Jedro

Tožnik je v tem sporu uveljavljal, da mu je prikrajšanje pri plači nastalo, ker mu tožena stranka v posameznih mesecih zaposlitve ni priznala 100 % učinka. Navedeno povzema tudi sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve sodbe, vendar v nadaljevanju izpodbijane sodbe ugotavlja le, ali je bil med strankama sklenjen dogovor o višji urni postavki, kar pa ni razlog, zaradi katerega tožnik uveljavlja prikrajšanje pri plači. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstajajo naslednje terjatve tožnika do tožene stranke: a) davki in prispevki iz naslova zmanjšanja plače in neto zneski plač, vse obračunano od mesečnih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, navedenih v izreku sodbe; b) davki in prispevki iz naslova nadomestila plače za dopust in dela proste dni ter neto zneski nadomestil plače, vse obračunano od mesečnih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, navedenih v izreku sodbe; c) davki in prispevki iz naslova nadur in neto zneski plač iz naslova nadur, vse obračunano od mesečnih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, navedenih v izreku sodbe; d) davki in prispevki iz naslova regresa in neto znesek regresa, vse obračunano od bruto zneska 400,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka)1. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka) in da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 588,65 EUR, po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper celotno sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaključek izvedenca napačen, ker pravico glede višine plače utemeljuje s plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, kar pa ni predstavljalo pogodbene podlage med pravdnima strankama. Opozarja na izpoved A.A., ki je potrdila, da je obstajala uradna in neuradna plačilna lista, to pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja in iz izpovedi tožnika. V tem sporu je zato sporno le, ali ima tožnik pravico do plače po urni postavki, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ali po tisti, ki je bila določena z ustnim dogovorom, ki se je izvrševal, torej konkludentno. Volja strank ni bila, da se izplačuje plača, določena s pogodbo o zaposlitvi, ampak plača v višjem znesku, kot izhaja iz neuradnih plačilnih list. Sodišče prve stopnje bi tako moralo upoštevati ustno dogovorjeno višino plače po urnih postavkah 5,40 EUR, 5,00 EUR oziroma 4,77 EUR in nanje upoštevati še 50 % dodatek za nadurno delo. Izvedenec je ugotovil, da bi bil tožnik v primeru takšnega izračuna upravičen do 486,77 EUR na račun neupravičenih odbitkov zaradi nedoseganja učinka, do 1.188,72 EUR na račun nepravilno obračunanih nadomestil za dopust in dela proste dneve in do 1.947,54 EUR na račun premalo izplačanih nadur. Nejasen in nepravilen je tudi zaključek izvedenca in sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti izplačala regres za leto 2011, in sicer tako, da je zmanjšala postavko za delo in nato zmanjšani del izplačala kot regres. Tožena stranka je torej regres izplačala v obliki urne postavke na račun neizplačanih ur. Izplačilo regresa ne more iti v škodo plače za redno delo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi najmanj v višini 4.023,03 EUR, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje nepravilno toženi stranki ni priznalo priglašenih potnih stroškov, saj bi ji te moralo priznati vsaj do meje območja sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu odločitve o stroških postopka spremeni tako, da toženi stranki prizna dodatne potne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, ki pa ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bil vložen 24. 10. 2016, tj. po izteku 15-dnevnega roka dne 22. 10. 2016 (drugi odstavek 344. člena ZPP).

