Jedro

Tožnik je z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca.

Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 1. 2015 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2011 z odpovedjo dne 29. 1. 2015 ni prenehala in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo, temveč je trajalo do odločitev sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožnika od dneva prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti ter mu za ves ta čas obračunati bruto plačo, kot bi mu pripadala, če bi delal, mu od bruto plače poravnati vse davke in prispevke ter mu nato izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, in sicer od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino v višini 15 bruto plač in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek in da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (smiselno zoper zavrnilni del, to je I. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je moralo biti tožniku jasno, kaj se od njega pričakuje in kako naj se loti dela, ko mu je vodja odredila izvedbo revizijskih opravil. Tožnik pomoči od vodje ni dobil, saj je bila komunikacija med njima prekinjena. Vodja A.A. ga je izrinila iz delovnega okolja. Do teh tožnikovih trditev in s tem v zvezi predlaganih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo. A.A. je na vprašanje, ali je dala tožniku kakšne usmeritve glede revizije podjemnih pogodb, povedala, da je bilo to razvidno iz plana dela njihove službe in da je bilo tam točno zapisano, kakšen je namen. Drugim zaposlenim je dala ustrezna navodila, kar kaže na drugačno obravnavo tožnika. Priča B.B. je potrdila, da način, kako se lotiti revizije podjemnih pogodb, ni bil jasen in da tožnik ni mogel začeti z delom, saj je povedala, da tudi sama z najdaljšim stažem ni vedela, kaj je predmet revizij. Vodja je tej priči obrazložila, zakaj se revizija dela ponovno in kaj je predmet, tožniku pa tega ni želela pojasniti. Predmet revizije je bil tokrat povsem drugačen od prejšnjih revizij in ni bil jasen, zato bi mu morala A.A. dati dodatna pojasnila. Izpovedala je, da se je preiskovalo nekaj, kar se je že preiskovalo, vendar z drugačnim namenom. Tožnik zato brez dodatnih usmeritev ni mogel začeti z delom. Delo mu je bilo onemogočeno.

Revizija podjemnih pogodb še ni zaključena. To kaže na to, da naloga ni strogo vezana na roke, zato kršitve tožnikovih delovnih obveznostih niso takšne, da bi bilo zaradi njih porušeno zaupanje in da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. A.A. je osebno motivirana, da tožniku delovno razmerje preneha, zato njeno pričanje ni verodostojno. Sodišče prve stopnje ugotovitev o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja utemelji zgolj na podlagi ocene izpovedbe te priče. Nadaljevanje delovnega razmerja je mogoče. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita premajhno skrbnost pri iskanju informacij. Pri tem spregleda tožnikove trditve, da je večkrat ustno spraševal vodjo, kako naj se loti dela, in v čem je namen revizije podjemnih pogodb in predložena elektronska sporočila, iz katerih izhaja, da se je tožnik trudil, da bi ugotovil, kaj se od njega pričakuje, saj brez tega ni mogel začeti z delom. Poziv A.A., naj bo pri vprašanjih bolj konkreten, kaže na njen negativen odnos do tožnika. Vodja se z njim ni želela srečati. Vsa elektronska korespondenca je bila poslana tudi B.B., kar kaže na to, da je bil tožnik skrben pri iskanju informacij.

Tožnik ni nikoli odklonil dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih trditev, da mu je bila revizija tega primera onemogočena. Ko mu je A.A. spremenila nalogo iz revizije v pripravljalna revizijska opravila, je tožnik svoje delo opravil. Nalogo je opravil kasneje zaradi svoje odsotnosti in drugih utemeljenih okoliščin v mesecu juniju. Teh trditev sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnik je dela v zvezi z odrejeno nalogo C.C. opravil, če pa je zanjo porabil preveč časa, pa bi se mu lahko očitala le nesposobnost. Sodišče prve stopnje se je nekritično oprlo na izjavo A.A., da je tožniku nalogo spremenila v načrt za izvedbo revizije že pred izdajo opozorila in se pri tem sklicevalo na njen dnevnik. Pri tem pa prezrlo, da dnevnika ni pisala sproti, ampak ga je pripravila za potrebe tega postopka. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila naloga iz vsebinske v formalistično spremenjena že pred 29. 5. 2014, napačen.

