Jedro

Uredba je toženi stranki v 5. odstavku 3. člena dala pooblastilo, da sama ovrednoti posamezno prednostno merilo. Tožeča stranka je s tem, ko se je prijavila na javni razpis, kriterij zagotavljanja popustov sprejela tak, kot je bil objavljen, zato ne more v tožbi izpodbijati pogojev javnega razpisa, kar velja tudi za vse ostale tožbene navede, ki se nanašajo na domnevno spornost kriterijev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se ugodi zahtevi veterinarske organizacije Veterinarska ambulanta A. s.p. - sedaj stranke z interesom; pod 2. točko izreka je odločila, da se za občino Šenčur zavrneta vlogi Veterinarske ambulante B. d.o.o., in Veterinarske ambulante C. s.p.,; pod 3. točko izreka je odločila, katere dejavnosti obsega izvajanje koncesije; pod 4. točko je odločila, da se pogodba z izbranim koncesionarjem sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011 in da se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020; pod 5. točko izreka je odločila, kateri poimensko navedeni veterinarji bodo opravljali koncesionirano dejavnost pri stranki z interesom in pod 6. točko izreka je odločila, da stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je tožena stranka (VURS) objavila javni razpis za podelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega varstva živali na območju Republike Slovenije, v katerem so bili opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev. Navedla je, katere pogoje mora izpolnjevati veterinarska organizacija, da se je lahko prijavila na javni razpis ter da se v primeru, ko kandidira na javni razpis za posamezno območje večje število veterinarskih organizacij, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, upoštevajo prednostna merila. Nadalje navaja, da so za območje občine Šenčur kandidirale 3 veterinarske organizacije, in sicer Veterinarska ambulanta A. s.p., Veterinarska ambulanta B. d.o.o. (s podružnico) in Veterinarska ambulanta C. s.p. - sedaj tožeča stranka. Vse veterinarske organizacije izpolnjujejo predpisane pogoje glede verifikacije veterinarske ambulante, prav tako izpolnjujejo tudi predpisane pogoje glede minimalnega števila zaposlenih veterinarjev glede na število kmetijskih gospodarstev na uveljavljenem območju občine Šenčur. Pri podelitvi koncesije so bile glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev upoštevane pridobljene točke, kot jih določajo prednostna merila iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa. Stranka z interesom, Veterinarska ambulanta A. s.p. je dosegla 28 točk, veterinarska ambulanta B. je dosegla 26 točk, medtem ko je tožeča stranka za navedeno območje dosegla 25,5 točke. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka obrazloženo in točkovno opredeljuje za vsako od prijavljenih veterinarskih organizacij doseženo število točk po posameznem prednostnem merilu ter pojasnjuje, da je bila za območje občine Šenčur izbrana stranka z interesom, ki je dosegla največje število točk. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja vse tožbene ugovore po 27. členu ZUS-1. Navaja, da izkazuje svoj pravni interes za vložitev predmetne tožbe, ker je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njene pravice in pravne koristi. Zaradi ravnanja tožene stranke je bila njena vloga nepravilno ocenjena in je posledično neupravičeno prejela manj točk kakor prvouvrščeni in drugouvrščeni prijavitelj, čeprav za takšno točkovanje in končno izbiro tožena stranka ni imela ustrezne pravne in dejanske podlage. Navaja, da koncesijo storitev urejata Zakon o gospodarskih javnih službah in Zakon o javnem zasebnem partnerstvu (ZJZP). ZJZP, ki poleg Uredbe določa postopek za podeljevanje koncesije, v temeljnih načelih določa načelo enakosti (12. člen), pomembni pa sta tudi načelo sorazmernosti in načelo konkurence (14. in 16. člena ZJZP). Tožeča stranka meni, da predmetni javni razpis ni upošteval navedenih temeljnih načel, kot jih določa ZJZP, prav tako tožena stranka predmetnega postopka ni vodila na način, da bi zagotavljala njegovo spoštovanje, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Po mnenju tožeče stranke so prednostna merila in sistem točkovanja, kot jih določa javni razpis, neustrezni