Jedro

Obramba ne navaja določno, iz katerih razlogov so predlagani dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na dejstva, ugotovljena z izvedenimi dokazi, po drugi strani pa s konkretnimi navedbami ne izpodbija utemeljitev sodišča, da izvedba takšnih dokazov ni potrebna. Tako ni izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da lahko izvedba predlaganih dokazov odločilno vpliva na dejanske zaključke pravnomočne sodbe, zato z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Navedba v opisu kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ, ki zadeva več kosov manjšega blaga v skupnem znesku 68.225,00 SIT, za katero vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da z njo niso opredeljeni posamezni kosi blaga, ne daje podlage za oceno, da gre za opis kaznivega dejanja, ki je v tem delu v toliki meri nekonkretiziran, da bi to lahko predstavljalo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 17.04.2000 je bil obs. A.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ in mu je bila po določbah 50. člena KZ izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 05.12.2000 pritožbo zagovornika obs. A.R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.M. iz C., je dne 04.05.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in da izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno odločbo in obsojenca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja ali pa v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in Višjega sodišča v Celju ter zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik uveljavlja s svojimi navedbami, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo obsojenčeve dokazne predloge in da inventura ni popisala vsega blaga ter ni upoštevala vseh dobavnic, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi oziroma sodbenim razlogom. V izreku sodbe je navedeno, da je obsojenec neupravičeno uporabljal denar in premične stvari, v nadaljevanju pa, da je uporabljal zgolj premične stvari. Slednje je v popolnem nasprotju z vsebino listin, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da obsojenec ni neupravičeno uporabil nobenega denarja.

Izrek sodbe sodišča prve stopnje v začetnem delu povzema le abstraktni opis znakov obravnavanega kaznivega dejanja (pravni stavek), ki obsega tudi navedbo, da je obsojenec uporabil denar.

Iz nadaljnjega opisa pa je razvidno, da je obsojencu dejansko očitana uporaba premičnih stvari, ki so tudi po vrsti in vrednosti konkretizirane. Opis kaznivega dejanja, ki vsebuje tudi navedbe glede časa in kraja storitve kaznivega dejanja, ni nerazumljiv. Dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe, so v sodbenem izreku navedena povsem jasno in razumljivo. Zato takšen izrek tudi ne nasprotuje sam sebi, prav tako pa obrazložitev sodbe ni v nasprotju z izrekom. V zvezi z inventurnima popisoma dne 13.06.1997 in 19.06.1997 zbrane listine so skladne z v izreku sodbe navedenimi dejstvi, njihova vsebina pa pravilno povzeta v obrazložitvi pravnomočne sodbe. Glede na to bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov prekršilo obsojenčevo pravico obrambe in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem se tudi sklicuje na kršitev določb 2. odstavka 299. člena ZKP in 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi z zavrnjenimi dokazi opozarja na obsojenčev zagovor, da sta bili dostavnici za bojler in glasbeni stolp v času inventure skupaj z denarjem hranjeni v blagajni trgovine in da ju inventurna komisija ni mogla upoštevati, ker blagajne zaradi neusposobljenosti ni popisovala. S takšno navedbo v bistvu ponavlja trditev, da obsojenec teh dveh predmetov ni neupravičeno uporabil. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge, s katerimi zavrača takšen obsojenčev zagovor. S tem pa posredno utemeljuje tudi zavrnitev dokaznega predloga obrambe za pribavo dostavnic. Pritožbene navedbe v zvezi s tem dokaznim predlogom pa je presodilo tudi sodišče druge stopnje, kot je razvidno iz razlogov njegove sodbe. Zahteva prav tako očita sodišču, da je neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje prič N.M. in N.Š. Pri tem ne obrazloži, v zvezi s katerim odločilnim dejstvom bi bila izvedba tega dokaza potrebna. Iz navedb v ugovoru zoper obtožnico, na katere se zahteva sklicuje, je razvidno, da se ta očitek nanaša na okoliščino, da ob obsojenčevem pričetku dela v trgovini dne 09.12.1996 niso bile usklajene inventurne razlike. S tem nakazuje na možnost, da izhaja primanjkljaj blaga iz prejšnjih inventurnih obdobij. Obramba predloga za zaslišanje navedenih prič na glavni obravnavi ni ponovila, do pritožbenih navedb v tej smeri je zavzelo stališče sodišče druge stopnje in ga tudi ustrezno obrazložilo.

V 1. odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Glede na to načelo sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ob tej določbi so bila v ustavno-sodni praksi glede na 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije sprejeta še stališča, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, da morajo biti predlagani dokazi pravno relevantni, da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti ter da je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca oziroma obsojenca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Glede na utemeljitev, ki je povezana s trditvijo, da bi izvedba predlaganih dokazov v celoti ali delno razbremenila obsojenca krivde za očitano mu kaznivo dejanje, je mogoče zaključiti, da je obramba izkazala njihovo pravno relevantnost. Z njenimi navedbami pa ni izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da lahko izvedba predlaganih dokazov odločilno vpliva na dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu vsebuje le splošno trditev, da so bile kršene obsojenčeve pravice obrambe, ker je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Pri tem po eni strani ne navaja določno, iz katerih razlogov so predlagani dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na dejstva, ugotovljena z izvedenimi dokazi, po drugi strani pa tudi s konkretnimi navedbami ne izpodbija utemeljitev sodišča, da izvedba takšnih dokazov ni potrebna. Z zavrnitvijo predlogov za pribavo dostavnic in z zaslišanjem prič N.M. in N.Š. sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist in zato tudi ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Povsem posplošeno zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so v njunih sodbah navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zahteva ne vsebuje konkretnih razlogov o tem, v čem se izraža nejasnost razlogov in glede katerih odločilnih dejstev so razlogi pravnomočne sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pa pomeni, da morajo biti zatrjevane kršitve tudi obrazložene. Ker uveljavljani razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni obrazložen, ga ni bilo mogoče preizkusiti.

Po stališču zahteve je sodišče kršilo kazenski zakon iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon kršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, po 4. točki 372. člena ZKP pa, če je kršen zakon v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Iz izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče jasno razbrati, v čem vidi njen vložnik uveljavljani kršitvi kazenskega zakona. V izreku pravnomočne sodbe so navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ. Navedba v opisu kaznivega dejanja, ki zadeva več kosov manjšega blaga v skupnem znesku 68.225,00 SIT, za katero vložnik zahteve trdi, da z njo niso opredeljeni posamezni kosi blaga, ne daje podlage za oceno, da gre za opis kaznivega dejanja, ki je v tem delu v toliki meri nekonkretiziran, da bi to lahko predstavljalo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vložnik zahteve trdi, da sodišče opira sodbo glede navedenega blaga na mnenje nasprotne strani, ki ni podprto z nobenimi dokazi in ocenjuje, da je sodišče s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Pri tem ne navaja, katere konkretne kršitve ima v mislih. Sicer pa s to navedbo in z navedbo, da je iz podatkov spisa mogoče ugotoviti, da oškodovano podjetje teh predmetov nima več v lasti oziroma z njimi več ne razpolaga, zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu izraža nestrinjanje s presojo ugotovljenih dejstev, ki jih v zvezi s tem vsebuje pravnomočna sodba. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Po povedanem uveljavljani kršitvi kazenskega zakona nista podani.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.