Jedro

Med strankama ni sporno, da je prodajna pogodba med njima razdrta. Med učinke razdrte pogodbe pa uvršča zakon tudi pravico stranke, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Uveljavlja torej lahko kondikcijski zahtevek. Ta določba je potemtakem dispozitivne narave, kar pomeni, da se stranki lahko dogovorita tudi o različnih modalitetah vrnitve danega (20. člen ZOR). O odlogu vrnitve oz. plačila sta se stranki torej lahko dogovorili in če je takšen dogovor res obstajal, ga je pri razsoji spora potrebno upoštevati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem obsodilnem delu se razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku tolarsko vrednost 40.000,00 DEM z zamudnimi obrestmi od 21.5.1991 naprej po srednjem menjalniškem deviznem tečaju za DEM na dan plačila oz. izvršbe, kar velja tudi za obresti, kot se priznavajo za vezane devizne vloge v DEM nad eno leto pri KB v Mariboru, ter povrniti pravdne stroške z obrestmi od dneva izdaje sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Med drugim je ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba za avtomobil, za katerega se je izkazalo, da je bil poprej ukraden, zaradi česar pogodba ne more biti veljavna in tako lahko tožnik zahteva vrnitev kupnine. Nepomembno je, kdaj bo toženec izterjal svoj dolg od prejšnjega prodajalca.

Na pritožbi obeh strank je višje sodišče s sklepom zavrnilni in stroškovni del sodbe razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, s sodbo pa je na toženčevo pritožbo spremenilo obrestni del sodbe tako, da gredo obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne vpogledne vloge v DEM v izpolnitvenem kraju, medtem ko jo je v delu, s katero izpodbija odločitev o plačilu tolarske vrednosti 40.000,00 DEM, kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo. Glede slednjega je tako odločilo, ker je ugotovilo, da so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva, da je bila ocena dokazov pravilna in da tudi ni bilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave.

Proti pravnomočnemu delu te odločbe, torej proti sodbi sodišča druge stopnje, vlaga revizijo tožena stranka, pri čemer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je v pritožbi poudarila, da sta se stranki dogovorili, da bo tožnik na plačilo 40.000,00 DEM počakal, dokler toženec ne bo tega zneska dobil od V. H. (ki je tožencu prodal obravnavani avtomobil), o teh dejstvih in okoliščinah pa nižji sodišči nista navedli nobenih razlogov, kar pomeni, da ni razlogov o odločilnih dejstvih, to pa je tudi povzročilo, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v dajatvenem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka ocenjuje v odgovoru na revizijo, da je ta vložena zato, da bi se postopek zavlekel; da skuša izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje; da tožnik ne bi tožil, če bi bilo res dogovorjeno, da počaka na dokončanje druge pravde; da tožniku ne gre pripisati takšne neumnosti, da bi se zavzemal za kaj takšnega.

Revizija je bila vročena tudi Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Za pravilno razumevanje zakonske določbe o tem, kaj mora vsebovati obrazložitev sodbe, je potrebno spričo skope določbe četrtega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki le določa, da se v njej navedejo zahtevki strank in njihove navedbe o dejstvih ter dokazi in predpisi, na katere je sodišče oprlo sodbo, upoštevati tudi določbo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki s primeri opredeli različne pomanjkljivosti sodbe, ki povzročijo ob vloženem rednem pravnem sredstvu njeno razveljavitev. Ta med drugim določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba mora torej vsebovati takšne razloge, da jo je mogoče preizkusiti. V tej pravdi je tožena stranka med drugim trdila, da sta se stranki dogovorili, da bo toženec poravnal tožniku škodo (vrnil kupnino za avto, ki je bil odvzet, ker je bil ukraden), ko bo "iztožil V. H.", ki mu je avto prodal. Zato naj bi tudi bila tožba preuranjena. Če naj bi takšen dogovor (mimogrede povedano - gre za trditev, ki ji tožeča stranka neposredno ni oporekala vse do odgovora na pritožbo) res obstajal, je to vsekakor dejstvo, ki ga je potrebno obravnavati v obrazložitvi sodbe. Tega pa ni storilo ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje, saj o njem ni zavzelo stališča. Slednje tega ni storilo celo navzlic pritožbenemu opozorilu toženca. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je za razsojo v tej pravdni zadevi povsem irelevantno, kdaj bo toženec od prejšnjega prodajalca lahko izterjal svoj dolg (mišljena je toženčeva terjatev). Če je morda sodišče s tem mislilo, da se pravdni stranki sploh ne bi mogli dogovoriti za odlog plačila, pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, kar je tudi povzročilo, da dejanskega stanja glede zatrjevanega dogovora sodišče sploh ni ugotavljalo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Med strankama ni sporno, da je prodajna pogodba med njima razdrta. Med učinke razdrte pogodbe pa uvršča zakon tudi pravico stranke, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Uveljavlja torej lahko kondikcijski zahtevek. Ta določba je potemtakem dispozitivne narave, kar pomeni, da se stranki lahko dogovorita tudi o različnih modalitetah vrnitve danega (20. člen ZOR). O odlogu vrnitve oz. plačila sta se stranki torej lahko dogovorili in če je takšen dogovor res obstajal, ga je pri razsoji spora potrebno upoštevati.

Po povedanem se torej pokaže, da je podan uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker sodbi nimata razlogov o zatrjevanem odločilnem dejstvu, če pa tega sodišči nista raziskovali, ker sta menili, da je za razsojo nepomemben, tudi če bi obstajal, sta nepravilno uporabili materialno pravo, kar je povzročilo, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tako eden kakor drugi razlog narekujeta razveljavitev obeh sodb (prvi odstavek 194. člena in drugi odstavek 395. člena ZPP) v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki bo glede na razloženo očitno terjalo, da bo sodišče dopolnilo dokazni postopek in potem tudi zavzelo stališče o tem, ali zatrjevani dogovor obstaja, in v pozitivnem primeru, kakšen učinek ima.

Odločba o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.