Jedro

Dajatveni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice se medsebojno izključujeta; gre bodisi za izvedeno bodisi za izvorno pridobitev lastninske pravice. V danem primeru je tožnik s svojimi trditvami narekoval presojo sodišča o pridobitvi lastninske pravice na pravnoposlovni (izvedeni) način, ki je temeljil na sporni izjavi, zato sodišče pravilno ni ugodilo ugotovitvenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim bo tožena stranka izrecno in brezpogojno dovolila, da se pri nepremičninah: posamezni del stavbe ID znak 1 pri idealnem deležu do celote (1/1), posamezni del stavbe ID znak 2 pri idealnem deležu do celote (1/1), zemljiška parcela ID znak 3 pri idealnem deležu do celote (1/1) in zemljiška parcela ID znak 4, pri idealnem deležu do 1/3 (pri osnovnem položaju ...), vknjiži lastninska pravica v korist tožnika:..., v roku 15 dni, sicer to listino nadomesti ta sodba (I. točka izreka), medtem ko je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik prej navedenih nepremičnin, zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.207,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper II. točko izreka uvodoma navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku na ugotovitev lastninske pravice ugodi. Meni, da je utemeljen tudi njegov zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, kar je oprl na izjavo z dne 21. 2. 2007, iz katere izhaja, da toženec priznava tožniku izključno lastninsko pravico, in na ugotovitev sodišča, da je tožnik od podpisa navedene izjave dalje imel sporne nepremičnine v posesti.

4. Tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in zaradi kršitve ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena Ustave RS. Pritožuje se zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži, da mora toženi stranki povrniti njene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da izjava o plačilu z dne 21. 2. 2007 (v nadaljevanju izjava) ne predstavlja zavezovalnega pravnega posla, iz katerega bi izhajala obveznost toženca, da prenese lastninsko pravico na tožnika. Navedena izjava ne po formi ne po vsebini ne ustreza zakonski opredelitvi prodajne pogodbe, saj iz nje ne izhajata vzajemni obveznosti prodajalca, da bo stvar izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, in kupca, da mu bo plačal kupnino. Povzema vsebino izjave in poudarja, da ta ne določa obveznosti tožene stranke, da bo na tožnika prenesla lastninsko pravico, to je da bo tožniku izdala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Iz dogovora med strankama, da bosta prenos lastništva uredili v najkrajšem možnem času, sledi obveznost obeh strank, da bosta za nepremičnino sklenili zavezovalni pravni posel, pri čemer je ta obveznost iztožljiva. Izjava torej po njegovem mnenju predstavlja predpogodbo. Tožnik bi lahko zahteval kvečjemu sklenitev prodajne pogodbe, ne pa izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišču očita, da je, čeprav je ugotovilo, da se toženec ni zavezal izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, napravilo napačen materialnopravni zaključek, da izjava predstavlja zavezovalni posel. Le, če bi se toženka zavezala izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, bi bil zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen. Zmotni razlogi predstavljajo tudi absolutno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe zaradi kontradiktornih razlogov ne da preizkusiti. Podrejeno tožnik opozarja na vsebino izvedenskega mnenja v delu, iz katerega sledi, da obstoji 50% verjetnost, da naj bi predmetno izjavo podpisal zakoniti zastopnik toženca. A contrario to pomeni, da obstoji 50% verjetnost, da te izjave zakoniti zastopnik ni podpisal, vendar prvostopenjsko sodišče tega sklepa ni napravilo. Na podlagi povzetka izvedenskega mnenja sodišče ni moglo napraviti zaključka, da je sporno izjavo podpisal zakoniti zastopnik. O dejstvih mora biti sodišče prepričano, če jih ne more zanesljivo ugotoviti, o njih sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ki je bilo na tožniku. Zaključek o tem, da je sporno izjavo podpisal zakoniti zastopnik toženca, je sodišče sprejelo posredno na podlagi drugih dejstev, ki pa jih je ugotovilo zmotno in nepopolno. Zaključek, da naj bi toženec od tožnika prejel 11.162.775,00 SIT kupnine za nepremičnine, je prvostopenjsko sodišče napravilo na podlagi mnenja izvedenca, da obstoji 95 % verjetnost, da je Pogodbo z 28. 7. 2006 med tožnikom in F. P. podpisal slednji. Navedena pogodba je bila sklenjena samo med tožnikom in F. P., ne pa tudi toženo stranko, zato zanjo ni vzpostavila nikakršne obveznosti. Sodišče je zaključilo, da se je s to pogodbo strinjal tudi toženec, kar nasprotuje pravilom logike in ostalim ugotovljenim dejstvom. Če bi se zakoniti zastopnik toženca strinjal s to pogodbo, bi jo ob dejstvu, da je bila istega dne sklenjena med F. P. in tožencem Pogodba št. 37/2006, tudi podpisal ali pa bi bila takšna kompenzacija vsaj omenjena v Pogodbi št. 37/2006, pa ni bila. Najbolj logično pa bi bilo, da bi bil tak tristranski dogovor vsebovan v eni sami listini. Tožena stranka izpostavlja, da tožnik ni ponudil nobenega dokaza, ki bi lahko potrdil trditev, da naj bi se tožena stranka strinjala z vsebino Pogodbe z dne 28. 7. 2006. Priča F. P. je zanikal tak dogovor s toženo stranko, vendar sodišče tej priči ni poklonilo vere, ker naj bi bila v slabih odnosih z obema pravdnima strankama. To pa po mnenju pritožnika kaže na to, da F. P. ni imel razloga, da o dejstvih ne bi povedal po resnici. Vsebina Pogodbe z dne 28. 7. 2006 dokazuje trditev tožene stranke, da je izjavo sestavil tožnik sam, pri tem zlorabil žig toženca, podpis zakonitega zastopnika toženca na njej pa je ponarejen, kar v 50% gotovosti potrjuje tudi izvedensko mnenje. Zmoten je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi ostala neprerekana trditev tožnika, da je izjava ožigosana z uradnim žigom. Tožena stranka se je do te trditve opredelila v vlogi z dne 15. 10. 2013, kar po njenem mnenju ni prepozno. Ne strinja se tudi z zaključkom, da žig tožene stranke dokazuje, da je izjavo o plačilu podpisal njen zakoniti zastopnik. Glede na to, da je tožnik povedal, da je imel dostop do prostorov toženca in da je tudi „štampljal“ dokumente, sodišče ni imelo podlage za zaključek, da naj bi izjavo podpisal zakoniti zastopnik. Poudarja, da toženec ni imel razloga, da bi se strinjal s Pogodbo z dne 28. 7. 2006 in z izjavo, zaradi česar je tudi ni podpisal. To naj bi potrdilo tudi dejstvo, da so bile vse njegove obveznosti do F. P. iz naslova Pogodbe št. 37/2006 z dne 28. 7. 2006, sklenjene med F. P. in toženo stranko, v celoti plačane neposredno F. P. To dejstvo je sodišče ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe, tudi sicer je bilo nesporno. V nasprotju s pravili življenjske logike bi bilo, če bi se tožena stranka zavezala, da bo del dolga do F. P. plačala neposredno tožniku v obliki prostorov na T., hkrati pa bi F. P. plačala še njegovo celotno terjatev. Izpostavi, da je o tem, da naj bi izjavo podpisal zakoniti zastopnik toženca, izpovedal le tožnik, ne pa priče, vendar je sodišče kljub temu sledilo tožniku. O tem, da je tožena stranka tožniku prodala prostore na T., je izpovedal le priča M., ki naj bi to slišal od zakonitega zastopnika tožene stranke, pri sklenitvi pogodbe pa ni bil prisoten, vendar je sodišče spregledalo njegovo izpovedbo v delu, da je tožnik najprej živel v P., potem pa mu je zakoniti zastopnik tožene stranke zgoraj dal začasno stanovanje za dva meseca, dokler ni spodaj sebi zrihtal. Spregledalo je tudi izpovedbo priče Č., da on ni vedel nič o tem, da bi tožena stranka tožniku prodala sporne prostore. Kljub temu je sodišče sledilo trditvam tožnika, da naj bi bil pravni posel med tožnikom in toženo stranko sklenjen. Sodišče se ni opredelilo do pripombe tožene stranke, zakaj ni tožnik takoj po sklenitvi izjave o plačilu od toženca zahteval izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, če je štel, da je z izjavo pridobil terjatev na izstavitev dovolila, čeprav mu to nalaga 22. člen Ustave RS. Sodišču očita, da ne bi smelo dopustiti izvajanja dokazov z zasliševanjem prič, če je štelo njegove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2013 glede tega, da je zakoniti zastopnik toženca dal nepremičnino tožencu, da slednji v njej živi, za prepozne. Odločitev sodišča o tem, da je bil toženec prekludiran, predstavlja sodbo presenečenja, ki jo prepoveduje 22. člen Ustave RS. Sodišču očita tudi kršitev načela kontradiktornosti ter pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, saj sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v izvršilni spis, iz katerega je razvidno, kolikšen delež svoje terjatve je F. P. prisilno izterjal ter dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi pojasnil transakcije med tožencem in F. P. iz naslova Pogodbe št. 37/2006. Sodišče je namesto izvedbe dokazov ugibalo, da je F. P. izterjal več, kot mu pripada. Opozarja na to, da je zaradi nepravilne odločitve nepravilna tudi odločitev o stroških, poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je tožnik uspel le z enim od dveh postavljenih zahtevkov.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno, v kateri se je dosledno opredelilo do izvedenih dokazov in jim dalo ustrezno težo, kot rezultat pa pravilno ugotovilo odločilna dejstva, zato so pritožbeni pomisleki glede tega odveč. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo in ni storilo očitanih kršitev postopka.

