Jedro

Tožena stranka je pravilno zaključila, da se je tožnici materialno stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka ugotovila, da se je tožnici premoženjsko stanje po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ni več upravičena do brezplačne pravne pomoči; pod 2. in 3. točko izreka je odločila, da mora tožnica izplačano brezplačno pravno pomoč v znesku 1.954,00 EUR vrniti v roku 30 dni od prejema te odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na navedeni transakcijski račun, in pod 4. točko izreka je odločila, da če tožnica v skladu s petim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne bo prostovoljno plačala dolgovanega zneska v roku, določenem v 2. točki izreka te odločbe, bo pristojni davčni organ izvršil odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba pristojnega organa za bpp izvršilni naslov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. Bpp 2725/2011 z dne 19. 10. 2011 dodeljena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in da je bilo za začetne stroške (predujem) stečajnega postopka izplačanih 1.954,00 EUR. Postopek, za katerega je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, je bil pravnomočno končan 20. 2. 2015 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2045/2011 z dne 4. 2. 2015, s katerim je sodišče odločilo, da se postopek osebnega stečaja konča in razrešilo upravitelja. V skladu z 49. členom ZBPP je tožena stranka po izteku štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, uvedla postopek ugotavljanja, ali je tožnica dolžna povrniti stroške iz naslova brezplačne pravne pomoči, ker se je njeno premoženjsko stanje tako izboljšalo, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči. Odločba Bpp 2725/2011 z dne 19. 10. 2011, s katero je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, je postala pravnomočna 24. 11. 2011. Pri presoji, ali je tožnica dolžna povrniti stroške iz naslova brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka upoštevala zadnje tri mesece pred iztekom štiriletnega obdobja od pravnomočnosti navedene odločbe, torej obdobje od 1. 8. 2015 do 31. 10. 2015. Kot družinske člane tožnice je štela tožničinega zunajzakonskega partnerja A.A. in dva otroka. Z vpogledom v javne evidence je ugotovila, da imata tožnica in njen partner stalno prebivališče prijavljeno na naslovu A. Iz uradnih evidenc Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) pa izhaja, da je tožničin partner lastnik nepremičnine v k.o. ..., dela stavbe ..., do 1/3, na naslovu B., Grosuplje, v vrednosti 46.398,27 EUR. Ta vrednost pa na podlagi 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) presega višino 48 zneskov minimalnega dohodka, ki je v obdobju od 1. 8. 2015 do 31. 10. 2015 znašal 270,82 EUR, to je 11.374,44 EUR, kar izključuje pravico do brezplačne pravne pomoči. Tožnica je bila pozvana, da se glede ugotovljenega premoženjskega stanja izjasni. V svojem pisnem odgovoru je navedla, da s partnerjem in dvema otrokoma živita v stanovanju na naslovu A., ker v hiši na naslovu B., ni pogojev za bivanje dveh družin, ker gre za enostanovanjsko hišo, katere lastnika do 2/3 sta starša njenega partnerja. Zato z družino živi v najetem stanovanju na naslovu A. Na podlagi navedenih dejstev je tožena stranka zaključila, da se je tožničino finančno stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči. Zato je tožnica dolžna vrniti izplačano brezplačno pravno pomoč v navedenem znesku. Opozarja še, da lahko tožena stranka in tožnica na predlog tožnice skleneta tudi pisni dogovor o načinu vračila.

3. Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in ker je izpodbijana odločba tudi v nasprotju z moralnimi načeli. Navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil postopek, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končan 20. 2. 2015. Dalje navaja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na 49. člen ZBPP in navede uradne liste, ne navede pa, iz katerega časovnega obdobja je uporabila citirani člen. Praviloma pa se pri odločanju uporabi zakon ali predpis, ki velja v času odločanja. Ker je tožena stranka o zadevi odločila 29. 5. 2018, bi morala odločiti na podlagi predpisov, veljavnih v tem času. Tožena stranka pa je zaradi uporabe neveljavnega 49. člena presojala o napačnem časovnem obdobju, saj bi morala presojati o zadnjih treh mesecih pred iztekom enoletnega roka od pravnomočnega končanja postopka, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Nadalje se tožena stranka sklicuje na neveljaven 12. člen ZBPP in na neobstoječi, črtan 23. člen ZBPP, zaradi česar je storila napako, ko je njenega partnerja štela kot družinskega člana. Tožena stranka pojasnjuje, da je z vpogledom v javne evidence ugotovila, kje imata s partnerjem prijavljeno stalno prebivališče in iz uradnih evidenc GURS ugotovila, da je njen partner lastnik nepremičnine v k.o. ..., dela stavbe ..., do 1/3, v vrednosti 46.398,27 (EUR), kar je vse res; ne navede pa, v katerem časovnem obdobju je opravila ta vpogled. Prav tako iz evidence GURS ni mogoče ugotoviti dejanskega pravnega položaja nepremičnine. Tožena stranka je spregledala, da je bila v času presoje, torej v zadnjih treh mesecih pred iztekom štiriletnega obdobja od pravnomočnosti odločbe, na celotni nepremičnini k.o. ..., stavba ..., na naslovu B., vpisana hipoteka v korist Kaerntner Sparkasse, AG Podružnica v Sloveniji v Ljubljani, ki je omejevala lastninsko pravico na nepremičnini, zaradi česar tožena stranka navedene nepremičnine ne bi smela šteti kot premoženje. Tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi ni sledila tožničinemu pojasnilu, zakaj ne živijo v navedeni nepremičnini. Gre namreč za hišo oziroma stanovanje v zelo slabem stanju, potrebno temeljite obnove, ki ni primerna za sobivanje dveh družin. Tožnica tudi meni, da je bil med postopkom večkrat kršen ZUP in sicer 7., 8. in 9. člen ZUP, katerih vsebino tudi povzema. Sodišču predlaga, da odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2725/2011 z dne 29. 5. 2018 razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in da jo, glede na to, da za vložitev osebnega stečaja ni več potrebno plačati predujma in oddati vloge za brezplačno pravno pomoč, v skladu z načelom enakosti pred zakonom, oprosti vračila Bpp ter zahteva povrnitev stroškov te tožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka do plačila.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev kot izhaja iz njene odločbe Bpp 2725/2011 z dne 29. 5. 2018. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta odločila, da mora tožnica izplačano brezplačno pravno pomoč, ki ji je bila dodeljena kot oprostitev plačila predujma za kritje začetkih stroškov stečajnega postopka, vrniti. Tožena stranka je tožnici naložila vračilo izplačane brezplačne pravne pomoči, ker je ugotovila, da se je njeno premoženjsko stanje v štirih letih po pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči. 7. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 49. člen ZBPP (Uradni list RS, št. 96/2004, št. 23/2008 in št. 19/2015) kot je veljal v času dodelitve brezplačne pravne pomoči tožnici in na ZBPP-C (Uradni list RS št. 19/2015), ki je pričel veljati dne 4. 4. 2015. Ker se je postopek, za katerega je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končal dne 20. 2. 2015, torej pred uveljavitvijo ZBPP-C, je v obravnavani zadevi treba uporabiti 30. člen ZBPP-C. Slednji namreč določa, da se v primeru, če se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končal pred uveljavitvijo tega zakona, za kar gre tudi v konkretnem primeru, in upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel ali če država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke, postopek izterjave sredstev konča po določbah ZBPP (Uradni list RS, št. 96/04, 23/08 in 15/14). Po določbi prvega odstavka 49. člena ZBPP (Uradni list RS št. 50/2004, 23/2008, 15/2014) pa je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku ni uspel ali če država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke po 48. členu tega zakona, dolžan povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Po določbi petega odstavka 49. člena ZBPP pristojni organ za BPP, če se ugotovi, da so nastopile okoliščine iz prvega odstavka tega člena, ravna po določbah tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti pravni pomoči. 8. Tožena stranka je v odločbi ugotovila, da je odločba Bpp 2725/2011 z dne 9. 10. 2011, s katero je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, postala pravnomočna dne 24. 11. 2011. Kot trimesečno obdobje pred iztekom štiriletnega obdobja od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožnici dodeljena brezplačna pomoč, je štela obdobje od 1. 8. 2015 do 31. 10. 2015. To pomeni, da je tožena stranka upoštevala pravilno trimesečno obdobje in za to obdobje pravilno ugotovila, da so se tožničine premoženjske razmere v tem obdobju toliko izboljšale, da glede na materialni položaj tožnice in njene družine tožnica ne bi bila upravičena do brezplačne pravne pomoči. To pa nadalje pomeni, da je tožena stranka določbo prvega odstavka 49. člena ZBPP pravilno uporabila in zato je neutemeljena tožbena navedba, da je tožena stranka zaradi neveljavnega 49. člena ZBPP presojala o napačnem časovnem obdobju in da bi morala presojati o zadnjih treh mesecih pred iztekom enoletnega roka od pravnomočnosti končanja postopka, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč.

9. Po določbi 13. člena ZBPP (veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe) je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Po določbi 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Tožena stranka je, skladno z 12. členom ZBPP, ugotavljala finančni položaj tožnice glede na njene dohodke in prejemke ter glede na premoženje tožnice in njene družine. Ker se vsebina določbe 14. člena ZBPP (veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe) bistveno ne razlikuje od vsebine (neveljavnega) 12. člena ZBPP, po katerem je tožena stranka ugotavljala finančni položaj tožnice glede na njene dohodke in prejemke in glede na premoženje, ki ga ima družina, sklicevanje tožene stranke na nepravilen 12. člen ZBPP, na pravilnost same odločitve ne more vplivati.

