Jedro

Niso nevarne tiste stvari, ki take šele postanejo bodisi z nepravilno uporabo, bodisi v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi teh okoliščin. V teh primerih vzrok škode ni potencialno povečana nevarnost, ki jo prinaša stvar, pač pa nekaj drugega, nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora oziroma izredne okoliščine. Nastala škoda v takih primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost. Tožena stranka je storila vse kar je lahko – položena sta bila predpražnika pred in za vhodnimi vrati, ob vhodu je stala opozorilna tabla, čistilka je pogosteje kot sicer brisala tla, ki vodijo do blagajne. Glede na vremenske razmere in opozorila bi morala biti tožnica bolj pozorna kje stopa, saj je lahko pričakovala, da so ploščice, ki so vlažne oziroma mokre, spolzke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.763,71 EUR in odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo mesečne rente za nepremoženjsko škodo v višini 150,00 EUR in zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.397,24 EUR.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožba sodišču najprej očita, da je pomanjkljivo povzelo tožničine trditve. Tako je bistveno trdila, da ploščice postanejo zelo spolzke in izjemno nevarne, če so mokre, zato bi jih tožena stranka morala brisati ali prekriti s tepihom, če pa tega ni zmogla, pa stranke na nevarnost na primeren način opozoriti. Nadalje meni, da je sodišče neupravičeno zavrnilo uporabo pravil o objektivni odgovornosti tožene stranke. Sicer pa je že v tožbi tožnica podrejeno zahtevala odškodnino na podlagi krivdne odgovornosti in tudi zatrjevala in dokazovala obstoj vseh njenih predpostavk. Sodišče je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, tožnica pa je že v vlogah opozorila, da mnenje temelji na napačnih predpostavkah. Izpostavlja, da je bistveno vprašanje, ali so ploščice primerne in ustrezne, če so mokre. Izvedenka je povedala, da imajo ploščice le rahlo protizdrsno zaščito, koeficient trenja, če so ploščice polite „drastično“ pade. Je pa izvedenka za končno oceno dejavnika rizika uporabila napačno predpostavko, da je bil v notranjosti nameščen še en tepih. Stanje ob ogledu v nobenem primeru ne odraža stanja ob škodnem dogodku. Da so mokre ploščice nevarne, so izpovedale tudi priče. Tudi policija je zdrs pripisala mokroti. Napačno in neustrezno je obrazložena dokazna ocena sodišča glede mokrih tal. Sodišče je v 13. točki obrazložitve navedlo, da so bila v času dogodka tla do suhega pobrisana, a iz izpovedi prič kaj takega ne izhaja. Tudi zaključek sodišča glede opozorilnih tabel ni obrazložen. Zavrača uporabo podatkov iz ogleda v dokazne namene. Poudarja še, da je zahtevala posnetke videokamer, a jih ji ni uspelo pridobiti. Glede na to, da je dokazni postopek dokazal, da se tožnica ni spotaknila ali padla iz kakršnegakoli drugega vzroka, je možen le zaključek, da ji je zdrsnilo, ker so bila tla mokra. Mokre ploščice v konkretnem poslovnem prostoru so zelo nevarne in močno spolzke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sledi in sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi.

5. V odgovor na posamezne pritožbene navedbe je najprej poudariti, da je prvo sodišče pravilno, tudi sledeč enotni sodni praksi, ugotavljalo krivdno odgovornost tožene stranke in ne objektivne, ki jo v prvi vrsti zatrjuje tožnica. Vrhovno sodišče RS je že večkrat povedalo, da sodna praksa upošteva, da je objektivna odgovornost le izjema od splošnega pravila in da ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti, ter praviloma pogosto povzroča posledice. Nevarna stvar kot pravni standard predstavlja stvar, ki zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni večjo nevarnost za nastanek škode. Načeloma niso nevarne tiste stvari, ki take šele postanejo bodisi z nepravilno uporabo, bodisi v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi teh okoliščin. V teh primerih vzrok škode ni potencialno povečana nevarnost, ki jo prinaša stvar, pač pa nekaj drugega, nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora oziroma izredne okoliščine. Nastala škoda v takih primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost. Drugačna stališča starejše sodne prakse, ki jih v svoji odločbi omenja pritožba, so bila tako že presežena. Splošno pravilo o odškodninski odgovornosti določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da mora v konkretnem primeru tožena stranka dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Dokazati mora, da je storila vse potrebno, da do škodnega dogodka in nastale škode ne bi prišlo (II Ips 394/2011, II Ips 69/2012). Po prepričanju pritožbenega sodišča je toženi stranki uspelo dokazati, da za nastalo škodo ni odgovorna.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je na dan, ko je tožnica padla, močno deževalo. Tožnica je šla v objekt bencinskega servisa, da bi plačala natočeni bencin. Pred vrati je bil nameščen gumijast predpražnik, prav tako je bil predpražnik nameščen za vrati v objektu. Pred vhodom je bila postavljena opozorilna tabla. Tožnici ni uspelo dokazati, da so bila tla od notranjega predpražnika do blagajne izredno mokra (v tožbi je celo trdila, da je bil na mestu padca madež mokrote homogen in se je raztezal na večji površini). Sama tožnica, zaslišana kot stranka, je povedala, da luže ni videla, trdila je le, da so bila tla mokra. Iz izpovedi drugih prič pa izhaja, da so bila tla vlažna, kar pa je, glede na vremenske razmere, pričakovano.

7. Sodišče je tudi ugotovilo, da je čistilka tla brisala pogosteje kot v suhem vremenu. Neživljenjsko bi bilo pričakovati, da bo brisala tla za vsakim kupcem, ki je (glede na vremenske razmere) prišel v stavbo z mokrimi čevlji (mokra so bila tla tudi pred vhodnimi vrati, kljub temu, da je prostor pokrit).

8. Sodišče je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da so ploščice položene v objektu bencinskega servisa primerne za javne prostore, res pa se v primeru, da so mokre, poveča zdrsnost. Za ublažitev te sta bila nameščena zunanji in notranji predpražnik. Izvedensko mnenje temelji na podatkih pridobljenih v avgustu 2015 (tožnica je padla v septembru 2010), a nihče ne zatrjuje, da bi se stanje objekta v tem času spreminjalo. Ali so bile ploščice v trenutku padca suhe ali mokre, ali je stala luža, pa ne bi bilo mogoče ugotoviti niti v primeru, če bi bil opravljen ogled v dežju v mesecu septembru. Stanje tal v času padca je bilo mogoče ugotavljati le z zaslišanjem tožnice in prič ter eventuelnih zapisnikov, ki bi nastali v času takoj po padcu. Za razbremenitev svoje krivdne odgovornosti mora povzročitelj škode dokazati, da je nastala brez njegove krivde. Po zgoraj navedenem in navedbah v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da je tožnici škoda nastala brez krivde tožene stranke. Tožena stranka je storila vse kar je lahko – položena sta bila predpražnika pred in za vhodnimi vrati, ob vhodu je stala opozorilna tabla, čistilka je pogosteje kot sicer brisala tla, ki vodijo do blagajne. Glede na vremenske razmere in opozorila bi morala biti tožnica bolj pozorna kje stopa, saj je lahko pričakovala, da so ploščice, ki so vlažne oziroma mokre, spolzke. Odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek tožnice zavrnilo, je po prej povedanem pravilna in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.