Jedro

Omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete.

Izpodbijani sklep je nezakonit tudi zato, ker iz njega ni razvidno toženkino dolžnostno ravnanje (kar tožnik v tožbi uveljavlja s sklicevanjem na potrebno presojo sorazmernosti in v tem okviru nujnosti ukrepa), torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji, namreč da: (1) je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaradi izvedbe postopka vrnitve ali odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1381/2020/5 (1312-35) z dne 26. 8. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku omejila gibanje iz razloga po 1. in 3. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce in sicer od 25. 8. 2020 od 11:40 ure do prenehanja razlogov, vendar za najdlje do 25. 11. 2020 do 11:40, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da tožnik ob podaji prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo identiteto v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2), organ pa v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi. Trdi, da se ji poraja dvom v to, da je tožnik navedel resnične podatke. Res je v postopku ves čas navajal enako ime in priimek, a je v postopku pred policijo dejal, da je pred vstopom v Grčijo osebne dokumente odvrgel, pri podaji prošnje pa, da so mu potni list in osebno izkaznico vzeli grški varnostni organi ter ju sežgali. Meni, da je bil neprepričljiv in neverodostojen pri pojasnjevanju, da on ni izjavil, da bi dokumente sam odvrgel, da so to izjavili drugi prosilci, prav tako pa tudi ne pri pojasnilu, da mu odločba o nastanitvi ni bila prebrana ter jo je samo podpisal. Meni, da je tožnik sam uničil svoje dokumente, s tem pa želel prikriti svojo identiteto oziroma izvorno državo. Če zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, ne bi imel, potem bi pri sebi imel osebne dokumente in bi jih toženi stranki predložil. 3. Glede omejitve gibanja na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 toženka navaja, da je tožnik v Slovenijo ilegalno vstopil 22. 7. 2020, da je do prijetja s strani policije 28. 7. 2020 v Ljubljani na območju Azilnega doma, pretežno hodil po gozdnih poteh in v nočnem času, namero za mednarodno zaščito pa je podal šele 29. 7. 2020, potem ko je prijel odločbi o vrnitvi in nastanitvi z dne 28. 7. 2020 in je že bival v Centru za tujce. Navaja, da ne verjame njegovim navedbam, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v azilnem domu oziroma na policijski postaji, saj bi se v tem primeru policijski postopek ustavil. Meni, da bi namero lahko izrazil takoj po prestopu slovenske meje oziroma poiskal pomoč nekoga, ki bi mu pri tem pomagal. Ker je namero podal šele po tem, ko je vedel, da bo z ozemlja Republike Slovenije odstranjen, česar pa si ne želi, in ker je imel pred tem več možnosti, da poda namero, toženka sklepa, da ni imel namena podati prošnje v Sloveniji, tako pa je ravnal, ker računa, da si bo s tem zagotovil prosto gibanje in nadaljevanje začrtane poti.

4. Glede uporabe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 navaja, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil, da se najprej ugotovi njegova dejanska identiteta, da se vsebinsko odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in posledično tudi, da se izvrši postopek odstranitve iz države. Ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tako ne bi bil učinkovit; v azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da nepredložitev osebnega dokumenta ne opravičuje izreka ukrepa omejitve gibanja. Dvom v istovetnost tožnika mora biti očiten, v zvezi s čemer se sklicuje na sodni odločbi tega sodišča I U 648/2018 in I U 259/2016. Ukrep pridržanja mora biti omejen ter izrečen le v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno. Toženka tudi sicer očitnost dvoma v njegovo istovetnost ni izkazala oziroma utemeljila. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C 18/16, po kateri je razlog pridržanja prosilca razumeti v povezavi z obveznostjo prosilca, da sodeluje v postopku (42. odstavek). Navaja, da tožnik v postopku sodeluje in tožbi prilaga fotografiji rojstnega lista in turške izkaznice, na katero se je v upravnem postopku skliceval. Nadalje navaja, da toženka nima razlogov za odločitev, da bi v postopku podajal lažne podatke, prav tako pa ni podan noben razlog za utemeljitev nesodelovanja v postopku. Da je njegova ciljna država Slovenija, izhaja iz dejstva, da je bil prijet v Ljubljani. To pa potrjuje tudi njegove trditve, da je želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, kar je tudi storil. Odsotnost zapisa izjave policistom ne pomeni, da izjave ni dal. Tudi njegovo ravnanje ob prijetju ter v nadaljevanju po vsebini ni takšno, da bi utemeljevalo sum, da bo samovoljno zapustil azilni dom in preprečil nadaljevanje postopka. Izrečen ukrep je tako prekomeren in nepotreben poseg v njegovo svobodo. Sklicevanje toženke na statistiko v preostalih primerih kot navajanje razmer v azilnem domu pa ni utemeljen razlog, ki bi izrek spornega ukrepa utemeljeval. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

6. Hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer sodišču predlaga, naj z začasno odredbo toženki naloži, da po prejemu sodbe takoj preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode v Centru za tujce. Navaja, da mu odvzem prostosti povzroča nepopravljivo škodo. Na območju centra se počuti ujeto in tesnobno, zaradi česar bo izvajanje ukrepa pustilo na njegovem zdravju resne posledice. Kršena pa mu je tudi pravica do osebne svobode.

7. Toženka v odgovoru na tožbo tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce na podlagi prve in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1. 10. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.

Glede razlogov za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

11. Točka a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II1 ureja situacijo, ko sme država članica prosilca pridržati, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. To določbo je Slovenija v svoj pravni red prenesla s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na Center za tujce), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

12. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je torej na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.2

13. Toženka očiten dvom v tožnikovo identiteto utemeljuje z dejstvom, da ji tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo in da je bil nekonsistenten v izjavah o potnem listu ter osebni izkaznici. Meni, da je tožnik sam svoje dokumente odvrgel in s takim dejanjem želel prikriti svojo identiteto.

14. Sodišče se strinja s toženko, da je tožnik tisti, ki mora toženki izkazati svojo istovetnost in da mora to storiti s predložitvijo osebnih dokumentov, na podlagi katerih ga je mogoče identificirati. Zato se strinja tudi s presojo, da tožnik s tem, ko do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil nobenega osebnega dokumenta, ni ravnal v skladu z zakonom in ni nedvomno izkazal svoje identitete. Ne strinja pa se s presojo, da to že zadostuje za očiten dvom v tožnikovo istovetnost, to je, da tožnik ni oseba, za katero se izdaja. Res je, da tožnik s tem, ko toženki ne predloži osebnega dokumenta, otežuje njegovo identifikacijo, zlasti pa morebitno vračanje v izvorno državo, vendar pa to še ne pomeni, da podatki, ki jih navaja, niso resnični. Zgolj očiten dvom v resničnost zatrjevane identitete pa je lahko razlog za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 15. Poleg tega je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker iz njega ni razvidno toženkino dolžnostno ravnanje (kar tožnik v tožbi uveljavlja s sklicevanjem na potrebno presojo sorazmernosti in v tem okviru nujnosti ukrepa), torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost, kar je (kot je pojasnjeno v 12. točki te obrazložitve) druga pravno odločilna okoliščina, ki jo mora organ ugotoviti in obrazložiti za to, da lahko izreče ukrep omejitve gibanja na navedeni podlagi. Toženka svojega dvoma v identiteto tožnika in njegovo izvorno državo v izpodbijanem sklepu ni utemeljila, saj ne navaja ničesar o tem, zakaj dvomi v njegove osebne podatke oziroma to, da prihaja iz Maroka. Na navedeno presojo pa ne more vplivati niti toženkino smiselno sklicevanje na 119. člen ZMZ-1, saj se ta ureditev nanaša na varstvo osebnih podatkov prosilcev pred organi njegove izvorne države, ne pa na način zbiranja teh podatkov, kar ureja prvi odstavek 118. člena ZMZ-1. 16. Tožnik je tožbi predložil še fotografiji dveh listin oziroma dokumentov (spis. priloga A3 in A4), o katerih se tožena stranka ni izjasnila. Podatki, ki jih je iz njiju moč razbrati, to je ime, priimek in datum rojstva, se po presoji sodišča ujemajo s podatki, ki jih je tekom postopka ves čas skladno navajal tožnik. Sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, in po vpogledanih listinah sodi, da je tožnik izkazal, da ni podan očiten dvom v njegovo identiteto.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Če bo tožena stranka ob upoštevanju načela zaslišanja stranke in po presoji verodostojnosti tožbi priložene fotografije, na kateri naj bi bila fotografija tožnikovega rojstnega lista ter turške izkaznice, ponovno ocenila, da je dvom v tožnikovo istovetnost, vključno z njegovim državljanstvom, očiten, bo morala v novem postopku očitnost tega dvoma pojasniti in ob uporabi 118. člena ZMZ-1 pojasniti tudi s tem povezano zbiranje informacij.

