Jedro

Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti takšnim navedbam pritožnika, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi okoliščine, ko sta bila vnuka oškodovanke odpeljana iz vrtca in dana v rejniško družino, pravilno ocenilo, ko pri ravnanju obdolženk ni zasledilo takšnih nepravilnosti, ki bi potrjevale njuno zavestno nezakonito ravnanje.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške obdolženk in stroške ter nagrado njihovih zagovornikov, je dolžna plačati oškodovanka kot tožilka A. A., sodna taksa pa se ji odmeri na 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžene: B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. po členu 358 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, in sicer pod točko I.1 izreka napadene sodbe obdolženi C. C. in D. D. kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena v zvezi s členom 20 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1); pod točko I.2 izreka napadene sodbe obdolženo B. B. kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena v zvezi s členom 37 KZ-1; pod točko I.3 izreka napadene sodbe F. F., E. E. in G. G. kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena v zvezi s členom 38 KZ-1 in pod točko II izreka napadene sodbe B. B. in C. C. kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po členu 258 KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je oškodovanka kot tožilka dolžna poravnati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženih ter potrebne izdatke in nagrado zagovornikov.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, oziroma iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da vse obdolžene spozna za krive oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo pooblaščenca oškodovanke so podali odgovore zagovorniki obdolženih, v katerih pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo pooblaščenca oškodovanke A. A. zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pooblaščenec oškodovanke se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ne da bi v pritožbi konkretiziral, katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavlja, niti to ni razvidno iz njene obrazložitve. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima napadena sodba ustrezne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Je pa iz pritožbe pooblaščenca razbrati, da v okviru navedenega pritožbenega razloga v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, saj obširno podaja lastno oceno izvedenih dokazov, s katero skuša prepričati, da je obdolženkam krivda za očitana kazniva dejanja dokazana.

6. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, zagovore obdolženih in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami pooblaščenca oškodovanke dodaja:

7. Pooblaščenec namreč ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, opisanega v točkah I.1., I.2. in I.3. izreka napadene sodbe. Meni namreč, da je izveden dokazni postopek potrdil, da sta obdolženi C. C. in D. D. s svojim ravnanjem izpolnili tako objektivne kakor tudi subjektivne znake kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe iz prvega odstavka 190. člena KZ-1, obdolženi B. B. pa je dokazano, da je kot direktorica CSD obdolženki k navedenemu dejanju naklepno napeljala.

8. Pritožnik v pritožbi ponavlja očitke iz obtožnega akta, pri čemer podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Prepričati namreč skuša, da je bilo postopanje obdolženih C. C. in D. D. nezakonito glede odvzema mladoletnih vnukov, tako, da sta bila odpeljana iz vrtca, o čemer je bila oškodovanka A. A. obveščena šele naknadno s strani vzgojiteljic. Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti takšnim navedbam pritožnika, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi okoliščine, ko sta bila vnuka oškodovanke odpeljana iz vrtca in dana v rejniško družino, pravilno ocenilo, ko pri ravnanju obdolženk ni zasledilo takšnih nepravilnosti, ki bi potrjevale njuno zavestno nezakonito ravnanje. Pravilno je namreč ocenilo, da mnenje strokovne skupine CSD z dne 29. 3. 2016 in odločba z dne 21. 3. 2016 nista neveljavna podlaga za odvzem vnukov oškodovanki kot tožilki, pri čemer pa je pomembno tudi mnenje CSD, da oškodovanka nima ustreznih sposobnosti za izvajanje primernega varstva in vzgoje za vnuka. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sledilo ugotovitvam in zapisom CSD, saj ni našlo nobenega razloga, da bi podvomilo v njihovo strokovnost. O postopku glede namestitve otrok v rejniško družino sta bila seznanjena tako oškodovanka kot tožilka kot H. H., in sta na CSD (v nadaljevanju CSD) podpisala izjavo, da bosta sodelovala pri tem, kar pa se ni zgodilo, saj je oškodovanka kot tožilka dne 29. 3. 2016 odklonila nadaljnje sodelovanje s CSD, zato je ta sprejel sklep, da zaradi zaščite pravic in koristi otrok, obdolženki po dogovoru z ravnateljico in vzgojiteljicama otrok, slednja odpeljeta iz vrtca v izbrano rejniško družino. Za tak postopek so se dogovorili zato, ker je po mnenju CSD to najmanj obremenjujoče za otroka. V takšnem postopanju obdolženk pa sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo znakov kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ko je zaključilo, da se navedeno kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom, pri čemer mora pri storilcu obstajati tudi zavest o protipravnosti, ki je eden izmed znakov tega kaznivega dejanja. Za svoje ravnanje sta namreč obdolženki imeli podlago v odločbi CSD z dne 21. 3. 2016, pri čemer pa sta bili kot delavki CSD v obravnavani zadevi dolžni storiti vse potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka, ko med drugim smejo odvzeti otroka staršem, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi, še posebej za tiste otroke, za katere starši ne morejo skrbeti, kot je to primer v obravnavani zadevi, ko sta bila otroka brez ustrezne družinske oskrbe. Zato sta obdolženki lahko posegli tudi v razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki v skladu z zakonskimi pooblastili, saj so to terjale koristi otrok, in sicer obeh vnukov oškodovanke. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženkama očitano kaznivo dejanje ni dokazano, je utemeljeno oprostilo tudi obdolženo B. B. kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena v zvezi s členom 37 KZ-1. Obdolženi C. C. in D. D. sta 30. 3. 2016 odpeljali otroka iz vrtca na podlagi odločitve strokovne skupine z dne 29. 3. 2016 in odločbe z dne 21. 3. 2016, in ne zato, ker bi jima to odredila ali na kakršenkoli način ukazala storiti obdolžena B. B. Očitanje navedenega kaznivega dejanja z navajanjem okoliščin, ki se nanašajo na vodstvene funkcije obdolžene in s tem povezanimi pristojnostmi, brez da bi pri tem bile navedene konkretne okoliščine in dejstva, ki bi kazale na storitev očitanega kaznivega dejanja, ni dovolj, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in obdolženo B. B. utemeljeno oprostilo obtožbe, saj tudi pri njej ne more biti govora o naklepnem ravnanju. Pri tem pa ni prezreti, da je upravna odločba CSD o odvzemu otrok z dne 21. 3. 2016 prestala preizkus na vseh pritožbenih organih oziroma stopnjah in je postala pravnomočna in dokončna.