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka deloma pa zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o tožbenih zahtevkih tožnika za obračun in plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, in sicer iz naslova plače, nadomestila plače za čas izrabe letnega dopusta in dela prostih dni, dodatka za nadurno delo in regresa za letni dopust. Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 2008 do 3. 7. 2011, s tožbo uveljavlja denarne terjatve (z izjemo nekaterih mesecev) za obdobje od septembra 2008 do avgusta 2011, in regres za letni dopust za leto 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predstavljajo pravno podlago za odločitev v tem sporu določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), in sicer 42. člen, ki določa splošno obveznost delodajalca plačila delavcu, 126., 127. in 128. člen, ki se nanašajo na plačo, 131. člen, ki ureja regres za letni dopust, in 137. člen, ki ureja nadomestilo plače. 9. Tožnik je v tem sporu uveljavljal, da mu je prikrajšanje pri plači nastalo, ker mu tožena stranka v posameznih mesecih zaposlitve ni priznala 100 % učinka. Navedeno povzema tudi sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve sodbe, vendar v nadaljevanju izpodbijane sodbe ugotavlja le, ali je bil med strankama sklenjen dogovor o višji urni postavki, kar pa ni razlog, zaradi katerega tožnik uveljavlja prikrajšanje pri plači. Izpodbijana sodba tako v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Obstoj dogovora o višji urni postavki in s tem o dogovorjeni višji plači, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, je v tem sporu relevanten z vidika utemeljenosti zahtevka za obračun in plačilo nadomestila plače za čas izrabe letnega dopusta in dela prostih dni ter dodatka za nadurno delo. Tožnik je navajal (tožena stranka pa tega dejstva ni prerekala), da je bila v času od septembra 2008 do februarja 2009 dogovorjena urna postavka v višini 5,40 EUR, v času od aprila 2009 do novembra 2009 v višini 5,00 EUR in v času od decembra 2009 do avgusta 2011 v višini 4,77 EUR. Glede na to, da je bila tožniku plača za redno delo izplačevana po navedenih urnih postavkah (delno na transakcijski račun delno pa v gotovini), kot izhaja iz t.i. neuradnih plačilnih list (A6), je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da dogovor o višini plače za redno delo po teh urnih postavkah med pravdnima strankama ni bil sklenjen. Pritožbeno sodišče je namreč že zavzelo stališče2, da dejanska izplačila plač, višja od s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenih zneskov, odražajo voljo strank, da se plača izplačuje v višjih zneskih. Že samo izplačevanje plače tožniku za redno delo po višji urni postavki tako predstavlja s konkludentnimi ravnanji izjavljeno voljo tožene stranke za sklenitev dogovora o višji plači od tiste, dogovorjene v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi (A2-A5). Sodišče prve stopnje se je glede na navedeno nepravilno oprlo na izpoved tožnika, da je do dogovora o višji urni postavki prišlo z B.B., ki pa ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke in zato ni bil pooblaščen za sklepanje takšnih dogovorov. Obstoj posebnega ustnega dogovora namreč zaradi dejanskega izplačevanja plače po višji urni postavki ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka.

11. Višina plače, ki je dogovorjena za redno delo, velja tudi za nadomestilo plače za čas izrabe letnega dopusta oziroma dela prostih dni (kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno). V skladu z sedmim odstavkom 137. člena ZDR namreč delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti, pri čemer višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Izjemo od tega pravila predstavljata zgolj primer, ko delavec dela ne more opravljati zaradi višje sile (šesti odstavek 137. člena ZDR) in primer, ko je delavec odsoten zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom (osmi odstavek 137. člena ZDR).

12. Po enaki urni postavki, ki je dogovorjena za redno delo, pa delavcu pripada tudi plačilo za nadurno delo, pri čemer mu pripada še dodatek v skladu z 128. členom ZDR. V skladu z dogovori iz pogodb o zaposlitvi višino dodatka za nadurno delo določa Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl.). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zgolj obsegu opravljenega nadurnega dela tožnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik izkazoval večje število nadur, kot jih je dejansko opravil. Tudi če bi to držalo (kar iz obrazložitve sodbe ni razvidno), to še ni razlog za zavrnitev njegovega zahtevka v celoti, kot zmotno šteje sodišče prve stopnje, ampak zgolj v obsegu nadurnega dela, ki ga tožnik ni opravil. 13. Na utemeljenost tožbenega zahtevka za obračun in plačilo dodatka za nadurno delo in nadomestila plače pa ne vpliva dejstvo - kot to zmotno in nekritično povzema izvedensko mnenje sodišče prve stopnje - da naj bi bila višja urna postavka dogovorjena zaradi izogibanja davčnih in prispevnih obveznosti. Iz tožnikovih navedb sicer res izhaja, da naj bila prikrajšanja, ki jih je utrpel, prikrajšanja v neto zneskih, vtožuje pa bruto zneske, vendar pa to lahko pomeni le, da je tožnik upravičen do višjih zneskov, kot jih vtožuje (tj. na plačilo davkov in prispevkov na in ne od utrpelih prikrajšanj). Zato je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek iz tega razloga.

14. Glede na nepravilen zaključek sodišča prve stopnje o dogovoru glede urne postavke za redno delo ne vzdržijo niti razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku v okviru višje urne postavke plačala celoten regres za leto 2011. Plačilo regresa za letni dopust delavcu namreč ne more iti na račun znižanja njegove plače za redno delo.

15. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika, posledično pa tudi pritožbi tožene stranke, ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku v okviru trditvene podlage pravdnih strank in ob upoštevanju zavzetih materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča o tožbenih zahtevkih tožnika ponovno odločiti, odločitev, ki jo bo sprejelo, pa obrazložiti tako, da se jo bo dalo preizkusiti.

16. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Izrek sodbe ni povsem pravilno oblikovan, sodišče prve stopnje bi moralo v izreku navesti, da se zavrne tožbeni zahtevek in tega prepisati v narekovajih v izrek sodbe. 2 Glej sodbo opr. št. Pdp 68/2014 z dne 5. 2. 2014.