in v nasprotju z določbami Uredbe in temeljnimi načeli ZJZP. Med drugim navaja, da je neustrezno točkovanje kadrovskih zmogljivosti, saj veterinarska organizacija za enega zaposlenega veterinarja s polnim delovnim časom prejme 1,5 točke, v primeru zaposlitve za krajši delovni čas (najmanj 4 ure dnevno) pa 1 točko. To pomeni, da je veterinar, ki lahko dela v dveh delovnih organizacijah krajši delovni čas, vreden 2 točki, torej več, kot če je zaposlen le v eni veterinarski organizaciji. Nadalje je bilo diskriminatorno tudi podeljevanje dodatnih točk glede na število zaposlenih veterinarskih pomočnikov, saj je, glede na to, katera dela veterinarski pomočnik lahko samostojno izvaja, veterinarski pomočnik vrednoten s preveč točkami, v primerjavi s polno kvalificiranim veterinarjem, diskriminatorno pa je tudi, da lahko prijavitelj maksimalno število točk (3 točke) pridobi s tremi zaposlenimi veterinarskimi tehniki. Iz navedenega torej izhaja, da so kadrovske zmogljivosti v okviru prednostnih meril bile ovrednotene diskriminatorno. Nadalje je bil sistem točkovanja diskriminatoren tudi po prednostnih merilih, po katerih je prijavitelj dobil dodatne točke za pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje. Prednostna merila so predvidevala, da prijavitelj prejme dodatno število točk glede na to, za koliko upravnih enot oziroma občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto, se prijavi. Takšna prednostna merila pa so diskriminatorna. Sistem točkovanja, kot ga je predvidela tožena stranka v javnem razpisu, ni v skladu z Uredbo in temeljnimi načeli ZJZP, saj omogoča špekulativno prijavljanje. Prijavitelj, ki se je npr. prijavil za eno upravno enoto, je dobil 12 točk. Enako število točk je dobil tudi, če se je le prijavil, pa ni bil izbran kot koncesionar za navedeno upravno enoto, ampak za občino v drugi upravni enoti, v kateri sploh ni kandidiral, saj ni imel kadrovskih zmogljivosti. Enako velja za primer, da se je prijavitelj prijavil za dve ali več upravnih enot in tako pridobil maksimalno število 14 točk, čeprav mu nazadnje koncesija ni bila dodeljena za dve upravni enoti, ampak morda le za eno upravno enoto ali občino. Po mnenju tožeče stranke so diskriminatorna tudi prednostna merila, ki se nanašajo na delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev. Upošteva se skupno povprečje vseh zaposlenih veterinarjev na dan objave javnega razpisa, vendar pa takšno podeljevanje točk diskriminira doktorje veterinarske medicine, ki imajo daljši staž in več let delovnih izkušenj, kar je v nasprotju z Uredbo in temeljnimi načeli ZJZP. Tudi dodeljevanje dodatnih točk glede na ponujen odstotek popusta je v nasprotju z Uredbo in temeljnimi načeli ZJZP, saj cene za opravljanje veterinarske dejavnosti določa VURS in cene niso prepuščene prostemu oblikovanju na trgu, zaradi česar VURS zaradi varovanja konkurence od prijaviteljev ne bi smel zahtevati popusta in to tudi ne bi smel biti dodatni kriterij pri točkovanju. Dodatno VURS na ta način zahteva, da se prijavitelji zavežejo, da bodo VURS dajali popust na nekaj, kar je v bodoče neznano, saj se cene za opravljanje veterinarske dejavnosti določijo vsako leto posebej in ni nobenega zagotovila, da bodo cene ves čas trajanja koncesijske pogodbe (približno 10 let) ostale nespremenjene, tako da bi prijavitelji lahko že vnaprej računali na to, po kakšni ceni bodo naslednjih 10 let svojo dejavnost opravljali. Nenazadnje je v nasprotju z Uredbo in temeljnimi načeli ZJZP tudi merilo po VIII točki javnega razpisa, kjer tožena stranka točkuje izvajanje koncesije v skladu s predpisi - velja za vse vrste koncesij, ki jih ima VURS sklenjene z veterinarskimi organizacijami, pri čemer se enkratni odvzem koncesije v zadnjih petih letih točkuje z odvzemom dveh točk, dvakratni odvzem koncesije v zadnjih petih letih pa pomeni, da se prijavitelju odbijejo 4 točke. Navedeno je diskriminatorno do tistih veterinarskih organizacij, ki svoje delo opravljajo v skladu s predpisi, za kar pa niso nagrajene z dodatnimi točkami. Ambulante, ki do sedaj niso izvajale javne veterinarske službe, so v boljšem položaju napram obstoječim veterinarskim organizacijam, ker sploh ne morejo dobiti negativnih točk. