Jedro

Volja zastopanega (njegova vednost in odobravanje) predstavlja eno od pravnih podlag za zastopanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.4.2013 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63655/2011 z dne 16.5.2011 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi, tako, da je dolžan toženec tožnici plačati 9.234,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2011 dalje do dne plačila in 61,00 EUR izvršilnih stroškov od 1.6.2011 dalje do dne plačila (točka I izreka), - da je dolžan toženec tožnici plačati pravdne stroške v znesku 390,00 EUR (točka II izreka).

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne (vse s stroškovno posledico). V pritožbi poudarja, da naj bi sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da sta bili plačili njegovega dolga, ki jih je dne 20.5.2008 v znesku 200,00 EUR in dne 23.10.2009 v znesku 500,00 EUR izvedla R.Š., plačani njegovem imenu in na njegov račun, prekoračilo trditveno podlago (kršitev načela dispozitivnosti). Tožnica namreč nikdar ni trdila, da je R.Š. dne 20.5.2008 in dne 23.10.2009 plačila opravila v imenu in na račun toženca. Poleg tega se tožnica do toženčevih trditev o tem, da ti dve plačili nista bili izvedeni z njegove strani, da sam za plačili ni vedel, da jih ni naročil niti odobril, temveč da ju je brez njegove vednosti, privoljenja ali odobritve izvedla R.Š., ni opredelila ali jih prerekala. Zato bi bilo potrebno to dejstvo v skladu z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznano. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, je prekoračilo trditveno podlago. V kolikor bi postopalo pravilno, bi moralo njegovemu ugovoru zastaranja ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožnik nadalje izpostavlja, da izpodbijana sodba pravne podlage, na kateri utemeljuje zaključek, da ravnanje R.Š. predstavlja plačilo v imenu in na račun toženca, sploh ne navede. Smiselno naj bi bilo razbrati, da se opira na določilo o zastopanju. Vendar pa takšen materialnopravni zaključek nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. V skladu z določilom 69. člena OZ zastopanje temelji bodisi na zakonu bodisi na drugem pravnem aktu bodisi na izjavi volje zastopanega. Na katerem od navedenih temeljev naj bi v obravnavanem primeru temeljilo zastopanje toženca po R.Š. v razmerju do tožnice, izpodbijana sodba ne navede, kar je potrebno šteti kot kršitev materialnega prava. Posledično je sodba tudi v tem delu brez razlogov in je ni moč preizkusiti. Dokazno breme, da so bila plačila R.Š. izvedena v imenu in na račun toženca, je bilo na tožnici, ki pa v tej smeri ni podala niti trditev, kaj šele, da bi uspela karkoli dokazati. Zgolj toženčeva pasivnost v odnosu do plačil R.Š. seveda ne dokazuje njegove volje, da ga v odnosu do tožnice R.Š. zastopa. Tudi v kolikor bi toženec za ta plačila vedel, samo njegovo vedenje ne predstavlja privolitve, še manj podelitve zastopstva. Ker ravnanja R.Š. za toženca ne morejo ustvarjati učinkov zastopanja, tudi ni prišlo do pretrganja teka zastaralnih rokov in je bilo materialno pravo v tem delu napačno uporabljeno. Zgolj objektivno dejstvo delnega plačila nekega dolga namreč samo po sebi še ne povzroči pretrganja zastaranja. V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na 364. člen OZ in poudarja, da se v skladu z njim za pretrganje zahteva, da je pripoznava dolga na enega izmed zakonsko določenih načinov izvedena s strani dolžnika. Šele s tem je izpolnjen subjektivni kriterij pripoznave dolga in pretrganje zastaranja. Ob dejstvu, da toženec kot dolžnik dolga ni plačal in za delna plačila ni vedel, je edini pravilni zaključek ta, da dolga ni pripoznal. Toženčevo ravnanje v času, ko so bila plačila že izvedena, pa je popolnoma nebistveno za ugotovitev njegove volje v času plačil. Materialno pravo (in sicer konkretno določba 364. člena OZ) naj bi bilo zato napačno uporabljeno.