Jedro

Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES.

Tožnik je o tem, kakšno delo naj bi opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. V prvi pripravljalni vlogi je jasno opredelil, kdaj in v kakšnem obsegu ur mu je bila odrejena stalna pripravljenost v okviru varovanja državne meje in straže, opisal pa je tudi, kako je potekalo njegovo delo. Ker je toženka zatrjevala, da sta ti dejavnosti izvzeti iz uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je prisodilo povračilo 219,91 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za mesece julij 2021, september 2021 in oktober 2021 ter stroškovno odločitev. Očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi 214. in 285. člena ZPP. Ker toženka ni prerekala njegove trditve, da se tudi tožbeni zahtevek za navedene mesece nanaša na plačilo iz naslova opravljenih straž, bi mu sodišče moralo ugoditi. Prezrlo je izpoved tožnika, da gre pri prikrajšanjih za te mesece za delo, ki ga je opravil v zvezi s pomočjo pri predsedovanju EU, in ki je terjalo enak režim kot opravljanje straž. A. A. je izpovedal, da pri predsedovanju EU ni šlo za usposabljanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Dolžna je bila dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko in izdalo sodbo presenečenja. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, sodišče pa o tem ni naredilo resne dokazne ocene in se do več njenih navedb ni opredelilo, zaradi česar je storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je 8. člen ZPP, saj ni obravnavalo listin in ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedi B. B. in C. C. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zaradi zmotne ugotovitve, da so pripadniki SV imeli zgolj podporno vlogo policiji pri varovanju državne meje. Namesto primernosti sistema rotacij je sodišče ugotavljalo, ali je sistem rotacij na splošno možen. Ni obrazložilo ocene, da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov. V zvezi s presojo straže je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni upoštevalo zahtev iz 8. člena ZPP, ni se opredelilo do več toženkinih navedb in izpovedi D. D., ter ni ugotavljalo primernosti rotacij. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 8. Tožnik je opravljal delo vojaka mehanika za kolesnike. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila za obdobje straže, varovanja državne meje ter vaj oziroma usposabljanja odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo le v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba tožnika

9. Zmotna je pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki ga izpodbija pritožba, je sodišče prve stopnje utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je bilo prvostopenjsko odločitev mogoče preizkusiti.

10. Očitana kršitev 214. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni utemeljena. Pritožba zmotno navaja, da toženka ni prerekala trditve tožnika, da se tožbeni zahtevek za julij 2021, september 2021 in oktober 2021 nanaša na plačilo iz naslova opravljenih straž. Tej trditvi je oporekala v prvi pripravljalni vlogi. V njej je naštela mesece, v katerih mu je odredila stražo, pri čemer za mesece julij 2021, september 2021 in oktober 2021 opravljanja te vojaške dejavnosti ni navedla. Svoje trditve je podkrepila z listinama (seznam opravljenih ur pripravljenosti, mesečne urne liste). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ti dokazili, katerima tudi sicer tožnik ni substancirano oporekal, ne potrjujeta njegovih trditev o opravljanju straže v juliju 2021, septembru 2021 in oktobru 2021. Tožbeni zahtevek v tem delu je zato utemeljeno zavrnilo.

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved tožnika, da se prikrajšanja za julij 2021, september 2021 in oktober 2021 nanašajo na delo, ki ga je opravil v zvezi s pomočjo pri predsedovanju EU. Tožnik ni trdil, da je v teh mesecih pomagal pri predsedovanju EU, izostale trditvene podlage pa njegova izpoved ne more nadomestiti. Poleg tega navedba, da je delo v zvezi s predsedovanjem EU terjalo enak režim, kot je veljal v primeru straž, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Toženka je pri zatrjevanju izjeme, ki se nanaša na urjenje, navedla, da se je tožnik v drugi polovici leta 2021 v okviru predsedovanja Slovenije EU udeležil mednarodne vojaške vaje. Ker tega dejstva ni prerekal, se je štelo za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP) in sodišče v zvezi z njim ni bilo dolžno izvajati dokazov. Glede na to se pritožba neuspešno zavzema za upoštevanje izpovedi A. A., da pri predsedovanju EU ni šlo za usposabljanje. S tem, ko se je sodišče prve stopnje pri odločitvi oprlo na navedeno neprerekano dejstvo, ni kršilo 285. člena ZPP, kot mu to zmotno očita pritožba, prav tako to ne utemeljuje pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja.

Pritožba toženke

13. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

14. Pritožba se zmotno sklicuje na sodbo presenečenja, ki jo povezuje z očitkom o kršitvi pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Tudi ostali pritožbeni navedbi sta neutemeljeni. Tožnik je o tem, kakšno delo naj bi opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. V prvi pripravljalni vlogi je jasno opredelil, kdaj in v kakšnem obsegu ur mu je bila odrejena stalna pripravljenost v okviru varovanja državne meje in straže, opisal pa je tudi, kako je potekalo njegovo delo. Ker je toženka zatrjevala, da sta ti dejavnosti izvzeti iz uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

15. Presoja, da v zvezi z varovanjem državne meje in straže ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v prvostopenjski sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Teh okoliščin pritožba niti ne konkretizira.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne napravilo resne dokazne ocene o toženkinih trditvah. Prvostopenjska dokazna ocena tako glede varovanja meje kot izvajanja straže ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin. V 28. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno naštelo toženkine akte, ki so predstavljali podlago za napotitev SV na varovanje državne meje. Pritožba očita, da bi bila dokazna ocena za toženko ugodna, če bi sodišče te dokumente res obravnavalo. Očitek ni utemeljen, saj pritožba niti ne pojasni, s katero konkretno vsebino določenega akta bi bilo mogoče uspešno izpodbiti posamezni dokazni zaključek sodišča. Tudi glede straže pritožba ne obrazloži, katere listine, ki bi narekovala sprejem drugačne odločitve, prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenilo.

