Jedro

Če je med dediči spor o obstoju ali vrednosti danih daril, gre za vprašanje dejanske narave, od katerega je odvisna velikost dednih deležev, zaradi česar mora zapuščinsko sodišče v skladu s 3. alinejo 210. člena ZD postopek prekiniti in stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo.

Kljub temu, da je institut vračunanja v dedni delež tesno povezan z oporočnim dedovanjem, gre za institut zakonitega dedovanja. Vendar navedeno še ne pomeni, da darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, niso pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po zakonu predstavlja podlago za izračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine. Takšno ugotavljanje namreč zaradi varovanja položaja nujnega dediča kogentno določa sam zakon.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijanim sklepom med drugim ugotovilo: da je bil zapuščinski postopek prekinjen zaradi napotitve nujne dedinje na pravdo zaradi ugotovitve, da je pisna oporoka pred pričami z dne 21. 9. 2006 neveljavna, da v zapuščino ne sodijo določene premičnine ter da se iz zapuščine izločita polovična deleža dveh nepremičnin; da je nujna dedinja vložila tožbo po napotitvenem sklepu, vendar je pravdno sodišče ustavilo postopek zaradi neplačila takse; da sodijo po do sedaj znanih podatkih v zapuščino nepremičnine, denarna sredstva na bančnih računih in premičnine, zajete v popisu premičnin, ki ga je opravil izvršitelj in je sestavni del sklepa o dedovanju; da je bil zapustnik v času smrti poročen in oče treh otrok; da je sestavil pisno oporoko pred pričami, s katero je vse svoje premoženje zapustil hčeri S. V.. Zapustnikova vdova ter hčeri A. J. in S. V. so oporoko priznale za pristno in pravno veljavno, pri čemer vdova in hči A. nista zahtevali nujnega deleža. Hči Z. R. pa se je k dedovanju priglasila in sprejela nujni delež, ravno tako pa je dediščino na podlagi oporoke sprejela S. V.; da je nujna dedinja zahtevala, da se oporočni dedinji vračunajo v dedni delež določena darila, ki jih oporočna dedinja ne priznava; da je sodišče naveden zahtevek za vračunanje zavrnilo, ker ne gre za zakonito, ampak oporočno dedinjo, nujna dedinja pa ni zahtevala nujnega deleža iz zatrjevanih daril; ter za oporočno dedinjo po zapustniku razglasilo njegovo hčer S. V., in sicer do 7/8, za dedinjo iz naslova nujnega dedovanja pa hčer zapustnika Z. R., in sicer do 1/8 celotne zapuščine.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (1)) pritožuje dedinja Z. R.. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa spremeni v skladu z razlogi pritožbe. Navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 28. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD (2)), ki določa način ugotovitve vrednosti zapuščine. Že ob popisu premičnega premoženja, ki ga je opravil izvršitelj G. I. 9. 8. 2007, je pritožnica opozorila, da je popis napačen. Pritožnica je priložila tudi svoj seznam in predlagala svoje zaslišanje, vendar sodišče prve stopnje takšnega dokaza ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi vse terjatve do zapuščine, vključno s tistimi, ki jih ima pritožnica. Slednja je na naroku 12. 5. 