Jedro

Čas vojne, opredeljen v ZZVN od 6.4.1941 do 15.5.1945, je ena od pomembnih okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tudi če ga uveljavlja otrok umrlih staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 29.8.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 28.9.2000. Z njo je Upravna enota L., Izpostava C. zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V razlogih sodbe sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/00 - ZZVN) gre status žrtve vojnega nasilja tudi otroku, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. V 2. členu ZZVN je določeno, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izgnale, poslale v taborišče, v zapor, na prisilno delo ali internacijo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali prisilno izselitvijo in oseba, ki je bila nasilno odvzeta staršem. V obravnavanem primeru sta bila tožničina starša v letu 1941 izgnana v Nemčijo in sta umrla leta 1945. Mati tožeče stranke je umrla 13.7.1945, oče pa 20.7.1945, oba v kraju T. na Češkem, kamor sta prišla iz Nemčije, kjer sta bila od leta 1941 v izgnanstvu. Ker sta starša tožeče stranke umrla po 15.5.1945, torej po preteku obdobja, za katero je osebi moč priznati status žrtve vojnega nasilja po 2. členu ZZVN, je tožena stranka zahtevek tožeče stranke zavrnila.

Z navedeno presojo se je sodišče prve stopnje strinjalo. Na podlagi nespornega dejanskega stanja, da sta starša tožeče stranke umrla v kraju T. na Češkem in sicer mati M.F. 13.7.1945, oče J.F. pa 20.7.1945, kamor sta prišla po koncu vojne iz Nemčije, kjer sta bila v izgnanstvu. Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču, da je ena od okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 1. in 2. člena ZZVN čas, v katerem je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep izvršen, to je čas vojne od 6.4.1941 do 15.5.1945. Ker je po 8. odstavku 2. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja le otrok, katerega starši so izgubili življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je treba navedeno časovno omejitev, določeno z zakonom, upoštevati tudi pri presoji pogojev za priznanje statusa na tej podlagi.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da so bili njeni starši leta 1941 izgnani od doma in iz domovine in se domov niso več vrnili. Na transportu proti domu sta oba umrla, pokopana ali verjetno zmetana sta v brezna ali jarke v tuji zemlji. V dopolnitvi svoje pritožbe z dne 19.6.2003 tožeča stranka še dodaja, da je v decembru 2002 bila sprejeta novela zakona, ki je obdobje - do 15.5.1945 - podaljšala do 31.12.1945, če je izgnanec umrl ali bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino. Zato pričakuje pozitivno rešitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi ni sporno, da so bili starši tožeče stranke izgnani v letu 1941 v Nemčijo in da sta oba, oče in mati, na poti iz izgnanstva v kraju T. na Češkem v juliju 1945 umrla. Z uporabo 1. in 2. člena ZZVN, ki je veljal ob odločitvi organa prve stopnje v tej zadevi, to je 28.9.2000, je bilo na tem dejanskem stanju tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločeno. Ena izmed okoliščin, v katerem je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep izvršen, je po 2. členu ZZVN čas vojne, to je od 6.4.1941 do 15.5.1945. Po 8. odstavku 2. člena ZZVN, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, je žrtev vojnega nasilja otrok, katerega starša sta izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v navedenem času. Zato pritožnica s pritožbo ne more uspeti.

ZZVN pa je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 110/2002 - ZZVN-G), ki je 8. odstavek 2. člena spremenil tako, da je med drugim določil, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15.5.1945, oziroma tudi po tem datumu, če je umrl med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. To pa pomeni, da tožnica lahko na tej pravni podlagi vloži novo zahtevo za priznanje žrtve vojnega nasilja. Novela ZZVN-G namreč nima prehodnih določb, po katerih bi se določbe novele uporabljale v postopkih, ki še niso pravnomočno končani.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in potrdilo izpodbijano sodbo.