Jedro

Pravica do stikov z otroki ni ena izmed okoliščin, ki bi prosilca upravičevala do mednarodne zaščite. V postopku mednarodne zaščite se presoja le, ali je potrebno prosilcu nuditi mednarodno zaščito zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi ali zaradi obstoja utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Okoliščine, na katere se tožnik sklicuje (pravica do stikov z otroki, ki je ne bo mogel izvrševati v primeru, da bo zaradi zavrnjene prošnje vrnjen v Irak), so sicer lahko pomembne v drugih postopkih (npr. združitev družine po Zakonu o tujcih), ne morejo pa bistveno vplivati na presojo razlogov za mednarodno zaščito po ZMZ-1. Zdravstveno stanje tožnika samo po sebi je lahko pomembna okoliščina v drugih postopkih, za samo presojo upravičenosti do mednarodne zaščite pa ne more biti relevantno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je predmet tokratne odločitve tožnikova druga prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik je sunitske veroizpovedi in prihaja iz Iraka. Tožena stranka je tožniku z odločbo št. 2142-792/2016/20 (1312-07) z dne 7. 6. 2016 že podelila status begunca. Status begunca je podelila tudi njegovim družinskim članom, to je ženi in njunim trem mladoletnim otrokom. Na podlagi tožnikovih navedb ter informacij o izvorni državi tožnika, je tožena stranka ugotovila, da dogodka, ki ju je tožnik opisal (grožnje in zažig avtomobila) ne dosegata standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), vendar pa ima tožnik lahko utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem zaradi svoje sunitske veroizpovedi in s tem povezanega političnega prepričanja. Kot tožena stranka nadalje ugotavlja, pa se je tožnik nato podeljenemu statusu mednarodne zaščite odpovedal z lastnoročno izjavo dne 23. 12. 2016, 1. 1. 2017 pa sam preko letališča Brnik zapustil Republiko Slovenijo in se vrnil v Irak.

3. Kot nadalje izhaja iz podatkov spisa je tožnik 7. 7. 2017 ponovno vstopil na ozemlje Republike Slovenije in 14. 7. 2017 ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Iz njegovih navedb je razvidno, da sta se na željo njegove žene konec leta 2016 razšla, ker si je našla drugega partnerja, zato ni želel več ostati v Sloveniji in se je vrnil v Irak. V Sloveniji namreč ni imel nikogar, ki bi skrbel zanj, ki bi mu pral in kuhal, on pa je po možganski kapi potreboval pomoč. Povedal je, da je v Bagdadu živel šest mesecev in medtem večkrat prišel v spor s tamkajšnjimi prebivalci. Po prihodu v Bagdad si je dal narediti nov potni list in preko posrednika najel stanovanje v predelu Bagdada, imenovanem A. Povedal je, da se je znova soočal s težavami, zaradi katerih so že prvič zapustili Irak, to je zaradi napetosti med suniti in šiiti. Ves čas je čutil nevarnost in na osebnem razgovoru je povedal, da so mu enkrat spodnesli berglo, s katero si je pomagal pri hoji. Pri padcu si je poškodoval nogo in glavo.

4. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik v dveh osebnih razgovorih, ki jih je z njim opravila po podaji prošnje za mednarodno zaščito, glede ključnih dogodkov, zaradi katerih je ponovno zapustil Irak, izpovedal različno. V prvem razgovoru je namreč povedal, da so mu nekoč neki fantje spodmaknili berglo, da je padel, in nanj kričali, da je sunit, kje da ima ženo in otroke. Teh ljudi kasneje ni več videl, niti ni dogodka prijavil policiji, ker bi jih za to moral podkupiti in ker je sunit, ki se proti šiitom ne more pritožiti. V prvem razgovoru je povedal še za dogodek, ko je odšel zvečer v lokal in je k njemu pristopila oseba s pištolo ter mu grozila, da bo ubila njega in njegovo družino. Zato je odšel domov, vzel prtljago in Irak zapustil. Grozili so mu šiiti, ki jih je prepoznal po črnem pokrivalu.