2010 priglasila terjatev iz naslova vlaganj v višini 200.000,00 EUR, za kar je predlagala tudi dokaze. Kljub temu se sodišče do priglašene terjatve v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, prav tako pa ni navedlo razloga za neizvedbo predlaganih dokazov, niti tistih, zaradi katerih pritožnice ni napotilo na pot pravde. V tem delu je namreč sporen obseg zapuščine, pomanjkanje razlogov o navedeni terjatvi pa predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati neodplačna razpolaganja zapustnika pri ugotovitvi obsega zapuščine, saj je zgolj na takšen način mogoče ugotoviti obseg zapuščinske mase, na podlagi katere se določa razpoložljivi del dediščine in posledično nujne deleže nujnih dedičev. Opozarja tudi, da zapuščinsko sodišče odloča o izločitvi gospodinjskih predmetov iz zapuščine po uradni dolžnosti. Ker se na podlagi 33. člena ZD takšne stvari izločijo v korist z zapustnikom živečih potomcev, je v primeru spornosti takšnega zahtevka treba napotiti na pravdo tistega, ki meni, da ni podlage za takšen zahtevek (VSS II Ips 443/2001). Glede na to, bi moralo sodišče prve stopnje – če je že menilo, da ni pristojno za takšno vprašanje – napotiti na pot pravde S. V., in ne pritožnico. Iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da je dedinja V. S. priglasila stroške v zvezi s pogrebom, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri sodne takse. Sodišče prve stopnje pritožnici ni dalo možnosti, da se izjasni o priglašenih stroških, prav tako iz sklepa ne izhaja, kolikšni so ti stroški, sodišče pa jih je zmotno upoštevalo že iz razloga, ker S. V. tega ni zahtevala. Iz zapisnika naroka z dne 12. 5. 2010 izhaja tudi, da je bila obravnava zaključena in da sklep izide pisno. Izpodbijani sklep pa je datiran 13. 7. 2010. Navedenega dejstva sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila dedinja S. V., ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V predmetnem postopku se je dedovanje uvedlo na podlagi oporoke, s katero je zapustnik vse svoje premoženje v primeru smrti zapustil hčerki S. V.. Vdova zapustnika ter njegova hčerka A. sta takšno oporoko priznali za veljavno in se odpovedali nujnemu deležu po zapustniku. Tretja zapustnikova hčerka Z. pa je oporekala veljavnosti oporoke in v primeru, da bi sodišče vseeno ugotovilo njeno veljavnost, zahtevala nujni delež po zapustniku. Ob tem je zahtevala, da se v dedni delež sodedinje vračunajo darila, ki jih je le-ta prejela od zapustnika za časa življenja in jih je pritožnica tudi izrecno navedla, ter da se iz zapuščinske mase izločijo vsi predmeti, ki se nahajajo na naslovu zadnjega bivališča zapustnika, ker gre za predmete, ki jih je kupila sama, kakor tudi ½ parc. št. 750 in 751, k.o. B. iz naslova njenega prispevka k povečanju in ohranitvi vrednosti zapuščine. Ker so bila dejstva, na katere je nujna dedinja opirala svoje zahteve, med strankama sporna, je sodišče prve stopnje dedinjo Z. R. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da je oporoka po zapustnici neveljavna, ter z zahtevkoma, da premičnine, ki se nahajajo na zadnjem stalnem bivališču zapustnice, ter ½ parc. št. 750 in 751, k.o. B., ne sodijo v zapuščino.