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je tožena stranka prekoračila diskrecijsko pravico pri oblikovanju meril javnega razpisa, ki ji jo sicer podeljuje Uredba, vendar ne na način, kot ga je tožena stranka uporabila v javnem razpisu. Oblikovanje prednostnih meril in sistem točkovanja, kot je bil postavljen v javnem razpisu, je namreč v nasprotju z Uredbo in temeljnimi načeli ZJZP, saj diskriminira prijavitelje, ki imajo več delovnih izkušenj in ki dlje časa opravljajo veterinarsko dejavnost ter postavlja v neenakopraven položaj veterinarske organizacije, ki že vrsto let dobro opravljajo svojo dejavnost, v primerjavi z na novoustanovljenimi veterinarskimi organizacijami, poleg tega omogoča špekulativno prijavljanje na območja, za katera dejansko ne izpolnjujejo pogojev. Zaradi navedenega je potrebno odločbo tožene stranke odpraviti in javni razpis ponoviti. Tožeča stranka dalje še navaja, da je tožena stranka upoštevala napačno število registriranih kmetijskih gospodarstev po posameznih območjih. Tožena stranka v objavi javnega razpisa ni upoštevala števila kmetijskih gospodarstev, kot jih določa Uredba, temveč je upoštevala število registriranih kmetijskih gospodarstev, ki so bila aktivna v zadnjem letu. Tožena stranka bi morala kot pogoj in prednostno merilo upoštevati registrirana kmetijska gospodarstva in ne registrirana kmetijska gospodarstva, ki so bila aktivna v zadnjem letu. Že kot pogoj javni razpis v IV. točki zahteva, da imajo prijavitelji zaposlenega najmanj enega veterinarja z veljavno licenco za polni delovni čas na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali na območju, ki ga uveljavljajo. Tožeča stranka je tako pravilno glede na 4 zaposlene veterinarje uveljavljala območje naslednjih občin: Jezersko, Cerklje na Gorenjskem, Šenčur in Preddvor. Prvouvrščeni prijavitelj Veterinarska ambulanta A. s.p., pa je kljub temu, da ima zaposlena le 2 veterinarja s polnim delovnim časom, uveljavljal območje občin UE Tržič, občine Naklo, Preddvor, Jezersko in Šenčur. Prijavil se je torej na večje območje, kot ga po številu zaposlenih lahko pokriva. Tožeča stranka še poudarja, da mora biti območje, na katerega je bila dovoljena prijava, zaokrožena celota, to je območje dveh ali več občin, ki mejijo med seboj. Občina Šenčur meji na občini Kranj in Preddvor. To pomeni, da ob zmanjšanju območja prijave, ob pogoju povezanosti občin, prvouvrščeni prijavitelj ne more kandidirati v občini Tržič ali občini Šenčur. V kolikor ne kandidira v občini Tržič, nima točk za UE Tržič (ki je ena občina) in tako ne izpolnjuje osnovnega kadrovskega pogoja oziroma mu v tej povezavi ne morejo biti dodeljene dodatne točke po prednostnem merilu. V kolikor pa prvouvrščeni prijavitelj ne kandidira v občini Šenčur, je odločba brezpredmetna. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in da odpravi vsa dejanja, opravljena v postopku za podelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev, na območju Cerklje na Gorenjskem. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka neutemeljeno izpodbija določbe javnega razpisa, ker so odločbe že izdane in se presoja le pravilnost odločitev glede na določbe javnega razpisa. Postopek podelitve koncesije poteka po 66. členu Zakona o veterinarstvu (ZVet-1) in ne po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o javno-zasebnem partnerstvu, podrobnejši pogoji za oblikovanje javnega razpisa pa so določeni v Uredbi o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS, št. 54/08, v nadaljevanju Uredba). Tožena stranka je oblikovanje razpisnih pogojev upoštevala enako za vse prijavitelje na način, ki objektivno utemeljuje oblikovanje kriterijev. Glede tožbenega očitka o neustreznem vrednotenju prednostnega merila kadrovskih zmogljivosti tožena stranka navaja, da je tožeča stranka iz tega naslova pridobila maksimalno 3 točke, medtem ko nasprotujoči stranki iz tega naslova nista pridobili nobene točke. Za dodatnega veterinarja, ki dela s polnim delovnim časom, je bilo v razpisu določeno 1,5 točke, za dodatnega veterinarja, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, vendar v najmanj 4 ure, pa je bila določena 1 točka. Za veterinarskega pomočnika, ki