Jedro

Tožnica je, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ni sporno, državljanka Republike Makedonije, torej ni državljanka Republike Slovenije niti državljanka druge države članice EU s stalnim prebivališčem v Sloveniji. To pomeni, da ne izpolnjuje zakonskega pogoja (87. člen SZ-1), zaradi česar je bila njena vloga za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja utemeljeno zavrnjena. Izpodbijana odločitev po presoji sodišča ne pomeni kršitve katere z Ustavo ali z zavezujočimi mednarodnopravnimi akti varovanih človekovih pravic.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Občine Tolmin, št. 352-0010/2015/3 z dne 9. 7. 2015, v zvezi z odločbo Župana Občine Tolmin, št. 352-0010/2015 z dne 14. 9. 2015, se zavrne.

II. V preostalem delu, to je, kolikor se posebej zahteva ugotovitev, da je bilo z odločbo Občine Tolmin, št. 352-0010/2015/3 z dne 9. 7. 2015, v zvezi z odločbo Župana Občine Tolmin, št. 352-0010/2015 z dne 14. 9. 2015, poseženo v človekove pravice tožnice ter odprava navedene prvostopenjske v zvezi z drugostopenjsko odločbo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, ugotovitev, da je bilo z odločbo Občine Tolmin, št. 352-0010/2015/3 z dne 9. 7. 2015, v zvezi z odločbo Župana Občine Tolmin, št. 352-0010/2015 z dne 14. 9. 2015, poseženo v človekove pravice tožnice ter odprava posega z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje, se tožba zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo Občine Tolmin z dne 9. 7. 2015 (v nadaljevanju prvostopenjska odločba) je bila zavrnjena vloga za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, ki jo je tožnica vložila 26. 6. 2015, in odločeno, da posebni stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica državljanka Republike Makedonije in tako ne izpolnjuje osnovnega splošnega pogoja za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker ni državljanka Republike Slovenije, kot se zahteva po petem odstavku 87. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in tudi 1. alineji prvega odstavka 3. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), niti ni državljanka druge države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU) v smislu 160. člena SZ-1. Zato prvostopenjski organ njene vloge ni nadalje vsebinsko obravnaval, ampak jo je zavrnil. 2. Župan Občine Tolmin je z odločbo z dne 14. 9. 2015 zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo in potrdil to odločbo. Pritrdil je tudi razlogom odločitve ter glede na veljavno državno ureditev kot neutemeljen zavrnil očitek diskriminatorne obravnave. Ker je tožnica šele pritožbi priložila mnenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Tolmin z dne 9. 2. 2015, je dodal, da to mnenje pomeni novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki ga zato ni mogoče upoštevati kot pritožbeni razlog. Tožničina vloga za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja tudi po županovi presoji ni utemeljena.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da se je s štiri- in šestletnim otrokom januarja 2011 iz Makedonije, ker si tam zaradi slabih razmer v državi niso uspeli ustvariti normalnih pogojev za življenje, preselila v Slovenijo, kjer je že prebival njen mož. Najprej so se preživljali z njegovimi priložnostnimi dohodki, v letu 2012 pa je tožnica odprla podjetje, v katerem je bila zaposlena. Z otrokoma je od 22. 11. 2013 dalje pridobila stalno prebivališče v Sloveniji. Nato je leta 2014 podjetje zaradi slabih poslovnih rezultatov zaprla. Od takrat se družina preživlja samo z denarno socialno pomočjo in otroškimi dodatki. V Sloveniji bivajo v tržnih najemnih stanovanjih. V letih 2014 in 2015 je to bilo stanovanje na naslovu ..., kjer pa je tožnica imela težave z lastnikoma, ki nista želela podaljšati najemne pogodbe, zato je bila od poteka pogodbe 31. 8. 2014 do dejanske izselitve iz stanovanja 5. 8. 2015 brez pravnega naslova in pravne varnosti pred odvzemom strehe nad glavo. Zaradi odklopa elektrike in vode je družina, ki ni imela možnosti selitve, prav takrat pa se je rodil tretji otrok, v zimskem obdobju ostala brez osnovnih bivalnih pogojev, kar je ogrožalo zdravje otrok. Lastnika sta v sodnem postopku zahtevala izselitev do julija 2015. Tako si je bila tožnica prisiljena oziroma si je tik pred predvidenim datumom izselitve uspela z najemno pogodbo, sklenjeno za eno leto, zagotoviti stanovanje v Novi Gorici, kamor se je preselila z otroki, medtem ko je mož šel svojo pot. Najemnina za stanovanje znaša 450,00 EUR, obratovalni stroški 160,00 EUR, medtem ko tožnica dobiva socialne prejemke v višini 830,00 EUR (in ob vložitvi tožbe še starševski dodatek, ki pa bo potekel), zato je ogroženo preživljanje družine in varno bivanje brez strahu. Kot samohranilka s tremi otroki, za katere ne prejema preživnine, ker ločitveni postopek v Makedoniji še ni končan, je tožnica odvisna od državne socialne pomoči. Glede na socialno stanje bi bila upravičena kandidirati na razpisih za neprofitno stanovanje oziroma zanj zaprositi, da se ji vsaj začasno uredi socialna stiska, vendar zaradi zakonskega pogoja državljanstva tega ne more.

