Jedro

Fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ. To pa ne pomeni, da oškodovani upniki nimajo ustreznega odškodninskega varstva neposredno zoper člane organov pravne osebe na podlagi posebnih materialnopravnih predpisov (ZFPPIPP in ZGD-1). Vendar pa revizija ne izpodbija stališča o odsotnosti tožnikove aktivne legitimacije za uveljavljenje odškodninskega zahtevka na podlagi teh predpisov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti prvo toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 7.523,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožencev zahteval, da mu kot solidarna dolžnika plačata 1,022.458,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek je utemeljeval s trditvami, (1) da je od družb A., d. o. o., in B., d. o. o., (v nadaljevanju prvotna upnika) na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 1. 9. 2012 pridobil judikatni terjatvi do družbe C., d. o. o., ki izvirata iz pravnomočnih in izvršljivih sklepov o izvršbi VL 5180/2011 za znesek 408.878,00 EUR (glede družbe A.) ter VL 131151/2011 za znesek 613.317,00 EUR (glede družbe B.), (2) da sta bili obe terjatvi v stečajnem postopku nad družbo C. priznani, (3) da sta toženca kršila določilo iz tretjega odstavka 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ker sta kot direktorja družbe C. naklepno preusmerjala poslovanje in finančne tokove na družbo D., d. o. o., (4) da je zaradi tega družba C. prišla v položaj insolventnosti in da tožnikovi terjatvi iz pravnomočnih sklepov o izvršbi nista bili poplačani.

**Ugotovljeno dejansko stanje** − Dne 18. 1. 2012 je bil nad družbo C. uveden stečajni postopek. Prvotna upnika sta 18. 4. 2012 v stečajni postopek prijavila svoji terjatvi. Stečajni postopek je bil končan 18. 8. 2014 brez razdelitve premoženja upnikom. Stečajni upravitelj s pogodbo o odstopu terjatev z dne 1. 9. 2012 ni bil seznanjen, ker ga tožnik o prenosu terjatev ni obvestil. Navedene pogodbe mu ni predložil. − Prvotna upnika sta tekom stečajnega postopka nad družbo C. s pogodbo o odstopu terjatev z dne 1. 9. 2012 tožniku kot fizični osebi odstopili njuni judikatni terjatvi do družbe C.. Direktor prvotnih upnikov je bil tožnik. Tožbo je 5. 9. 2012 vložil neposredno zoper toženca, ki sta bila direktorja družbe C..

− Družba A. ob podpisu pogodbe o odstopu terjatev z dne 1. 9. 2012 ni več obstajala, saj je bila 18. 7. 2012 po uradni dolžnosti izbrisana iz sodnega registra. Nad družbo B. se je 22. 2. 2013 začel stečajni postopek, ki se je 29. 5. 2014 končal brez razdelitve premoženja upnikom.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan prvo tožencu plačati pravdne stroške v višini 9.520,51 EUR, drugo tožencu pa v višini 4.940,17 EUR. Spor je presojalo z vidika 42. člena ZFPPIPP, ki ureja institut odškodninske odgovornosti članov poslovodstva do upnikov. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da tožnik nima aktivne legitimacije za konkretni tožbeni zahtevek, ker s pogodbo o prenosu terjatev z dne 1. 9. 2012 ni v skladu s 57. ZFPPIPP seznanil stečajnega upravitelja. Po navedenem stališču tožnik glede na peti odstavek 44. člena ZFPPIPP ni imel procesne legitimacije upnika v stečajnem postopku nad družbo C.. Terjatev iz sklepa VL 5180/2011 pa je tudi sicer neizterljiva, saj je tožnik prevzel terjatev družbe A., ki ob podpisu pogodbe o odstopu terjatev z dne 1. 9. 2012 ni več obstajala.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Glede zahtevka na plačilo 408.878,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je navedlo, da navedene terjatve družba A. ni mogla prenesti na tožnika, ker je bila pred tem že izbrisana. Preostali del zahtevka je presojalo z vidika štirih različnih pravnih podlag, in sicer (1) odškodninske odgovornosti članov poslovodstva in nadzornega sveta do upnikov ob stečaju družbe iz 42. ZFPPIPP, (2) odškodninske odgovornosti članov organov vodenja in nadzora iz 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), (3) odškodninske odgovornosti zaradi spregleda pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1 in (4) odškodninske odgovornosti iz 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ocenilo je, da nobena izmed navedenih pravnih podlag tožniku ne daje aktivne legitimacije za konkretni odškodninski zahtevek. Glede odškodninske odgovornosti na podlagi 42. člena ZFPPIPP in 8. ter 263. člena ZGD-1 je navedlo, da tožnik nima aktivne legitimacije, ker ni pridobil procesne legitimacije upnika v stečajnem postopku nad družbo C..1 Tega dejstva tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval. Poleg tega je tožnik napačno postavil zahtevek, saj bi ga moral v skladu s petim odstavkom 44. člena ZFPPIPP postaviti v korist vseh upnikov, tako da bi se odškodnina plačala na račun družbe. Glede odškodninske odgovornosti po 148. členu OZ pa je navedlo, da ima oškodovani upnik zgolj zahtevek zoper pravno osebo, ki bi v primeru plačila odškodnine imela regresni zahtevek zoper člane organa vodenja pravne osebe. V tej zvezi se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe z opr. št. II Ips 111/2009. **Revizija tožeče stranke**

