Up-522/03 - 20

6. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 92/2001 z dne 3. 4. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 929/2000 z dne 6. 12. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 36/2000 z dne 31. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen zapora.

Višje sodišče je pritožbo pritožnika in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti

pritožnikovega zagovornika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da se dejanji pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ ter izreče kazen osmih let zapora, v ostalem delu pa zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Pritožnik oziroma zagovornik v njegovem imenu zatrjujeta kršitev 14., 22., prvega odstavka 23. člena, drugega odstavka 28. člena ter tretje in četrte alineje 29. člena Ustave v zvezi s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). V zvezi s kršitvijo 14. člena Ustave navajata, da v času trajanja pripora pritožnik ni imel možnosti vpogleda v spis. Za kršitev 22. člena Ustave naj bi šlo, ker prepoznava zaradi sodelovanja angleških organov v kazenskem postopku ni bila nepristranska, ampak v korist tožilstva. Kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave utemeljujeta, ker naj bi policijski delavec svoje izjave prilagajal dogodkom drugega kazenskega postopka in se zapletal ter lagal; prav tako naj bi bil policijski delavec neutemeljeno povabljen na zaslišanje na glavno obravnavo. V zvezi s kršitvijo drugega odstavka 28. člena Ustave navajata, da naj bi se kazniva dejanja, zaradi katerih je bil obsojen, ugotovila nepravilno. Tudi izrečena kazen naj bi bila nepravilna. Pritožniku naj ne bi bilo nič dokazano. Sodišče naj bi uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Kršitev tretje alineje 29. člena Ustave naj bi bila podana, ker naj prvostopenjsko sodišče pritožniku ne bi omogočilo izvajanja dokazov v njegovo korist s tem, ko ni sprejelo dokaznega predloga za zaslišanje brata in matere, ki bi lahko pojasnila njegovo zdravstveno stanje. Prvostopenjsko sodišče naj tudi ne bi omogočilo neposrednega zaslišanja J.H.G. Iz spisa naj ne bi bili izločeni vsi policijski uradni zaznamki in obvestila, sodišče naj bi se oprlo na nedovoljene dokaze. Predlagata, naj Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, ki veljajo za obremenilne priče.

Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, zavrnilo pa nekatere dokazne predloge obrambe. Te dokazne predloge je prvostopenjsko sodišče argumentirano zavrnilo in pri tem pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Vrhovno sodišče v obrazložitvi med drugim navaja, da je bila obrambi v fazi preiskovalnega postopka dana možnost, da pri zaslišanju za pritožnika obremenilne priče uveljavi pravico do zagovornikove navzočnosti z vsemi procesnimi jamstvi. Če se obramba te možnosti v preiskovalnem postopku iz razlogov, ki niso utemeljeni, ni poslužila, je prevzela nase nevarnost, da ne bo mogla uveljaviti te pravice na glavni obravnavi. Presoja Vrhovnega sodišča, po kateri so izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 340. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP), da se izpovedba priče na glavni obravnavi prebere, je obrazložena in po mnenju Ustavnega sodišča ni nerazumna.

Vrhovno sodišče je v obrazložitvi tudi pojasnilo, da izpovedba priče ni bila pridobljena na neustaven in nezakonit način ter je sodišče nanjo smelo opreti sodbo. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve.

Prvostopenjsko sodišče je pretehtalo pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter dovolj prepričljivo in razumno obrazložilo njihovo presojo. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da ta sodi v polje proste sodnikove presoje. Ocena izvedenih dokazov ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Tudi presoja ter odločitev drugostopenjskega in Vrhovnega sodišča po mnenju Ustavnega sodišča zadosti kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitne zatrjevane kršitve. Glede na navedeno sodišča niso kršila pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki jo ureja tudi točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.

C.

Vsebinska obravnava kršitev, ki jih v sicer pravočasni laični vlogi, naslovljeni kot "ustavna pritožba", uveljavlja ustavni pritožnik, ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-51/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Kršitve, ki jih v svoji vlogi očita pritožnik, niso bile uveljavljane v zahtevi za varstvo zakonitosti. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje teh očitkov v postopku z ustavno pritožbo.

Zato navedb pritožnika v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Predsednik senatadr. Zvonko Fišer