Jedro

Prizadeta stranka je imela vzpostavljeno družinsko vez z mladoletno BB od njenega rojstva dne 15. 9. 2001, do starosti BB treh mesecev. Upravni organi, ki odločajo o stikih, morajo v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi z stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. Bistveno je vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je upravni organ naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili in da bi bila zlasti tožnica in prizadeta stranka, pa tudi BB, ki je bila ob izdaji prvostopenjske odločbe sicer stara samo 2 leti in 1 mesec, pripravljeni za vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist, in da je na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev dokazna ocena tožena stranke, na kateri temelji ureditev stikov, zakonita. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot velja v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Po presoji Upravnega sodišča je v tovrstnih sporih bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih in da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe v psiho-socialnem smislu ponujena pomoč za uspešno izvedbo stikov. Nadaljnje oziroma zadnje ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je, ali je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev in predhodno izvedenih pripravljalnih ukrepov v upravnem postopku določila stike tako, da načinu in intenzivnosti ureditve stikov ni mogoče očitati nerazumnosti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo A št. 567-s-1/02 z dne 24. 10. 2003, s katero je prvostopenjski organ v prvem odstavku izreka odločil, da ima AA osebne stike s svojo mladoletno hčerko BB, roj. 15. 9. 2001, stanujoča ..., B, (po 1. točki) vsako drugo soboto v mesecu od 15.00 ure, ko oče prevzame hčerko na naslovu bivanja otroka, s tem, da mati otroka preda očetu pred vhodom v stanovanjski blok in jo tja vrne ob 19.00 uri, s tem, da mati otroka prevzame pred vhodom v stanovanjski blok, (po 2. točki) vsako četrto nedeljo v mesecu od 10.00 do 19.00 ure, na isti način kot v 1. točki tega izreka, in da se tako določeni osebni stiki pričnejo izvajati po izvršljivosti odločbe (3. točka izreka).

V obrazložitvi prvostopenjske odločbe CSD A navaja, da je predlagatelj AA po pooblaščencu CC dne 4. 9. 2003 vložil predlog za ureditev stikov vsakih 14 dni v soboto od 9.00 ure do nedelje ob 20. uri ter za polovico časa poletnih počitnic s tem, da bi se o razporedu bivanja otroka pri enem ali drugem staršu dogovarjala sama starša sproti. Zelo določno je predlagal tudi stike v času praznikov in je predlagal, da se starša sproti obveščata, če posamezen stik iz opravičenih razlogov ne bi bil mogoč in da se nerealizirani stiki nadomestijo z novim. Prvostopenjski organ nato povzema odgovor tožeče stranke, ki je v postopku uveljavljala, da AA že od samega začetka zanemarja otroka in ne prevzema zanj nobene odgovornosti. Za hčerko se nikoli ni zanimal, je ni peljal v vrtec, k zdravniku, ni vzel dopusta za nego, ni se držal poravnav, na dogovorjeni stik ni prišel in je ni o tem obveščal, stike je sam skrajševal. Prvostopenjski organ povzema mnenje tožnice, da BB nima občutka varnosti in tudi ne čustvene navezanosti na očeta, ne kaže znakov, da bi ga sprejemala, iskala, ga ne pozna, saj že od rojstva ni z očetom. Predlagala je stike ob četrtkih, ko bi prišel po BB v vrtec ob 15.00 uri in jo pripeljal nazaj ob 17.00 uri in da BB ne bi imela stikov tudi z drugimi družinskimi člani Žige Dermota, ker otroku povzročajo veliko duševno in čustveno škodo. Pravi, da je AA že imel določene stike čez vikend, pa se jih ni držal in je lagal, da je na službeni poti.

