Jedro

Razvezani zakonec naj po razvezi plačuje nepreskrbljenemu zakoncu preživnino, vendar le in toliko, kolikor zmore brez posega v njegovo premoženje in dostojanstvo.

Premoženje v obliki nepremičnine je brez dvoma pravnorelevantno pri presoji preživninskega temelja. Pri tem ne more biti bistveno, ali prinaša v konkretnem primeru plodove ali ne. Bistveno je, da ima bivši zakonec poleg prihodkov še dodatno nepremično premoženje, s katerim lahko prosto razpolaga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišče prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 233,33 EUR preživnine toženi stranki za mesec junij 2007; 700,00 EUR mesečno od 1. 7. 2007 do 1. 7. 2009; 200,00 EUR mesečno od 1. 7. 2009 do 1. 10. 2009; 400,00 EUR mesečno od 1. 10. 2009 do 1. 10. 2012 in 700,00 EUR mesečno od 1. 10. 2012 dalje. V presežku je sodišče zahtevek na plačilo preživnine zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je tožnik ob razvezi zakonske zveze toženki iz naslova delitve skupnega premoženja konec leta 2010 plačal 140.268,00 EUR, ki jih je toženka porabila za nakup 56 m2 velikega stanovanja. Sodišče je ocenilo, da to ne predstavlja premoženja, ki bi toženki omogočalo preživetje. Po drugi stranki pa je tožnik družbenik v več podjetjih, ki mu zaradi izgube ne prinašajo prihodkov in je v postopku izkazal, da se preživlja tako, da prodaja premoženje, ki ga je v svojem življenju ustvaril. Tudi ti prihodki potem tožniku ne morejo nuditi osnove za določitev preživnine, še zlasti, če tudi toženka razpolaga s premoženjem, ki bi lahko nudilo osnovo za njeno preživnino. Tudi toženka bi lahko ravnala enako kot tožnik in prodala stanovanje, ki ga je kupila z denarjem, ki ga je prejela pri delitvi skupnega premoženja. Interpretacija sodišča predstavlja zmotno uporabo 81. in 82.a člena ZZZDR. Sodišče je v 11. točki sodbe ugotovilo, da je imel tožnik na računu 85.000,00 EUR, toženka pa je izpovedala, da nima nobenih prihrankov in da ima na dan zaslišanja na računu le 29,00 EUR. Tožnik je v vlogi in z izpiski banke prikazal, da je denar, ki se je na dan zaslišanja nahajal na njegovem računu, izposojen. Dolg je nastal iz posojil prijateljev in še vedno znaša 180.000,00 EUR. Za nakup stanovanja v V. je še vedno dolžan okoli 100.000,00 EUR. Sodišče je ocenilo kot bistveno, da tožnik živi v neprimerno dražjem stanovanju. Tožniku ni jasno, zakaj je to bistveno, saj stanovanje ne prinaša prihodkov, ampak kvečjemu stroške z vzdrževanjem in financiranjem. Sodišče očitno pravdnih strank ne obravnava enako in s tem krši ustavno pravico tožnika do poštenega sojenja in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče je še navedlo, da iz izpovedb strank izhaja, da je imel tožnik že v aprilu 2006 denarna sredstva na bančnem računu v višini 700.000 CHF. Taka ugotovitev sodišča izrecno nasprotuje listinam v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče je ocenilo, da kljub slabemu poslovanju družb ni prišlo do likvidacije družb ali odpuščanja. Tožnik je predložil bilanco in izkazal, da je imela družba v letih 2007 do 2012 izgubo v skupni višini 630.669,52 CHF. Razlogi, zakaj tožnik teh družb ni likvidiral, niso bili predmet dokaznega postopka, je pa dejstvo, da veliko družb, ki poslujejo z izgubo, lastnik ne likvidira. Tožnik je predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, ki so povezane s poslovanjem družbe, vendar sodišče zaslišanj ni izvedlo, ampak je navedlo, da zaslišanje ni potrebno. Brez izvedbe dokazov, ki se nanašajo na poslovanje družbe in brez podlage v listinah, je sodišče samo naredilo predvidevanja o nedoločenih koristih, ki naj bi jih imel tožnik iz poslovanja družb. Sodišče je tudi navedlo, da tožnik še vedno razpolaga s sredstvi družbe v Švici, kar je razvidno iz prilivov na njegov račun. Tožnik navaja, da je znesek 27.000,00 EUR del kupnine od prodaje starega Jaguarja in ne prihodek od poslovanja družb. Kako je sodišče naredilo tak zaključek, iz razlogov sodbe ni jasno. Ugotovitve sodišča v sodbi nasprotujejo vsebini listin in so v nasprotju z izpovedbami tožnika. Tožnik je izrecno navedel, da je družbi S. posojal denar, kadar ga družba ni imela na računu in mu ga vrnila, ko je denar dobila in pri tem navedel zneske in dneve vseh plačil, kar je potrjeno z izpiski prometa na računu. Kako je prišlo sodišče do zaključka, da ima od družbe koristi, ni jasno. Sodišče je tudi navedlo, da je tožnik trdil, da kartice za osebno uporabo ne prejema več in ne prejema več kilometrine in drugih bonitet, vendar za to ni ponudil nobenih listinskih dokazov. Kako naj bi tožnik ponudil dokaze za negativna dejstva ni jasno, prav tako tega od toženca nihče niti ni zahteval. Glede starodobnika sodišče navaja, da je bil tožnik lastnik osebnega vozila starodobnika, ki ga je kupil 1989 z ocenjeno vrednostjo 90.000,00 EUR. Ob zadnjem zaslišanju je bilo ugotovljeno, da ga je prodal za 70.000,00 EUR. Sodišče je to ocenilo kot prizadevanja tožnika, da svoj premoženjski položaj pokaže čim slabše. Na podlagi česa je sodišče naredilo take zaključke, ni jasno. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik v času zadnjega naroka vrnil posojilo, pri vračanju posojila pa ni imel zaostankov, kljub visokim obrokom, ki večkrat presegajo znesek njegove pokojnine. Tožnik je jasno napisal in izpovedal, kako poteka vračilo posojila prijatelju in sicer, da si izposodi denar, ko pa proda določeno premoženje, to posojilo vrne, pri čemer ni govora o kakršnih koli obrokih, rokih in zaostankih. Tožnik ni navedel, da bi imel posojilo najeto pri banki X., ampak je imel posojilo najeto pri svojem prijatelju, ki mu je denar posodil preko družbe L., od njega pa si je tožnik denar izposodil dvakrat. Ugotovitve sodišča o tem, da posojila tožnik redno vrača in mora imeti še druge prihodke, so neutemeljene. Tožnik je v vlogi z dne 10. 5. 2013 jasno navedel, da mora vrniti 150.000,00 EUR družbi L. in 30.000,00 družbi B. Poleg tega mora vrniti še dolg, ki ga ima iz naslova bančnega financiranja nakupa stanovanja v V., ki znaša 100.000,00 EUR. Dolg, ki ga mora tožnik še vrniti, znaša 280.000,00 EUR in ne 150.000,00 EUR, kot napačno ugotavlja sodišče. Zaključek sodišča, da tožnikove premoženjske razmere omogočajo plačevanje preživnine, če pa bo tožnik prišel v pomanjkanje, je njegova partnerica dovolj situirana, da mu bo lahko pomagala pri preživljanju, je naravnost neverjeten. Kako lahko sodišče zaključi, da obstajajo zakonske obveznosti preživljanja med tožnikom in njegovo partnerico, ni jasno. Tožnik je v postopku dokazal, da mu zgolj prodaja njegovega premoženja omogoča preživljanje, ki je daleč od nivoja, ki ga je imel v času, ko je bil s toženko. Poleg hiše na P. mu je ostala zgolj še nepremičnina, v kateri živi. Od prodaje te nepremičnine bo moral poplačati še dolgove, ki znašajo 280.000,00 EUR in od kupnine živeti do konca življenja. Na drugi strani pa je toženka prejela 140.268,00 EUR in je za celoten znesek kupila in obnovila stanovanje in ima še deleže na dveh nepremičninah. Svojih nepremičnin pa ni dolžna prodajati za potrebe svojega preživljanja, ampak lahko po oceni sodišča to utemeljeno zahteva od tožnika.

4. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka. Pritožuje se zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o stroških. Navaja, da je bil postopkovno in dokazno spor bolj zahteven zaradi razveze zakonske zveze. Tožnik je krivdno povzročil razvezo zakonske zveze, ko je začel novo intimno partnersko zvezo z drugo žensko. Ker sodišče krivdne razloge za razvezo presoja le glede odločanja o stroških postopka, sodba v izpodbijanem delu nima razlogov, zakaj sodišče krivde za razvezo ni ugotavljalo. Poleg tega, bi moralo sodišče odločiti po načelu uspeha v pravdi, saj je toženka uspela s prisojeno preživnino na podlagi temelja v celoti, glede višine pa do polovice. Tako je bil njen uspeh 75 %. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, niti ni jasno, ali gre za odločanje po prostem preudarku po 413. členu ZPP.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je s sodbo dne 18. 9. 2009 zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo in tožniku naložilo plačevanje 700,00 EUR preživnine in sicer od 19. 6. 1007 dalje (od julija do septembra je tožnik toženi plačeval 500,00 EUR, zato je bil za to obdobje zavezan plačevati 200,00 EUR). Po pritožbi tožeče stranke je višje sodišče s sodbo dne 7. 4. 2010 prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je znižalo preživninsko obveznost tožeče stranke na 300,00 EUR mesečno, v ostalem pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo in pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Zoper sodbo višjega sodišča je vložila revizijo tožena stranka, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom dne 23. 2. 2012 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, ko je sodišče druge stopnje s sklepom dne 20. 6. 2012 razveljavilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze, ni bila nikoli pritožbeno izpodbijana, zato je postala sodba sodišče prve stopnje v tem delu pravnomočna. Prav tako je postala pravnomočna odločitev sodišča o tožnikovi preživninski obveznosti v višini 300,00 EUR mesečno od 19. 6. 2007 dalje do junija 2009, in od oktobra 2009 dalje.

8. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ponovno razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ki je že bila pravnomočno razvezana in ker je ponovno določilo plačevanje preživnine, neupoštevaje znesek, ki je že pravnomočno določen (300,00 EUR mesečno od 19. 6. 2007 do 1. 7. 2009 in od 1. 10. 2009 dalje) je storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim razlogovanjem glede obveznosti plačevanja preživnine nepreskrbljenemu zakoncu po razvezi zakonske zveze in s tem, da se mu po razvezi zakonske zveze zagotovi približno enak premoženjski in socialni standard kot v času zakonske zveze (81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2)). Vendar pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka. Obveznost plačevanja preživnine za bivšega zakonca izvira iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža ter se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena. Razlaga, po kateri se tudi bistveno poslabšanje razmer izenačuje z nepreskrbljenostjo, ima prav tako svoj življenjski in zgodovinski vzrok. Ta je v tem, da pač zakonci na različen način participirajo v zakonski (predvsem družinski) skupnosti in ne le z denarnimi dohodki. Tradicionalno je bila žena tista, ki je v večji meri prispevala k družinski skupnosti z delom (gospodinjstvo, skrb za otroke), mož pa je v večji meri skrbel za dohodke. Od tod zahteva, naj se ob razvezi zato položaj žene, ki se na novo vlogo ne more takoj ali pa se sploh ne more več prilagoditi bistveno ne poslabša. 10. V obravnavani zadevi so ugotovljena naslednja pravnorelevantna dejstva: - življenjska skupnost med pravdnima strankama je razpadla po 12 letih skupnega življenja, - pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo ko sta bili stari 50 let; sedaj sta stari 70 let, - ne v zakonski zvezi ne izven nje se pravdnima strankama ni rodil noben otrok, - toženka poslabšanje svojega položaja utemeljuje z dejstvom razveze, saj se je tekom življenja s tožnikom v zadnjih 12 letih navadila živeti na visokem življenjskem standardu, ki si ga sama s svojo pokojnino ne more več nuditi, - pred sklenitvijo zakonske zveze je živela na Hrvaškem, kjer je bila profesorica angleškega jezika ter lastnica stanovanja, ki ga je prodala, kupnino pa sta tekom zakonske zveze zakonca porabila, - tožnik je lastnik stanovanja v V. in nepremičnine na P., toženka je lastnica stanovanja na B. ter solastnica stanovanja v Z. in hiše v O, - tožnikova pokojnina znaša 540,00 EUR mesečno, toženkina pa 413,00 EUR, - tožnik je solastnik več družb, med ostalim družbe D. 11. Podana je situacija, ko imata oba bivša zakonca približno enako visoko pokojnino, oba sta lastnika nepremičnin, v katerih živita, tožnik ima še nepremičnino na P., toženka pa je solastnica dveh nepremičnin na Hrvaškem. Tožnik je solastnik družb, za katere zatrjuje negativno poslovanje in o tem ponudi dokaze. Tožena stranka terja od tožnika plačevanje preživnine, ki bi ji omogočila življenje takšnega standarda, kakršnega je imela, ko je še živela s tožnikom, tožnik pa se temu upira in zatrjuje, da nima prihodkov, ki bi mu omogočali plačevanje preživnine, saj prejema le pokojnino, ki ni dosti višja od toženkine, družbe katerih lastnik je, poslujejo negativno, prav tako pa zatrjuje, da ima dolg, ki presega 200.000,00 EUR.

