26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C. in Č. Č.-Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 26. februarja 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 622/99 z dne 22. 6. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 169/99 z dne 15. 4. 1999 ter vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. II P 36/94-28 z dne 13. 10. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdi za plačilo odškodnine za škodo, nastalo v nesreči pri delu, je bilo ob odločanju o podlagi tožbenega zahtevka ugotovljeno, da je pritožnica (v pravdnem postopku tožnica) sama delno (v višini petdesetih odstotkov) prispevala k nastanku škode, saj je kršila predpise o varnosti pri delu, zato ima pravico le do ustrezno znižanega zneska odškodnine. Pritožnica meni, da odločitev sodišč odstopa od uveljavljene sodne prakse.

Sklicuje se na več sodb Vrhovnega sodišča, ki je tedaj zavzelo stališče, da je delavcu mogoče pripisati sokrivdo le v primeru, če je posledice povzročil zavestno ali zaradi velike malomarnosti. Pritožnica navaja, da ji glede škodnega dogodka ni mogoče očitati niti naklepa niti velike malomarnosti. Meni, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja, da bi Vrhovno sodišče o istih vprašanjih vedno moralo odločati enako. Zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker da je od vložitve tožbe do pravnomočne odločitve o temelju zahtevka preteklo več kot sedem let.

2.Okoliščina, s katero pritožnica utemeljuje ustavno pritožbo, je izključno domnevno odstopanje od sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Iz priloženih sodb, ki jih je Vrhovno sodišče izdalo v dveh drugih zadevah, ni mogoče zaključiti, da gre za enotno in uveljavljeno sodno prakso. Nasprotno; ugotoviti je mogoče, da je glede spornega vprašanja, kakšna mora biti stopnja krivde oškodovanca, da mu je mogoče pripisati deljeno odgovornost za škodo, nastalo v nesreči pri delu, uveljavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča enaka kot v pritožničinem primeru. Uveljavljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da na strani delavca zadošča vsaka oblika krivde, torej tudi lažja oblika malomarnosti (gl. npr. sodbi št.II Ips 442/99 z dne 2. 3. 2000 in št. II Ips 296/99 z dne 10. 2. 2000). Zadevi, na kateri se sklicuje pritožnik, pa sta drugačni (kar je Vrhovno sodišče v zgoraj citiranih sodbah tudi izčrpno obrazložilo); tam so namreč bile ugotovljene hude kršitve varnostnih predpisov s strani delodajalca.

Poenostavljeno rečeno: v primeru, ko je podana hujša oblika odgovornosti na strani delodajalca, je tudi za očitek soodgovornosti delavca treba pri njem ugotoviti hujšo obliko krivde. V pritožničini zadevi pa ne gre za tak primer, saj gre za objektivno in ne za krivdno odgovornost delodajalca. Vrhovno sodišče je torej navedeno pravno stališče izčrpno utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti, opredelilo pa se je tudi do očitka o odstopu od sodne prakse. Enako velja tudi za vprašanje ugotovitve deležev deljene odgovornosti. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

3.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem postopku ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Ker v tem delu ustavna pritožba ni dopustna, jo je treba zavreči.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude