Jedro

Morebitna napačna dokazna ocena oziroma materialnopravna presoja ne pomeni protispisnosti.

V kolikor s strani strank zatrjevano dejansko stanje opredeljuje uporabo določene pravne podlage, je sodišče dolžno zahtevek preizkusiti tudi po tej podlagi. Sodišče pravo pozna. S takim ravnanjem ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke.

Razlagalni argument iz 83. člena OZ se uporabi šele, ko do razlage pogodbenega določila ni mogoče priti z uporabo razlagalnih argumentov iz 82. člena. Glede na to, da je do razlage 11. člena Pogodbe, kot je že bilo pojasnjeno, mogoče priti z uporabo razlagalnih argumentov iz prvega oziroma drugega odstavka 82. člena OZ, se že iz tega razloga določba 83. člena OZ ne uporablja.

Vsebine dogovora strank ne more ugotavljati izvedenec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 373,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2018, 9.017,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2018, 373,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2018 in 93,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2018 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 410,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2018 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati pravdne stroške v višini 2.073,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka z odpovedjo pogodbe seznanila dne 9. 8. 2018. Pri tem se sklicuje na svoje elektronsko sporočilo z dne 7. 8. 2018, v katerem pa je sama zapisala, da se tožeča stranka še ni odzvala na njeno odpoved. Posledično ne drži, da to sporočilo dokazuje prejem odpovedi pred 9. 8. 2018. Neizvedbe poizvedb pri Pošti Slovenije pa tožena stranka ob zaključku glavne obravnave ni pravočasno grajala, zaradi česar je po določbi 286.b člena ZPP z uveljavljanjem morebitne kršitve določb ZPP v tem delu prekludirana.

7. Ni pravilno materialnopravno naziranje tožene stranke o razlagi določila 11. člena Pogodbe za najem in vzdrževanje delovnih oblačil št. 00/2017 (v nadaljevanju: Pogodbe). Da je prišlo do odpovedi brez odpovednega roka, ni bistveno. Ne drži, da je odpoved brez odpovednega roka urejena izključno v 11. členu; urejena je (odpoved s strani najemodajalca) tudi v 10. členu. Navsezadnje pa 9. člen niti ne določa, da se uporablja samo za situacije iz 8. člena (odpoved z odpovednim rokom). Tudi 10. člen se izrecno sklicuje na določilo 9. člena. Na podlagi navedenih dejstev je presoja sodišča prve stopnje, da se besedna zveza "po njihovi trenutni vrednosti" iz 11. člena uporablja v smislu določbe 9. člena, ki konkretizira pojem "po njihovi trenutni vrednosti", pravilna.

8. Omenjena presoja sodišča prve stopnje ni v nasprotju sama s sabo. 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe je prepis določbe 82. člena OZ; razlagalno metodo iz prvega odstavka 82. člena OZ je sodišče uporabilo za razlago 9. člena Pogodbe, medtem ko je 11. člen Pogodbe razlagalo na podlagi določbe drugega odstavka 82. člena OZ, kjer pridejo v poštev tudi druge metode razlage, v konkretnem primeru logična in sistematična razlaga 11. člena glede na 9. člen. Slednji se že po jezikovni razlagi uporablja za vsak primer odpovedi Pogodbe, ne glede na razlog odpovedi. Posledično z uporabo logične, pa tudi sistematične razlage, dejstvo odpovedi pogodbe s strani najemnika (ki sistematično sodi v pojem "ne glede na razlog odpovedi") utemeljuje obveznost odkupa oblačil po izračunu iz 9. člena. Izostanek izrecnega sklica na 9. člen v določilu 11. člena ne pomeni, da ta člen ni uporabljiv tudi ob nastopu dejanskega stanu iz 11. člena. Navedba, da ob takšni razlagi 11. v zvezi z 9. členom niti ne bi bili potrebni določili 10. in 11. člena, ni relevantna. Sodišče ne presoja smotra pogodbenih določil, to je v domeni pogodbene avtonomije strank. Ker se absolutna bistvena kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nanaša (le) na primere napak v povzetku dokaznih listin oziroma zapisnikov o zaslišanju, tožena stranka neutemeljeno očita to kršitev z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo sporni 11. člen Pogodbe v povezavi z 9. členom. Morebitna napačna dokazna ocena oziroma materialnopravna presoja ne pomeni protispisnosti.

9. Sodba VSL I Cpg 562/2005 z dne 5. 10. 2006 ni primerljiva. Glede na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da se odkupna vrednost oblačil izračuna po določilu 9. člena Pogodbe ob upoštevanju cenika tožeče stranke (o tem v nadaljevanju), je pravilna presoja sodišča, da je tožeča stranka višino zahtevka izkazala (ne gre spregledati, da je bil v citirani zadevi podan temelj zahtevka za odkup najetih oblačil s strani najemnika). Upoštevajoč vse našteto sodišče prve stopnje ni odstopilo od sodne prakse.

10. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni izkazala višine, ni utemeljena. Tožena stranka je profesionalni subjekt na trgu, zato je neprimerno utemeljevanje pritožbe z argumentom neznanja izvedbe nezahtevnega izračuna zmnožka števila kosov oblačil in cene posameznega kosa oblačila. S preverjanjem izračuna sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke. Višje sodišče še poudarja, da je konkretnejše navedbe glede višine tožena stranka podala šele v 3. pripravljalni vlogi, medtem ko je cenik tožeča stranka priložila že k dopolnitvi tožbe (tej je sledila 1. pripravljalna vloga tožene stranke). Do cenika bi se lahko tožena stranka vsebinsko tako opredelila že v 1. pripravljalni vlogi, 3. pripravljalna vloga pa je bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo (tožena stranka na prvem naroku ni prosila za rok za odgovor na navedbe tožeče stranke, podane v vlogi, ki jo je sodišče na prvem naroku še dovolilo tožeči stranki). Posledično je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da višine tožbenega zahtevka tožena stranka (po ugotovitvi, da je tožena stranka Ponudbo 00 s spornim cenikom prejela) določno ni prerekala.

11. Navedba, da se kode, označene na računu, ne skladajo s kodami, označenimi na ceniku, so nedovoljene pritožbene novote in se v pritožbenem postopku ne upoštevajo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Sodišče v postopku ni vezano na opredeljeno pravno podlago pravdnih strank (tretji odstavek 180. člena ZPP). V kolikor s strani strank zatrjevano dejansko stanje (da je bil med strankama v Pogodbi dogovorjen obvezen odkup oblačil, je tožeča stranka ves čas postopka trdila) opredeljuje uporabo določene pravne podlage (določbe OZ o odloženi prodaji), je sodišče dolžno zahtevek preizkusiti tudi po tej podlagi. Sodišče pravo pozna. S takim ravnanjem ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke.

13. Ni pravilno naziranje, da gre določili 11. v zvezi z 9. členom Pogodbe razlagati tako, da se je tožena stranka zavezala zgolj, da bo šele sklenila prodajno pogodbo za najeta oblačila – opcija odkupa. Pogodba vsebuje jasno določeno obveznost odkupa tožene stranke ter določljivo ceno izdelkov, ki jih bo tožeča stranka kupila. Takega dogovora ne gre šteti za predpogodbo. Prvi odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika – OZ določa, da se s predpogodbo prevzame obveznost kasnejše sklenitve druge, glavne pogodbe. Nič v razmerju med pravdnima strankama ne kaže na to, da je naknadni odkup oblačil "glavna pogodba", k sklenitvi katere se je s Pogodbo zavezala tožena stranka, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Navsezadnje je prav določilo 11. člena tožena stranka pred podpisom poskušala izločiti iz Pogodbe.

14. Razlagalni argument iz 83. člena OZ se uporabi šele, ko do razlage pogodbenega določila ni mogoče priti z uporabo razlagalnih argumentov iz 82. člena.1 Glede na to, da je do razlage 11. člena Pogodbe, kot je že bilo pojasnjeno, mogoče priti z uporabo razlagalnih argumentov iz prvega oziroma drugega odstavka 82. člena OZ, se že iz tega razloga določba 83. člena OZ ne uporablja. Posledično niti ni bistveno dejstvo, da so med strankama potekala pogajanja za sklenitev Pogodbe (s čimer je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da niti ne drži sicer prepozna in posledično neupoštevna navedba,2 da je tožeča stranka Pogodbo pripravila vnaprej).

