Jedro

1. Odškodnina za nepremoženjsko škodo.

2. Ob nezgodi je bila tožnica stara 25 let. Po poklicu je bila natakarica in zaradi vseh teh posledic je prizadeta tako v vsakodnevnem kot v poklicnem življenju.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka s p r e m e n i tako, da se v končnem besedilu glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 3.693.280,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti in povrniti stroške postopka v višini 379.073,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2004 dalje do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo. " V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 66.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2005 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 2.193.280,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje in ji povrniti stroške postopka v znesku 253.433,50 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2004 dalje, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnici je za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči 10.5.1997 priznalo za telesne bolečine od zahtevanih 4.000.000,00 SIT 3.500.000,00 SIT, za strah od zahtevanih 1.200.000,00 SIT 800.000,00 SIT, za skaženost od zahtevanih 1.000.000,00 SIT 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 8.000.000,00 SIT 6.000.000,00 SIT. Ker je tožena stranka tožnici delno odškodnino že plačala, je sodišče plačane zneske valoriziralo na dan izdaje sodbe in toženi stranki naložilo v plačilo samo še razliko to je 2.193.280,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti polovico stroškov postopka, saj je tožnica v pravdi uspela v celoti glede temelja in do 30 % glede višine.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložila tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje ji ni priznalo pravične odškodnine za telesne bolečine, saj bi ji glede na vse bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpela, moralo priznati v celoti zahtevani znesek 4.000.000,00 SIT. Tudi za strah bi moralo sodišče slediti njenemu zahtevku v višini 1.200.000,00 SIT, saj je bila tožnica ves čas zelo prestrašena za izid zdravljenja. V prvi fazi je šlo sploh za njeno preživetje, zatem pa jo je bilo strah bolečih posegov in bolečih preiskav in končno jo je strah glede bodočih življenjskih aktivnosti. Ves ta strah je tudi po mnenju izvedenca utemeljen. Še sedaj doživlja tudi strah pred bodočimi operativnimi posegi, ki jo še čakajo, saj bo morala pretrpeti vsaj še enega, ko ji bodo odstranili osteosintetski material iz desne nadlahtnice, kot tudi v bodoče za ostale preiskave. Odškodnina za skaženost je priznana v prenizkem znesku 400.000,00 SIT. Tožnica je sodišču predložila fotografijo, iz katere se lahko vidi, da je razrezana tako po hrbtu, po roki, po nogi in zato ta znesek ni realen. V tem delu tudi izvedenec ni opravil korektnega dela in je zato tožeča stranka imela pripombe na njegovo delo. Predvsem pa sodišče ni pravilno priznalo tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je invalid in njene življenjske aktivnosti so zmanjšane najmanj na 55 %. V vsakdanjem delu in življenju je močno omejena, težave ima v seksualnem in spolnem življenju, kakor tudi pri samem delu. Prav zaradi težav po poškodbi se je odločila, da ne bo imela več otrok. Tožnica ne sprejema še odločitve o stroških postopka, saj meni, da je bil njen uspeh v tem pravdnem postopku višji kot 50 %.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve v postopku na prvi stopnji in meni, da je ta pritožbeni razlog v pritožbi neutemeljen. Tudi dejansko stanje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno, saj pritožba tega pritožbenega razloga niti ni konkretizirala.