Glede razlogov za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

18. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju3, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

19. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi „izvedbe in izvršitve“ postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-24. Na podlagi te določbe ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma5, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

20. Iz besedila te zakonske določbe izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji, namreč da: (1) je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaradi izvedbe postopka vrnitve ali odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

21. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v upravnem spisu, sta bili tožniku 28. 7. 2020 izdani odločbi o vrnitvi in o nastanitvi v Centru za tujce. Obe odločbi sta bili izdani na podlagi ZTuj-2, z drugo od njiju pa mu je bilo omejeno gibanje. Tožnik v tožbi ne ugovarja, da navedeni odločbi nista bili izdani in da z njuno vsebino ni bil seznanjen, zato je sodišče ugotovilo, da je bil izpolnjen prvi izmed prej naštetih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 22. Tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi po presoji sodišča izhaja, da je tožnik nedvomno imel objektivno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, že preden je to dejansko storil. Tožnik namreč ni navedel nobene okoliščine, ki bi mu to objektivno preprečevala vse od prestopa hrvaško-slovenske meje, še posebej pa v policijskem postopku oziroma takoj po namestitvi v Center za tujce. Po presoji sodišča je zato izpolnjen tudi tretji izmed navedenih zakonskih pogojev za izrek ukrepa omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 23. Za odločitev v zadevi je zato bistveno vprašanje ali je toženka pravilno ugotovila tožnikovo ravnanje, ki bi omogočalo utemeljeno domnevo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, in ali je obstoj take domneve tudi ustrezne utemeljila. Obstoj tega pogoja pa tožnik izpodbija s tem, ko v tožbi zatrjuje, da je bil namenjen v Slovenijo, da je bil prijet v Ljubljani na območju Azilnega doma in da je tu hotel zaprositi za mednarodno zaščito.

24. Toženka utemeljenost take domneve opira na okoliščine, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele sedem dni po ilegalnem prečkanju meje in dan po seznanitvi z obema odločbama, da je na policijski depeši zapisano, da je njegova ciljna država Nemčija ter da za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Grčiji niti na Hrvaškem.

25. Tožnik je po oceni sodišča že v razgovoru pri toženki, enako pa tudi v tožbi in na glavni obravnavi navedel smiselne in logične razloge za svoje ravnanje. Toženka je bila s temi navedbami seznanjena že v času izdaje izpodbijanega sklepa, vendar se do njih ni opredelila po vsebini, temveč zgolj s pavšalno trditvijo, da tožniku ne verjame. Ker pa so tožnikove trditve - kot že rečeno - vsaj na prvi pogled smiselne in se ujemajo z okoliščinami, ki jih navaja tudi toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče nima razloga, da v tem pogledu ne bi sledilo tožniku.

26. Tožnik je na glavni obravnavi prepričljivo izpovedal, da je bil namenjen v Azilni dom takoj po prečkanju meje zato, ker je njegova ciljna država Slovenija. Kot izhaja iz policijske depeše z dne 28. 7. 2020 je na strani 1 kot ciljna država tožnika navedena Nemčija, na strani 3, kjer je zapisan povzetek opisa potovanja tožnika pa, da je bila ciljna država Slovenija. Enako je navedel v prošnji za mednarodno zaščito. Glede na prej povzeto vsebino obravnavanega pogoja pa je za odločitev v zadevi bistvena presoja tožnikovega namena vložitve prošnje, torej njegovega subjektivnega odnosa do vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Zato sodišče ne presoja zgolj objektivne utemeljenosti njegovih navedb o tem, zakaj za azil ni zaprosil na Hrvaškem ali v Grčiji, temveč predvsem, ali te navedbe omogočajo utemeljeno sklepanje, da je prošnjo vložil z namenom zlorabe.

27. Tožnik je večkrat izpovedal in bil pri tem konsistenten, da je njegova ciljna država Slovenija, kar logično pomeni, da želi tu ostati. Glede na njegovo jezikovno znanje in stopnjo izobrazbe mu po presoji sodišča tudi ni mogoče pripisovati podrobnega vpogleda v možnosti vložitve prošnje za mednarodno zaščito v posamezni državi, podatki o stanju v namestitvenih centrih za begunce po Balkan, pa nenazadnje izhajajo najmanj iz prevladujočih poročil v sredstvih javnega obveščanja. Zato so tožnikove navedbe v zvezi z razlogi, zakaj na Hrvaškem ali v Grčiji za mednarodno zaščito ni želel zaprositi, po presoji sodišča dovolj prepričljive, da ne omogočajo utemeljenega sklepanja, da bi tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi oviral postopek vrnitve Republiki Hrvaški.