4. Zato vlaga tožbo na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ker izpodbijani akt oziroma dejanje stanovanjskega sklada posega v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, drugo sodno varstvo pa ni zagotovljeno. Zatrjevane kršitve izhajajo iz protiustavnih določb SZ-1, ki določajo državljanstvo kot pogoj za upravičenost do neprofitnega stanovanja in ki so v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Za odpravo sistemske kršitve je potrebna sprememba zakonodaje, zato tožnica predlaga, da sodišče na Ustavno sodišče vloži pobudo (pravilno: zahtevo) za oceno ustavnosti SZ-1. 5. Tožnica poudarja, da je pritožbi priloženo mnenje CSD Tolmin drugostopenjski organ napačno obravnaval kot novo dejstvo oziroma nov dokaz. To mnenje oziroma dopis je bilo dobljeno več mesecev pred tem zaradi pridobitve humanitarne finančne pomoči v okviru "botrstva" pri ZPMS, tožnica pa ga je predložila kot izkaz materialnega stanja in socialne ogroženost družine. Ne gre pa pri tem za (tisto) mnenje CSD, ki bi ga skladno z 29. členom Pravilnika po uradni dolžnosti moral pridobiti sam prvo- oziroma drugostopenjski organ. Ker tega nista storila, so bila kršena pravila postopka, posledično ni bilo pravilno ugotovljeno materialno stanje oziroma je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. V nadaljevanju tožbe tožnica utemeljuje, da gre za nedovoljeno diskriminacijo med prosilci za neprofitna stanovanja glede na njihovo državljanstvo. Takšna diskriminacija pri uresničevanju temeljnih pravic, kot so pravica do doma, varstvo družinskega življenja in dostojanstva ter pravica do premoženja, pomeni kršitev Ustave RS in mednarodnih pravnih aktov. Evropska socialna listina opredeljuje pravico družine do socialne, zakonske in ekonomske zaščite, s poudarkom na pravici mater in otrok do socialne in ekonomske varnosti (16. in 17. člen), ter zavezuje države podpisnice k zagotavljanju uresničevanja pravice do varstva pred revščino in socialno izključenostjo ter pravice do nastanitve (30. in 31. člen). Pravica do bivališča kot del pravice do življenjskega standarda je opredeljena tudi v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic in 11. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki je neposredno zavezujoča, v 8. členu zagotavlja spoštovanje doma ter zasebnega in družinskega življenja. Izselitev iz stanovanja, ki ga je mogoče obravnavati kot dom, po stališču sodne prakse ESČP pomeni poseg v to pravico. Država je dolžna ne le vzdržati se takih posegov, ampak tudi sprejeti razumne ukrepe, da jih prepreči.1 Socialnovarstveni prejemki oziroma olajšave pomenijo premoženje v smislu 1. člena 1. Protokola k EKČP, ne glede na to, ali so zasnovani na vplačanih prispevkih ali pa se črpajo iz proračuna.2 Problematika socialnovarstvenih pomoči, povezanih z družinskim življenjem, sodi tudi v domeno 8. člena EKČP.3 Razlikovanje med upravičenci do socialnih pomoči le na podlagi državljanstva je nedopustno, ker pomeni kršitev 14. člena EKČP.4 Tožnica oziroma njena družina je prejemnica drugih oblik (denarne) socialne pomoči, zaradi v SZ-1 določenega diskriminatornega pogoja državljanstva pa ne more pridobiti neprofitnega stanovanja. Zavrnitev njene vloge pomeni nedopustno diskriminacijo (14. člen EKČP) pri uživanju pravic iz 8. člena EKČP in 1. člena 1. Protokola. Obrazložitev kršitev teh določb je relevantna tudi v okviru interpretacij določb Ustave, in sicer 2. člena (pravna in socialna država), 14. člena (enakost pred zakonom), 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja), 34. člena (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti), 35. člena (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) ter 56. člena (pravice otrok). Vendar glede na določbe 8. in 15. člena Ustave5 nadaljnja presoja v tej smeri niti ni potrebna, saj se pravice, varovane z EKČP, ki je hierarhično nad Ustavo, uresničujejo neposredno; človekove pravice, ki jih določata ta dva akta, pa tudi pomenijo harmoniziran sistem, ki ne more biti v neskladju.