V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ pravi, da je bilo med strankama od julija 2002 dalje sklenjenih več poravnav o osebnih stikih in da sta se stranki bolj ali manj držali obveznosti, da se javljata na center in da poročata o stikih, niso pa ta srečanja prispevala k boljšemu poteku stikov. S sklicevanjem na uradni zaznamek z dne 6. 7. 2003 prvostopenjski organ ugotavlja, da je nadzorovan stik med očetom in hčerko pokazal vzajemno navezanost in da BB zna izkazati tudi naklonjenost do očeta. V postopku ugotavljanja dejanskega stanja pa je prvostopenjski organ uporabil tudi psihološko poročilo z dne 26. 9. 2003 in mnenje strokovne komisije ter zaslišanje strank na ustni obravnavi. Pri uporabi materialnega oprava se je prvostopenjski organ oprl na 3. odstavek 9. člena in na 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah (KZNOP), 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), 88. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Na strani 3 obrazložitve prvostopenjske odločbe organ povzema ugotovitve strokovne komisije v mnenju z dne 30. 9. 2003. V mnenju z dne 30. 9. 2003 strokovna komisija ne sledi predlogu predlagatelja. Mnenje komisija utemeljuje s tem, da je že v dveh predhodnih mnenjih menila, da je potrebno BB zagotoviti določen čas, v katerem se izvajajo redni in pogosti stiki, ki so pogoj, da otrok pridobi zaupanje in občutek varnosti v odnosu do očeta. Ta predlagani čas v mnenju strokovne komisije z dne 15. 5. 2003 je bil 9 mesecev, od tega naj bi stiki 3 mesece potekali v prisotnosti matere. V tem času naj bi se starša tudi na 14 dni srečevala s strokovnim delavcem, zaradi zagotavljanja podpore in svetovanja pri razvijanju in sprejemanju starševske odgovornosti. Vendar je komisija v mnenju z dne 30. 9. 2003 ugotovila, da teh srečanj ni bilo možno izvesti na način, kot ga je predlagala strokovna komisija in kot je bilo zapisano v poravnavi meseca maja 2003, saj se predvsem oče ni držal dogovorjenega in ni upošteval nasvetov in priporoči, izrečenih na ustni obravnavi in je predvidene 14 dnevne svetovalne pogovore večkrat prestavljal. Prav tako je skrajševal ure srečanja s BB. Njegovo ravnanje je bilo sicer po njegovih navedbah pogojeno z obveznostmi in zadržki v službi, vendar pa ni bilo v korist poglabljanju čustvene navezanosti in bližine s BB in ni upoštevalo specifičnosti razvoja tako majhnega otroka.

Nadalje strokovna komisija meni, da naj se stiki med otrokom in očetom izvajajo na vsakih 14 dni ob petkih, od 15. ure, ko oče prevzame BB v vrtcu, kjer je v varstvu do 19. ure, ko jo pripelje domov k materi in na vsakih 14 dni ob nedeljah od 10.ure, ko oče prevzame BB na materinem domu, do 19. ure, ko jo pripelje nazaj k materi in sicer zato, ker BB za zdrav psihofizični razvoj potrebuje oba starša ter njuno aktivno podporo in sodelovanje za lažje premagovanje separacijskih bojazni, ki se pojavljajo v tej starosti in ker v obdobju njene starosti vedno bolj pridobiva na pomenu tudi oče in ker je ob nadzorovanem stiku s strani strokovnega delavca že bilo opaziti vzajemno navezanost med BB in očetom.

Člani strokovne komisije so mnenja, da je to čas, ki BB v procesu separacije še vedno daje občutek, da od matere ni zapuščena, hkrati pa ji omogoča pridobivanje oziroma zagotavljanje občutka varnosti in pripadanja tudi očetu, seveda pod pogojem, da se stiki izvajajo redno in ob istem času, kar bi BB v njenem razvoju zagotavljalo tudi potrebno konstantnost. Hkrati pa bi to omogočalo tudi pripravo otroka na daljše preživljanje časa z očetom.

Rednost izvajanja stikov pred oba starša postavlja določene zahteve in sicer pred očeta usklajevanje z drugimi pomembnimi osebami in obveznostmi v življenju (služba, nova družina), pred materjo pa predvsem več strpnosti in zaupanja pri razvijanju odnosov BB z ljudmi, pomembnimi v njenem življenju. Pri tem in pri razreševanju spremljajočih stisk pa bi staršema pomagala redna srečanja pri strokovnem delavcu na 14 dni.