5. Na drugem razgovoru je nato tožnik povedal, da je uradnim osebam v Iraku tako ob vstopu kot izstopu iz države, pokazal slovenski potni list za begunce in slovensko izkaznico za begunce. Iraški potni list mu je namreč potekel. Težav z uradnimi osebami zaradi dokumentov, ki so izkazovali status begunca, ni imel. Zaradi neveljavnega iraškega potnega lista, si je dal v izvorni državi izdelati novega. Tudi s tem ni imel težav. Nadalje je povedal, da ima v Iraku še dve sestri in očeta. Ko se je v Irak vrnil, ni odšel živet k sestrama, ker imata ti že svoji družini. Tudi k očetu se ni preselil, ker oče živi v okolju, za katerega tožnik meni, da je prenevarno. Zato si je najel stanovanje v okolju A., in to kljub temu, da je v času podaje prve prošnje povedal, da je tam doživel sporne dogodke. Razlog za takšno ravnanje je, da tam vse najbolje pozna. Če bi se naselil drugje, bi drugi takoj videli, da ni od tam in zaradi tega bi bil nemudoma v nevarnosti. V času bivanja v Iraku je kakšen mesec delal tudi kot taksist z avtom, ki si ga je najel. Poleg tega je dvakrat tedensko obiskal mošejo v B. in v tem okolišu, ki je sunitsko, jedel dvakrat dnevno v restavracijah. Oblačila je nosil v pralnico. Zdravstveno terapijo (tablete in fizioterapijo), za katero je moral plačevati, je prejemal v državni bolnišnici dvakrat tedensko ves čas bivanja v Iraku.