7. Po pozivu je tožnica navedla, da s tožbo zahteva, naj sodišče razsodi, da se prvostopenjska odločba v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in se zadeva vrne v odločanje organu prve stopnje. Podrejeno zahteva, naj sodišče razsodi, da se ugotovi, da je bilo s prvostopenjsko odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo poseženo v človekove pravice tožnice, ter prvostopenjsko odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne navedenemu organu v ponovno odločanje. Nadalje podrejeno pa tožnica zahteva, naj sodišče razsodi, da se ugotovi, da je bilo s prvostopenjsko odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo poseženo v človekove pravice tožnice, ter se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine odpravi s tem, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ki pri ponovnem odločanju o zadevi ne sme uporabljati diskriminatornega pogoja, ki temelji na obstoju državljanstva RS. Toženka naj tožnici tudi povrne stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka - to je v tem upravnem sporu, glede na določbo petega odstavka 17. člena ZUS-1, Občina Tolmin, ki jo zastopa župan - je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo postavlja vprašanje aktivne legitimacije tožnice za upravni spor, saj iz tožbenih navedb (kot tudi iz dopisa Upravne enote Tolmin z dne 4. 2. 2016) izhaja, da tožnica v času vložitve tožbe ni več imela prijavljenega stalnega prebivališča v občini Tolmin. Toženka meni, da sta obe odločbi zakoniti in da odločitev v primeru ponovnega odločanja ne bi mogla biti drugačna. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

9. Glede na navedeni ugovor toženke sodišče pojasnjuje, da je bila tožnica stranka v upravnem postopku, v katerem se je odločalo o njeni vlogi za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Ob izdaji prvostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno o vlogi, je imela stalno prebivališče v občini Tolmin, kar je nadaljnji pogoj za dodelitev neprofitnega stanovanja v tej občini v najem (2. alineja prvega odstavka 3. člena Pravilnika). Zgolj zato, ker se je kasneje, po zavrnitvi vloge, preselila (spremenila stalno prebivališče), sodišče tožnici, tudi z vidika zagotavljanja pravice do sodnega varstva, aktivne legitimacije oziroma pravnega interesa za ta upravni spor ni odreklo.

K I. točki izreka:

10. V obravnavanem primeru sporna odločitev, da se zavrne 26. 6. 2015 vložena vloga tožnice za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, je pravilna in zakonita. Sodišče lahko sledi tudi razlogom, ki sta jih v utemeljitev odločitve navedla prvo- in drugostopenjski organ, ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožbeni ugovori podlage za sprejem drugačne odločitve ne dajejo.

11. Oddajanje oziroma dodelitev neprofitnega stanovanja v najem na zakonski ravni ureja SZ-1. Kadar neprofitno najemno stanovanje, razen neprofitno najemno nadomestno stanovanje, zaradi rušenja, prenove ter elementarnih ali drugih nesreč in v primeru preselitve po četrtem odstavku 104. člena SZ-1, oddaja občina, država, javni stanovanjski sklad ali neprofitna stanovanjska organizacija, se postopek dodelitve stanovanja v najem, v skladu s prvim odstavkom 87. člena SZ-1, začne na podlagi javnega razpisa. Peti odstavek 87. člena SZ-1 določa, da so do dodelitve neprofitnega najemnega stanovanja v lasti občine, države, javnega stanovanjskega sklada ali neprofitne stanovanjske organizacije upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo pogoje in merila, določena s pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki ga izda minister (to je že omenjeni Pravilnik). Na podlagi 160. člena SZ-1 so, ob izpolnjevanju pogojev vzajemnosti, pod pogoji iz tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov upravičeni do pridobitve neprofitnega stanovanja v najem tudi državljani držav članic EU, če imajo dovoljenje za stalno bivanje v Republiki Sloveniji.