8. Odločitev prvega sodišča sloni na naslednjih pravno odločilnih dejstvih: 28. 7. 2006 sta tožena stranka kot naročnik in F. P., s. p. kot izvajalec sklenila pogodbo (A4), s katero se je slednji zavezal v zameno za plačilo izvesti suhomontažna dela na poslovnem prostoru, kot koordinator pa je bil naveden tožnik; istega dne sta pogodbo (A6) sklenila tudi izvajalec in tožnik, v njej sta med drugim v 4. točki določila, da tožnik za delo koordinatorja na objektu dobi plačilo v obliki razlike v ceni med tožencem kot nosilcem dela in izvajalcem, za vsako situacijo posebej in po predhodnem dogovoru med tožnikom in izvajalcem, kot način plačila pa predvidela, da tožnik kompenzira dogovorjeni znesek s toženo stranko kot kupnino za nepremičnine, za katere tožnik v tem postopku zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; 21. 2. 2007 sta tožnik in tožena stranka podpisala Izjavo o plačilu (A23; v nadaljevanju izjava), ki potrjuje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke od tožnika prejel 11.162.775,00 SIT (46.581,43 EUR) kot kupnino za sporne nepremičnine, v njej pa sta se stranki dogovorili tudi o tem, da ima tožnik na njih izključno lastninsko pravico in da bosta prenos lastništva uredili v najkrajšem možnem času.

9. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izjavo podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, saj ima oporo v pravilni in celostni oceni dokaznega gradiva, ki ga tvorijo ugotovitev izvedenca grafologa, da obstaja vsaj 50 % verjetnost, da je izjavo podpisal on, uradni žig tožene stranke na njej, izpovedba tožnika, izpovedba priče M. o tem, da je zakoniti zastopnik tožene stranke govoril, da je stanovanje tožnikovo oziroma da ga je tožnik kupil od njega. Tega dejstva sicer priča Č. ni potrdila, kar je prvostopenjsko sodišče tudi (dvakrat) omenilo v obrazložitvi. Iz razlogov pa implicitno izhaja, da je štelo izpovedbo priče M. za prepričljivejšo, kar je ustrezno obrazložilo. Po povedanem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo izpovedbo priče Č.