Zoper takšen napotitveni sklep se dedinja Z. R. ni pritožila in je zoper sodedinjo dejansko vložila tožbo, za katero pa ni plačala sodne takse, zato je pravdno sodišče izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba šteje za umaknjeno. Iz navedenega razloga je zapuščinsko sodišče nadaljevalo postopek in z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se je dedovanje uvedlo na podlagi oporoke, pri čemer je oporočna dedinja po zapustniku S. V., katere dedni delež znaša 7/8, nujna dedinja pa Z. R., katere dedni delež znaša 1/8. Pri tem ni sledilo zahtevi pritožnice za vračunanje daril oporočni dedinji, saj je pojasnilo, da predstavlja vračunanje daril institut zakonitega dedovanja, zato v primeru oporočnih dedičev ni utemeljen.

Kljub temu, da je institut vračunanja v dedni delež tesno povezan z oporočnim dedovanjem, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da gre za institut zakonitega dedovanja. Vendar navedeno še ne pomeni, da darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, niso pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po zakonu predstavlja podlago za izračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine. (3) Takšno ugotavljanje namreč zaradi varovanja položaja nujnega dediča kogentno določa sam zakon, in sicer v 28. do 31. členu ZD. V skladu z določbami navedenih členov mora sodišče zaradi ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine njeni čisti vrednosti (tj. vrednosti premoženja zapustnika ob smrti, od katere so odšteti dolgovi zapustnika in določeni dolgovi zapuščine) med drugim (4) prišteti vsa darila, ki jih je zapustnik za časa življenja kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi bile po zakonu poklicane k dedovanju, če ne bi bilo oporoke. Takšna oseba pa je kot potomka prvega dednega reda v konkretnem primeru tudi oporočna dedinja.

Zmotno sklicevanje pritožnice na institut vračunanja daril v konkretnem primeru zato ne more razbremeniti sodišča svoje temeljne dolžnosti, da pazi na pravilno uporabo prava, zaradi česar mora že na podlagi pozitivne dedne izjave nujne dedinje ugotoviti morebitno prikrajšanje njenega nujnega deleža tako, kakor to določajo prisilne določbe 28. do 31. člena ZD. Šele na podlagi pravilno ugotovljene obračunske vrednosti zapuščine lahko namreč sodišče prve stopnje ugotovi vrednost nujnega dednega deleža kot alikvotnega dela zakonitega deleža, ki gre posameznemu dediču, posledično pa od obračunske vrednosti zapuščine odšteje skupni dedni delež tako, da ugotovi razpoložljivi del zapuščine. Nujni delež je namreč prikrajšan, če celotna vrednost oporočnih razpolaganj in daril presega razpoložljivi del. O tem pa lahko seveda zapuščinsko sodišče odloči zgolj v primeru, da so dejstva, na katera se takšne ugotovitve opirajo, med strankama nesporna. Če je namreč med dediči spor o obstoju ali vrednosti danih daril, gre za vprašanje dejanske narave, od katerega je odvisna velikost dednih deležev, zaradi česar mora zapuščinsko sodišče v skladu s 3. alinejo 210. člena ZD postopek prekiniti in stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo (213. člen ZD).

Ker je torej sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča štelo, da trditve pritožnice o darilih, ki naj bi jih od zapustnika prejela sodedinja za časa njegovega življenja, niso relevantne za predmetni zapuščinski postopek, je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa je moralo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine poleg zgoraj pojasnjenega upoštevati tudi, da predstavljajo stroški zapustnikovega pogreba dolg zapuščine, izrecno naveden v 3. odstavku 28. člena ZD, zato jih je treba odbiti od njene siceršnje vrednosti, kar predpostavlja pravilno ugotovitev njihove višine ob upoštevanju trditev strank in podatkov v spisu. Sodišče se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti tudi do priglašene terjatve nujne dedinje do zapustnika v višini 200.000,00 EUR, pri čemer pa bo moralo upoštevati, da morajo biti tudi v zapuščinskem postopku trditve strank, na katere le-te opirajo svoje zahtevke, ustrezno konkretizirane zato, da je sploh umestna napotitev na pravdo.