10. Po določbi 9. in 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg prosilca upoštevajo tudi zakonec in otroci, ki jih je vlagatelj oziroma njegov zakonec dolžan preživljati, njihov dohodek in premoženje. Zato je tožena stranka pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice in njene družine pravilno upoštevala tudi tožničinega partnerja, čeprav pri tem, nepravilno sklicujoč se na 23. člen ZBPP. Po določbi 27. člena ZSVarPre se brezplačna pravna pomoč glede na ugotovljeno materialno stanje ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki dosega ali presega višino 48 zneskov minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je v relevantnem obdobju, ki ga je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno upoštevala, znašal 270,82 EUR, tako da je 48 zneskov minimalnega dohodka znašalo 12.999,36 EUR. Po določbi 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.

11. V obravnavani zadevi je tožnica v stečajnem postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspela, saj se je postopek pravnomočno končal s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 2. 2015, ki je postal pravnomočen dne 20. 2. 2015, s katerim je sodišče odločilo, da se postopek osebnega stečaja konča in razrešilo upravitelja. Tožnica v upravnem postopku, ko je bila pozvana na pojasnitev in predložitev dokazil, ni ugovarjala temu, da je njen partner lastnik nepremičnine v k.o. ..., dela stavbe ..., do 1/3, na naslovu B., katerega vrednost znaša 46.398,27 EUR in ki tako presega vrednost iz 27. člena ZSVarPre, do katere je prosilcu še mogoče odobriti brezplačno pravno pomoč. Tožnica tudi ni ugovarjala temu, da imata s partnerjem (in otrokoma) prijavljeno prebivališče na naslovu A. Navajala je zgolj, da hiša na naslovu B., ni primerna za bivanje dveh družin.

12. Glede na navedeno je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ima tožnica in njena družina premoženje, ki presega določen (navedeni) cenzus. Višina 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka v obdobju treh mesecev pred iztekom štiriletnega obdobja od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, je znašala 12.999,36 EUR (48 X 270,82 EUR) in ne 11.374,44 EUR kot je to navedla tožena stranka. Kljub temu, da je izračun tožene stranke napačen, pa je tožničina družina z upoštevanjem vrednosti premoženja v višini 46.398,27 EUR, presegala vrednost premoženja, določenega v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre, zaradi česar je bilo odločitev tožene stranke šteti za pravilno. Posledično je tožena stranka pravilno zaključila, da se je tožnici materialno stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči. 13. Neutemeljena je tožbena navedba, ki se prvič pojavi v tožbi, kar je prepozno (52. člen ZUS-1), da je bila navedena nepremičnina v času presoje tožene stranke obremenjena s hipoteko. Tožnica v svojem pisnem odgovoru na pojasnitev in predložitev dokazil obremenjenosti nepremičnine s hipoteko ni navajala. Predložila je redni zemljiškoknjižni izpisek (z dne 27. 3. 2018), iz katerega izhaja, da pri vknjiženi lastninski pravici na nepremičnini njenega partnerja ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini. Šele k tožbi je priložila zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige (od 1. maja 2011 dalje), iz katerega je razvidno, da je bila na nepremičnini, katere lastnik je njen partner do 1/3, vknjižena hipoteka od 24. 2. 2006 do 1. 4. 2016. Pa tudi sicer dejstvo, da je bila na nepremičnini vpisana hipoteka, ne pomeni, da njen partner z nepremičnino ne bi mogel prosto razpolagati. Pri hipoteki gre namreč le za stvarno pravico, ki ne posega v lastninsko pravico. To pomeni, da v pravnem prometu ni ovir za razpolaganje z nepremičnino, saj lahko lastnik nepremičnine, kljub obremenitvi s hipoteko, nepremičnino še vedno proda.

14. Med postopkom tudi niso bile kršene določbe 7., 8. in 9. člena ZUP, katerih kršitev tožnica v tožbi navaja, prepisujoč njihovo vsebino. V skladu s procesnimi standardi, izhajajočimi iz temeljnih načel upravnega postopka po določbah 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi) in iz 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) je tožena stranka tožnico pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami pisno seznanila in ji v zvezi s tem dala možnost izjave. Tožnica je na poziv tožene stranke tudi pisno odgovorila in priložila več dokazil, med drugim, kot je bilo že navedeno, izpis iz zemljiške knjige o lastništvu nepremičnine njenega partnerja, da na tej nepremičnini ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini. Zato je tožena stranka pri odločanju upoštevala dejansko stanje, ugotovljeno po načelu materialne resnice (8. člen ZUP), v času izdaje odločbe.

15. Ker je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Tožbeni zahtevek, da se tožnico oprosti vračila bpp, glede na to, da za vložitev osebnega stečaja ni več potrebno plačati predujma in oddati vloge za brezplačno pravno pomoč, je brezpredmeten, saj je sodišče v tem upravnem sporu presojalo pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je bilo tožnici naloženo, da mora vrniti izplačano brezplačno pravno pomoč.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.