Jedro

Ni mogoče reči, da iz pravnomočne sodbe ni razvidno, za katero kaznivo dejanje je bil V.R. obsojen, če je sodišče njegovo ravnanje v letu 1947 pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zoper življenje in telo - poskus naklepnega umora, pri katerem je smrtna posledica izostala, čeprav brez navedbe člena oziroma paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki je bil uporabljen, in je s tem ravnalo v skladu s 4.členom Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.aprilom in med sovražnikovo okupacijo.

Izrek

Zahteva A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idriji je s sodbo z dne 27.1.1948 obsojenega V.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zoper življenje in telo - poizkusa naklepnega umora, pri katerem je smrtna posledica izostala ter ga po splošnih predpisih kazenskega prava v zvezi z Zakonom o vrstah kazni (ZVK) obsodilo na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo vseh političnih pravic iz točke a) do č) 8. člena ZVK za dobo 5 let. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 27.12.1947 od 13. ure do 28.12.1947 do 13. ure in od 29.12.1947 od 13. ure dalje. Oškodovancu F.T. je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 100 dinarjev, glede stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni pa ugotovilo, da so ti neizterljivi ter obsojenca oprostilo povprečine, ker je brez premoženja. Okrožno sodišče v Gorici je s sodbo z dne 25.2.1948 obsojenčevi pritožbi deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa dejanja izpustilo navedbo, da je obsojenec opito stanje namenoma potenciral, ter mu nato znižalo glavno kazen na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, stransko kazen izgube državljanskih pravic iz člena 37. Kazenskega zakonika (iz leta 1947), razen tistih pod točko e) in f), pa skrajšalo na 1 leto. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in razsodilo, da "ostali izreki prvostopne sodbe ostanejo neizpremenjeni v veljavi." Zoper to pravnomočno sodbo je A.R., sin pokojnega obsojenca V.R., na podlagi 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 19.12.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in tedaj uveljavlja razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti odgovornosti za očitano mu kaznivo dejanje, podrejeno pa, da obsojenčevo ravnanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe.

Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da vložnik po vsebini uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, za kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom nima zakonite možnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi ne pove izrecno, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka naj bi sodišče zagrešilo, pač pa izpostavlja, da so podane zato, ker niso bili izvedeni vsi potrebni dokazi, dokazi, ki so bili izvedeni, pa niso bili pravilno ocenjeni. Tisti del zahteve, kjer sin pokojnega V.R. zatrjuje, da niso bili izvedeni vsi potrebni dokazi, bi bilo mogoče razumeti kot očitek, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena pravica do izvajanja dokazov v korist obsojenca (3. alinea 29. člena Ustave). Vendar pa vložnik zahteve točneje ne opredeli, za katere dokaze gre in tudi, ali je obsojenec njih izvedbo sploh predlagal, tako da ni mogoče preizkusiti, ali so bili ti materialnopravno relevantni ter ali je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Navedba v zahtevi, s katero vložnik utemeljuje obstoj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, je tako posplošena, da je v tem delu ni mogoče preizkusiti, še posebej, ker v tej zadevi več ne obstaja sodni spis, temveč le sodbi.

Kolikor vložnik zahteve z navedbo, da v pravnomočni sodbi ni bila ugotovljena obsojenčeva kazenska odgovornost in da ta iz razlogov sodbe ni razvidna, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, mu tudi ni mogoče pritrditi. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom. V razlogih je pojasnilo, da je bila tega dne peta obletnica tragične smrti obsojenčevega brata I. in sestre Z., obsojenec pa je bil seznanjen, da je pri njuni likvidaciji sodeloval tudi oškodovanec F.T. Sodišče je tudi navedlo, da je obsojenec V.V.-ju pred kaznivim dejanjem dejal, da ga bodo nocoj ubili, kar je sodišče razložilo tako, da si je obsojenec pač mislil, da ga bodo ostali gostje v gostinskem lokalu ubili, če bo F.T.-ja udaril do smrti. V svoji utemeljitvi je sodišče povedalo tudi, da je obsojenec oškodovanca močno udaril z železno karbidovko v levi senčni del glave, kar bi lahko povzročilo smrtno poškodbo, če se ne bi po naklučju odtrgal ročaj karbidovke. Pritožbeno sodišče pa je še obrazložilo, da ni obsojenčeva zasluga, da je bil udarec slabši, temveč je izostanek prepovedane posledice pripisati spletu okoliščin, med katerimi je omenilo obsojenčevo vinjenost in razburjenost. Na podlagi naštetih okoliščin je sodišče v pravnomočni sodbi zaključilo, da se je obsojenec svojega dejanja zavedal in v obsojenčevo smrt kot prepovedano posledico privolil, pri čemer pa je kaznivo dejanje tudi zaradi takojšnjega posredovanja ostalih gostov ostalo pri poskusu. Ne drži tedaj, da pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obsojenčevo kazensko odgovornost, zato tudi ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Ne drži niti vložnikovo zatrjevanje, da iz pravnomočne sodbe ni razvidno, za katero kaznivo dejanje je bil V.R. sploh obsojen.

Sodišče je obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zoper življenje in telo - poskus naklepnega umora, pri katerem je smrtna posledica izostala. Takšna pravna opredelitev - brez navedbe člena oziroma paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki ga je uporabilo sodišče - je bila v skladu s 4. členom takrat veljavnega Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo.

Kolikor pa vložnik zahteve navaja, da izvedeni dokazi niso bili pravilno ocenjeni, da bi njihova presoja lahko sodišče pripeljala kvečjemu do zaključka, da je obsojenec storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede na navedene razloge se izkaže, da je zahteva A.R. za varstvo zakonitosti neutemeljena in jo je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.