4. Tožnik vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb. Ne strinja se s stališčem, da direktor družbe z omejeno odgovornostjo ne more upniku neposredno odgovarjati za naklepno povzročeno škodo. Ker sta toženca kot direktorja družbe C. naklepno preusmerila njeno poslovanje in finančne tokove na drugo pravno osebo, v stečajnem postopku nad njo ni bilo razdelitvene mase. Če direktor družbe z omejeno odgovornostjo s protipravnim ravnanjem povzroči škodo naklepno, mora oškodovancem osebno odgovarjati na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ. 148. člen OZ ne izključuje neposredne odškodninske odgovornosti direktorja za naklepno povzročeno škodo. Direktor družbe z omejeno odgovornostjo je delavec v smislu 147. člena OZ. Ker direktorje v skladu z 263. členom ZGD-1 zavezuje višji standard skrbnosti od navadnih delavcev, se njihova odškodninska odgovornost ne more presojati mileje od odškodninske odgovornosti delavcev iz drugega odstavka 147. člena OZ. Ni logično, da je direktorjeva odškodninska odgovornost za naklepno povzročeno škodo blažja od delavčeve. Brez utemeljenega razloga se enaka situacija obravnava različno in v nasprotju s 14. členom Ustave. V konkretnem primeru nam argument sklepanja od manjšega k večjemu pove, da je direktorjeva odškodninska odgovornost strožja od delavčeve. Direktorji imajo bistveno večje možnosti, da povzročijo škodo. Stališče, da je odškodninska odgovornost direktorja blažja od delavčeve in da lahko navadni delavec v nasprotju z direktorjem odgovarja za namenoma povzročeno škodo, je absurdno in v nasprotju s pravno logiko. Nobena izmed ustaljenih metod razlage nas ne pripelje do zaključka, da direktor za namenoma povzročeno škodo ne more odgovarjati enako strogo kot delavec. Stališče sodišča druge stopnje nima podlage v jezikovni razlagi 148. člena OZ.

5. Prvo toženec je odgovoril na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.2 Če za posamezni primer zakon ne določa kaj drugega, ima pravna oseba pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.3

8. Odškodninska odgovornost direktorjev gospodarskih družb z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju korporacijska odgovornost) je strožja od splošne odškodninske odgovornost delavcev.4 Revizijsko zavzemanje za enako odškodninsko obravnavo direktorjev z delavci bi imelo posledico, da direktorji ne bi odgovarjali za napake, storjene iz lahke malomarnosti, temveč le za hudo malomarnost in naklep.5 Revizijsko sklicevanje na ustaljene metode razlage drugega odstavka 147. člena OZ je vzeto iz normativnega konteksta konkretne zadeve. Revizija izhaja iz zmotne predpostavke, da naj bi nižji sodišči sprejeli stališče, da je odškodninska odgovornost delavcev strožja od korporacijske odgovornosti. Nižji sodišči nista zmotno uporabili 148. člena OZ. Pri odškodninski odgovornosti članov uprave gre za odškodninsko odgovornost v notranjem razmerju (v katerem člani uprave odgovarjajo družbi), za katero se uporabljajo posebna pravila korporacijskega prava iz ZGD-1.6 Odškodninsko pravo v tem pogledu ločuje med fizično osebo, ki je neposredni povzročitelj škode, in pravno osebo, v funkciji katere je neposredni povzročitelj škode ravnal. Ko fizična oseba ravna v funkciji organa pravne osebe, je na podlagi 148. člena OZ za povzročeno škodo tretjim osebam odgovorna le pravna oseba, ta pa ima ob izpolnjenih pogojih zoper fizično osebo regresni zahtevek. Fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ.7 To pa ne pomeni, da oškodovani upniki nimajo ustreznega odškodninskega varstva neposredno zoper člane organov pravne osebe na podlagi posebnih materialnopravnih predpisov (ZFPPIPP in ZGD-1). Vendar pa revizija ne izpodbija stališča o odsotnosti tožnikove aktivne legitimacije za uveljavljenje odškodninskega zahtevka na podlagi teh predpisov.

**Odločitev o reviziji**

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

10. Če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, mora sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Na revizijo je odgovoril le prvo toženec. Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP mu je tožnik dolžan povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem postopkom. Predstavljajo jih stroški zastopanja, odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi, in sicer 6.150,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo (tarifna št. 3300), povečani za 22 % davek na dodano vrednost ter za 20,00 EUR pavšalnih materialnih stroškov (tarifna št. 6002).

1 Prim. peti odstavek 44. člena in tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ter peti odstavek 263. člena ZGD-1. 2 Prvi odstavek 148. člena OZ. 3 Drugi odstavek 148. člena OZ. 4 Sodba in sklep VS RS z dne 13. 5. 2013, opr. št. VIII Ips 168/2012. 5 F. Ocepek, Direktorjev položaj v korporacijskem in obligacijskem pravu, Podjetje in delo, 2014, št. 8, str. 1462-1504. 6 Sklep VS RS z dne 7. 10. 2014, opr. št. III Ips 72/2014, 39. odstavek. 7 Prim. sodbo VS RS z dne 19. 2. 2015, opr. št. II Ips 101/2013, 7. odstavek.