Jedro

V času do izročitve poslovnih prostorov denacionalizacijskemu upravičencu je bila tožeča stranka (denacionalizacijski zavezanec) dolžna sporne poslovne prostore uporabljati kot dober gospodar. V primeru vrnitve premoženja mora namreč denacionalizacijski zavezanec plačati upravičencu odškodnino zaradi nemožnosti uporabe predmeta vrnitve za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Za plačilo takšne odškodnine (višina odškodnine je enaka uporabnini – izpadli potencialni najemnini) je pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje vrniti (denacionalizacijski zavezanec), ki se takšnemu zahtevku ne more izogniti. Zato ne drži, da denacionalizacijski zavezanec v času, dokler lahko uporablja predmet denacionalizacije in gospodari z njim, ne bi imel pravice zahtevati plačila uporabnine.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: 1) razveljavilo sklepe o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku Ig 273/2007 z dne 21.8.2007, Ig 23/2008 z dne 10.4.2008 in Ig 312/2007 z dne 21.9.2007 v 1. in 3. točki izreka, 2) določilo, da se postopek v delu, v katerem tožeča stranka od tožene zahteva 1.018,14 EUR s pripadki ustavi, 3) v preostalem delu – za glavnico v višini 36.240,74 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka izpodbija celotno odločbo (razen 2. točke izreka, v katerem je sodišče odločilo o ustavitvi postopka). Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom višjemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dne 4.11.2013je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1696/2012 začet stečajni postopek. Ker je do začetka stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, je višje sodišče ob smiselni uporabi 207. člena ZPP, ne glede na prekinitev postopka, izdalo odločbo, sprejeto na seji.

6. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je sicer pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka poslovni prostor na naslovu S. 11 v obdobju od aprila 2004 do marca 2007 v posesti in ga je uporabljala za svojo poslovno dejavnost ter da ga je v tem obdobju uporabljala brez pravne podlage, vendar je v nadaljevanju napačno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za odločitev v zadevi bistven odgovor na vprašanje, ali je imela tožeča stranka v spornem obdobju (od aprila 2004 do marca 2007) na predmetnem poslovnem prostoru lastninsko pravico ali drugo pravico, ki je vključevala upravičenje za plačljivo oddajanje prostorov v najem. Ocenilo je, da bi bilo le v tem primeru mogoče govoriti o njenem prikrajšanju v višini najemnine, ki bi jo prejela, če tožena stranka prostora ne bi neupravičeno uporabljala. Vendar pa je napačna njegova ugotovitev, da tožeča stranka v spornem obdobju ni imela pravice poslovnega prostora oddati v najem.

8. Res je bilo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sporno premoženje z denacionalizacijsko odločbo že leta 1996 vrnjeno denacionalizacijskim upravičencem in je s tem lastninska pravica na spornih poslovnih prostorih prešla na denacionalizacijske upravičence oziroma njihove dediče (39. člen Stvarnopravnega zakonika in 78. člena Zakona o denacionalizaciji). Vendar pa sodišče prve stopnje nepravilno sklepa, da dejstvo, da denacionalizirano premoženje vse do leta 2007 ni imelo skrbnika, tožeči strani še ni dalo upravičenja, da bi s tem premoženjem upravljala in ga oddajala v najem.