10. Obstoj dogovora, da tožena stranka namesto plačila za delo tožniku da nepremičnine, kar je bil razlog za podpis predmetne izjave, posredno potrjuje tudi omenjena pogodba med tožnikom in izvajalcem. Kljub temu, da je izvajalec ob zaslišanju zanikal, da bi jo podpisal, mu sodišče utemeljeno ni verjelo, kar je podkrepilo predvsem z ugotovitvijo izvedenca, da obstoji 95 % verjetnost, da je podpis njegov. Kot razlog za njegovo zanikanje je štelo dejstvo, da je v sporu s tožnikom, ker se je slednji v zadevi, v kateri je izvajalec zahteval plačilo za svoje delo od tožene stranke, postavil na stran tožene stranke. Takšna utemeljitev sodišča pa je prepričljivejša od tiste, ki jo ponuja tožena stranka v pritožbi, češ da ker je v slabih odnosih z obema pravdnima strankama, je govoril resnico. Drži sicer pritožbena navedba, da pogodba tožene stranke neposredno ni zavezovala, vendar njena vsebina osvetli razmerja, ki so bila vzpostavljena med pravdnima strankama in izvajalcem.

11. V prid zaključku, da je zakoniti zastopnik tožene stranke podpisal sporno izjavo, dodatno govori tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik imel v posesti nepremičnino od leta 2007 dalje, ko sta pravdni stranki podpisali sporno izjavo. Da je tožena stranka prodala nepremičnino in ne zgolj začasno dala v uporabo z namenom rešiti stanovanjsko vprašanje tožnika, kar je trdil zakoniti zastopnik tožene stranke, pa brez dvoma izhaja iz ugotovitve, da je tožnik prvotno skladišče preuredil v stanovanje. Tega zaključka ne more omajati pritožbena trditev, da če bi bil način plačila, ki izhaja iz izjave, res dogovorjen, bi ga tožena stranka in izvajalec vključila v Pogodbo št. 37/2006 oziroma bi vsi trije sklenili tak dogovor, ki bi bil vsebovan v eni listini.

12. Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da glede na izvedensko mnenje obstoji le 50 % verjetnost, da naj bi izjavo podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar omenjena ocena izvedenca ni edini dokaz, na katerem je sodišče gradilo svoje prepričanje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke podpisal sporno izjavo. Tožnik je zadostil svojemu dokaznemu bremenu, medtem ko mu tožena stranka ni bila kos, saj nasprotnega dejstva ni uspela dokazati. V pomoč ji ne more biti niti v pritožbi ponujena nasprotna razlaga, da ugotovitev izvedenca istočasno pomeni 50 % verjetnost, da podpis na izjavi ni njegov. Končno ne gre spregledati, da je nižjo verjetnost pripisati omejitvi pri analizi, kot je izrazito omejena količina individualnih posebnosti v načinu pisanja kratkega podpisa, ki ga sestavljata nejasno napisana začetna črka in nečitljivi del zaključka podpisa v obliki kratke črtice.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za neprerekano trditev tožnika, da je izjava ožigosana z uradnim žigom tožene stranke. Glede na to, da je tožnik navedel to v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2013(1) in je bil prvi narok za glavno obravnavo izveden 25. 9. 2013, se je tožena stranka prepozno – v njeni drugi pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2013 – opredelila do te trditve. Da se je do domnevne zlorabe žiga s strani tožnika opredelila šele v tej vlogi, tožena stranka v pritožbi izrecno priznava. Nadalje sodišče ni bilo dolžno opozoriti tožene stranke na posledice zamude skladno s šestim odstavkom 286.a členom ZPP v sklepu, sprejetem na naroku 25. 9. 2013, saj ni določilo nobenega roka, v katerem bi morala tožena stranka odgovoriti na nove navedbe tožnika. Prej omenjena trditev tožnika, kot že rečeno, ni spadala mednje. Sodišče torej ni storilo očitanih relativnih bistvenih kršitev določb postopka. Ne glede na vse, na mestu je dvom prvega sodišča, da je tožnik dejansko zlorabil žig. Slednje potrjuje dejstvo, da je tožena stranka podala kazensko ovadbo šele dan po tem, ko se je do tega opredelila v vlogi, oziroma dobro leto in pol, ko ji je bila izjava vročena skupaj s tožbo.

14. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje sporna izjava predstavlja zavezovalni pravni posel. Pravdni stranki sta bili soglasni glede bistvenih sestavin kupoprodajne pogodbe, ki sta predmet in kupnina, čeprav se tožnik kot kupec ni zavezal plačati kupnine, temveč je zakoniti zastopnik tožene stranke potrdil, da je v preteklosti od njega prejel kupnino. Ob dogovoru med strankama, da se plačila, ki jih je tožena stranka dolgovala tožniku za njegovo delo na objektu, štejejo za že plačano kupnino za nepremičnine, je logično, da se tožnik ni zavezal k njenemu plačilu. Pritožba nima prav, da iz izjave ne izhaja obveznost tožene stranke, da bo na tožnika prenesla lastninsko pravico; vsebovana je v dogovoru, da bosta stranki uredili prenos lastništva v najkrajšem možnem času. Ta pogodbena klavzula pa ji ne daje značilnosti predpogodbe, s katero bi tožena stranka šele prevzela obveznost, da bo kasneje sklenjena kupoprodajna pogodba, tožnik pa bi lahko šele zahteval njeno sklenitev.

15. Nadalje zatrjevanega nasprotja v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ga izpostavlja pritožba, ni najti. Iz razlogov jasno izhaja, da je sodišče s tem, ko je zapisalo, da se tožena stranka ni nikoli zavezala izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, hotelo reči, da tožena stranka ni nikoli izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar je bil tožnik primoran vložiti tožbo. V nobenem primeru pa zapisano ne onemogoča preizkusa sodbe, zato absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da razmerje med izvajalcem in toženo stranko ni predmet tega postopka. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi preveril transakcije med toženo stranko in izvajalcem, in z vpogledom v izvršilni spis, iz katerega naj bi bilo razvidno, kolikšen delež svoje terjatve je izvajalec prisilno izterjal. S tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma toženi stranki ni okrnilo pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS.

17. Pritožba nima prav, da gre za sodbo presenečenja, ker naj bi sodišče izvedlo dokaze z zaslišanjem prič glede navedb tožnika o tem, da uporablja nepremičnine, čeprav jih je (kasneje) v sodbi štelo za prepozne. O sodbi presenečenja je govora, če sodišče uporabi pravno podlago, na katero stranki kljub zadostni skrbnosti nista mogli pomisliti, pa ju sodišče v okviru materialno procesnega vodstva nanjo ni opozorilo. Pritožničino razlogovanje ni sklepčno, saj zatrjevano ravnanje sodišča ne bi moglo poseči v položaj tožene stranke na prej opisan način, tudi sicer tožene stranke ne bi v ničemer prikrajšalo.

18. Zahteva, da bi se sodišče moralo opredeliti do vseh navedb strank, bi bila pretirana. Tožena stranka v pritožbi napačno navaja, da mu to nalaga 22. člen Ustave RS. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih trditev in ugovorov, ki so ključnega pomena za odločitev. Pripomba tožene stranke, zakaj tožnik ni zahteval izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila od tožene stranke takoj po sklenitvi izjave, če je štel, da je z izjavo pridobil terjatev na izstavitev dovolila, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mednje ne sodi.

19. Končno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških, saj je tožnik v celoti uspel zavarovati svoj pravni položaj z dajatvenim tožbenim zahtevkom, medtem ko glede dodatno postavljenega ugotovitvenega zahtevka niso nastali dodatni stroški. Ker je tožena stranka v pravdi v celoti propadla, je bila tožniku dolžna povrniti njegove stroške postopka.

O pritožbi tožnika

20. Tožnik neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice. Dajatveni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice se medsebojno izključujeta; gre bodisi za izvedeno bodisi za izvorno pridobitev lastninske pravice. V danem primeru je tožnik s svojimi trditvami narekoval presojo sodišča o pridobitvi lastninske pravice na pravnoposlovni (izvedeni) način, ki je temeljil na sporni izjavi, zato sodišče pravilno ni ugodilo ugotovitvenemu zahtevku.

21. Ker niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. V pritožbenem postopku pravdni stranki nista uspeli, zato vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V njej je tožnik navedel: „Še več, M. N. je Izjavo tudi ožigosal z uradnim žigom tožene stranke, torej njen zakoniti zastopnik.“