dela s polnim delovnim časom, je določena 1 točka in za veterinarskega pomočnika, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, je določeno 0,5 točke. Takšno točkovanje je sorazmerno glede na delo veterinarja in veterinarskega pomočnika. Delitev 1,5 točke (delo dodatnega veterinarja za poln delovni čas) na polovico, predstavlja 0,75 točke, vendar je najmanjša enota v razpisu 0,5 točke, zato je bila postavljena meja, da se 0,75 točke ovrednoti navzgor kot 1 točka in ne kot 0,5 točke, saj bi sicer delo veterinarja, ki dela s krajšim delovnim časom, izenačili z delom veterinarskega tehnika. S takšnim točkovanjem (1 točka) so zajeti tudi primeri, ko se delo s krajšim delovnim časom od polnega izvaja v obsegu nad 20 ur. V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila v ničemer oškodovana v točkovanju, saj je iz tega naslova pridobila vse možne točke, za razliko od nasprotnih strank, zato ni jasno, zakaj sploh oporeka kriteriju točkovanja. Tožeča stranka ni pridobila koncesije za območje občine Šenčur, ker je ponudila popust le v višini 5%, kar je pomenilo 2,5 točke, medtem ko sta nasprotujoči stranki ponudili 10% popust, kar jima je doprineslo 5 točk. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija način točkovanja za pokritje večjega območja, saj je prijavitelj, ki je uveljavljal večje območje, moral izpolnjevati tudi kadrovske pogoje, zato ni bilo omogočeno špekulativno prijavljanje, kot to trdi tožeča stranka. Če je komisija za ocenjevanje vlog ugotovila, da prijavitelj uveljavlja večje število občin kot ima zagotovljenih kadrovskih zmogljivosti, je v skladu z razpisnimi pogoji prijavitelju črtala območje občin, za katera ni izpolnjeval pogoja. V razpisni dokumentaciji na obrazcu 6 (prijava območja) je bilo izrecno navedeno opozorilo: „V primeru, da prijavitelj ne bo izpolnjeval kadrovskega pogoja (pogoj je 1 veterinar s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 kmetijskih KMG-MID) za vsa zgoraj vpisana območja občin, za katera se prijavlja, bo VURS upošteval le tista območja občin, za katera bo prijavitelj izpolnjeval kadrovski pogoj. VURS bo ugotavljala izpolnjevanje kadrovskega pogoja po vrstnem redu vpisanih območij občin.“ Točke so bile priznane v takem primeru le za tiste občine, za katere je prijavitelj izpolnjeval pogoje, ne glede na to, kolikšno območje je prijavil. Točke so se torej dodelile le v primeru, da je prijavitelj prijavil območje, za katerega je izpolnjeval pogoje. Tožeča stranka je prijavila območje štirih občin, za katere je tudi izpolnjevala pogoje, nasprotni stranki sta prijavili večje območje in zanj tudi izpolnjevali pogoje in iz tega naslova dobili več točk. Seznam KMG-MID je bil sestavni del razpisne dokumentacije, objavljen na spletni strani VURS na podlagi uradnih evidenc službe za identifikacijo in registracijo živali. Uredba določa prednost za veterinarske organizacije, ki lahko zagotavljajo izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin. V zvezi s tožbenim očitkom o neutemeljenem točkovanju glede delovnih izkušenj, tožena stranka v pojasnilo načina oblikovanja dodaja, da je pri oblikovanju razpisnih pogojev upoštevala in določila razpisne pogoje, glede na specifiko dela, kjer se v primeru pojava kužnih bolezni živali zahteva delo neprekinjeno, nadurno, podnevi in ponoči. Glede tožbenega očitka o neustreznem vrednotenju starejših delavcev, tožena stranka navaja, da se pri izračunu delovne dobe ocenjuje kadrovska zasedba veterinarske organizacije kot celote in je najugodnejša kadrovska zasedba kombinacija starejših in mlajših veterinarjev. V skladu z 2. odstavkom 2. a člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja so zaradi narave poklicne dejavnosti dopustne omejitve. Ob sumu in pojavu bolezni živali je namreč potrebno opravljati delo tudi izven delovnega časa, ponoči, preko 8 ur in tudi v daljšem delovnem času. Po 203. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in nadaljnji) se delavcu, ki je starejši od 55 let, brez njegovega pisnega soglasja ne sme odrediti nadurnega ali nočnega dela. Če tak veterinar ne bo dal svojega pisnega soglasja, ga delodajalec ne bo smel siliti v nadurno delo, vendar v javnem razpisu takšno soglasje ne sme biti zahtevano kot pogoj, prav tako soglasja za vnaprej ni mogoče zahtevati, zlasti ne za nadaljnjih 10 let, zato je bilo to dejstvo upoštevano pri ovrednotenju meril. Glede očitkov, ki se nanašajo na kriterij popustov, tožena stranka navaja, da je v 5. odstavku 3. člena Uredbe predvideno, da se upošteva kot prednostno merilo tudi osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti. V interesu države je, da zagotavlja čimbolj smotrno porabo proračunskih sredstev. Popust je le eden od prednostnih kriterijev, ki se ga od prijavitelja ne zahteva, če ga sam noče dati. Popust je realno opredeljen in omejen na maksimalno 10%, iz tega je možno pridobiti največ 5 točk (0,5 točke za vsak % popusta). Cene režijske ure ne določa tožena stranka, temveč merila za oblikovanje cen določa Veterinarska zbornica kot interesno združenje veterinarjev, skupaj s Svetom uporabnikom. V javnem razpisu je bila cena režijske ure prijaviteljem predstavljena, če pa koncesionar naknadno ugotovi, da se mu poslovanje s koncedentom ne splača, lahko koncesijsko pogodbo razdre, v skladu z 2. alineo 6. člena Pravilnika o prenehanju koncesije za opravljanje javne veterinarske službe (Uradni list RS, št. 94/07). Tožena stranka tudi navaja, da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi se moralo nagrajevati delo veterinarskih organizacij, ki so doslej imele podeljeno koncesijo. Veterinarska organizacija, ki dela v skladu s predpisi, ne more biti nagrajena za tisto, kar mora izpolnjevati, da lahko koncesijo sploh obdrži. Za svoje delo so bile veterinarske organizacije plačane, zato je lahko opredeljeno le negativno točkovanje za tisto delo, ki je bilo v nasprotju s predpisi. Glede tožbenega očitka o neustreznem navajanju števila kmetijskih gospodarstev tožena stranka navaja, da je bilo število kmetijskih gospodarstev za vse določeno po enakem kriteriju glede na podatke, ki jih je VURS predložila služba MKGP za identifikacijo in registracijo živali (SIR). V javnem razpisu je bilo v poglavju IX izrecno navedeno: „Seznam upravnih enot in občin s številom registriranih kmetijskih gospodarstev, ki so redile rejne živali, razen rib in čebel v letu 2009, ki so objavljeni na spletnih straneh VURS...“. Javni razpis se nanaša na zagotavljanje najmanjšega obveznega zdravstvenega varstva živali na kmetijskih gospodarstvih, ki dejansko redijo rejne živali, razen rib in čebel, saj je koncesija v skladu z določbami Zakona o veterinarstvu glede rib in čebel dodeljena Nacionalnemu veterinarskemu inštitutu. Kot kriterij za določitev števila KMG-MID so torej bila upoštevana tista kmetijska gospodarstva, pri katerih je bil v preteklem letu 2009 zabeležen najmanj en dogodek, upoštevani so torej bili aktivni KMG-MID. Koncesijska območja so bila dodeljena v skladu z Uredbo kot zaokrožene celote. Glede na vse navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Veterinarska ambulanta A. s.p.-stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je VURS ugodila njeni vlogi in ji dodelila koncesijo v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju občine Šenčur, ki se financira iz proračunskih sredstev RS. Navaja, da se je pred več kot 14-imi leti koncesija kar „podedovala“ oziroma prenesla, brez razpisa, z javnih veterinarskih zavodov na privatne veterinarske organizacije (tudi VA C.). Tako so novoustanovljene veterinarske organizacije (tudi VA A.) čakale na objavo razpisa za dodelitev koncesije do lanskega leta (2010). Vse veterinarske organizacije v Sloveniji so v letu 2010 nediskriminatorno in enakopravno kandidirale ter dobile možnost za dodelitev koncesij po kriterijih in merilih, ki jih je določil VURS. Veterinarska ambulanta A. je imela na dan razpisa zaposlene 4 veterinarje, 2 veterinarja z licenco za poln delovni čas, enega, takrat še brez licence (sedaj licenca) za poln delovni čas ter enega z licenco pogodbeno za krajši delovni čas. Število kmetijskih gospodarstev je bilo kot priloga javnega razpisa objavljeno na spletni strani VURS. Gre za število kmetijskih gospodarstev, ki se stalno spreminja. Veterinarska ambulanta A. se je prijavila in potegovala za tiste občine in upravno enoto, za katere lahko zagotovi predpisano število gospodarstev