6. V zvezi z dogodkom, zaradi katerega se je odločil, da iz Iraka ponovno odide, je povedal, da se je izvedelo, da je prišel iz tujine, zato so nekateri ljudje od njega želeli kupiti potni list za begunce. Nekoč zvečer so ga porinili, da je padel, zato je že naslednji dan kupil letalsko karto za vrnitev v Slovenijo. Neznanec ga je odzadaj brcnil v berglo in rekel, da je to tisti sunit. Teh oseb ni videl, niti ne ve, koliko jih je bilo. Na vprašanje tožene stranke ni znal pojasniti, kako so vedeli, da je sunit. Razlika med suniti in šiiti je vidna v obnašanju (šiiti so bolj glasni in arogantni) in oblačenju (šiiti imajo obleko do tal in črno pokrivalo). Dogodka policiji ni prijavil. Če bi, bi bilo zanj še slabše, saj so vsi policisti šiiti, lahko bi ga zaprli in mučili. Sicer pa negativnih dogodkov s policijo v tem času ni imel. 7. Tožena stranka je v nadaljevanju skušala razčistiti posamezne nedoslednosti v izjavah tožnika. Tožnik je namreč na prvem razgovoru povedal, da ga je spotaknilo več oseb, ki so obenem grozili, da bodo ubili tudi njegovo družino, na drugem pa, da je bil napadalec eden, ki je rekel le, da je to tisti sunit. Tožnik je toženi stranki najprej rekel, da gre za dva različna dogodka, nato pa, da ima težave s spominom in da se dogodkov ne spominjal natančno. Prav tako se na drugem razgovoru ni spomnil dogodka med pitjem čaja, ko je k njemu pristopila neka oseba in mu grozila. Povedal je le, da je ključni dogodek, zaradi katerega je Irak zapustil, dogodek z berglo. Iz njegovih izjav izhaja še, da tudi ob zapustitvi Iraka s slovenskim potnim listom za begunce težav z oblastmi ni imel. Iraškega potnega lista ni uporabil zato, ker bi za odhod iz države potreboval vizo, ki je ni imel. Na razgovoru je še povedal, da je imel v času bivanja v Iraku vsakodnevne stike z otroci, ki so ostali v Sloveniji. Povedal je, da ima zdravstvene težave, in sam zase ne more skrbeti. V Iraku ga v dom za starejše ne bi sprejeli, ker da so sektaški. Prejemal je sicer pokojnino, vendar pa je moral zdravstveno oskrbo plačevati. V izvorno državo se ne želi vrniti, saj bi ga lahko šiiti ubili. Vlada in milica so šiitski, suniti nimajo nobene moči. 8. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, se je tožnik, katerega istovetnost je bila ugotovljena, za utemeljitev svoje prošnje kar najbolj potrudil in za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče. Kljub temu pa tožena stranka v njegovih izjavah ugotavlja pomembne neskladnosti. Pri tem izpostavlja dogodek z berglo, ki je bil po tožnikovih navedbah ključni dogodek zaradi katerega je zapustil Irak in ga je tožnik v dveh razgovorih opisal različno. Zato tožena stranka dvomi v resničnost obstoja dogodka. Dvomi tudi v obstoj dogodka ob pitju čaja, ki ga je tožnik ob prvem razgovoru opisal precej natančno skupaj z izrečenimi grožnjami, ob drugem razgovoru pa izrecno zatrdil, da mu v letu 2017 nihče ni grozil. Sklicuje se na odločitvi Ustavnega sodišča RS Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011, kjer je med drugim navedeno, da v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Tožena stranka ob tem še dodatno navaja, da v kolikor bi tožnik navedel takšna dejanja, ki bi lahko pomenila preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ-1, bi slednje pomenilo, da ga preganja nedržavni subjekt. V tem primeru je bistveno, ali je tožnik izkazal, da mu država oziroma politične stranke ali organizacije vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nudit zaščite, kar pa tožnik ni izkazal, saj zaščite v izvorni državi nikoli ni poiskal, čeprav je dostop do nje imel. Tožena stranka pojasnilu tožnika, da dejanj policiji ni prijavil, ker bi moral imeti denar in da se sunit proti šiitu ne more pritožit, ker je večina policistov šiitov, ni sledila, saj v tem obdobju ni imel nobenih negativnih izkušenj s policijo ali drugimi državnimi organi (ureditev osebnih dokumentov). Meni, da možnosti dostopa do državnih organov po lastni izbiri ni izkoristil. 9. Na podlagi navedenega tožena stranka ocenjuje, da tudi v kolikor bi se dogodka resnično zgodila, pa ne dosegata standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ-1. Tožnik namreč ni utrpel hujših posledic, ni potreboval zdravniške oskrbe, prav tako naj po eni izmed verzij ne bi videl napadalca in bi bilo torej preuranjeno trditi, da je bil napadalec šiit. Poleg tega ni imel nobenih težav s predstavniki oblasti, niti zaradi dogodkov ni zaprosil za zaščito državnih organov, do katerih je sicer imel dostop. Dogodka niti ne predstavljata hude kršitve človekovih pravic niti ni mogoče govoriti, da gre za dogodke ponavljajoče narave. Kljub tožnikovim navedbam, da je za vsakim vogalom slišati, da je treba sunite ubiti in da ga je bilo v Iraku strah, pa tožena stranka izpostavlja, da je tožnik kljub temu hodil v lokale jest in dvakrat na teden molit. Ugotavlja, da je bil tožniku v letu 2016 priznan status begunca zaradi utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem zaradi veroizpovedi. Kljub temu pa se je tožnik konec leta 2016 podeljenemu statusu odpovedal iz po mnenju tožene stranke banalnih osebnih razlogov, zlasti v luči osebne varnosti pred zatrjevanim preganjanjem. Tožnik se je nato povsem sam vrnil ravno v A., predel Bagdada, ki ga je z ženo in otroci zapustil zaradi dogodkov, v zvezi s katerimi je sprva dobil status mednarodne zaščite. Čeprav bi torej lahko odšel živet v predel C., kjer se mu nikoli ni zgodilo nič, je tožnik izbral življenje v zanj domnevno spornem A. Vse to po oceni tožene stranke dokazuje, da tožnik očitno ni imel nikakršnega strahu pred vrnitvijo v zanj domnevno nevaren kraj. Ugotavlja, da se je tožnik v Irak vrnil prostovoljno, z lastnimi finančnimi sredstvi in si tam tudi sam uredil življenje. Kljub temu, da je sunit, si je brez težav najel stanovanje in avto, dvakrat dnevno obiskoval restavracije, prejemal terapije v bolnišnici, si pridobil nov potni list in dvakrat tedensko izvajal molitve, kar vse kaže na to, da zaradi svoje sunitske veroizpovedi ni imel težav. Poleg tega se je tožnik tako ob vstopu, kot odhodu iz Iraka izkazal s slovenskim potnim listom za begunca in predložil slovensko dovoljenje za prebivanje, pa zaradi tega z iraškimi oblastmi ni imel nobenih težav. Vse to je v nasprotju s tožnikovo izjavo, da bi imel težave s policijo, če bi prijavil dogodek, ko so ga porinili, in to takoj, ko bi policija izvedela, da je sunit. 10. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da tožnik ni bil deležen preteklega preganjanja in po presoji informacij o izvorni državi tudi, da mu ne grozi bodoče preganjanje.