12. Pogoj državljanstva Republike Slovenije je kot splošni pogoj, ki ga mora izpolnjevati prosilec, da je upravičen do dodelitve najemnega neprofitnega stanovanja, iz zakona prevzet tudi v Pravilnik (1. alineja prvega odstavka 3. člena). Ta pogoj mora biti izpolnjen tudi v primeru izjemne dodelitve neprofitnega stanovanja v najem iz 29. člena Pravilnika. Po prvem odstavku tega člena Pravilnika lahko občine in javni stanovanjski skladi v primeru rušenja, prenove ter elementarne in druge nesreče, prizadetemu v nesreči, če ne razpolagajo z bivalnimi enotami, namenjenimi začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, dodelijo neprofitno stanovanje v najem za določen čas, do odprave posledic nesreče, na podlagi odločitve župana oziroma direktorja javnega sklada. V skladu z drugim odstavkom 29. člena Pravilnika se na podlagi odločitve župana oziroma direktorja javnega stanovanjskega sklada lahko, po poprejšnjem mnenju CSD, dodeli neprofitno stanovanje za določen čas tudi družini, kjer je začasna preselitev potrebna zaradi varstva interesov otrok. Osebe, katerih vloge za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja se zavrnejo, se lahko pritožijo na župana oziroma upravni odbor neprofitne stanovanjske organizacije (četrti odstavek 29. člena Pravilnika). To, da je v obravnavanem primeru, v katerem je bila vloga za izjemno dodelitev občinskega neprofitnega stanovanja v najem zavrnjena, v postopku na prvi stopnji odločila občinska uprava oziroma njen pristojni oddelek, o pritožbi pa župan, ni neskladno z opisano ureditvijo in predvsem ne s splošno zakonsko ureditvijo upravnega postopka, zato s tega vidika bistvena kršitev pravil postopka ni podana.

13. SZ-1 in na njegovi podlagi izdani Pravilnik torej kot pogoj za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, tudi kadar gre za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja, kar je pri Občini Tolmin uveljavljala tožnica, določa državljanstvo Republike Slovenije. Z državljani Republike Slovenije so - glede na pravni položaj oziroma pravne posledice, ki izvirajo iz članstva Republike Slovenije v EU - ob izpolnjevanju pogojev vzajemnosti izenačeni (samo) državljani drugih držav članic EU, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje v Republiki Sloveniji. Tožnica je, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ni sporno, državljanka Republike Makedonije, torej ni državljanka Republike Slovenije niti državljanka druge države članice EU s stalnim prebivališčem v Sloveniji. To pomeni, da omenjenega zakonskega pogoja ne izpolnjuje, zaradi česar je bila njena vloga za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja utemeljeno zavrnjena.

14. Ugovori, s katerimi tožnica zakonski ureditvi, na kateri temelji izpodbijana odločitev, očita neskladje z Ustavo oziroma mednarodnimi akti, podlage za drugačno presojo ne dajejo. Izpodbijana odločitev po presoji sodišča ne pomeni kršitve katere z Ustavo ali z zavezujočimi mednarodnopravnimi akti varovanih človekovih pravic, kot se skuša utemeljiti v tožbi.