28. Podobno velja tudi za razloge, ki jih je tožnik navedel za svoje skrivanje pred policijo. Tožnik sam je na vprašanje, zakaj je želel priti do azilnega doma izpovedal, da ima informacijo, da te vrnejo v državo od koder si prišel, če za mednarodno zaščito ne zaprosiš v azilnem domu. Sodišče zato ne vidi razloga, da ne bi verjelo tožniku, da je imel utemeljen razlog, da je želel priti do Azilnega doma. Tudi v tem pogledu sodišče meni, da od tožnika ni mogoče pričakovati podrobnega poznavanja pravnih norm, ki urejajo odstranitev oziroma vračanje tujcev iz Republike Slovenije, temveč je prej pričakovati, da bo ravnal v skladu z dosedanjimi izkušnjami in z govoricami. Predvsem pa to izhaja iz tožnikovega ravnanja oziroma iz kraja njegovega prijetja, saj je bil prijet na območju Azilnega doma. Toženka tožniku ne verjame, da je za azil zaprosil že pri varnostniku v Azilnem domu, saj bi bilo to na policijski depeši zagotovo zabeleženo. Vendar pa je po prepričanju sodišča okoliščino, da je tožnik sam prišel do Azilnega doma, težko razlagati drugače, kot je to storil tožnik, da je bil njegov namen v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, posebej v odsotnosti kakršnih koli drugačnih navedb. Ni namreč jasno, zakaj bi tožnik sicer prišel v Ljubljano, v Azilni dom, niti ni logično, da tožnik po večmesečni poti ne bi želel zaprositi za mednarodno zaščito v državi, za katero trdi, da je njegova ciljna država; tudi v tem pogledu toženka ne navaja ničesar drugega.

29. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik prijet 22. 7. 2020. Datum, ki je naveden na tožnikovi lastnoročni izjavi, s katero izraža pisno namero o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, pa je 29. 7. 2020. Na obravnavi je bilo sicer ugotovljeno, da je pisno namero tožnik vložil 30. 7. 2020. Kot je pojasnil, je na izjavi zapisal drug datum zato, ker so mu tako svetovali drugi, ki so ravno tako nastanjeni v Centru za tujce. Dvodnevni zamik pri vložitvi prošnje po presoji sodišča ne pomeni obdobja, ki bi zaradi svoje dolžine že objektivno, samo po sebi, pomenilo podlago za sklepanje, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom zlorabe. To velja še toliko bolj, ker je tožnik tudi v tem pogledu svoje ravnanje jasno in logično razložil in sicer, da je menil, da je že zabeleženo, da za mednarodno zaščito zaproša v Sloveniji. Tožnik je namreč ves čas trdil, da je bil prepričan, da je so njegove izjave, ki jih je podal v Azilnem domu varnostniku ter nato na policijski postaji, pomenile, da je za mednarodno zaščito zaprosil (navedeno izhaja tudi iz zapisnika o seznanitvi prosilca z omejitvijo gibanja z dne 25. 8. 2020).

30. Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da obstoj drugega izmed prej navedenih zakonskih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ne ustrezno ugotovljen, ne obrazložen. Sodišče je zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

31. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 člena sodišče v primeru, kakršen je obravnavani (in sicer glede obeh uporabljenih alinej prvega odstavka in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1), vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan. Vendar pa odprava izpodbijanega akta pomeni, da so s tem odpravljene tudi vse posledice, ki iz tega akta izhajajo. Z odpravo izpodbijanega sklepa torej preneha pravna podlaga za poseg v tožnikovo svobodo gibanja, česar vrnitev v ponovni postopek ne bi v ničemer spremenila. Sodišče je zato izpodbijani sklep le odpravilo, pripominja pa, da ne vidi ovir, da toženka ne bi kadar koli izdala novega sklepa z enako vsebino, seveda na podlagi ugotovitve, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

K II. točki izreka:

32. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

33. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim. tudi sodbo in sklep tega sodišča I U 683/2020. 3 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 4 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 5 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.