11. Ugotavlja, da izjave tožnika niso v celoti skladne s preučenimi informacijami o izvorni državi in poleg tožnikove notranje neverodostojnosti ugotavlja tudi njegovo zunanjo neverodostojnost. Izjave tožnika, da je vedno zašla v pogovor situacija med suniti in šiiti, da je »za vsakim vogalom« slišal , da je treba sunite ubiti, niso skladne s tem, kar izhaja iz preučenih informacij. Iz njih je razvidno, da med suniti in šiiti prihaja do trenj tam, kjer posamezna narodnost predstavlja manjšino, vendar se stanje v zadnjem času izboljšuje. Ugotavlja, da tožnikova ravnanja po vrnitvi v Irak kažejo, da se v Bagdadu dobro znajde, da pozna pravila in pasti obnašanja, kljub nasprotnemu zatrjevanju njegovih pooblaščencev. Tožnik sam je na razgovoru povedal, da se v predelu, kjer si je našel bivališče, dobro znajde in je ta okoliš, B., označil kot sunitski kraj. Glede na navedeno ugotavlja, da tožnik ni izkazal objektivnega in subjektivnega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen.

12. Tožena stranka obenem ugotavlja še, da tožnik tudi ni upravičen do subsidiarne zaščite, saj mu v izvorni državi ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Na razgovoru je celo sam izrecno zatrdil, da mu v letu 2017 nihče ni grozil. Glede na tožnikove težave z zdravjem je tožena stranka še posebej presojala situacijo v Iraku in ugotovila, da se je tožnik po možganski kapi sam vrnil v Bagdad ter se tam dobro znašel. V času bivanja v izvorni državi je v bolnišnici prejemal terapijo, ki je sicer plačljiva. V zvezi s tem je tožena stranka opravila preračun upoštevaje višino tožnikove pokojnine in stroškov zdravljenja ter ocenila, da v Iraku ni bil izpostavljen resni škodi in je imel dostop do zdravljenja. Ugotavlja, da finančni vidik zdravljenja ni mogoče umestiti v kategorijo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Iraku, tožena stranka pa je pri odločanju vezana na trditveno podlago prosilca. Na podlagi preučenih informacij tožena stranka še ugotavlja, da tožnik z dostopom na ozemlje Bagdada ne bo imel težav, saj poseduje veljaven iraški poti list. Dokazov, da bi oblasti ob prihodu ljudi pridržale, ni. Slednjemu v prid govori tudi dejstvo, da tožnik ob prihodu v Irak v letu 2017 ni imel nikakršnih težav, in to kljub temu, da je v Irak pripotoval z begunskim potnim listom. Tožena stranka ocenjuje, da tožniku tudi ne preti resna škoda, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila po 3. alineji prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 13. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter pripravljalni vlogi izpodbija izdano odločbo zaradi zmotne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa, da odločbo odpravi in toženi stranki vrne zadevo v ponovno odločanje.

