Jedro

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) preveriti in upoštevati, da je tožnik zoper sodbo Pdp 135/2019, v zvezi s katero vrhovno sodišče ni dopustilo revizije, vložil ustavno pritožbo. Kot tožnik sam navaja v pritožbi, sodišču po procesnih pravilih zaradi vložene ustavne pritožbe ni treba prekiniti postopka, neutemeljeno pa navaja, da bi bilo v izogib dodatnim stroškom to vendarle treba storiti zaradi prepovedi povzročanja škode drugemu (10. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova nematerialne škode 42.500,00 EUR ter iz naslova materialne škode 1.407,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo še, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške 1.966,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da niso podana nedopustna ravnanja toženke kot ena od temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Preveč formalistično in v nasprotju z življenjskim izkustvom je zaključilo, da že samo to, da toženka tožniku po pravnomočni sodbi ni nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi, nakazuje, da niso podane ostale zatrjevane nezakonitosti v ravnanju toženke. Odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 povzroči škodo in stigmatizacijo. Tudi z ustavitvijo kazenskih postopkov ni mogoče zmanjšati škode na ugledu in dobremu imenu. Ker sodišče tega ni upoštevalo, gre za slepitev pred nespornimi dejstvi, ki izhajajo iz življenjskega izkustva, kar mora biti sodišču znano po uradni dolžnosti. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da ni vzročne zveze med ravnanjem toženke (nezakonita napotitev z dne 17. 2. 2014) in škodljivimi posledicami, ki so nastale tožniku. Izvedenska komisija je namreč navedla, da sta pri tožniku podani akutna stresna reakcija in prilagoditvena motnja, zgolj iz predhodne zdravstvene dokumentacije ni izhajalo, da bi v preteklih letih zaradi tega obiskoval zdravnika. Če bi hotelo sodišče dejansko stanje ugotoviti pravilno in popolno, bi moralo tožbeno tezo glede vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem toženke in posledicami pri tožniku, vsebinsko preizkusiti. Tega ni storilo, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje, v sodbi pa manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti. V okviru materialnega procesnega vodstva bi moralo sodišče preveriti, ali je zoper pravnomočno končan postopek Pd 150/2018, v katerem je bil zahtevek zavrnjen in vrhovno sodišče ni dopustilo revizije, tožnik vložil ustavno pritožbo. Tožnik je to dejansko storil. Če bo pred ustavnim sodiščem uspel, bo moral zoper toženko sprožiti novo pravdo, v kateri se bo odločalo o odškodninski odgovornosti toženke, kar bo tožniku povzročilo nadaljnje stroške. Sodišču res ni treba prekiniti postopka, če je vložena ustavna pritožba, a to ne pomeni, da sodišče tega v skladu s temeljnimi načeli in pravili procesnega prava ni dolžno storiti, saj v našem pravu velja načelo prepovedi povzročanja škode drugemu (10. člen OZ). Zato bi bilo potrebno storiti vse, da tožniku v primeru uspeha z ustavno pritožbo ne bi nastali novi stroški, sploh ker v delovnem sporu velja načelo instrukcijske maksime in materialne resnice. Sodišče je zato kršilo 285. člen ZPP in 34. člen ZDSS-1. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je odškodninski zahtevek iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode že po temelju zavrnilo, saj ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženke, ki bi bilo v vzročni zvezi z zatrjevano škodo na strani tožnika.

7. Sodišče prve stopnje je natančno preverilo utemeljenost tožnikovih navedb o nedopustnem ravnanju toženke. Zgolj glede napotitve na delo doma 17. 2. 2014 je ugotovilo nezakonito ravnanje, kar pa ne zadostuje za tožnikov uspeh, saj morajo biti za ugotovitev obstoja krivdne odgovornosti izpolnjene vse štiri predpostavke - nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima in odgovornost (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.). To pravilo velja tudi glede odškodninske odgovornosti delodajalca (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

