Jedro

Če pritožba zoper oprostilni del sodbe ni bila napovedana, sodišče s tem, ko v pisno izdelani sodbi ni navedlo razlogov glede oprostilnega dela sodbe, določb ZKP s tem ni prekršilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 12. 4. 2011 pod točko I izreka spoznalo obsojenega M. F. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 5 (pet) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka; oškodovanca – Zavod ... pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II izreka je iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega S. K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13. 3. 2012 pritožbo zagovornika obsojenega M. F. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornik obsojenega M. F. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno, dne 27. 6. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je po vsebini enaka njegovi pritožbi z dne 14. 6. 2011 zoper sodbo sodišča prve stopnje) zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in obsojenega M. F. oprosti obtožbe, podredno pa v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča ter zadevo vrne sodišču v novo odločitev oziroma se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 10. 8. 2012, navaja, da zahteva ni utemeljena. Ker nihče od upravičencev do pritožbe, pritožbe zoper oprostilni del sodbe ni napovedal, ni bilo potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev. Obramba tudi nima prav ko zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov v zvezi z zatrjevanim silobranom, saj je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo, da ni podanih vseh elementov silobrana. Neutemeljen je očitek v zahtevi glede kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, saj s tem obramba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 28. 8. 2012, obsojenec pa sodnega pisma (kljub obvestilom pošte dne 17. 8. 2012 in 18. 8. 2012) ni dvignil in je bilo nevročeno sodišču vrnjeno dne 4. 9. 2012. B.

4. Zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov v zvezi z izrekom oprostilne sodbe zoper S. K. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal že v pritožbi z dne 14. 6. 2011 zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo ter v razlogih sodbe o tem navedlo pravilne razloge (točka 7 sodbe sodišča druge stopnje), s katerimi Vrhovno sodišče soglaša. Ob ugotovitvi, da so bili po razglasitvi sodbe vsi navzoči (oba obdolženca in njuna zagovornika ter okrožna državna tožilka) pravilno poučeni o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje skladno z določbo 368. člena ZKP (listovna št. 151), in da je zoper sodbo sodišča prve stopnje le zagovornik obsojenega M. F. z vlogo z dne 14. 4. 2011 napovedal pritožbo z navedbo „v gornji kazenski zadevi obdolženi po svojem zagovorniku napoveduje pritožbo zoper sodbo naslovnega sodišča z dne 12. 4. 2011“ (listovna št. 152), Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje, ki v pisno izdelani sodbi ni navedlo razlogov glede oprostilnega dela sodbe (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje), določb ZKP s tem ni prekršilo. V situaciji, ko pritožba zoper oprostilni del sodbe ni bila napovedana, je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP (lahko pa bi zaradi jasnosti in glede na izrek sodbe, v razlogih pojasnilo zakaj pisno izdelana sodba ne vsebuje razlogov v zvezi z oprostilnim delom izreka).

5. Navedbe zagovornika v zahtevi, da je bila obsojencu z zavrnitvijo izvajanja dokazov obrambe (s tem v zvezi zagovornik v zahtevi izpostavlja zaslišanje policista, za katerega pa ne navaja imena, in ogled kraja dejanja) kršena pravica do poštenega sojenja, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, niti iz navedb v zahtevi ne izhaja kako je zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah pojasnilo načelo proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP(1), kakor tudi, da mora predlog strank za izvedbo dokaza biti substanciran, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo.(2) Ker zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, katerega policista sodišče ni zaslišalo, Vrhovno sodišče kršitve pravice do obrambe v zvezi s tem dokaznim predlogom ni moglo presojati. Glede dokaznega predloga obrambe za ogled kraja (glede ograje) pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo in svojo odločitev v razlogih sodbe obrazložilo, opirajoč se na izpovedbe prič, da ob zaključku terase takrat ni bilo postavljeno nobene ograje, da niti iz izpovedb prič niti iz zagovora obsojenega M. F. ni izhajalo, da naj bi se S. K. poškodoval ob udarcu ob ograjo ter mnenje izvedenca, ki je izključil, da bi oškodovanec takšne poškodbe utrpel ob padcu na obraz ali zadetju ob kakšno trdo površino (stran 3, 4 in 8 sodbe). Res se sodišče druge stopnje v svoji sodbi ni opredelilo glede pritožbene navedbe o zavrnitvi dokaznega predloga za ogled kraja dejanja, s čimer je prekršilo 395. člen ZKP, vendar pa vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje, da bi navedena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, temveč tudi v zahtevi (enako kot prej v pritožbi) navaja, da je v posledici neizvedbe predlaganih dokazov dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

6. Kršitev kazenskega zakona zagovornik v zahtevi uveljavlja z navedbo, da je bil zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, saj dejanje storjeno v silobranu ni kaznivo dejanje. Za v zahtevi nakazovano kršitev določb kazenskega zakona o silobranu (11. člen KZ) bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec prizadejal poškodbo v obrambi, ki je bila neizogibno potrebna, da bi od sebe odvrnil istočasen protipraven napad oškodovanca. Sodišče pa je v izpodbijani pravnomočni sodbi nasprotno ugotovilo, da obsojenec dejanja ni storil v silobranu. Zato v takem primeru ne gre za kršitev kazenskega zakona, ampak zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča, da ne obstajajo okoliščine, ki konstituirajo silobran. S tem pa v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 309/97, I Ips 294/2001, I Ips 300/2001, I Ips 35/2005. Op. št. (2): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 353/2007.