14. Uvodoma izpostavlja korist otrok. Toženi stranki očita, da je v odločbi prezrla dejstvo, da si tožnik želi biti s svojimi otroki, da je žrtvoval vse in se vrnil iz Iraka zaradi njih. Poudarja, da je situacija v Iraku sedaj še slabša in da sta se tudi tožniku zgodila dva sporna dogodka, o katerih je izpovedal. Pravico otrok do stikov s starši in pravico staršev do stikov z otroki zagotavlja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V kolikor bo tožnik vrnjen v Irak, stikov z otroki ne bo mogel imeti, kar pomeni kršitev pravic otrok. Sklicuje se na več sodb Upravnega sodišča RS, v katerih je sodišče izpeljalo načelo varovanja otrokovih koristi kot splošno pravno načelo, ki izvira iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Korist otroka kot pomembno vodilo pri odločanju izhaja tudi iz Kvalifikacijske direktive II, nenazadnje jo poudarja tudi Ustava RS. Navaja, da svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje tudi s koristjo otrok.

15. V nadaljevanju tožnik poudarja, da je izkazal pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navaja, da je ves čas izpovedoval enako o dogodkih v Iraku. In sicer, da je bil napaden, ker je sunit. Zaradi časovne oddaljenosti pa je razumljivo, da situacije ni mogel opisati povsem natančno. Nedoslednosti, ki jih je tožena stranka zaznala niso bistvene, saj je pojasnil, da ima težave s spominom. Da se slednje razčisti predlaga postavitev izvedenca ustrezne stroke.

16. Opozarja, da pri presoji, ali je nekdo upravičen do mednarodne zaščite ni nujno potrebno, da je bil preganjan že v času zapustitve izvorne države in se lahko obstoj preganjanja ugotovi tudi pozneje. Pri tem se sklicuje na sodbo in sklep Upravnega sodišča U 911/2006 z dne 5. 5. 2006. Prosilcu ni treba čakati, da se mu najprej zgodi nekaj hudega, preden izvorno državo zapusti. Bistven namen je varstvo pred bodočim preganjanjem ali resno škodo, preteklo preganjanje ali resna škoda pa je lahko le resen znak utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 in poudarja, da je potrebno oceno verodostojnosti opraviti celovito, tudi v kolikor je ugotovljena notranja nekonsistentnost ob upoštevanju kriterija zunanje (ne)konsistentnosti. Meni, da v konkretnem primeru zunanja nekonsistentnost ni podana. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 1875/2015 z dne 1. 6. 2017 in pojem preganjanja. Navaja, da ni jasno, zakaj mu tožena stranka ne verjame, da se zaradi dogodkov ni mogel obrniti na policijo. Odločbo tožene stranke ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem ta navaja, da je predel, v katerem je tožnik živel večinsko sunitsko območje, saj pri tem navaja zgolj, da slednje izhaja iz več virov, ne pojasni pa, kateri viri so to.

