Jedro

Fikcija iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, ki ureja situacijo, ko upnik ne odgovori na ugovor, se nanaša na navedbe o dejstvih.

Upnik je na dolžnikove ugovorne trditve (stališča) lahko prvič odgovoril (zavzel stališče) šele v odgovoru na ugovor. Upnik je stranka postopka in ima na dolžnikov ugovor pravico odgovoriti. Ni nepomembno, da gre za postopek pred sodiščem prve stopnje, kjer sodišče, razen če gre za očitno neobrazložen ugovor, upnika mora pozvati, da se izjasni (odgovori) na dolžnikove ugovorne navedbe. Odgovor ni omejen samo na trditve nasprotne stranke o dejstvih. Upnik lahko v odgovoru na ugovor poskuša prepričati sodišče prve stopnje, da so trditve o dejstvih in pravna stališča nasprotne stranke neutemeljena, se opredeliti tudi do pravnih stališč, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v obrazložitvi sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške, mora pa upniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 149,33 EUR v roku 8 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I) zavrnilo dolžnikov ugovor proti sklepu o zavarovanju in (II) dolžniku naložilo plačilo nadaljnjih upnikovih stroškov v znesku 1.485,96 EUR s pripadki.

2. Dolžnik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sklep v izpodbijani II. točki spremeni tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške ugovornega postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi izpostavljeno, da sodišče prve stopnje upnikovega odgovora na ugovor ni vročilo dolžniku, ne more biti pravno odločilno, kot to pravilno meni upnik v odgovoru na pritožbo. To dejstvo namreč na potrebnost stroškov (5. odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) ne more vplivati. Zgolj zaradi tega odločitev še ni nezakonita. Katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo, je jasno razložilo v 10. točki obrazložitve. Tega pritožnik ne prereka.

6. Sodišče prve stopnje je dolžniku naložilo, da upniku povrne stroške odgovora na ugovor. Svojo odločitev je v 10. točki obrazložitve natančno utemeljilo in zapisalo, da so bili tako odmerjeni stroški potrebni za postopek zavarovanja, saj bi sodišče, če upnik na ugovor ne bi odgovoril, odločilo, da so navedbe dolžnika v ugovoru resnične.

7. Pritožnik višine stroškov izrecno ne izpodbija, pač pa se pritožuje po temelju.

8. Višje sodišče se ne strinja s pritožnikom, da mora upnik sam kriti svoje stroške odgovora na ugovor, ker je bil njegov (pritožnikov) ugovor neutemeljen – materialno pravno zgrešen, kot pravi v pritožbi. Pritožnik se v tem delu pretirano opira na zapis sodišča, da so bili stroški odgovora na ugovor potrebni, ker bi sicer sodišče odločilo, da so navedbe dolžnika, podane v ugovoru, resnične. Pretirano zato, ker v tem delu stališče sodišča prve stopnje, ki je sicer tudi v tem delu odločitev skrbno obrazložilo, ni povsem pravno natančno. Bistveno je, da v konkretni zadevi odločitev ni bila odvisna od razreševanja spora o dejstvih, temveč je bila odločitev odvisna od uporabe prava. Fikcija iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, ki ureja situacijo, ko upnik ne odgovori na ugovor, se nanaša na navedbe o dejstvih. Kljub temu je odločitev pravilna in v večjem delu tudi v tem delu skrbno obrazložena.

9. Upnik je na dolžnikove ugovorne trditve (stališča) lahko prvič odgovoril (zavzel stališče) šele v odgovoru na ugovor. Upnik je stranka postopka in ima na dolžnikov ugovor pravico odgovoriti. Ni nepomembno, da gre za postopek pred sodiščem prve stopnje, kjer sodišče, razen če gre za očitno neobrazložen ugovor, upnika mora pozvati, da se izjasni (odgovori) na dolžnikove ugovorne navedbe (prim. tretji odstavek 53. člena in prvi odstavek 57. člena ZIZ; kar je zakonsko določen način dejanske izvedbe pravice do sodelovanja v izvršilnem postopku v fazi dovolitve izvršbe; 22. člen Ustave). Odgovor ni omejen samo na trditve nasprotne stranke o dejstvih. Upnik lahko v odgovoru na ugovor poskuša prepričati sodišče prve stopnje, da so trditve o dejstvih in pravna stališča nasprotne stranke neutemeljena in tako vplivati na odločitev sodišča. 10. Bistvo pritožnikovega ugovora ni bilo prerekanje dejanskega stanja. Edina dejanska trditev je bila, da je dolžnik sedaj na prostosti, torej ima dovolj dohodkov za plačilo (milijonske terjatve). To je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot pavšalno trditev (pritožbeno ni prerekano). Bistvo ugovora je bilo navajanje pravnega stališča, sklicujoč se pri tem na razloge iz večjega števila sodnih odločb višjih sodišč. S tem je pritožnik želel sodišče prve stopnje prepričati, da je pri izdaji sklepa o predhodni odredbi zmotno uporabilo materialno pravo, ker pogoji za izdajo predhodne odredbe niso podani – da so, sedaj ni več sporno, ker se pritožnik pritožuje le proti odločitvi o stroških.

11. Upnik je v odgovoru podal svoje pravno naziranje, tudi on opirajoč se na razloge višjih sodišč in Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Njegov odgovor na pritožnikov ugovor je bil vsebinski. Na pravna stališča pritožnika je podal lastna pravna stališča in se s tem opredelil tudi do razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v sklepu o zavarovanju. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje, da je bil odgovor vsebinsko prazen in nepotreben. Zato mora upniku povrniti stroške, ki jih je ta imel zaradi njegovega neutemeljenega ugovora (peti odstavek 38. člena ZIZ). Povedano drugače, teh stroškov upnik ni neutemeljeno povzročil. Takšno stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo že večkrat (npr. VSL sklepi II Ip 1992/2019, IV Ip 3114/2018, IV Ip 270/2020).

12. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po uradni dolžnosti preverjeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) ne obstajajo.

13. Višje sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo po priglašenem stroškovniku: 200 točk nagrade za odgovor na pritožbo (in ne 3000; pri tem je upoštevalo višino izpodbijanega dela [1.485,96 EUR]; tar. št. 27/6 Odvetniške tarife – OT), povečano za 2% materialnih stroškov in davek na dodano vrednost. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in petem odstavku 38. člena ZIZ.