Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravna razlaga osme alinee 13. člena zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG), kakršna je bila zavzeta v sodbah sodišč druge in prve stopnje, najbrž preozka. Po tej alinei 13. člena lahko odgovorni urednik javnega glasila odkloni objavo odgovora oziroma popravka, če je bil dan odgovor oziroma popravek z enako vsebino kot odgovor oziroma popravek, o katerem teče spor pred sodiščem zaradi objave prejšnjega odgovora oziroma popravka iste informacije. Gre tedaj za več odgovorov ali popravkov na isto informacijo, vsebina vseh odgovorov ali popravkov pa je enaka vsebini odgovora ali popravka, o katerem že teče spor pred sodiščem. V primerih, kadar gre za objavo informacij v različnih časovnih obdobjih in katerih avtorji so različni (za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi), pa gre za več informacij, ki tudi po vsebini niso nujno povsem enake. Zavrnitev objave odgovora in/ali popravka s sklicevanjem na osmo alineo 13. člena ZJG je zato v takih primerih najmanj močno vprašljiva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da mora tožena stranka kot odgovorna urednica objaviti odgovor na članek, ki je bil objavljen v G. g. dne 10.5.1996 na 24. strani. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 2.700,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po 9. členu zakona o javnih glasilih ima vsakdo pravico od odgovornega urednika javnega glasila zahtevati, da brezplačno objavi odgovor na objavljeno informacijo, ter popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes. V 10. členu istega zakona pa je določeno, katere pogoje mora izpolniti tisti, ki zahteva objavo odgovora. Tožeča stranka je izpolnila vse zakonske pogoje. Zavrnitev objave odgovora z utemeljitvijo, da je bila podobna vsebina že objavljena v okviru drugega odgovora, pravno ni bila pravilna. Tožeča stranka je namreč zahtevala objavo odgovora na drugo informacijo in ne na tisto, ki je bila predmet sodne poravnave sklenjene v pravdni zadevi opr. št. P... Vsebina obeh informacij je bila res podobna, vendar pa gre za dve informaciji različnih avtorjev. Uporaba 8. alinee 13. člena zakona o javnih glasilih zato v obravnavanem primeru ne more priti v poštev. Reviziji naj se ugodi, toženi stranki pa naloži, da objavi odgovor na informacijo objavljeno v članku "Ne pristajam na blatenje kot politično metodo". Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravna razlaga osme alinee 13. člena zakona o javnih glasilih (Uradni lsit RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG), kakršna je bila zavzeta v sodbah sodišč druge in prve stopnje, najbrž preozka. Po tej alinei 13. člena lahko odgovorni urednik javnega glasila odkloni objavo odgovora oziroma popravka, če je bil dan odgovor oziroma popravek z enako vsebino kot odgovor oziroma popravek, o katerem teče spor pred sodiščem zaradi objave prejšnjega odgovora oziroma popravka iste informacije. Gre tedaj za več odgovorov ali popravkov na isto informacijo, vsebina vseh odgovorov ali popravkov pa je enaka vsebini odgovora ali popravka, o katerem že teče spor pred sodiščem. V primerih, kadar gre za objavo informacij v različnih časovnih obdobjih in katerih avtorji so različni (za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi), pa gre za več informacij, ki tudi po vsebini niso nujno povsem enake. Zavrnitev objave odgovora in/ali popravka s sklicevanjem na osmo alineo 13. člena ZJG je zato v takih primerih najmanj močno vprašljiva.

Kljub povedanemu pa je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, saj sodišči prve in druge stopnje tožbenega zahtevka tožeče stranke nista zavrnili le iz (po presoji revizijskega sodišča sicer vprašljivih) razlogov iz osme alinee 13. člena ZJG, ampak tudi zato, ker sta po oceni izvedenih dokazov ugotovili, da z objavljeno informacijo nista bila prizadeta kakšna tožnikova pravica ali interes (9. in 16. člen ZJG). Na podlagi navedenih določb ZJG pa je bil tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen iz naslednjih razlogov: Zakon res daje vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora (ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice - 40. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava RS), vendar pri tem postavlja meje. Daje jo le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene informacije (1. odstavek 9. člena ZJG). Ne gre torej za tako imenovano popularno tožbo in ne pravico javnega prava, marveč za tožbo osebno prizadetih oseb. Prizadetost pravice ali interesa je pogoj tako za popravek kot tudi za odgovor, kar izhaja tudi iz določbe 40. člena Ustave RS, ki določa, da je "zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako" (torej na takšen način, ob takšnih pogojih) "je zagotovljena pravica do dogovora na objavljeno informacijo".