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno navajanje, češ da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožničino trditveno podlago in s tem poseglo v načelo dispozitivnosti(1) (oziroma ustrezne postopkovne določbe), je napačno. Tožnica je v postopku navajala(2) (in to je bilo z vidika njenega trditvenega bremena povsem zadostno), da je sporni plačili (dne 23.4.2008 ter dne 29.7.2009) opravil toženec. Da naj bi ju v skladu z njegovo voljo zanj (torej v njegovem imenu in za njegov račun) opravila njegova mama R.Š., ji ni bilo treba posebej poudarjati, saj se tudi takšni plačili s pravnega vidika štejeta kot toženčevi. Prav tako ne drži, da tožnica ni prerekala toženčevih trditev, da za ti dve plačili ni vedel, da ju ni naročil, niti odobril (oziroma da jih je brez njegove vednosti, privoljenja ali odobritve opravila R. Š.). Tožnica je na prvem naroku dne 15.11.2012 potem, ko je toženec podal takšne trditve, izrecno (sklicujoč se na toženčev dopis z dne 21.11.2006 v prilogi A 17) ugovarjala utemeljenosti takšnih navedb. Zato o tem, da naj bi šlo za priznana dejstva v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP, seveda ni moč govoriti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo (ni podalo razlogov), na kakšni podlagi naj bi R.Š. obe plačili opravila v imenu in na račun toženca (oziroma na katerem od temeljev predvidenih v 69. členu Obligacijskega zakonika - OZ(3) naj bi mati zastopala toženca). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da naj bi bili obe plačili(4) opravljeni s toženčevo vednostjo in odobravanjem(5) oziroma v skladu z njegovo voljo. Volja (zastopanega) pa je (tudi) po 69. členu OZ (ki ga sodišče prve stopnje sicer res ne omenja) ena od (pravnih) podlag za zastopanje. Zato trditev, da iz razlogov sodišča prve stopnje ni razvidno, na kakšni podlagi naj bi bilo vzpostavljeno razmerje med tožencem in njegovo mamo, nikakor ne drži. Sodišče prve stopnje je na 7., 8. in 9. strani izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo obrazložilo,(6) zakaj ni bilo moč slediti trditvam toženca, da naj bi bili sporni delni plačili opravljeni brez njegove vednosti in odobravanja (oziroma volje). Pri tem je kot ključni ustrezno izpostavilo njegovo prošnjo za obročno odplačevanje regresa z dne 21.11.2006 (priloga A17) in zaznamek o telefonskem pogovoru s toženčevo mamo z dne 13.8.2008 (priloga A14), opozorilo pa tudi na druge relevantne okoliščine.(7) Te okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo povezalo v celoto, nedvomno upravičujejo zaključek, da toženec ni bil le pasiven „opazovalec“, ki je bil vržen pred dejstvo opravljenih delnih plačil, ampak da sta bili obe izvedeni z njegovo (vnaprejšnjo) voljo. Obe plačili je zato potrebno šteti za „toženčevi“, zaradi česar pomenita (njegovo) pripoznavo dolga in posledično pretrganje zastaranja. Očitek, da naj bi bila določba 364. člena OZ napačno uporabljena, je neutemeljen.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Slednji sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Točneje razpravno načelo.

(2) Glej dopolnitev tožbe z dne 10.10.2011. (3) Ur. list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(4) Sodišče prve stopnje namreč drugačni izpovedbi toženca in njegove mame R. Š. ni sledilo.

(5) V imenu in na račun toženca.

(6) Zaradi česar pritožbeno nestrinjanje z zaključki ne vzbudi nobenega dvoma v njihovo pravilnost. (7) Ena od njih je nedvomno tudi ta, da le-teh kljub zatrjevanju, da ni šlo za plačila, ki bi bila opravljena v skladu s toženčevo voljo, ne njegova mama niti on od tožnice nista zahtevala nazaj.