15. Glede na vsebino tožbe sodišče najprej ugotavlja, da Ustava (prvi odstavek 50. člena) pravico do socialne varnosti zagotavlja državljanom Republike Slovenije. Ker se tožba izpostavljeno sklicuje na prepoved diskriminacije, je nadalje pomemben 14. člen Ustave, ki v prvem odstavku določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino; v drugem odstavku pa je določeno, da so vsi pred zakonom enaki. V tej zvezi se je to sodišče že v sodbi, št. U 955/2007 z dne 26. 9. 2007, izreklo, da določba drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni splošno pravno načelo, ki se uporabi takrat, ko stranka uveljavlja diskriminacijo v zvezi s pravnim upravičenjem, ki ni temeljna človekova pravica (v smislu prvega odstavka 14. člena Ustave). Tudi v obravnavani zadevi gre za takšno situacijo, saj pridobitev neprofitnega stanovanja v najem ni temeljna človekova pravica, kot tudi ni temeljna človekova pravica, da lahko vsak pod enakimi pogoji zaprosi za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Ker je zato za zadevo relevantna uporaba drugega (in ne prvega) odstavka 14. člena Ustave, sodišče ugovor o diskriminaciji presodi prek t.i. testa arbitrarnosti. Po tem testu ni mogoče govoriti o neupravičeni diskriminaciji, če za različno obravnavo obstoji objektivna in upravičena podlaga; zakonodajalec (in toženka) mora namreč enako obravnavati bistveno enake primere, neenake pa (lahko obravnava) različno. Tožnica, kot izhaja iz tožbe, diskriminacijo uveljavlja v razmerju do državljanov Republike Slovenije. Pri zatrjevanem razlikovanju pa ne gre za dve enaki situaciji. Kot je bilo že povedano, iz prvega odstavka 50. člena Ustave, ki pokriva pravico do socialne varnosti, kamor spada tudi dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem, izhaja, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. To pomeni, da med državljani ne sme biti nedopustne diskriminacije v zvezi z možnostjo pridobitve neprofitnega stanovanja v najem, ni pa nedopustno razlikovanje glede te pravice med državljani Slovenije in državljani drugih držav, ki niso članice EU. Sodišče nadalje izpostavlja, da se pri tujcih, kot je razvidno tudi iz ureditve pogojev za njihovo zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (primerjaj tretji odstavek 33. člena, prvi odstavek 52. člena in prvi odstavek 55. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2), izhaja iz predpostavke oziroma njihove obveznosti, da si zagotavljajo ustrezna sredstva za preživljanje (in v tem okviru ustrezno stanovanjsko namestitev) v Sloveniji. Strogost takšne ureditve, ki bi ob striktni izpeljavi lahko vodila do pomislekov z vidika pravice do osebnega dostojanstva v primerih, ko bi se tujec po daljšem zakonitem bivanju na ozemlju države iz razlogov, ki niso v njegovi sferi, znašel v okoliščinah, zaradi katerih si ne bi mogel zagotoviti niti najbolj osnovnega preživetja, pa je omiljena s tem, da - kot v tožbi potrdi sama tožnica - tudi tujcem v njenem položaju pripadajo določeni socialni transferji. Med temi sta denarna socialna pomoč, s katero se zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (glej Zakon o socialno varstvenih prejemkih, zlasti 2., 3. in 4. člen), ter otroški dodatek kot dopolnilni prejemek staršem za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka (glej Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev). Sodišče dodaja, da načelo iz 2. člena Ustave, da je Slovenija socialna država, ne more voditi do drugačne presoje v tem sporu, glede na to, da je omenjena določba povsem splošna ter zakonodajalcu pušča široko polje proste presoje pri oblikovanju zakonske ureditve. Sicer pa so tožbeni ugovori o kršitvah določb Ustave oziroma z njo zagotovljenih človekovih pravic splošni.