15. Tožena stranka sama navaja, da v navedeni zadevi ne gre za pogodbo o leasingu; posledično njeno sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 131/2018 z dne 9. 8. 2018 v obravnavani zadevi ni uporabljivo, pri čemer pritožbeno navedbo temelji na vztrajanju, da Pogodba vsebuje zgolj opcijo odkupa, kar pa ne drži. 16. Ni utemeljeno niti vztrajanje, da je pogodba nična ter da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila tožena stranka pred podpisom Pogodbe seznanjena s pogodbeno vsebino. Tožena stranka nikoli ni trdila, da bi se za sklenitev Pogodbe pogajala z družbo T. in ne s tožečo stranko (sicer je po podatkih iz AJPES tožeča stranka 100 % družbenik družbe T., slednja pa je invalidsko podjetje). Elektronski sporočili z dne 12. 9. 2017 in 14. 9. 2017 nedvomno dokazujeta komunikacijo med pravdnima strankama. Zaposlena pri toženi stranki U. K. v elektronskem sporočilu z dne 14. 9. 2017 pove, da je stranka Pogodbe družba T., če bo tožena stranka koristila kvote za invalide; sicer se bo Pogodba glasila na tožečo stranko. Nič v elektronskih sporočilih pa ne kaže na to, da bi se sporna vsebina Pogodbe glede na pogodbenega partnerja tožene stranke spreminjala, niti kaj takega ni zatrjevala tožena stranka. Dodatno, če bi tožena stranka nasprotovala sklenitvi Pogodbe s tožečo stranko, se od nje, kot profesionalnega udeleženca na trgu, pričakuje, da prebere Pogodbo in popravi morebitne nepravilnosti. Ob opisanem izpodbijanje pravilnosti dokazne ocene, da je bila tožena stranka z vsebino Pogodbo pred podpisom seznanjena, s sklicevanjem na družbo T., ki je invalidsko podjetje v lasti tožeče stranke, ni utemeljeno.

17. Namen, zaradi katerega je tožeča stranka vztrajala pri obveznosti odkupa, ni bistven. Bistveno je, da je po pogajanjih (dokazanih z elektronskima sporočiloma z dne 12. 9. 2017 in 14. 9. 2017) tožena stranka s podpisom Pogodbe to obveznost sprejela. Zato ne drži očitek, da bi naj s pomanjkljivo obrazložitvijo glede odločitve o tem, da sledi trditvam tožeče stranke o nezmožnosti nadaljnje prodaje oblačil (kar ni odločilno dejstvo), sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da določili 9. in 11. člena Pogodbe ne nasprotujeta prisilnim predpisom oziroma morali. Kot že povedano, je tožena stranka besedilo Pogodbe z njenim podpisom sprejela, pred tem pa se s tožečo stranko v tem delu pogajala o vsebini Pogodbe. Ob odstopu od Pogodbe ima na voljo druge institute, s katerim lahko zavaruje svoje pravice, ki izhajajo iz domnevne kršitve Pogodbe nasprotne stranke (npr. odškodninski zahtevek), ni pa podlage za to, da bo temu namenjena ničnost, ki je po jasnem stališču sodne prakse skrajna sankcija v primerih zaščite širših družbenih interesov.3 Dopuščanje naknadnega spreminjanja oziroma izogibanja pogodbenih zavez v razmerjih prirejenih subjektov nedvomno ni širši družbeni interes. Hipotetični scenariji o zlorabah tega določila s strani tožeče stranke (kar v konkretnem primeru ni dokazano), ki jih v pritožbi ponuja tožena stranka, ne vplivajo na drugačno presojo – sodišče sodi po ugotovljenem dejanskem stanju v konkretnem primeru.

19. Ob upoštevanju že povedanega v zvezi z ničnostno sankcijo tudi sklic na določilo 13. člena Pogodbe v zvezi z 11. oziroma 9. členom ne utemeljuje ničnosti slednjih dveh določil. Tudi v 13. členu gre za pogodbeno določilo, ki ga je tožena stranka s podpisom Pogodbe sprejela. Poleg tega imata plačili nadomestila in odkupne cene različno naravo: nadomestilo za čiščenje oblačil je tožena stranka dolžna plačati v času trajanja pogodbenega razmerja kot nasprotno dajatev za opravljene storitve čiščenja; obveznost odkupa oblačil pa je obveznost ob prenehanju pogodbenega razmerja, (razloge za uvrstitev te določbe je pred podpisom Pogodbe z elektronskim sporočilom z dne 14. 9. 2017 tožeča stranka toženi tudi pojasnila, tožena stranka pa jih je s podpisom Pogodbe vsaj konkludentno sprejela). Opisano dokazuje, da ne gre za bistveno neenako vrednost dajatev, niti za kakršnokoli dvojno plačilo za isti namen.

20. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka konkretno ni uveljavljala znižanja nadomestila oziroma zakupnine. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka le ponavlja dejstva, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, dvoma v to presojo ne vzbujajo, nedvomno pa to ne pomeni, da je uveljavljala konkreten zahtevek (po temelju in višini) za znižanje dogovorjenega nadomestila.

21. Glede ustreznosti dobavljenih oblačil tožena stranka uveljavlja, da sodišče ni zaslišalo več prič in postavilo izvedenca iz varstva pri delu, ki jih je predlagala in naj bi dokazale neprimernost dobavljenih oblačil. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožene stranke, da oblačila za poletne mesece niso bila primerna. To dejstvo je bilo dokazano; dodatna zaslišanja prič in postavitev izvedenca za potrditev tega dejstva niso bila potrebna.

22. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje naj ne bi dovolj konkretno obrazložilo svoje odločitve, da tožena stranka oblačil ne more vrniti v stanju, v kakršnem jih je prejela. Tožena stranka je gradbena družba, delovna oblačila uporablja na področju gradbeništva, kar v pritožbi večkrat sama navaja. Oblačila so bila toženi stranki dobavljena jeseni leta 2017. Da oblačila po večmesečni uporabi niso v enakem stanju kot ob dobavi, je splošno znano dejstvo, še toliko bolj pa to drži v dejavnosti, ki jo opravlja tožena stranka. Že iz tega razloga ne drži, da lahko tožena stranka vrne oblačila v stanju, kot so ji bila izročena. Pravna podlaga za to pa je določba 475. člena OZ, ki jo je sodišče prve stopnje zapisalo (19. točka obrazložitve). Ali je tožeča stranka prerekala navedbo, da so oblačila na razpolago za vrnitev (kar niti ne pomeni, da so takšna, kot jih je tožena stranka ob začetku sodelovanja prejela), pa niti ni bistveno.

23. 15. in 16. točka obrazložitve nista v nobeni vsebinski zvezi z 20. točko obrazložitve. V slednji je sodišče prve stopnje pojasnilo cene izdelkov, v prvih dveh pa sestavo oblačil. Jakna, katere cene tožeča stranka ni dokazala (jakna flame 00 – gre za v Aneksu št. 1 opredeljeno varilsko jakno, Aneks pa je bil sklenjen šele 4. 1. 2018 in torej ni nobene logike, da bi bila ta jakna poslana kot vzorec), ni jakna, ki jo je tožeča stranka toženi poslala v pregled. Priloga št. 1 k Pogodbi jasno opredeljuje, da je predmet Pogodbe bluza/jakna jeans; posledično trditev, da jakna jeans, ki je bila poslana tožeči stranki, ni tisto, kar je tožena stranka prevzela v Pogodbi, ne drži. Sklicevanje na elektronsko sporočilo z dne 20. 6. 2017 pa je ovrženo z elektronskimi sporočili z dne 30. 6. 2017, 7. 7. 2017 in 14. 9. 2017, v katerem U. K. potrdi, da gre za poslane vzorce iz izbranega materiala in da gre tudi v Pogodbi navedenih oblačilih za izbrani material. Vse opisano ovrže pritožbeno navedbo, da dobavljeni material niti po sestavi ni takšen, kot sta se stranki zanj dogovorili. Če tožena stranka ne bi dobila izbranega materiala, pa bi to, brez potrebnega posebnega znanja, morala takoj ob dobavi oblačil grajati. Za grajanje neustreznega materiala (v smislu neskladnosti dobavljenega materiala s prejetimi vzorci) letni čas, v katerem je tožena stranka prejela oblačila, ni pomemben.