9. Ker so denacionalizacijski upravičenci že pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe umrli, zapuščinski postopki pa še niso bili zaključeni, premoženje (poslovni prostori) vse do leta 2007 ni imelo skrbnika za posebne primere. Zato ima prav pritožba, da vse do 27.3.2007 ni bilo subjekta, ki bi najemniku, ki bi s tožečo stranko sklenil najemno pogodbo za poslovni prostor, lahko oporekal pravico do uporabe poslovnega prostora in je bila tako tožeča stranka tista, ki je gospodarila s spornimi poslovnimi prostori. Pritrditi je pritožbi, da iz določbe 6. člena Odredbe o načinu oddajanja poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin (v nadaljevanju: Odredba, Priloga A2) ne izhaja, da tožeča stranka poslovnih prostorov, ki so s pravnomočno odločbo že vrnjeni denacionalizacijskim upravičencem, ni upravičena oddati v najem. Navedeni člen Odredbe določa, da se poslovni prostori, za katere je vložena zahteva za denacionalizacijo, oddajo v najem za določen čas do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji na podlagi pisnega soglasja upravičenca. Kot opozarja pritožba, je za presojo upravičenosti za oddajanje prostorov v najem potrebno upoštevati tudi tisti del denacionalizacijske odločbe, v katerem je določen upravičenec, saj mora ta dati soglasje za oddajo v najem. Če upravičenec tega soglasja ne more dati, ker je pred tem umrl, niso pa še znani njegovi dediči, bi soglasje lahko dal le skrbnik denacionaliziranega premoženja. Prav ima pritožba, da lahko do takrat, dokler skrbnik ni (pravnomočno) postavljen, tožeča stranka oddaja premoženje v najem tudi brez njegovega soglasja.

10. V času do izročitve poslovnih prostorov denacionalizacijskemu upravičencu je bila tožeča stranka (denacionalizacijski zavezanec) dolžna sporne poslovne prostore uporabljati kot dober gospodar. Sodna praksa je namreč uveljavila razlago drugega odstavka 72. člena ZDen, po kateri mora v primeru vrnitve premoženja denacionalizacijski zavezanec plačati upravičencu odškodnino zaradi nemožnosti uporabe predmeta vrnitve za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Za plačilo takšne odškodnine (višina odškodnine je enaka uporabnini – izpadli potencialni najemnini) je pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje vrniti (denacionalizacijski zavezanec), ki se takšnemu zahtevku ne more izogniti (II Ips 603/2004). Tudi zato je nesprejemljivo pravno stališče sodišča prve stopnje, da denacionalizacijski zavezanec v času, dokler lahko uporablja predmet denacionalizacije in gospodari z njim, ne bi imel pravice zahtevati plačila uporabnine.

11. Na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Višje sodišče ocenjuje, da je tožečo stranko, ki je s spornimi poslovnimi prostori gospodarila, mogoče šteti za za prikrajšanca, toženo stranko (uporabnika poslovnih prostorov) pa za okoriščenca. S stališča uporabnika tuja stvar pomeni le to, da do nje nima pravice, medtem ko ni pomembno, kakšno pravico ima na njej prikrajšanec.

12. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da tožeča stranka ni bila upravičena poslovnih prostorov oddati v najem, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je bila kot denacionalizacijska zavezanka dolžna skrbeti za sporne poslovne prostore v času do zaključka denacionalizacijskega postopka (izročitev upravičencu). To pa pomeni, da je tožeča stranka tudi upravičena zahtevati plačilo uporabnine od tistega, ki v tem času uporablja poslovne prostore brez pravnega naslova.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je (bivši) najemnik dolžan plačevati uporabnino vse dokler prostora ne vrne najemodajalcu in da ta obveznost obstaja nasproti tistemu, ki je nepremičnino upravičen oddajati v najem. Ker pa je nepravilno ugotovilo, da tožeča stranka te pravice ni imela, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila tožena stranka okoriščena z uporabo prostorov tožeče stranke in kakšna je bila višina prikrajšanja tožeče stranke.

14. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo in po tem, ko zaradi napačne ugotovitve, da tožeča stranka v spornem obdobju ni imela pravice oddajati poslovnih prostorov v najem, v zvezi z višino prikrajšanje tožeče stranke ni ugotavljalo dejstev, ki so pravno pomembna. Višje sodišče ocenjuje, da v tem primeru ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je sodbo prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. V ponovljenem postopku se bo prvostopno sodišče moralo opredeliti tudi do dejstev in dokazov, o katerih se prej zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni opredelilo, saj se zaradi navedenega o bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka zaradi svojega (napačnega) materialnopravnega stališča sploh ni izreklo in ni ugotavljalo višine zneska, za katerega je bila tožeča stranka prikrajšana.

16. Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožeče stranke in stroških tožene stranke, priglašenih v odgovoru na pritožbo, je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).