na enega veterinarja z licenco ter po izračunu dobi maksimalno število točk na zaključeno celoto območja teh občin. Tožena stranka zavaja o mejah med občinami in o območju zaokrožene celote, in sicer je zaokrožena celota občina Šenčur, ki meji na občino Preddvor, občina Preddvor meji na upravno enoto Tržič in občino Jezersko, občina Jezersko meji na upravno enoto Tržič in Upravna enota Tržič meji na občino Naklo. Občina Šenčur meji tudi na občino Cerklje na Gorenjskem in občino Kranj. To pomeni, da bi ob večjem številu gospodarstev in ob zmanjšanju območja stranka z interesom še vedno zagotavljala predpisano število gospodarstev na veterinarja in dosegla maksimalno število točk, enako kot jih je dobila. Na primer v primeru večjega števila gospodarstev (takega kot ga predlaga tožeča stranka) stranka z interesom ne bi kandidirala za občino Naklo ali bi kandidirala tudi za občino Cerklje na Gorenjskem, skratka za drugačno število občin in s tem za drugačno območje, z namenom doseči maksimalno število točk. Tako bi stranka z interesom v vsakem primeru lahko kandidirala tako za UE Tržič kot tudi za občino Šenčur. Seznam števila gospodarstev v posamezni občini in upravni enoti se spreminja in je na isti dan različen. Število gospodarstev na dan 1. 12. 2010, objavljeno in natisnjeno iz VOLUS, navaja tista gospodarstva, ki imajo živali in tista, ki nimajo več živali, po občinah. Stranka z interesom poudarja, da se je tudi tožeča stranka prijavila in potegovala za objavljeno število gospodarstev po posameznih občinah in ne na tisto število, ki ga predlaga in uporablja za izračun sedaj. Nenazadnje v tožbi s strani tožeče stranke ni omenjeno območje občine Šenčur, ampak območje občine Cerklje na Gorenjskem.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 10. 1. in 21. 2. 2011 navaja, da vztraja pri svojih navedbah in dokaznih predlogih ter v celoti nasprotuje navedbam tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo. Poudarja, da nikjer ni določeno, da se s tožbo v upravnem sporu ne bi mogli izpodbijati tudi pogoji razpisa. Tožena stranka pri predmetnem razpisu ni upoštevala temeljnih načel kot jih določa ZJZP, ki veljajo tudi v postopkih podelitve koncesije po ZVet-1. V zvezi s kriterijem, ki se nanaša na kadrovsko zmogljivost, tožeča stranka opozarja, da v razpisni dokumentaciji ni bilo pojasnjeno, da naj bi se 0,75 točke zaokroževalo na 1 točko. Poudarja tudi, da veterinar, ki ima 20 ali več let delovnih izkušenj, ni nujno starejši delavec, ki bi v skladu z določbami ZDR užival posebno varstvo. Zato tožena stranka pri oblikovanju razpisnih pogojev ne bi smela izhajati iz predpostavke, da je 20-letna doba delovnih izkušenj neposredno povezana s starostjo nad 55 let. Tožeča stranka tudi poudarja, da cene veterinarskih storitev za nadaljnjih 10 let niso določene, zaradi česar tožena stranka ne bi smela zahtevati, da se prijavitelji zavežejo popustu za nekaj, kar je še neznano. Poleg tega bi tožena stranka pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev morala upoštevati vsa registrirana kmetijska gospodarstva, kar bi posledično pomenilo, da bi morala vlogi prvouvrščenega in drugouvrščenega prijavitelja zavrniti kot nepopolni glede na določilo 3. odstavka 3. člena Uredbe, ki izrecno določa, da mora imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev. Navaja tudi, da je prišlo do pravopisne napake pri tožbenem zahtevku in da zahteva odpravo odločbe in razveljavitev dejanj v postopku, ki se nanašajo na podelitev koncesije za območje občine Šenčur in ne občine Cerklje na Gorenjskem.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2011 nasprotuje navedbam tožeče stranke in dodaja, da je ovrednotenje prednostnih meril v pristojnosti koncedenta. Tožeča stranka je iz naslova kadrovskih zmogljivosti kot tudi iz naslova delovnih izkušenj pridobila maksimalno število točk. Tudi če bi bilo za delavca, ki dela krajši delovni čas od polnega, določeno na decimalko 0,75, to ne bi vplivalo na končni izbor in prednost nasprotne stranke. Za veterinarske organizacije je bilo upoštevano povprečje delovne dobe vseh zaposlenih kot celote in prav pri tožeči stranki gre za primer, ko je veterinarska organizacija, v kateri je veterinar zaposlen z 32-imi leti delovnih izkušenj, dobila maksimalno število treh točk. Obstoječa cena režijske ure, ki je bila določena v razpisu, predstavlja izhodiščno ceno, končna cena posamezne storitve pa se sestoji tako iz režijske ure, kot tudi iz drugih postavk. V javnem razpisu so bila upoštevana kmetijska gospodarstva, ki redijo rejne živali in so vpisana v uradni register kmetijskih gospodarstev. V navedenem postopku se je koncesija šele podeljevala, upoštevani so bili tisti odvzemi koncesije, ki so bili pravnomočno zaključeni v zadnjih petih letih.