8. Po ugotovitvi sodišča, ki ji tožnik v pritožbi ne nasprotuje, je bil razlog za sporno napotitev toženkino nezadovoljstvo s tožnikovim delom v štabu civilne zaščite, od koder ga je želela umakniti, pri tem pa je izbrala napačen ukrep oziroma ga je oprla na napačno podlago. Kljub takšni nezakonitosti pri napotitvi sodišče v tem pravilno ni našlo elementov trpinčenja ali šikaniranja. Oprlo se je tudi na izpoved nekdanjega direktorja občinske uprave, da je toženka v primeru zaznanih trenj tožnika razbremenila dela s konkretnim izvajalcem gospodarske javne službe. Zato je tudi sporno napotitev ocenilo koz razbremenitev tožnika. Pritožba takšne dokazne ocene niti ne izpodbija, pač pa se glede škode oziroma vzročne zveze neuspešno sklicuje na mnenje izvedenske komisije. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino tega mnenja pravilno upoštevalo. Izvedenska komisija je pri tožniku sicer ugotovila določeno obolenje, ne pa tudi vzroka zanj. Pojasnila je, da ni nobenih podatkov, ki bi lahko potrdili, da bi do obolenja prišlo v posledici stresa. Izključila je vpliv stresa na konkretno tožnikovo obolenje. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženke in zatrjevano škodo. Pritožba tako sodišču ob sklicevanju na izvedensko mnenje (iz katerega naj bi izhajala tožnikova akutna stresna reakcija in prilagoditvena motnja, ovira za ugotovitev vzročne zveze med tem in ravnanjem toženke pa naj bi bila zgolj v pomanjkanju zdravstvene dokumentacije zaradi neobiskovanja zdravnika) neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in da sodbe glede zatrjevane vzročne zveze ni mogoče preizkusiti.

9. Tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S sodbo Pd 150/2018 (ki je postala pravnomočna dne 4. 7. 2019 s sodbo Pdp 135/2019) je sodišče tožnikov zahtevek zoper navedeno odpoved zavrnilo. Ugotovilo je obstoj odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa tudi obstoja odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki se nanaša na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja. Tožnik je tudi to odpoved uveljavljal kot nedopustno ravnanje toženke, sodišče pa mu ni sledilo in je poudarilo, da je bila odpoved ugotovoljena za zakonito. Pri tem ni bilo preveč formalistično, tudi ni odločalo v nasprotju z življenjskim izkustvom, kot navaja pritožba. Prav tako ne drži, da bi zgolj zaradi zakonitosti odpovedi zavrnilo ostale očitke o nedopustnem ravnanju toženke. Obširno je obrazložilo, zakaj ni ugotovilo, da bi se toženka oziroma kdorkoli pri njej zaposlen do tožnika vedel graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji opozarjal, da je odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zaradi možnosti stigmatizacije in škode na ugledu in dobremu imenu delavca hujši kot odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar načeloma drži, ni pa to odločilno za presojo odškodninske odgovornosti toženke v obravnavanem sporu. Četudi se je torej toženka v odpovedi sklicevala tako na 1. kot na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišče pa je ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga zgolj po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje v tem ni našlo relevantne protipravnosti. Ni namreč ugotovilo zlorabe dopustnih pravnih institutov - da bi toženka namenoma, vedoč, da v tožnikovem ravnanju ni znakov kaznivega dejanja, njegovo ravnanje vseeno opredelila kot takšno, da bi mu škodvala. Sploh pa, kot je bilo že obrazloženo, sodišče tudi relevantne vzročne zveze med morebitnimi nedopustnimi ravnanji toženke in zatrjevano škodo ni ugotovilo.

10. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) preveriti in upoštevati, da je tožnik zoper sodbo Pdp 135/2019, v zvezi s katero vrhovno sodišče ni dopustilo revizije, vložil ustavno pritožbo. Kot tožnik sam navaja v pritožbi, sodišču po procesnih pravilih zaradi vložene ustavne pritožbe ni treba prekiniti postopka, neutemeljeno pa navaja, da bi bilo v izogib dodatnim stroškom to vendarle treba storiti zaradi prepovedi povzročanja škode drugemu (10. člen OZ). Gre za eno izmed temeljnih načel v zakoniku, ki vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja, kar pa razmerje med tožnikom in sodiščem ni. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načelo materialne resnice, saj to v delovnem sporu ne velja. Neutemeljeno pa se sklicuje tudi na preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), ki se nanaša na možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti (če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev), kar pa ni v zvezi z izpostavljenim vprašanjem prekinitve postopka zaradi vložene ustavne pritožbe.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).