17. V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to napačno očita pritožba. (Ne)obstoj te izjeme je pravilno presodilo z vidika stališč citirane sodbe (zlasti točk 56, 77, 78 obrazložitve). S tem ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno ustaljeno nalogo SV (od leta 2015 dalje), ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi B. B. in C. C., ki sta v zvezi z varovanjem meje pojasnila izrednost dogodkov, elemente vojaške operacije, naraščanje migracij ... Sodišče prve stopnje je v razloge povzelo tudi njuni izjavi, vendar pa je nato ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov utemeljeno sprejelo materialnopravni zaključek, da varovanje meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Kot je ugotovilo, je SV sprva policijo le podpirala (mešane patrulje, opazovalnice …), z uvedbo operacije E. pa so bile vpeljane tudi vojaške tehnike in taktike. Pravilno je zaključilo, da se kljub takšni spremembi narava dela na meji oziroma poslanstvo pripadnikov SV pri tej vojaški aktivnosti ni spremenilo tako, da bi utemeljevalo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES; še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje, ob podpori in sodelovanju s policijo. Pritožba tej presoji nasprotuje s sklicevanjem na izpoved B. B. in navajanjem, da so bile v letu 2019 zaradi poslabšanja razmer na državni meji z operacijo E. vpeljane vojaške taktike (ki so bile koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev), linija PINK ... Tudi te okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo elementov, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

19. V 31. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe so pojasnjeni razlogi za zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. Zatrjevanje pritožbe, da tega zaključka sodišče prve stopnje ni obrazložilo, je zato neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru sedemletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 opredelilo Sodišče EU.

20. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba mu zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Pri tem zatrjuje, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij. V zvezi s tem je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). Enake ugotovitve pritožbenega sodišča veljajo tudi glede primernosti rotacije straže, v zvezi s katero se je pritožba sklicevala na navedbe, ki jih je podala glede varovanja meje.

21. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna. Pritožba vztraja, da je bila stalna pripravljenost potrebna zaradi poslabšanja situacije glede nezakonitih migracij in s tem povezane potrebe po naraščanju sil, vendar pa iz dokaznega postopka (zlasti tudi ne iz izjav B. B. in C. C., ki ju izpostavlja pritožba) ne izhaja, v čem konkretno naj bi se izkazovala večja učinkovitost varovanja meje v stalni pripravljenosti. To velja še zlasti ob upoštevanju ugotovitve, da je tožnik ves čas opravljal po vsebini povsem enako delo.

22. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tudi straža ni bila dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja tožnika, niti ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede ali se izvajala v izrednih okoliščinah. Zaključek temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se izvaja kontinuirano na številnih objektih po državi, je načrtovana vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Pritožba nepravilno navaja, da glede straže toženka ni zatrjevala obstoja izjeme, ki se nanaša na vojaško operacijo v pravem pomenu besede. To je izrecno trdila v 9. točki prve pripravljalne vloge, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo tudi do te izjeme.

23. Ugotovitvi, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe pri straži ni podana, pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti. Te presoje ne more spremeniti pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na vzbujanje pozornosti virov ogrožanja, potencialno ranljivost objekta in tveganje za uhajanje informacij. Tudi sicer za konkretna objekta, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij. V zvezi s tem se pritožba zmotno zavzema za drugačno presojo straže s sklicevanjem na izpoved D. D. o tem, da je sistem varovanja objektov v sistemu večdnevnih rotacij (stalna pripravljenost) bolj primeren iz stališča varnosti objekta in vojakov. Poudaril je, da je to njegovo mnenje podano le splošno, ter da sta sicer predvidena in dovoljena oba načina varovanja objektov.

24. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja. Da izjema iz 2. alineje izreka sodbe ni podana, dodatno potrjuje tudi prvostopenjska ugotovitev, da se straža od decembra 2022 na določenih objektih (tudi na objektu v F., kjer je v vtoževanem obdobju stražil tožnik) ne izvaja več s stalno pripravljenostjo, temveč z 12-urnimi rotacijami. Te so torej primeren način izvajanja te vojaške dejavnosti.

25. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je toženka za objekt v G., na katerem je tožnik v vtoževanem obdobju tudi izvajal stražo v sistemu stalne pripravljenosti, prav tako uvedla (decembra 2022) varovanje v 12-urnih rotacijah, nato pa prešla nazaj na sistem stalne pripravljenosti. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo izpoved D. D., da naj bi bil razlog za to le organizacijske narave. Prvostopenjsko sodišče je v razloge sodbe pravilno povzelo ključne dele njegove izpovedi, iz katere izhaja, da je bila oddaljenost objektov (od urbanih središč oziroma nemožnost dostopa z osebnim avtomobilom) edina omejitev, ki je bila pomembna za ohranitev stalne pripravljenosti na njih. V zvezi z objektom v G. je pojasnil, da ni tako zelo oddaljen od urbanih središč, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije, oziroma da je bil razlog za ponovno uvedbo stalne pripravljenosti na tem objektu le organizacijske narave (odmaknjenost enot, ki so napotile vojake na ta objekt).

26. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

27. Ker glede na vse obrazloženo s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbe, tožnik pa je dolžan toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta, ki ga izpodbija tožnik (1.287,77 EUR), je toženka upravičena do 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR. V primeru zamude ji tožnik dolguje tudi obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.