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka koncesijo za območje občine Šenčur podelila stranki z interesom, vlogo tožeče stranke pa v tem delu zavrnila. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določila 7. odstavka 66. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet-1, Uradni list RS, št. 33/01 in nadaljnji) in 217. člen ZUP. Na podlagi 7. odstavka 66. člena ZVet-1 odloči VURS, sedaj tožena stranka, o izbiri koncesionarja z odločbo v upravnem postopku. V odločbi morajo biti poleg izbrane organizacije navedeni tudi veterinarji, ki bodo dodeljeno veterinarsko dejavnost izvajali. ZVet-1 med drugim v 66. členu določa tudi, da VURS dodeli koncesije za opravljanje javne veterinarske službe nosilcem na podlagi javnih razpisov, ki se objavijo v Uradnem listu (1. odstavek). Nadalje 2. odstavek 66. člena ZVet-1 določa, kaj vse mora vsebovati javni razpis iz 1. odstavka 66. člena ZVet-1. Po določbi 3. odstavka 66. člena ZVet-1 postopek odpiranja in ocenjevanja vlog izvaja komisija, ki jo imenuje generalni direktor VURS. Pri odpiranju vlog so lahko prisotni pooblaščeni predstavniki prijaviteljev. Po določbi 10. odstavka 66. člena ZVet-1 zoper odločbe iz tega člena ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Nadalje na podlagi ZVet-1 sprejeta Uredba v 5. odstavku 3. člena določa, da če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, ki so v nadaljevanju taksativno našteta, poleg tega pa je hkrati še določeno, da ovrednotenje prednostnih meril določi VURS v javnem razpisu. V skladu s 3. odstavkom 3. člena Uredbe mora imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja. V obravnavanem primeru sodišče po vpogledu izpodbijane odločbe in listin v spisu ugotavlja, da je bil postopek odločanja o podelitvi sporne koncesije v skladu z navedenimi določili ZVET-1 in Uredbe. Iz navedenega razloga je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka je za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge, ki so skladni s citiranimi zakonskimi določili, zato sodišče v skladu z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) sledi utemeljitvi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe in ne ponavlja njenih razlogov za odločitev, temveč se nanje v celoti sklicuje. Sodišče le še poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so za območje občine Šenčur kandidirale tri veterinarske organizacije, med drugim tožeča stranka in stranka z interesom, da vse tri veterinarske organizacije izpolnjujejo predpisane pogoje glede verifikacije veterinarske ambulante ter da izpolnjujejo predpisane pogoje glede minimalnega števila zaposlenih veterinarjev glede na število kmetijskih gospodarstev na uveljavljenem območju občine. Pravilno je tožena stranka ugotovila, da je stranka z interesom za uveljavljeno območje dosegla 28 točk, da je drugouvrščeni prijavitelj zbral 26 točk, medtem ko je tožeča stranka dosegla 25,5 točke, to pa pomeni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je izbrala stranko z interesom, saj je ta dosegla največ točk. Glede tožbenih očitkov, da javni razpis ni upošteval temeljnih načel, kot jih določa ZJZP, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da postopek podelitve predmetne koncesije opredeljuje Zakon o veterinarstvu v svojem 66. členu in postopek poteka po določbah ZVET-1 in ne poteka po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o javno-zasebnem partnerstvu ter da so podrobnejši pogoji za oblikovanje javnega razpisa določeni v Uredbi in da je tožena stranka oblikovanje razpisnih pogojev upoštevala za vse prijavitelje na enak način. V zvezi z oporekanjem kriterija