17. V nadaljevanju se sklicuje na smernice UNHCR v zvezi z dokaznimi standardi in poudarja, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od 50 % verjetnosti, da osebi grozi preganjanje ali resna škoda, dokazno breme pa porazdeljeno med prosilca in uradno osebo. Naloga prosilca je, da predloži dokaze in predstavi dejstva, da lahko pristojni organ oziroma sodišče oceni stopnjo tveganja v primeru vrnitve. Naloga organa je, da postavlja pravnorelevantna vprašanja in pridobi dokaze tudi po uradni dolžnosti. Tožnik v zvezi z navedenim izpostavlja, da tožena stranka smernic UNHCR ni upoštevala, sicer bi odločila drugače. 18. Toženi stranki še očita, da v izpodbijani odločbi ni proučila izpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito ter ni navedla nobenega konkretnega vira, ki bi se nanašal na stanje v izvorni državi tožnika, niti predstavila splošne in specifične informacije o stanju v izvorni državi tožnika. Navaja, da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnika v zvezi z zdravstvenim sistemom v Iraku. Sodišču predlaga, da vpogleda v zdravstveno dokumentacijo tožnika, ki kaže, da so se njegove zdravstvene težave povečale in se v Irak ni zmožen vrniti. V zvezi s tem predlaga postavitev izvedenca medicinske stroke.

19. V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača tožbene argumente in se sklicuje na izpodbijano odločbo. Meni, da je tožbeno sklicevanje na koristi otrok v konkretnem primeru brez ustrezne pravne podlage, saj pravica do stikov med starši in otroki ni predmet konkretnega postopka. V zvezi z navedenim izpostavlja tožnikovo izjavo, da se je v času, ko je živel v Iraku z otroci slišal po telefonu, prav tako kot tudi v času teka upravnega postopka, saj se je z njimi videl samo enkrat. 20. V nadaljevanju poudarja, da se je v izpodbijani odločbi izčrpno opredelila do tožnikovih nedoslednih in kontradiktornih izjav in opravila podrobno presojo skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti le-teh. Zavrača dokazni predlog tožnika po postavitvi izvedenca psihiatrična ali psihološke stroke, ki bo ocenil težave tožnika s spominom, saj iz odločbe izhaja tudi, da čeprav bi ocenila dogodka kot resnična, ta ne dosegata standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ-1, kar je že pojasnila. V odločbi je tudi natančno pojasnila, zakaj mu ne verjame, da dogodkov ni mogel prijaviti policiji.

21. V zvezi s tožbenim očitkom, da v izpodbijani odločbi ni predstavila splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi tožnika, meni, da je ta protispisen, saj se je opredelila tako do informacij, ki jih je pridobila sama, kot do informacij predloženih s strani tožnika. Ponavlja, da iz informacij izhaja, da zgolj to, da je nekdo sunitske narodnosti, še ne pomeni, da bo tudi žrtev preganjanja. Potrebno je upoštevati okoliščine konkretnega primera, ki v konkretnem primeru niso take, da bi tožnika do mednarodne zaščite upravičevale.

22. Zavrača tudi tožbeni argument, da se ni opredelila do navedb v zvezi z zdravstvenim sistemom v Iraku, saj iz izpodbijane odločbe izhaja prav nasprotno.

23. Tožba ni utemeljena.

24. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta, na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in s tožnikom opravljenih osebnih razgovorov, tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

25. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka tega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilcev v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

26. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od dveh statusov mednarodne zaščite. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. V zvezi s tožbenimi razlogi pa dodatno navaja:

27. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka prošnjo tožnika presojati tudi upoštevaje načelo varovanja koristi otrok. Predmet obravnave je v konkretnem primeru tožba zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila drugo prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožniku, njegovi ženi in njunim trem otrokom v letu 2016 priznan status begunca. Statusu begunca se je tožnik konec leta 2016 prostovoljno odpovedal in se vrnil v Irak, medtem ko so žena in njuni otroci status obdržali in ostali v Republiki Sloveniji. Po vrnitvi iz Iraka je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki pa jo je tožena stranka zavrnila. Predmet sodne presoje je torej upravna odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, saj je ocenila, da do nje ni upravičen. Sodišče pri tem tožniku pojasnjuje, da pravica do stikov z otroki ni ena izmed okoliščin, ki bi prosilca upravičevala do mednarodne zaščite. V postopku mednarodne zaščite se presoja le, ali je potrebno prosilcu nuditi mednarodno zaščito zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi ali zaradi obstoja utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Okoliščine, na katere se tožnik sklicuje (pravica do stikov z otroki, ki je ne bo mogel izvrševati v primeru, da bo zaradi zavrnjene prošnje vrnjen v Irak), so sicer lahko pomembne v drugih postopkih (npr. združitev družine po Zakonu o tujcih), ne morejo pa bistveno vplivati na presojo razlogov za mednarodno zaščito po ZMZ-1. V zvezi s sodno prakso, na katero se tožnik sklicuje, pa sodišče zgolj ugotavlja, da zadeve niso primerljive, saj gre v konkretnem primeru za povsem drugačno dejansko in pravno stanje. V tej zadevi je namreč predmet odločanja zgolj prošnja tožnika, očeta otrok, katerim je v bil v Republiki Sloveniji že priznan status begunca. Drugače od te zadeve, sta bila v zadevi I U 377/2011 z dne 28. 3. 2011 tožnika mati in njen mladoletni sin, v zadevi I U 1762/2015 z dne 1. 4. 2016, mati in njena mladoletna hči, v zadevi I U 1875/2015 z dne 1. 6. 2017 pa starša in njuni štirje mladoletni otroci. Medtem, ko je v zadevi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 sodišče obravnavalo prošnjo mladoletnega prosilca. V vseh teh zadevah je torej sodišče presojalo prošnje mladoletnih prosilcev, kjer je pri presoji upštevalo tudi pravni koncept otrokovih koristi.

28. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik izkazal, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, pa sodišče ocenjuje, da se je tožena stranka v obrazložitvi odločbe obsežno in celovito opredelila in pojasnila, da razlogi, s katerimi je tožnik utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, ne morejo pomeniti preganjanja v smislu določb Ženevske konvencije in določb ZMZ-1, tako da je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Zelo podrobno in natančno je pojasnila, zakaj tožnikovih navedb ne šteje za verodostojne (14. - 16. stran izpodbijane odločbe). Ne glede na navedeno pa je tožena stranka v nadaljevanju še pojasnila, da tudi sicer dogodka sama po sebi ne dosegata standarda preganjanja (17. stran izpodbijane odločbe). Ker je torej nosilno stališče tožene stranke, da dogodka, kot ju je tožnik opisal ne dosegata standarda preganjanja, in ne, da tožena stranka zaradi neverodostojnosti tožnika, njegovih navedb ne sprejema, tudi ni potreben dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične ali psihološke stroke, ki naj bi podal mnenje o tem, kako zdravstveno stanje tožnika vpliva na njegov spomin. Tudi v zvezi z navedbami o fizičnem napadu se je tožena stranka opredelila v tem smislu, ko je navedla, da bi bilo v tem primeru kvečjemu podano ogrožanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa tožnik dogodkov nedvomno ni prijavil policiji. Zato se skladno s stališčem Ustavnega sodišča1 ne more sklicevati na to, da ni bil deležen pomoči in posledično temu niso podani elementi preganjanja po ZMZ-1. Prav tako sodišče zavrača tožbene očitke, da naj tožena stranka ne bi pojasnila, zakaj ne verjame tožniku, da se zaradi dejanj ni mogel obrniti na policijo, saj se je tožena stranka tudi do tega svojega stališča celovito opredelila na strani 17. in 19. izpodbijane odločbe in pojasnila, da se je tožnik v času bivanja v Iraku najmanj dvakrat sam izpostavil uradnim oblastem s tem, ko se je ob vstopu in izstopu iz države legitimiral s slovenskim potnim listom za begunce ter z dovoljenjem za prebivanje, in zaradi tega ni imel nikakršnih težav. Zato so po oceni sodišča tožnikove navedbe, da bi imel v primeru prijave zagotovo težave, ker je sunit, kar se vidi iz njegovega priimka, premalo izkazane. V takih primerih je po presoji Vrhovnega sodišča2 na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Tega dokaznega bremena tožnik s svojimi pavšalnimi navedbami tudi po presoji sodišča ni zmogel. 29. Podlage za drugačno odločitev ne daje niti tožnikovo sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča U 911/2006 z dne 5. 5. 2006, iz katere izhaja, da lahko status begunca dobi tudi tisti, ki v času, ko je izvorno državo zapustil, še ni bil preganjan, obstoj preganjanja pa je mogoče ugotoviti kasneje. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 315/2014 z dne 16. 10. 2014, gre za v „zatečenega“ begunca namreč takrat, ko utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo, bodisi na pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini (11. točka obrazložitve). Takšnih okoliščin pa tožnik v tej zadevi ni izkazal. 30. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni predstavila niti splošnih niti specifičnih informacij o izvorni državi, pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v upravnem postopku pridobila informacije o stanju v izvorni državi iz številnih virov ter se celovito opredelila tako do informacij predloženih s strani tožnika, kot do tistih, ki jih je pridobila sama. Tako je iz upravnega spisa razvidno, da je pridobila informacije iz različnih virov, kot so Britansko notranje ministrstvo, EASO, Ameriško zunanje ministrstvo, The Washington Post, Inštitut EU za varnostne vede. Torej toženi stranki ni mogoče očitati, da ne bi zbrala informacij iz dovolj relevantnih virov. V zvezi s tem ni utemeljeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, iz katere izhaja, da četudi je ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca slednje ne odvezuje upravnega organa, da izjave prosilca preveri z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, saj je tožena stranka v postopku pridobila in preverjala številne informacije o izvorni državi tožnika.