12. Ni sporno, da pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim izhodiščem, po katerem naj razvezani zakonec po razvezi plačuje nepreskrbljenemu zakoncu preživnino, vendar le in toliko, kolikor zmore brez posega v njegovo premoženje in dostojanstvo. Tožnik zatrjuje, da plačevanja preživnine toženi stranke ne zmore. Stališče pritožbenega sodišča je, da tožnik ima preživninsko obveznost do toženke, njegovo premoženjsko stanje pa omogoča plačevanje 300,00 EUR mesečne preživnine toženki.

13. Tekom tega pravdnega postopka (pa tudi od takrat, ko je pritožbeno sodišče dosodilo 300,00 EUR preživnine) so se razmere med pravdnima strankama spremenile, in sicer je tožnik plačal toženki 135.000,00 EUR iz naslova delitve skupnega premoženja, toženka pa je celoten znesek porabila za nakup in obnovo stanovanja, v katerem živi. V nasprotju z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki sprejema toženkino pojasnilo, da je stanovanje take vrednosti kupila, ker je bila v časovni stiski, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi toženka lahko ravnala tudi drugače in začasno najela stanovanje, in počakala na nakup cenovno ugodnejšega stanovanje. Preostanek kupnine pa bi na primer lahko porabila za preživljanje. Prav tako je prišlo do sprememb pri poslovanju tožnikovih družb (3). Tožnik je v postopku zatrjeval, da njegove družbe poslujejo z izgubo, kar je izkazoval z bilancami in predlagal zaslišanje prič. Prav tako je zatrjeval, da živi od premoženja, ki ga prodaja (avtomobil) ter da si izposoja denar od prijateljev (družba L.), zato znaša njegov dolg iz naslova posojil 180.000,00 EUR, za nakup stanovanja pa 100.000,00 EUR. Za svoje navedbe je ponudil dokaze (listinske in zaslišanje prič). Sodišče prve stopnje je napravilo zaključke o njegovem premoženjskem stanju, ki so ravno obratni od tožnikovih navedb, njegove navedbe pa ocenilo kot poizkus prikaza slabega premoženjskega stanja. Glede na to, da listine v spisu (A47-A53) potrjujejo navedbe tožnika, da je splošno znano, da so se razmere v gospodarstvu poslabšale in da za trditve o dolgu prijateljem tožnik ponuja tudi dokaze, ki jih prvostopenjsko sodišče ni dopustilo in s tem tožniku ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožba tožeče stranke tudi utemeljeno opozarja na to, da je sodišče različno obravnavalo premoženje, ki ga ima tožeča stranka od premoženja, ki ga ima toženka. Premoženje v obliki nepremičnine je brez dvoma pravnorelevantno pri presoji preživninskega temelja. Pri tem ne more biti bistveno, ali prinaša v konkretnem primeru plodove ali ne (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 18/2007). Bistveno je, da ima bivši zakonec poleg prihodkov še dodatno nepremično premoženje, s katerim lahko prosto razpolaga. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da se je tožnikovo premoženje „celo“ povečalo, saj je stanovanje, v katerem živi, kupil za 500.000,00 EUR, sedaj pa ga prodaja za 700.000,00 EUR. Po drugi strani pa je ocenilo, da premoženje, ki ga ima toženka v lasti, ne prinaša nobenih dohodkov. Ni izkazano (pa tudi malo verjetno je), da bo lahko tožnik prodal nepremičnino, v kateri živi, s takim dobičkom. Po drugi strani pa lahko razpolaga z nepremičninami na enak način, kot ocenjuje sodišče za tožnika, tudi toženka. Pri ugotavljanju obsega premoženja pa bo potrebno upoštevati tudi izkazane dolgove, ki po zatrjevanju tožeče stranke niso majhni.

15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, posledično pa tudi pritožbi tožene stranke, in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1)Ur. l. RS, št. 26/1999 - 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(2)Ur. l. SRS, št. 15/76 do 64/2001, v nadaljevanju ZZZDR.

(3)Splošno znano je, da so se razmere ne trgu in v gospodarstvu spremenile, in sicer na slabše.