Pritožnica tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje po tem, ko ni upoštevalo njene zahteve za izločitev premičnih stvari iz naslova njene lastninske pravice na takšnih predmetih, zmotno opustilo uporabo 33. člena ZD, v skladu s katerim niso predmet dedovanja zapustnikovi gospodinjski predmeti, če niso večje vrednosti. Naveden izločitven zahtevek se po svoji naravi namreč bistveno razlikuje od zahtevka za izločitev premoženja iz naslova vlaganj v zapuščino, saj ne gre za zahtevek, ki bi temeljil na drugih premoženjskih razmerjih, ki so nastala za časa zapustnikovega življenja, temveč gre za dednopravni zahtevek, ki v skladu z večinsko teorijo in sodno prakso predstavlja zakonito volilo. (5) Drugače kot pri izločitvi dela upravičenčevega premoženja iz premoženja drugega subjekta, tj. zapustnika, z namenom, da se ugotovi resnični obseg zapuščine (kar ureja 32. člen ZD), se namreč gospodinjski predmeti izločijo iz zapuščine zato, ker jih upravičenci dedujejo. (6) Slednji morajo zato tudi izpolnjevati pogoje za volilojemnike. (7) Iz navedenega razloga opravi zapuščinsko sodišče izločitev gospodinjskih predmetov iz zapuščine po uradni dolžnosti. (8) Zgolj če so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna uporaba 33. člena ZD (ne pa morebiti zgolj uporaba takšne določbe), zapuščinsko sodišče v skladu z 2. alinejo 210. člena ZD prekine zapuščinski postopek in tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napoti na pravdo.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovljenem postopku najprej preveriti, ali so med dedinjama sporna dejstva, ki so pravno odločilna za postopanje po 33. členu ZD. Nujna dedinja je namreč v konkretnem zapuščinskem postopku zagotovila zadostno trditveno podlago za uporabo omenjene zakonske določbe, saj je jasno navedla, da je na kmetiji zapustnika vseskozi živela (primerjaj trditve v vlogi na list. št. 82 sodnega spisa). Tožena stranka pa je v zvezi z zahtevkom po 32. členu ZD ugovarjala, da se je nujna dedinja k zapustniku priselila šele po smrti svojega soproga leta 2001, medtem ko je zapustnik umrl leta 2007. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da spora o pravno odločilnih dejstvih po 33. členu ZD ni, gospodinjskih predmetov, ki so namenjeni za zadovoljevanje vsakdanjih potreb, po uradni dolžnosti ne bo smelo upoštevati pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine in izračunavanju nujnega deleža dedinje Z. R.. Takšni predmeti bodo nujni dedinji pripadli povrh njenega nujnega dednega deleža. Ker nujna dedinja pritožbenih navedb o neskladnosti popisa premičnih stvari, ki sodijo v zapuščino, s seznamom, ki ga je sestavila, ni zadostno konkretizirala, sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti njihove utemeljenosti. V zvezi z očitkom neizvedbe dokaza z njenim zaslišanjem, ki ga je predlagala v vlogi z dne 8. 11. 2007, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da omenjeni dokaz ni bil predlagan zaradi ugotovitve nepravilnosti popisa (kot to zatrjuje v pritožbi), temveč zaradi ugotovitve, da so v seznamu nujne dedinje navedene premičnine njena last, in ne last zapustnika. Takšen dokazni predlog je torej nujna dedinja podala v zvezi z izločitvenim zahtevkom, glede katerega je bila napotena na pravdo, zaradi česar ga zapuščinsko sodišče pravilno ni izvedlo, saj je bilo navedeno v pristojnosti pravdnega sodišča. Sodišče druge stopnje se do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj za izdano odločbo niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Odločitev o skupnih stroških postopka se pridrži za končno odločbo (2. odstavek 174. člena ZD v zvezi s 163. členom ZD in 3. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..

(3) Karel Zupančič, Dedno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 74. (4) K čisti zapuščini je treba namreč poleg daril, danih dedičem, ki bi dedovali na podlagi zakona, če ne bi bilo oporoke (vključno s tistimi, ki so se odpovedali dediščini), prišteti tudi darila, ki jih je zapustnik naklonil drugim osebam v zadnjem letu njegovega življenja.

(5) Tako Karel Zupančič, Dedno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 34, in Tone Frantar, 32. člen Zakona o dedovanju, Podjetje in delo, št. 5 z dne 28. 10. 1996, GV, Ljubljana, str. 1056. (6) Tone Frantar, ibidem, str. 1056. (7) Karel Zupančič, ibidem, str. 34. (8) Medtem ko lahko o izločitvenem zahtevku po 32. členu ZD odloča le na zahtevo upravičenega subjekta (primerjaj Tone Frantar, ibidem, str. 1056.)