Ustavodajalec je z besedama "prav tako" torej izenačil pogoje za obe pravici. Tako je bila pozneje ta ustavna pravica, sicer ne neposredno uresničljiva, tudi predopisana z zakonom (1. odstavek 9. člena ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno zakon razumeti, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd. , razume pa se, da ne gre le za osebnostne pravice marveč tudi za premoženjske pravice in interese tako fizičnih kot pravnih oseb). Zakon zato nalaga sodišču, da raziskuje in ugotavlja prizadetost pravice in interesa in naravnost pove, da zahtevi za popravek ali odgovor sodišče ne ugodi, če ni prizadetosti takšnih pravic ali interesov (2. odstavek 16. člena ZJG). Ob taki zakonski ureditvi mora tedaj tisti, ki se je odločil za sodno pot, izkazovati in izkazati ne le kot verjetno marveč kot gotovo svojo prizadetost. To ni potrebno le v primerih, kadar je prizadetost tako očitna, da ne more biti prav nobenega razumnega dvoma o njej niti ne o tem, da gre za prizadetost pravice ali interesa, ki sta pravno varovana.

Sporočilo medijev (med njimi le tistih, ki jih zakon šteje kot javna glasila, 2. člen ZJG), ki je sankcionirano s popravkom ali odgovorom, je lahko le informacija, obvestilo (kot se tudi izraža Ustava RS v 40. členu), podatek, potemtakem takšno sporočilo, ki je "vselej enako", torej ne glede na to, kdo ga izreče, opiše, odda, pokaže in kdaj. Ne uživajo pa, gledano s stališča prizadetih, civilnopravne sankcije popravka in odgovora komentarji, interpretacije, mnenja, razmišljanja, vrednostne sodbe, odsevi idej, prepričanj. Medtem ko gre pri prvih za dejstva, resničnost, pa pri drugih ne gre zanje oziroma ni nujno, da odsevajo resničnost (o teh razlikah glej resolucijo št. 1003 Sveta Evrope o etičnih načelih časnikarstva, tč. 3, kodeks novinarjev RS, tč. 3).

Vsebina popravka je definirana v tretjem odstavku 9. člena ZJG s tem, da sme vsebovati le dejstva in okoliščine, s katerimi se spodbijajo navedbe v objavljeni informaciji. Dovoljene vsebine odgovora zakon ne podaja neposredno, jo pa začrtuje s tem, da je to nekaj drugega kot popravek, po eni strani, po drugi pa, da je to lahko le reakcija na informacijo, iz česar sledi, da je odgovor lahko le bistveno dopolnjevanje dejstev, in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni in je zato ta nepopolna glede svoje bistvene sestavine. Skratka, tudi zahtevana popravek in odgovor morata biti po svoji vsebini le informacija in ne kaj več.

V prejšnjih odstavkih so opisane tri poglavitne omejitve uveljavljanja pravice do popravka oziroma odgovora, ki so pomembne v tem sporu (druge omejitve iz 13. člena, razen omejitve iz osme alinee tega člena, o kateri je že bil govor v prvem odstavku te obrazložitve, in postopkovne omejitve iz ZJG, v tem kontekstu niso zanimive). Revizija se ukvarja le z razlago osme alinee 13. člena ZJG in ne zanika ugotovitve iz izpodbijane sodbe, da tožnik ni izkazal prizadetosti katere izmed svojih pravnovarovanih pravic ali interesov. To bi v danem primeru moral storiti. Bistveno, kar ga je motilo v objavljeni informaciji je bilo le to, da je bilo v njej zapisano, da sta se C. in F. G. "ves čas dogovarjala izključno s k. županom g. V. G., na pogovorih pri nas doma pa je bil prisoten tudi njegov pomočnik g. F. G.", moralo pa bi pisati (tako se zahteva v tožbenem zahtevku), "da je bil tožnik pri teh razgovorih navzoč le enkrat". Že sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presodilo, da tako dopolnjevanje ne predstavlja bistvenega dopolnjevanja dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni (ali premalo jasno zapisani). Sicer pa, kar je predvsem bistveno, tožnik ni zatrjeval (niti dokazal), da predstavlja zapis v objavljeni informaciji kršitev njegovih pravic ali interesov. Prav nobenega dvoma pa ni, da objavljeni zapis sam po sebi ne predstavlja informacije, ki bi jo bilo mogoče že na prvi pogled (in brez vsakega razumnega dvoma) šteti za informacijo, ki je prizadela kakšno pravico ali interes tožeče stranke, ki sta pravno varovana. Glede na povedano bi morala tožeča stranka v obravnavanem sporu podati navedbe v opisani smeri in jih tudi izkazati oziroma dokazati. Tožeča stranka pa ni izkazala pravno relevantne prizadetosti kakšne izmed svojih pravic ali interesov. Zato sodišče ni moglo ugoditi njenemu zahtevku na objavo odgovora na objavljeno informacijo (9. in 16. člen ZJG).

Preostali del tožnikove zahteve za objavo odgovora (da s svojim člankom ni želel oblatiti sina F. in C. G., da so se bivalne razmere G. zaradi obnove ceste celo izboljšale, da je bila zahteva G. za plačilo odškodnine absurdno visoka itd.) pa predstavlja tožnikov komentar, mnenje, razmišljanja, prepričanje itd., kar pa iz razlogov, ki so navedeni v 4. in 5. odstavku te obrazložitve, ne predstavlja take vsebine popravka, kot je definirana v tretjem odstavku 9. člena ZGJ.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tudi kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).