Jedro

Če glavni izvajalec svojo terjatev do naročnika cedira tretji osebi, podizvajalec nima več direktne tožbe zoper naročnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek naslednje vsebine: Tožena stranka A. d. d. je dolžna plačati tožeči stranki M. d. o. o. znesek v višini 53.243,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2011 dalje do dne plačila.

II. Izpodbijana sodba se v točki III izreka spremeni tako, da se zavrne tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.217,89 EUR in sicer v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi tožeča stranka kot podizvajalec uveljavlja direktno tožbo zoper naročnika.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v bistvenem delu ugodilo, zavrnilo ga je le v manjšem delu glede obresti.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev izpodbijane sodbe. Utemeljuje stališče, da je bila terjatev sporna in zato pogoji iz 631. člena OZ niso izpolnjeni. Dalje zastopa stališče, da direktna tožba po 631. členu OZ ni mogoča, ker je bila terjatev glavnega izvajalca cedirana, tožena stranka pa je prevzemniku terjatve to tudi že poravnala. Ob tem uveljavlja še nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter oporeka tudi višini same terjatve.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Glede vprašanja, ki se je pokazalo kot osrednje vprašanje tega pritožbenega postopka, trdi le to, da je bila tožena stranka že pred plačilom prevzemniku terjatve seznanjena z zahtevkom iz 631. člena OZ.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožena stranka v pritožbi podaja več sklopov pritožbenih očitkov. Vendar se je pritožbeno sodišče osredotočilo izključno na naslednje vprašanje: Ali ima podizvajalec direktno tožbo (631. člen OZ (2)) zoper naročnika, če je glavni izvajalec že pred tem svojo lastno terjatev do naročnika cediral tretji osebi (prevzemniku) in je prevzemnik terjatve uspel to terjatev uveljaviti zoper naročnika (slednje v času te pravde)?

7. Odgovor je naslednji: apriorne pravice do direktne tožbe podizvajalec nima, če pa so podane še kakšne dodatne okoliščine, mu ta pravica vendarle lahko pripada. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče podalo razloge glede odgovora na osnovno (abstraktno) vprašanje ter obenem ugotovilo, da tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nobenih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od opisanega apriornega položaja.

8. Zakonsko besedilo 631. člena OZ se glasi: Sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

9. Teorija, ki je citirano zakonsko besedilo razčlenila, je v bistvenih prvinah enotna, da morajo biti za uspešnost podizvajalčevega direktnega zahtevka kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke (3): - pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca; - podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela; - izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela; - obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni); - podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika.

10. Teorija se sicer razhaja pri vprašanju, ali gre pri tem zakonskem institutu za primer zakonske cesije ali zgolj za pravico izterjave tujega dolga (4), a naslednje pravne značilnosti tega zakonskega instituta ne bi smele biti sporne in po prepričanju pritožbenega sodišča tudi niso sporne: - dokler podizvajalec od naročnika ničesar ne zahteva, nista med seboj v nikakršnem (ne v procesnem in ne v materialnem) pravnem razmerju; - ko podizvajalec na naročnika naslovi denarni zahtevek in če so ob tem izpolnjene tudi vse ostale predpostavke, ki izhajajo iz 631. člena OZ, se med njima vzpostavi zavezujoče materialnopravno razmerje; - ko naročnik podizvajalcu denarno terjatev poravna, v obsegu te terjatve prenehata tudi obveznost naročnika do glavnega izvajalca in obveznost glavnega izvajalca do podizvajalca. Gre za podoben učinek, kakršnega ima verižni pobot, obenem pa gre tudi za zelo podoben odmik od načela relativnosti pogodbenih razmerij.

11. Zastavlja se vprašanje, kaj tedaj, če glavni izvajalec svojo terjatev, ki jo ima do naročnika, cedira tretji osebi? Ali so tedaj še izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ, predvsem: ali je tedaj še mogoče govoriti o razmerju med naročnikom in glavnim izvajalcem, ki je pogoj za aktiviranje podizvajalčeve zahteve iz 631. člena OZ? In še: ali bi v takšnem, novem položaju, plačilo naročnika neposredno podizvajalcu še imelo tak učinek, kot je opisan zgoraj. Torej da bi s plačilom naročnika hkrati prenehala tudi terjatev, ki jo ima podizvajalec do glavnega izvajalca ter terjatev, ki jo ima (sedaj) prevzemnik terjatve glavnega dolžnika do naročnika?

12. Tretja oseba (prevzemnik terjatve/cesionar) ni podjemnik (glavni izvajalec), o katerem izrecno govori 631. člen OZ. V skladu z jezikovno razlago 631. člena OZ torej od cesije dalje (natančneje: od obvestitve dolžnika – 419. člen OZ) več ne moremo govoriti o tem, da naročnik podjemniku še dolguje kakšno vsoto. S tem pa po jezikovni razlagi odpade pogoj, da obstaja dospela podjemnikova (izvajalčeva) terjatev do dolžnika.