31. Prav tako ne drži tožbena trditev, da se naj tožena stranka ne bi opredelila do navedb v zvezi z zdravstvenim sistemom v Iraku, saj se je tudi do tega vprašanja opredelila podrobno in natančno (26. - 27. stran izpodbijane odločbe).

32. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka v upravnem postopku ni upoštevala smernic UNHCR v zvezi z dokaznimi standardi in načinom vodenja postopka, sodišče ocenjuje, da tudi ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Iz predloženega spisa je razvidno, da je tožena stranka s tožnikom opravila dva obsežna razgovora in z aktivno udeležbo uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila tožniku, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni kršila te obveznosti sodelovanja in da način izvajanja ugotovitvenega postopka ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Pri tem pa je tudi po presoji sodišča pravilno ocenila, da dogodka, ki ju je tožnik navedel, ne dosegata standarda preganjanja. Prav tako tožnik ni uspel izkazati, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko utrpel resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. 33. Zdravstveno stanje tožnika samo po sebi je lahko pomembna okoliščina v drugih postopkih3, za samo presojo upravičenosti do mednarodne zaščite pa ne more biti relevantno. Iz tega razloga je tudi potrebno zavrniti kot nepomemben predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki naj bi podal mnenje o tem, ali je tožnik glede na zdravstveno stanje tožnika sposoben vrnitve v izvorno državo, saj slednje kot že navedeno, ne more vplivati na presojo upravičenosti do mednarodne zaščite.

34. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji senata. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v dveh opravljenih osebnih razgovorih, predlagana dokaza s postavitvijo izvedencev medicinske in psihološke ali psihiatrične stroke, pa je sodišče zavrnilo kot nepotrebna, saj za presojo obravnavane zadeve nista pomembna (28. in 33. točka te obrazložitve). Na podlagi vsega navedenega je sodišče odločilo brez glavne obravnave po 2. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki v takih primerih daje sodišču izrecno pooblastilo, da sme odločiti tudi brez glavne obravnave.

1 Ustavno sodišče RS, je v odločbi Up 229/17-24 U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, zavzelo stališče, da v kolikor prosilec zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite (9. točka obrazložitve). 2 Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017 (9. točka obrazložitve). 3 C. K. in drugi proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.