16. Podlage, ki bi zadoščala za drugačno odločitev v konkretni zadevi, ne daje niti obsežno tožbeno sklicevanje neposredno na mednarodnopravne akte (pogodbe) oziroma v njih opredeljene človekove pravice in s tem povezano sklicevanje na 8. člen ter peti odstavek 15. člena Ustave. Pravice, opredeljene v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic oziroma 11. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter v Evropski socialni listini, niso iztožljive pravice, ki bi jih stranka lahko sodno zavarovala oziroma izposlovala v postopku presoje posamičnega akta v upravnem sporu (tako že omenjena sodba tega sodišča v zadevi št. U 955/2007). Pa tudi neposredno na podlagi določb EKČP, na katere se sklicuje tožba, takšne pravice, kot jo je z zavrnjeno vlogo uveljavljala tožnica, po mnenju sodišča ni mogoče utemeljiti. Tudi nobena od sodb ESČP, navedenih v tožbi, se ne nanaša na prav takšen primer, kot je obravnavani, ko bi torej ESČP pravico, kot jo je uveljavljala tožnica, izpeljalo na podlagi 14. člena EKČP ter pravic po 8. členu EKČP in 1. členu 1. Protokola. EKČP v 14. členu, ki ureja prepoved diskriminacije, določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. Pravica do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem oziroma pravica, da lahko vsak enakopravno zaprosi za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, v EKČP ni opredeljena kot (samostojna) človekova pravica. V 8. členu EKČP zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, in sicer določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja ter da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. T.i. dodatni oziroma 1. Protokol k EKČP v 1. členu zagotavlja varstvo premoženja. Določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do mirnega uživanja svojega premoženja in da nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava; pri čemer pa ta določba ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni. Sklicevanje na obveznost države, da se vzdrži posegov v pravico iz 8. člena EKČP in sprejme razumne ukrepe, da jih prepreči, bi bilo v tožničinem primeru lahko relevantno kvečjemu za postopek izselitve oziroma morebitno deložacijo iz njenega prejšnjega stanovanja. Ne izhaja pa po mnenju sodišča iz določb EKČP, na katere se sklicuje tožba, pravica, ki bi na drugi strani vzpostavljala pozitivno obveznost države oziroma lokalne skupnosti, da z aktivnim ravnanjem osebi zagotovi dom oziroma za to potrebno premoženje - v konkretnem primeru najemno neprofitno stanovanje, in tudi ne obveznost države, da glede možnosti pridobitve takšnega najemnega stanovanja sprejme enako ureditev za državljane in tujce. V tej zvezi se sodišče smiselno sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v predhodni točki te obrazložitve.

17. Sodišče pripominja, da v obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev uporaba Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva) in s tem statusom povezanih pravic. Takšen status državljanu tretje države ne pripada ipso facto, ampak mora za to pridobiti ustrezno upravno odločbo (glej 7. in 10. člen Direktive). Šele ko državljan tretje države pridobi status rezidenta za daljši čas, pride v poštev prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, pa še takrat pod nadaljnjim pogojem, da gre za vprašanje pogojev prebivanja državljana s takšnim statusom v drugi državi članici EU, kot je tista, ki mu je dodelila ta status (člen 1(b) Direktive). Da bi pri tožnici šlo za takšno situacijo oziroma da bi v času izdaje izpodbijane odločbe imela pridobljen omenjeni status, iz spisa ne izhaja oziroma se tožnica na to niti ne sklicuje.

18. V tožbi navedena dejstva in predlagani dokazi po navedenem odločitve ne morejo spremeniti. Ne glede na to sodišče dodaja, da mora stranka dejstva in dokaze, če naj se upoštevajo pri upravnem in nato sodnem odločanju, navesti oziroma predlagati pravočasno. Upoštevaje tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ustaljeno upravno-sodno prakso je to v upravnem postopku na prvi stopnji; v pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi se upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če je stranka obrazložila in s tem upravičila, zakaj jih ni navedla že v upravnem postopku na prvi stopnji. Povedano velja tudi za upravni spor, v katerem stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost to storiti v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Tistih dejstev in dokazov, ki jih je tožnica navedla oziroma predlagala šele v tožbi, pri čemer ni obrazložila, zakaj tega ni storila že v upravnem postopku, torej sodišče tudi sicer pri odločanju ne bi moglo upoštevati (najemni pogodbi za stanovanje ... v Tolminu z dne 28. 4. 2014 in z dne 20. 6. 2014, odpoved najemne pogodbe z dne 17. 8. 2014, predlog lastnikov omenjenega stanovanja glede sodnega postopka izselitve pod št. R 2/2015, najemna pogodba za stanovanje v Novi Gorici z dne 15. 7. 2015, tožba za razvezo zakonske zveze v Republiki Makedoniji z dne 6. 10. 2015, odločba CSD Nova Gorica z dne 11. 9. 2015, pa tudi dopis pooblaščenke tožnice z dne 6. 2. 2015, s katerim šele v tožbi pojasnjuje razloge glede pritožbi priloženega mnenja CSD Tolmin z dne 9. 2. 2015). Pri tem dejstva in dokazi iz časa po izdaji prvostopenjske odločbe za odločitev niso upoštevni. Sodišče še izpostavlja, da je predmet presoje v tem sporu izpodbijana odločitev o zavrnitvi vloge za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Ta institut ni namenjen trajnejšemu reševanju stanovanjskega vprašanja, ampak gre za začasno dodelitev najemnega neprofitnega stanovanja, predvideno za izredne primere, ki jo je zato treba tolmačiti restriktivno. Za drugačno odločitev v sodnem postopku bi bilo zato treba tudi sicer s konkretnimi podatki obrazložiti in izkazati, da stranka vprašanja svoje začasne bivalne namestitve nikakor ne bi mogla rešiti kakorkoli drugače. V tem pogledu pa so tožbene navedbe (pre)splošne ter kvečjemu kažejo, da je tožnica uspela najti drugo začasno namestitev.