9. Zato pritožba, ki trdi, da ugotovitve CSD niso sprejemljive in se pri tem sklicuje na izpovedbo oškodovanke kot tožilke, ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje tudi izpovedbo slednje povsem pravilno ocenilo tudi z vidika medijske odmevnosti zadeve, v kateri je oškodovanka skušala izničiti ugotovitve CSD. Sicer pa v nadaljevanju pritožbe pritožnik v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 10. 2016, ki pa v obravnavani zadevi nima takšne teže, kot ji pripisuje pritožnik, saj obdolžene glede na datum navedene odločbe, že dne 30. 3. 2016 niso mogle biti seznanjene z njeno vsebino. Zato je sklicevanje pritožnika na navedeno odločbo neutemeljeno, prav tako pa odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati ugotovitve Varuhinje človekovih pravic, na katere se pritožba sklicuje. Pa tudi ostale pritožbene navedbe ne morejo omajati odločitve sodišča prve stopnje glede kaznivih dejanj zoper obdolžene C. C., D. D. in B. B., opisanih pod točkami I.1 in I.2. 10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno oprostilo obtožbe tudi obdolžene F. F., E. E. in G. G., ki jim je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena v zvezi s členom 38 KZ-1. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da je lahko pomoč kot akcesorna kazniva udeležba h kaznivemu dejanju, samo naklepna. Takšna pomoč se daje v teku izvršitve kaznivega dejanja ali pa tudi že prej ter je kazniva samo, če je storilec kaznivo dejanje dokončal ali ga vsaj poskusil storiti. Izveden dokazni postopek pa je pokazal, da ni dokazov, da sta obdolženi C. C. in D. D. storili kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe, v posledici tega pa tudi ni dokazov, da bi bile obdolžene F. F., E. E. in G. G. storilke očitanega jim kaznivega dejanja. Ravnanje obdolženih E. E. in G. G., ki sta dne 30. 3. 2016, kot vzgojiteljici mladoletnih otrok, otroka zgolj prepustili strokovnima sodelavkama CSD, o čemer ju je predhodno istega dne seznanila ravnateljica F. F., po tem ko se je seznanila z odločbo CSD z dne 21. 3. 2016, iz katere je izhajalo, da bosta otroka nameščena v rejniško družino, sodišče prve stopnje pravilno ni ocenilo kot protizakonito oziroma protipravno. Dejstvo, da sta vzgojiteljici otroka izročili strokovnima delavkama CSD, je namreč izhajalo iz odločbe CSD, v katero obdolžene niso imele nobenega utemeljenega razloga, podvomiti. Glede na navedeno zato tudi ne more biti govora o naklepnem ravnanju obdolženk, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zato je utemeljeno obdolženke oprostilo obtožbe.

11. Pritožba, ki skuša prepričati v krivdno ravnanje obdolženk ter se pri tem sklicuje na njihovo izobrazbo, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o izreku oprostilne sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v nadaljevanju sklicuje. Polemiziranje pritožbe kaj bi bilo za oba otroka najboljše in da pri starih starših otroka nista bila ogrožena in da je bilo postopano v nasprotju z ZZZDR, je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, ki ni ugotovilo nezakonitega ravnanja obdolženih, prav nasprotno je ocenilo, da so ravnale v skladu s pravili stroke in ugotovitvami strokovnih služb, predvsem pa v dobro otrok. Okoliščina, da stiki med otrokoma in starima staršema potekajo brez nadzora, na kar posebej opozarja pritožba, nima nobenega vpliva na siceršnjo odločitev o oddaji otrok v rejniško družino, kar velja še za nadaljnja navajanja pritožbe, s katerimi skuša prepričati, da bi otroka morala biti dodeljena starim staršem, torej oškodovanki kot tožilki. Takšne navedbe pritožba neuspešno povezuje z očitki obdolženim iz obtožnega predloga, ko jim skuša pripisati storitev očitanih kaznivih dejanj in krivdo. Vendar pritožba ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o tem, zakaj zaključuje, da obdolženke niso storile očitanih jim kaznivih dejanj, navedenih pod točkami I.1, I.2 in I.3 izreka napadene sodbe.

12. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi, kot že navedeno, tehtno obrazložilo tudi svoje zaključke o tem, zakaj meni, da obdolženi B. B. in C. C. nista storili kaznivega dejanja nevestnega dela po členu 258 KZ-1. Navedeno kaznivo dejanje stori v službi uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo, ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi moral predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, pa zares nastane kršitev oziroma večja škoda. Iz navedenega izhaja, da je v razmerju do nevestnega ravnanja potreben naklep, ki se izraža v storilčevem zavedanju o nevestnem ravnanju in v tem, da hoče ali vsaj pristaja na tako ravnanje, medtem ko se v razmerju do hujše kršitve pravic drugega zahteva zavedanje ali dolžnost in možnost zavedanja, to je predvidevanje ali dolžnost in možnost predvidevanja posledic. Res se je tekom postopka ugotovilo, da je bilo stališče CSD, ki oškodovanki kot tožilki ni priznalo statusa stranke v postopku, napačno, kot to izhaja iz odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 21. 3. 2016, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nepravilnost v zvezi z zavrnitvijo priznanja statusa stranke oškodovanki kot tožilki, ne potrjuje obdolženkam očitanega kaznivega dejanja. Gre namreč za postopkovno napako, ki se dogaja tako v upravnih kot tudi drugih postopkih, odpravljanju teh napak pa so namenjena pravna sredstva, kar je bilo storjeno tudi v obravnavani zadevi, ko je bila navedena napaka odpravljena z odločbo ministrstva, ki je oškodovanki kot tožilki priznal pravico udeleževati se v postopku glede namestitve otrok v rejniško družino. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč kršitev postopkovnih pravil ali njihovo napačno tolmačenje namreč samo po sebi ne zadostuje za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po členu 258 KZ-1, saj za to mora obstajati ustrezna krivda storilca, ki pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pri tem je potrebno še opozoriti, da je CSD v obravnavani zadevi pri obravnavanju vloge oškodovanke kot tožilke glede pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ravnal v skladu z dotedanjo prakso, po kateri CSD v primeru izdaje negativne ocene za opravljanje rejništva, takšne odločitve ni pošiljal na pristojno ministrstvo, saj se niso izdajale negativne odločbe, ampak le pozitivne, kot to izhaja iz pridobljenih statističnih podatkov Ministrstva, ki v letu 2016 ni izdalo nobene negativne odločbe, niti ni prejelo nobene vloge za izdajo dovoljenja rejniku, katerega je CSD ocenil kot neprimernega, kot je to bil primer v obravnavani zadevi. Zato tudi glede tega postopanja ne more biti govora o krivdnem ravnanju obdolženk in njunem zavedanju o nevestnem ravnanju, katerega hoče ali vsaj pristaja na tako ravnanje, kar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje obdolženkam ni mogoče očitati, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožba, ki trdi, da sta obdolženki ravnali naklepno in da sta se zavedali svojega ravnanja in ga hoteli storiti ter takšne trditve utemeljuje z njuno strokovno usposobljenostjo, ne more biti uspešna, niti ko se sklicuje na odločbe CSD in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, saj je sodišče prve stopnje navedeno pravilno ocenilo in v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo, zakaj zaključuje, da obdolženkama ni moč očitati krivde. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, zato pritožba, ki te razloge pogreša in uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Pritožba, ki obširno ponavlja zadeve iz predhodnih upravnih postopkov in se sklicuje na tam storjene kršitve pravil postopka oziroma njihovo napačno tolmačenje, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je obdolženi očitanega kaznivega dejanja po členu 280 KZ-1 utemeljeno oprostilo, saj ni ugotovilo, da bi obdolženki zavestno kršili zakone ali druge predpise, niti da bi v službi ravnali kako drugače nevestno. V nadaljevanju v bistvu pritožnik ne navaja nič takšnega, kar bi omajalo navedbe sodišča prve stopnje v napadeni sodbi glede očitka pod točko II izreka napadene sodbe, ampak skuša zgolj na lastni oceni izvedenih dokazov in trditvi o podanosti krivde obdolženih, neuspešno prepričati, da sta izpolnili tako objektivne kot subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja.

13. Ker je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, svojo odločitev iz napadene sodbe tehtno in prepričljivo obrazložilo, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v preostalem sklicuje na razloge napadene sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe, na katere se v pritožbi ponovno sklicuje pooblaščenec. Ti razlogi sodišča prve stopnje so po oceni pritožbenega sodišča jasni in določni ter glede na pritožbene navedbe pooblaščenca, ne puščajo nobenega dvoma ali je odločitev sodišča prve stopnje za oprostilno sodbo pravilna ali ne. Zagovori obdolženk in izvedeni dokazi dajejo podlago za izrek oprostilne sodbe in jih je kot takšne pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, in ker pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.