Tožnica je v prometni nesreči 10.5.1997 utrpela zelo hude poškodbe. Sodišče prve stopnje je na drugi strani sodbe pravilno povzelo vse poškodbe, ki jih je ugotovil izvedenec iz pregledane originalne medicinske dokumentacije Kliničnega oddelka za travmatologijo, Kliničnega centra v Ljubljani, Ortopedske bolnišnice v Valdoltri, Inštituta RS za rehabilitacijo in pregleda tožnice. Takoj po nesreči je bila prepeljana s helikopterjem v spremstvu anestezista na Travmatološko kliniko v Ljubljani, kjer je bila urgentno operirana na hrbtenici. Zlome desne nadlehtnice in medenice so ji zdravili konzervativno. Po prvi operaciji je bila premeščena na Inštitut za rehibilitacijo invalidov Slovenije. Ponovno so jo prestavili na travmatološko kliniko, ker je bila potrebna nova operacija 14.7.1997, zatem pa je bila spet premeščena na inštitut za rehabilitacijo invalidov. Sodišče prve stopnje je iz izvedeniškega mnenja, pa tudi iz izpovedi tožnice ugotovilo, da je tožnica trpela dolgotrajne in zelo intenzivne telesne bolečine, tako je sprva trpela zelo močne bolečine 10 dni, ko je ležala v centralni intenzivni terapiji po operativnih posegih, zatem je trpela močne bolečine še 30 dni, trajne, srednje intenzitete nadaljnjih 80 dni in lažje bolečine ves preostali čas zdravljenja, ki je bilo zelo dolgotrajno. Izvedenec je izpostavil posebno hudo življenjsko izkušnjo, ki jo je imela tožnica v času hospitalizacije v intenzivni terapiji, ko je bila dva dni mehansko ventilirana in v tem času priključena na infuzijo in monitorje ter na aparat za umetno dihanje. Bila je med najhujšimi bolniki, odvisna od aparatur in tuje pomoči. Po tem je bila še pet dni v enoti intenzivne terapije in to še vedno zelo blizu smrti in odvisna od bolnišničnega osebja pri higienskih opravilih in pri opravljanju fizioloških potreb. Skoraj vsak dan je bila rentgensko slikana, zaradi izliva krvi v desni plevralni predel pa ji je bila vstavljena torakalna pljučna drenaža s sukcijo. Izvedenec je pojasnil, da gre pri tem posegu za izredno neprijeten in boleč poseg kljub anesteziji. Tudi za EMG preiskave izvedenec navaja, da gre za zelo neprijetne in boleče preiskave. V celotnem zdravljenju je bila šestkrat hospitalizirana, izpostavljena je bila visokim dozam ionizirajočega sevanja, štiri mesece je morala neprestano nositi trotočkovni steznik, dva meseca je nosila posebno imobilizacijo desne nadlehtnice. Ob upoštevanju vseh bolečin, ki jih je tožnica trpela in jih bo še v bodoče prestajala glede na svojo mladost dolgo ter vse nevšečnosti, ki so bile v njenem primeru izjemno neprijetne, bi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna materialnopravna presoja narekovala pravično odškodnino za to škodo v višini 4.000.000,00. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in zvišalo odškodnino, ki jo je iz tega naslova priznalo sodišče prve stopnje za 500.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da trpi tožnica intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da ima tožnica številne trajne posledice tako v anatomskem kot v funkcionalnem pogledu. Zaradi omejene gibljivosti torakolumbalne hrbtenice srednje stopnje so za tožnico neugodne vse aktivnosti, ki zahtevajo upogib in izteg kolkov, počepanje, poklekanje, vzpenjanje na višino, težje zmore daljšo hojo ali stojo, prstov na nogi ne čuti, ko se skrčijo si mora z rokami pomagati, da jih naravna. Zaradi zloma obeh sramnih kosti je imela zelo težak porod otroka. Več ur ni čutila spodnjega dela telesa, zato se je ustrašila, da bo ohromela. Za tem je imela še enkrat spontani splav, zaradi prešibkih mišic. Če bi še enkrat zanosila, bi morala roditi s carskim rezom. Zato se je zaenkrat odpovedala otrokom. Zaradi pretresa možganov ima glavobole in po nesreči ima težave s spominjanjem. Tudi izvedenec je potrdil, da so tožnici ostale številne tajne posledice tako v anatomskem kot funkcionalnem pogledu. Po zlomu desne nadlahtnice ji je ostala omejena gibljivost rame lažje stopnje. Ob nezgodi je bila stara 25 let. Po poklicu je bila natakarica in zaradi vseh teh posledic je prizadeta tako v vsakodnevnem kot v poklicnem življenju. Glede na sedanje zdravstveno stanje nima ustreznega poklica in vse te težave so povzročile, da mora redno hoditi k psihiatru zaradi strahu, ki ga doživlja. Upoštevaje vse konkretne omejitve življenjskih aktivnosti tožnice in njeno starost ob nesreči in primerjava s podobnimi škodami zato utemeljuje nekoliko višjo odškodnino tudi iz tega naslova v višini 7.000.000,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice delno ugodilo in ji priznalo iz tega naslova še 1.000.000,00 SIT. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je priznalo za 1.500.000,00 SIT višjo odškodnino, ki jo mora tožena stranka plačati tožnici z zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe.

V ostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo. Primerjava tožničine škode s podobnimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami ne utemeljuje višjega zvišanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti (do 8.000.000,00 SIT). Glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na merila iz člena 200 ZOR pa je v celoti prisojena pravična denarna odškodnina za strah in skaženost, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da za to škodo priznana prenizka denarna zneska in s tem zmotno uporabljeno materialno pravo. Ko je sodišče prve stopnje odločalo o denarni odškodnini za skaženost, je upoštevalo vse okoliščine, na katere opozarja pritožba. Ker pa so brazgotine pretežno na delu telesa, ki je običajno zakrit z oblačili, je odškodnina iz tega naslova povsem primerna. Tudi izvedenec je opisal tožničino skaženost kot blago. Pri odmeri odškodnine za strah pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica utrpela samo sekundarni strah, ne tudi primarnega, saj je bila ob škodnem dogodku v nezavesti. Dejstvo, da ima še vedno težave zaradi strahu, ki ga je utrpela v škodnem dogodku in hodi zato na obiske k psihiatru, pa je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zato ne more tožnica iz istega naslova uveljavljati dvakrat odškodnino. V tem delu je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 165. čl. ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških. Tožničin uspeh se je zaradi zvišanja odškodnine zvišal in znaša sedaj v povprečju 70 %. Kot je že sodišče prve stopnje povedalo pri odločanju o uspehu ni mogoče mimo dejstva, da je glede temelja bil spor samo o 20%. V novem razmerju je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o stroških in je zato tožena stranka dolžna tožnici povrniti 70 % stroškov postopka na prvi stopnji, ki so bili odmerjeni na 541.534,00 SIT, kar znese 379.073,80 SIT. Tožnica pa je dolžna toženi stranki povrniti 30 % njenih stroškov, odmerjenih na 134.667,00 SIT, kar znese 40.400,00 SIT. Po pobotanju stroškovnih odločb je zato tožena stranka dolžna plačati tožnici po spremenjeni odločbi 338.673,80 SIT stroškov oz. za 85.240,30 SIT več kot je bilo naloženo z izpodbijano sodbo.

Ker je tožnica delno uspela s pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo od zneska, s katerim je tožnica v pritožbi uspela, to je od zneska 1.500.000,00 SIT. Nagrada za pritožbo znaša zato 500 odvetniških točk, povišana za DDV, skupno 66.000,00 SIT.