Tožniku ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, zato sta opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik ni kršil delovnih obveznosti, ker ni bil podan njegov voljni element. Nalogo je imel namen opraviti. Bil je aktiven, s strani vodje pa je naletel na neodziv oziroma na nerazumne zavrnitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnik glede na svoje izkušnje moral vedeti, kako se lotiti naloge. Kljub temu naloge ni znal opraviti. To kaže na to, da bi mu tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le iz razloga nesposobnosti. Tožnik se namreč ni zavestno odločil, da ne bo delal. Naloga se mu ni zdela nesmiselna, spraševal se je le, zakaj se ponovno dela revizija podjemnih pogodb (že tretjič), da bi sploh lahko začel z delom. Vodja mu ni zagotavljala dela, kar je prefinjena oblika mobinga. Sodišče prve stopnje se do trditev tožnika, podanih v tej smeri, ni opredelilo. Napačno je zaključilo, da je najmanj iz malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, saj malomarnost ne more biti oblika krivde v zvezi z neizvedbo delovnih nalog. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar se na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka sklicuje zgolj pavšalno, ker ga v nadaljevanju ne konkretizira. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 1. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji), ker je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita. Ugotovilo je, da je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo, ki ga je tožena stranka podala tožniku utemeljeno, da je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in da tožena stranka tudi ni kršila samega postopka odpovedi. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v nadaljevanju daje naslednja pojasnila.

7. Tožena stranka je tožniku predhodno dne 29. 5. 2014 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti na podlagi določil 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Podaja pisnega opozorila je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti pisnega opozorila tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku s strani nadrejene A.A. dodeljena naloga izdelave načrta izvajanja revizije za zaposleno C.C. z rokom dokončanja 24. 4. 2014. Ker naloge do tega roka ni opravil, mu je bil rok podaljšan za 14 dni, ker tudi do takrat naloga ni bila opravljena, si je tožnik sam določil rok 12. 5. 2014, a naloge tudi do takrat ni opravil. Tožnik je nalogo opravil šele 3. 7. 2014. 8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je po tem, ko mu je vodja spremenila nalogo iz revizije v pripravljalna revizijska opravila, svoje delo opravil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A.A. tožniku v začetku maja 2014 dala izrecno navodilo izdelave načrta revizije za C.C. V tem delu je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljeno oprlo na prepričljivo izpoved A.A., saj je bila ta skladna s predloženim listinskim dokazom, pričinim dnevnikom. Tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo vsem pričam (zaposlenim v službi za notranjo revizijo) jasno, da je bilo po odreditvi revizijskega dela potrebno pričeti z načrtom za izvajanje revizije. Tožnik bi nalogo lahko opravil v nekaj dneh. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je od tožnika glede na izobrazbo, delovni staž in dodatno izobraževanje utemeljeno pričakovalo, da bo že po odreditvi naloge vedel, da je treba izdelati načrt za izvedbo revizije. Da je bil tožnik dovolj usposobljen in kvalificiran za opravljanje spornih delovnih nalog, pa ne nazadnje dokazuje tudi dejstvo, da je sporno nalogo (po izteku roka) opravil, kot je vse to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe v zvezi s tem zato niso utemeljene.

9. Tožnik v pritožbi prvič navaja, da je zamik pri izvedbi del (3. 7. 2014) nastal zaradi njegove odsotnosti in drugih utemeljenih okoliščin v mesecu juniju. Ker ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (ob izpolnjenih pogojih iz četrtega odstavka 286. člena ZPP), teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer se tožnik v pritožbi zgolj pavšalno sklicuje na utemeljene okoliščine, ki naj bi bile razlog za njegovo odsotnost v mesecu juniju, saj niti ne navede, katere so bile te okoliščine. Prav tako morebitna ugotovitev njegove opravičene odsotnosti v mesecu juniju za presojo utemeljenosti podanega opozorila ni bistvena, saj bi moral do izdaje opozorila dne 29. 5. 2014 nalogo že opraviti.

10. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku s strani nadrejene A.A. dne 24. 11. 2014 dana naloga pripraviti načrt za izvajanje revizije podjemnih pogodb za izvajanje zdravstvenih storitev, seznam potrebne dokumentacije za izvedbo revizije ter okvirna vprašanja za revidirance, z rokom dokončanja do 28. 11. 2014. Tožniku je bila poslana tudi preglednica sklenjenih podjemnih pogodb za leto 2014, pri toženi stranki je imel na razpolago potrebno literaturo, pretekle izvedene revizije, imel je možnost obrniti se po pomoč k sodelavkam, tudi sicer pa je imel glede na delovne izkušnje, izobrazbo in dodatna izobraževanja, dovolj znanja za izvedbo odrejenih nalog. To je bila takrat tožnikova edina zadolžitev. Ker tožnik naloge do roka ni opravil, mu je nadrejena v elektronskem sporočilu dne 9. 12. 2014 rok podaljšala do 12. 12. 2014, a tožnik naloge tudi do tega roka ni opravil. 11. Tožnik v pritožbi navaja, da naloge ni mogel opraviti, ker od nadrejene ni dobil potrebnih navodil. Navaja, da ga je nadrejena želela izriniti iz delovnega okolja. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se do teh njegovih navedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo nasprotno. Ugotovilo je, da so bila tožniku v zvezi z izvršitvijo konkretnih nalog dana ustrezna navodila, pojasnila in usmeritve in da tožnik konkretnih vprašanj za nadrejeno ni imel. Pri tem se je oprlo na izpovedbo priče A.A., ki je povedala, da tožniku sprva ni dala ustreznih navodil, ker je od njega, glede na delovne izkušnje, pričakovala, da pozna delo. Po tem, ko ni nič naredil, mu je dala podrobnejša navodila, da mora izdelati načrt za izvedbo revizije, kar pomeni izpolniti obrazec, ki je dostopen vsem zaposlenim. A.A. je povedala še, da je od tožnika pričakovala konkretna vprašanja, ker tožnik ni bil začetnik pri delu. Tožnika je opozorila tudi na obstoj pravilnikov, poročil in že izdelanih revizij na obravnavano temo. Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče utemeljeno štelo kot prepričljivo in pravilno ugotovilo, da tožnik ni navedel, kaj konkretno mu naj ne bi bilo jasno, razen tega, da ni imel dokumenta od D.D., ki ga za izvedbo načrta ni potreboval in da ni vedel, zakaj je potrebno ponovno delati revizije podjemnih pogodb, kar pa ni relevantno. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da presoja, ali je naloga potrebna ali ne, ni sodila v okvir njegovih delovnih zadolžitev. Naloga je bila tožniku odrejena, zato jo je bil dolžan opraviti v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi izpoved priče B.B., da je tožniku zagotovo povedala, zakaj se izvaja revizija podjemnih pogodb. Te ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija. Pritožbene navedbe, da je bila tudi ta priča z najdaljšim stažem in največ izkušnjami presenečena, da se ta revizija ponovno izvaja, da je zato vprašala nadrejeno, zakaj se dela ponovno in kaj je njen predmet, zato niso bistvene. Na podlagi skladnih izpovedb zaslišanih prič, da so lahko v primeru, ko pri delu česa niso vedeli, vprašale vodjo ali pa B.B., ki je bila na začetku vsem mentorica, in sta bili vedno pripravljeni pomagati, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da bi tožnik v primeru, če bi dejansko potreboval odgovor na kakšno konkretno vprašanje (ne na splošno vprašanje, kako se lotiti naloge), tega tudi dobil. To izhaja tudi iz elektronskega dopisovanja med tožnikom in A.A. (priloga A7), saj ga ta poziva, naj ji morebitna vprašanja posreduje na mail in naj bo čim bolj konkreten, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po izobrazbi univ., dipl. pravnik. Izpolnjeval je zahteve za zasedbo delovnega mesta revizor VII/2 (med drugimi tudi sposobnost presoje in odločanja in vsaj 24 mesecev delovnih izkušenj). V času dodelitve spornih nalog je bil že tri leta zaposlen pri toženi stranki. Dodatno se je izobraževal za pridobitev certifikata državni notranji revizor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izpovedb vseh zaslišanih prič izhaja, da jim je bilo znano, kako se lotiti odrejenega dela. Vse priče so tudi izpovedale, da jim je bila pri delu v zvezi z revizijskimi opravili pri toženi stranki na razpolago vsa literatura. Da je tožnik znal opravljati delo, potrjuje tudi dejstvo, da je nalogo C.C. opravil, prav tako je izdelal osnutek revizije dvigal v letu 2011. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik dovolj usposobljen in kvalificiran za opravljanje spornih nalog.

13. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, da mu je bilo delo onemogočeno, da z delom ni mogel začeti, da je spraševal, zakaj se ponovno dela revizija, zato, da bi sploh vedel, kako se lotiti revizije in da je bil predmet revizije tokrat povsem drugačen od prejšnjih revizij, neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da tožnik odrejenih nalog, brez opravičljivega razloga ni opravil. Okoliščina, ki jo tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bila A.A. tožnikova nadrejena, zaradi česar njena izpoved naj ne bi bila verodostojna v tem postopku, prepričljivosti dokazne ocene ne uspe izpodbiti. Sodišče prve stopnje svojih dokaznih zaključkov ne gradi izključno na njeni izpovedi, ampak tudi na skladnosti njene izpovedi z ostalimi izvedenimi dokazi (izpovedi prič in listinami). Ker so tudi ostali izvedeni dokazi potrjevali trditve tožene stranke o utemeljenosti opozorila in podanosti razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot resnične ter jih posledično pravilno vključilo v dejansko podlago svoje odločitve. Na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne vplivajo niti ostale pritožbene navedbe (povzetki izpoved zaslišanih prič in druge), ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Zaključki sodišča prve stopnje so po oceni pritožbenega sodišča razumni in življenjski in posledično prepričljivi, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v njihovo pravilnost. 15. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. Ugotovljeno dejansko stanje ne daje nobene podlage za zaključek, da je bil dejanski razlog za odpoved želja tožnikove nadrejene, da se tožnika izrine iz delovnega okolja, kot to navaja tožnik v pritožbi. Zato v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen.

16. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi mu tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le iz razloga nesposobnosti. Odpovedni razlog nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je potrebno ločevati od krivdnega razloga po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, kjer je poudarjen krivdni element pri kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, medtem ko je pri nedoseganju pričakovanih rezultatov dela kot razlogu nesposobnosti bistvena nezmožnost oziroma premajhna zmožnost delavca za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela. Ta nezmožnost oziroma premajhna zmožnost se odraža v nedoseganju pričakovanih rezultatov dela.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 18. Pri presoji teže in pomena kršitve kot utemeljenega odpovednega razloga ZDR-1 v 2. odstavku 89. člena nalaga presojo tudi z vidika prognoze delavčevega dela, to je ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz zaposlitve. Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. VIII Ips 186/2010 z dne 6. 9. 2011 poudarilo, da je pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bistvena prognoza, ali je glede na strojeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodoče korektno izpolnjeval. Pri taki presoji pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka zaradi tožnikovega ravnanja, ko delovnih nalog ni opravil ne v roku, kot tudi ne v dodatnem roku, ne da bi pri tem nadrejeno obveščal o svojem delu in o razlogih za nedelo, zaradi česar je bil moten delovni proces, povsem utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in utemeljeno zaključila, da s tožnikom ni mogoče nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje v celoti strinja. Okoliščina, ki jo tožnik v pritožbi izpostavlja, da revizija podjemnih pogodb pri toženi stranki še ni zaključena, ni bistvena in tega zaključka ne uspe izpodbiti.

19. Temeljna obveznost delavca po ZDR je dejansko opravljanje dela, obveznost obveščanja delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Ravnanje v nasprotju s temi obveznostmi pomeni njihovo kršitev in je zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Neizpolnjevanje delovnih nalog, ki so bile delavcu odrejene, pri čemer je bil na svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi že predhodno opozorjen, predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je to jasna in nedvomna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Zato so neutemeljene tudi v tej smeri podane pritožbene navedbe.

20. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).