kadrovskih zmogljivosti, in sicer glede očitka, da je za veterinarja, ki je zaposlen s polnim delovnim časom določena 1,5 točka, za tistega s krajšim delovnim časom od polnega pa 1 točka, sodišče meni, da je takšno točkovanje povsem ustrezno, saj je vedno nekje potrebno postaviti mejo, s koliko točkami se bo točkoval nekdo s polnim delovnim časom in s koliko točkami nekdo, ki je zaposlen s krajšim delovnim časom od polnega, kar velja tudi glede točkovanja zaposlenih veterinarskih pomočnikov. Sodišče meni, da je toženi stranki treba dopustiti določeno polje proste presoje, kolikšno razmerje bo pri točkovanju postavila, saj ji je Uredba v 5. odstavku 3. člena dala pooblastilo, da sama ovrednoti posamezno prednostno merilo. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na pokritje večjega območja, sodišče meni, da so bila koncesijska območja dodeljena v skladu z Uredbo kot zaokrožene celote in je stranka z interesom kandidirala za območje Upravne enote Tržič, ki je hkrati tudi območje občin Naklo, Preddvor, Jezersko in Šenčur, za katerega tudi izpolnjuje kadrovske pogoje glede na objavljeno število kmetijskih gospodarstev. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na oporekanje kriterija zagotavljanja popustov, sodišče ugotavlja, da 5. odstavek 3. člena Uredbe določa, da je eden od kriterijev tudi osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa, kar pomeni, da je višina cene, ki jo je pripravljena ponuditi posamezna veterinarska organizacija, eden od kriterijev, ki ga sme tožena stranka postaviti v skladu z določili Uredbe. Sicer pa sodišče v zvezi z oporekanjem temu kriteriju meni, da je tožeča stranka s tem, ko se je prijavila na javni razpis, ta kriterij sprejela tak, kot je bil objavljen, zato ne more v tožbi izpodbijati pogojev javnega razpisa, kar velja tudi za vse ostale tožbene navede, ki se nanašajo na domnevno spornost teh kriterijev. Glede tožbenih očitkov, da je bil javni razpis diskriminatoren, ker so veterinarji z dolgoletnimi izkušnjami točkovani enako kot njihovi mlajši kolegi z 0-5 letnimi delovnimi izkušnjami, pa sodišče ugotavlja, da četudi bi se delovne izkušnje vrednotile tako, da bi bili tisti z največ delovnimi izkušnjami največ vrednoteni in bi število točk naraščalo s številom let delovnih izkušenj, to ne bi privedlo do drugačne odločitve v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je namreč iz tega naslova dobila 3 točke, medtem ko je izbrana veterinarska organizacija iz tega naslova pridobila 2 točki. Torej ta tožbena navedba ne more vplivati na odločitev. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na izvajanje koncesije, sodišče soglaša s toženo stranko, da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi se moralo nagrajevati delo veterinarskih organizacij, ki so že doslej imele podeljeno koncesijo. Veterinarska organizacija, ki dela v skladu s predpisi, ne more biti nagrajena za tisto, kar mora izpolnjevati in so veterinarske organizacije za svoje delo plačane. Zato je lahko opredeljeno le negativno točkovanje za tisto delo, ki je bilo v nasprotju s predpisi. Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka pri določanju števila kmetijskih gospodarstev upoštevala napačno število registriranih kmetijskih gospodarstev po posameznih območjih, ker ni upoštevala števila kmetijskih gospodarstev brez registriranja, kot jih določa Uredba, temveč je upoštevala število registriranih kmetijskih gospodarstev, ki so bila aktivna v zadnjem letu, sodišče meni, da to ni imelo nobenega vpliva na odločitev v zadevi. Sodišče ocenjuje, da določanje kriterijev, po katerih se ocenjuje število kmetijskih gospodarstev, ni predmet upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Ne glede na to pa v tožbi ni izkazano, da bi, če bi se kot kriterij upoštevalo tudi tisto število kmetijskih gospodarstev, pri katerih ni prišlo do vsaj enega dogodka v letu 2009, v takem primeru tožeča stranka pridobila več točk od stranke z interesom.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, je brezpredmetni tožbeni zahtevek, da se odpravijo dejanja, opravljena v predmetnem postopku za podelitev predmetne koncesije. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).