19. V skladu s 156. členom Ustave sodišče postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti za rešitev konkretne zadeve, protiustaven. Kot izhaja iz obrazložitve, sodišče razlogov za to ni našlo, zato takšnemu predlogu tožnice ni sledilo. V presojo, ali je zakonska ureditev bolj ali manj primerna, pa se sodišče ne more spuščati, ampak je to stvar zakonodajalca.

20. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper prvostopenjsko odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 21. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Dejstva, ki so glede na zavzeta stališča o uporabi materialnega prava bistvena za odločitev, so bila ugotovljena v upravnem postopku in jih tožnica ne prereka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi navedena dejstva in predlagani dokazi so, kot obrazloženo, taki, da jih sodišče tudi sicer ne bi moglo upoštevati pri odločanju oziroma do drugačne odločitve ne bi mogli pripeljati (52. člen in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

22. Prvi odstavek 4. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pogoj za dopustnost upravnega spora na tej podlagi je torej, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prim. sklepa Vrhovnega sodišča, št. I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016 in I Up 288/2014 z dne 18. 1. 2017). Kot je razvidno iz I. točke izreka, je v obravnavanem primeru glede odločitve iz izpodbijane prvostopenjske v zvezi z drugostopenjsko odločbo tožnici takšno drugo sodno varstvo zagotovljeno v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v katerem sodišče v okviru preizkusa zakonitosti upravnega akta presodi tudi ugovore, ki se nanašajo na skladnost zakona z Ustavo ter z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Da bi bil oziroma s katerim drugim posamičnim aktom ali dejanjem naj bi bil opravljen poseg v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, tožnica ni konkretizirala. Je pa, kot izhaja iz poprave tožbe oziroma tam postavljenega zahtevka, vztrajala tudi pri tožbi po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Glede na povedano je sodišče takšno tožbo oziroma tožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo ob uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

23. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sodbe ESČP v zadevah Stankova proti Slovaški, št. 7205/02 z dne 9. 10. 2007; McCann proti Združenemu kraljestvu, št. 19009/04 z dne 13. 5. 2008; Ćosić proti Hrvaški, št. 28261/06 z dne 15. 1. 2009; Kay in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 37341/06 z dne 21. 9. 2010; Orlić proti Hrvaški, št. 48833/07 z dne 21. 6. 2011; Yordanova in drugi proti Bolgariji, št. 25446/06, z dne 24. 4. 2012. 2 Sodba ESČP v zadevi Stec in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 65731/01 in 65900/01 z dne 12. 4. 2006. 3 Sodbe ESČP v zadevah Niedzwiecki proti Nemčiji, št. 58453/00 z dne 25. 10. 2005; Okpisz proti Nemčiji, št. 59140/00 z dne 25. 10. 2005; Weller proti Madžarski, št. 44399/05 z dne 31. 3. 2009. 4 Sodbe ESČP v zadevah Gaygusuz proti Avstriji, št. 17371/90 z dne 16. 9. 1996; Koua Poirrez proti Franciji, št. 40892/98 z dne 30. 9. 2003; Luczak proti Poljski, št. 77782/01 z dne 27. 11. 2007. To pravilo je ESČP uporabilo tudi v zadevah, ki jih je obravnavalo v okviru 8. člena EKČP (poleg že omenjenih še zadevi Fawsie proti Grčiji, št. 40080/07 z dne 28. 10. 2010, in Saidoun proti Grčiji, št. 40083/07 z dne 28. 10. 2010). 5 Ustava RS v 8. členu določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. V skladu s petim odstavkom 15. člena Ustave nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.