13. Ali je mogoče jezikovno razlago besedila 631. člena OZ prebiti tako, da se prevzemnika terjatve (cesionarja) šteje kot podjemnika iz 631. člena OZ? On je namreč prevzel njegovo terjatev ter s tem vstopil v njegov položaj. Odgovor ne more biti pritrdilen. Položaj podjemnika (tega paragrafskega lika iz 631. člena OZ) je namreč dvojen. Na eni strani je to upnik v obligacijskem razmerju med njim in naročnikom. Na drugi strani pa je podjemnik dolžnik v drugem, samostojnem obligacijskim razmerju med njim in podizvajalcem (sodelavcem). Prevzemnik terjatve (cesionar) vstopi zgolj v položaj podjemnika kot upnika v obligacijskem razmerju do naročnika, ne pa tudi v drug obligacijski položaj, v katerem nastopa kot dolžnik napram podizvajalcu. Ker torej prevzemnik terjatve v svetu dejanskega ni enak dvoplastnemu paragrafskemu liku iz 631. člena OZ, ga tudi v svetu prava z njim ni mogoče izenačiti. Vez, ki jo v dejanskem tričlenskem razmerju naročnik – podjemnik (glavni izvajalec) – sodelavec (podizvajalec) predstavlja dvoplasten lik podjemnika, je torej s cesijo podjemnikove terjatve, ki jo ima do naročnika, razbita. Ta vez ne bi bila razbita, če bi bilo mogoče terjatev podizvajalca do podjemnika šteti za stransko pravico (oziroma zrcalno: za obveznost) iz 418. člena OZ, ki preide na prevzemnika. A je ni mogoče šteti, saj gre za pravice in obveznosti iz drugega, samostojnega obligacijskega razmerja. Čim pa je ta dejanska vez razbita, tudi več niso izpolnjeni pravni pogoji za direktno tožbo po 631. členu OZ. Ker se prevzemnika terjatve ostala obligacijska razmerja ne tičejo, lahko torej prosto (brez omejitev, ki jih omogoča 631. člen OZ) uveljavlja svojo terjatev do naročnika, ta pa se v razmerju do njega tudi ne more braniti, češ da mu zaradi podizvajalčeve direktne zahteve svoje obveznosti ni dolžan izpolniti.

14. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je glavni izvajalec (G., d. d.) svojo (za ta postopek relevantno) terjatev odstopil družbi E., d. o. o., o čemer je družba E. toženo stranko obvestila 21.1.2011, tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ne izpodbija in je z nobeno dodatno pravno relevantno okoliščino tudi ne relativizira. Že s tem trenutkom je bila torej pravna vez iz 631. člena OZ, o kateri je govor v prejšnji točki te obrazložitve, razbita. Neizpodbijane so sicer tudi nadaljnje dejanske ugotovitve, da je družba E. terjatev cedirala naprej družbi D. ter da je slednja nato s toženo stranko sklenila izvensodno poravnavo in jo tudi izpolnila (torej plačala terjatev). A, kot rečeno, ta, nadaljnja dejstva za samo odločitev več niso bistvena. Odločilno je namreč to, da pogoji za direktno tožbo po 631. členu OZ od 21.1.2011 več niso bili izpolnjeni. Iz tega razloga tožbeni zahtevek v tem gospodarskem sporu ni utemeljen.

15. Sodišče prve stopnje je ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba tožene stranke, ki na to izrecno opozarja, je zato utemeljena. Na podlagi procesnega pooblastila iz pete alinee 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Posledica te odločitve je tudi drugačna odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremenjeni sodbi z zahtevkom v celoti propadla. Iz tega razloga je dolžna po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) nasprotni stranki povrniti njene, za pravdo potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroške. Ti so obračunani v skladu z ZOdvT(5) in so naslednji: odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe (tar.št. 3461) 220,80 EUR, nagrada za postopek (tar. št. 3100) 956,80 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) 883,20 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov 20 EUR, nagrada za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210) 1177,60 EUR, pavšalni znesek pritožbenih materialnih stroškov (tar.št. 6002) 20 EUR, sodna taksa za pritožbo v višini 1.227,00 EUR ter znesek DDV v višini 712,49 EUR. Skupni znesek je 5.217,89 EUR.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001).

(3) Povzeto po: Vesna Kranjc, Ali ZJN-2 določa obvezna plačila podizvajalcem, Podjetje in delo, št. 2/2012. Glej tudi: Vesna Kranjc, Neposredna plačila podizvajalcem gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2 iz leta 2006, Podjetje in delo, št. 3-4/2012; Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba 2004, 3. knjiga, str. 820, 821. (4) Glej: Vesna Kranjc, Ali ZJN-2 določa...

(5) Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št.67/2008)