). Pritožbeno sodišče je tako ocenilo, da je bil ugovor S. J. potreben, saj je glede na že opravljen rubež njegovih premičnin imel pravico reagirati na sklep o izvršbi, saj bi se sicer izvršba zoper njega nadaljevala. Zaradi tega je pritožbeno sodišče njegove stroške v zvezi z ugovorom ocenilo na 343,11 EUR (500 točk za ugovor, 2% materialne stroške, 20% DDV in plačano takso za ugovor), glede ostalih priglašenih stroškov v zvezi s predlogi za odlog izvršbe pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da za predmetno izvršbo niso bili potrebni in mu jih zato ni priznalo. Poleg tega je pritožbeno sodišče S. J. priznalo tudi stroške vseh treh pritožb in sicer v skupnem znesku 646,09 EUR (kar predstavlja dvakrat po 500 točk in enkrat po 150 točk za pritožbo, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV), pri čemer mu ni priznalo priglašenih stroškov za posvete s stranko in poročila stranki, prav tako pa tudi ne sodnih taks za pritožbe, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da S. J. teh taks ni plačal. Upnica je sicer formalno tudi uspela s svojo pritožbo, vendar pa zgolj zaradi ugotovljenih nepravilnosti v dosedanjem postopku, zato mora svoje stroške pritožbe in odgovorov na pritožbe S. J. nositi sama.