24. Ni utemeljeno niti izpodbijanje dokazne ocene elektronskega sporočila z dne 26. 5. 2017. V njem gre za izrecno opozorilo, da gre za debelejšo tkanino in ne drži, da se sporočilo nanaša (le) na dizajn, ne pa na vrsto materiala (v elektronskem sporočilu je jasno navedena struktura oblačil). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da oblačila, ki so primerna za delo v zimskih razmerah, niso enako primerna za delo v poletnih mesecih in da zračnost ne pomeni, da oblačilo ni toplo, saj je za ta aspekt bolj pomembna debelina tkanine, na kar pa je bila tožena stranka opozorjena. Iz nobene korespondence med strankama ne izhaja, da je tožena stranka iskala predvsem oblačila za poletne mesece oziroma da je iskala zagotovila izključno za poletne mesece. Posledično bi morala tožena stranka dokazati, da je iskala zlasti oblačila za poletne mesece, česar pa ni dokazala, kot potrjuje neobstoj korespondence v tej smeri, v končni fazi pa tudi dejstvo, da se je Pogodba začela izvrševati šele jeseni 2017. Višje sodišče poudarja prilagajanje navedb tožene stranke: trdi, da je D. Š. tožeči stranki pojasnil, da potrebuje oblačila za delo zlasti v poletnem času (čeprav so prve prenosnice v sodnem spisu datirane na 16. 10. 2017), ob obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tega ni dokazala, trdi, da bi to moralo biti tožeči stranki samo po sebi znano (čeprav se je pogodba začela izvrševati jeseni 2017), potem pa spet trdi, da naj bi ji tožeča stranka izrecno zagotavljala, da so oblačila primerna za delo poleti (kar je protislovno predhodnim trditvam in časovnici začetka poslovnega sodelovanja). Neutemeljeno je tudi sklicevanje na izvedenca iz varstva pri delu: vsebine dogovora strank ne more ugotavljati izvedenec. Glede na selektivno prilagajanje neprepričljivih navedb tožene stranke je neutemeljena tudi navedba, da do začetka poletja niti ni mogla grajati napak materiala, saj naj bi zaupala zagotovilom tožeče stranke.

25. Do večkratnih očitkov, da je odločitev sodišča prve stopnje nejasna oziroma celo do te mere arbitrarna, da krši pravico iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, se višje sodišče ne bo konkretneje opredeljevalo. Ustavno sodišče4 je že pojasnilo, katere okoliščine utemeljuje obstoj arbitrarnega odločanja sodišča; te pa v danem primeru nedvomno niso podane. Dejanske ugotovitve sodišča so obrazložene, nanje pa je logično aplicirano tudi materialno pravo, kar je vse sodišče prve stopnje kvalitetno in izčrpno pojasnilo. Odločitev sodišča tudi ne odstopa od sodne prakse, kot je bilo že tekom obrazložitve pojasnjeno.

26. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi zapisu izreka. Tožeča stranka je svoj zahtevek glede glavne in stranskih terjatev določno opredelila že v predlogu za izvršbo; ta se šteje za tožbo v pravdnem postopku. Iz njene dopolnitve tožbe izhaja, da zahtevka po vsebini ni spreminjala, niti ga za sporni del zakonskih zamudnih obresti ni utesnila. Z zapisom v dopolnitvi tožbe je zgolj zahtevala ohranitev v veljavi sklepa o izvršbi z vsebino iz predloga, in ni postavila izrecnega zahtevka za plačilo vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi šele od 1. 10. 2018, kot trdi tožena stranka. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za ohranitev v veljavi sklepa o izvršbi, ker je bil sklep, skladno z novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-L, razveljavljen v celoti. Ker pa je iz zapisa v dopolnitvi tožbe jasno, da tožeča stranka vztraja pri takšnem zahtevku, kot je bil opredeljen v predlogu za izvršbo, je odločitev sodišča prve stopnje v izreku pravilna.

27. Pritožba ni utemeljena niti glede odločitve o stroških postopka. Tožeča stranka je v sodni spis vložila stroškovnik; v takem primeru je ustaljeno stališče sodne prakse, da se lahko sodišče v obrazložitvi odločitev sklicuje na predloženi stroškovnik.5 Stranka ima možnost vpogledati v sodni spis (prvi odstavek 150. člena ZPP), zato ugovor, da ji stroškovnik ni znan, ni upošteven. Glede sodne takse za izvršbo pa je ta strošek tožeča stranka priglasila že v dopolnitvi tožbe, zato ne drži, da tega ni zahtevala.

28. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške. Tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 499. 2Na prvem naroku za glavno obravnavo tožena stranka ni prosila za rok za odgovor na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče dopustilo.

3Sodba VSRS II Ips 245/2018 z dne 28. 11. 2019, 11. točka obrazložitve.

4Odločba Ustavnega sodišča Up-760/14 z dne 6. 10. 2016. 5Sklep VSRS III Ips 34/2015 z dne 28. 11. 2017.