Na tej podlagi je prvostopenjski organ ocenil, da so za celoten otrokov razvoj in dobro počutje pomembni stiki z obema staršema, kajti nesporno je, da prav ustrezni osebni stiki z obema staršema pripomorejo k zdravemu razvoju otroka. Prvostopni organ je ugotavil, da je oče skozi izvajanje osebnih stikov s hčerko, ki so v zadnjem letu potekali, vendar brez ustaljenega reda in v zelo kratkih časovnih intervalih, pokazal dobre lastnosti roditelja in ustrezen odnos do hčerke. O vsem tem je moč sklepati tudi iz uradnega zaznamka z dne 6. 7. 2003 iz katerega izhaja, da se med otrokom in očetom kaže medsebojna navezanost. Ob upoštevanju tako objektivnega kot subjektivnega interesa otroka ter na podlagi ocene izvedenih dokazov je prvostopenjski organ ugotavil, da ni nikakršnih osebnostnih značilnosti na očetovi strani, niti drugih utemeljenih razlogov, ki bi lahko škodovale otrokovim koristim. Materine navedbe, da otrok očeta ne pozna in naj ni navezan, ker nikoli ni živel z očetom šteje organ za neutemeljene, medtem ko drugih osebnih lastnosti očeta na škodo njune hčerke, iz katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da AA ni primeren starš, ne navaja.

V zvezi s predlogom AA, naj center za socialno delo odloči tudi o poteku osebnih stikov v času počitnic in praznikov, je prvostopni organ sledil mnenju strokovne komisije, iz katerega izhaja, da se naj najprej utrdijo tedenski stiki med očetom in BB, kasneje pa ni razlogov, da se ne bi določili tudi stiki v času počitnic in praznikov.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka uveljavljala, da na ustno obravnavo dne 20. 10. 2003 ni prišel AA, ampak neznani CC in partnerica AA, da ni prišla do besede, da ji je uradna oseba grozila z denarno kaznijo, da je prejela zapisnik, ki ni imel nobenega podpisa ali žiga. Stike so določili med vikendom, ker naj bi AA delal med tednom, vendar pa to velja tudi za pritožnico. Poleg tega stike zahteva neznana oseba, ne pa oče BB, tudi vse vloge in ugovore so pisali drugi, ne pa oče BB, bodisi CC, bodisi mama AA. V pritožbi je uveljavljala tudi, da stiki potekajo brez prisotnosti mame AA, stare mame in njegove partnerice, ker otroku zelo škodujejo, poleg tega pa nasprotuje, da bi otroka predajala in prevzemala pred blokom, ker otrok ni potovalni kovček. V preostalem delu pritožbe opisuje neodgovorno obnašanje in ravnanje AA v zvezi z izvrševanjem stikov. Stikom se je izogibal, na dogovorjeni stik ni prišel, stike je samovoljno skrajševal na primer iz 3 ur na 15 minut in se pri tem grdo in nasilno obnašal do pritožnice ob prisotnosti BB. Ob enkratnem stiku ni mogoče sklepati, da otrok očeta sprejema. Utemeljuje, da tako določeni stiki niso v korist otroka. BB je dostikrat bolna in je zelo občutljiva. Preživnine ne plačuje, iz stanovanja ju je vrgel AA, tako da s hčerko nimata rešenega stanovanjskega problema. Predlaga, da stiki potekajo vsak četrtek, ko pride oče po otroka v vrtec ob 15.00 in otroka pripelje domov ob 17.00 uri brez navzočnosti mame in stare mame od AA in njegove partnerice.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki prvega odstavka izreka prvostopenjske odločbe odpravila besedilo "v mesecu", v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej povzema odgovor na pritožbo pooblaščenca prizadete stranke v tem upravnem sporu, v katerem med drugim pravi, da oče mladoletne BB ni agresiven, da plačuje preživnino in da je tožnica prek sodišča terjala preživnino le za en mesec, ker je prizadeta stranka s plačilom zamudila zaradi menjave službe in da je prizadeta stranka predlagala psihiatričen pregled tožnice.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja, da so bile po tem, ko je AA takoj po rojstvu zapustil otroka, kasneje pa so bile sklenjene poravnave o stikih in sicer z dne 3. 7. 2002, dne 25. 10. 2002 in dne 16. 5. 2003. Tožena stranka natančno povzema ugotovitve o poteku stika iz uradnega zaznamka z dne 6. 7. 2003. Nato tožena stranka pravi, da je po neuspelih poravnavah in dogovorih o stikih AA dne 4. 9. 2003 po pooblaščencu Društvu AAA vložil ponovno zahtevo za določitev stikov, ki jo tožena stranka podrobno povzema. Sledi povzetek navedb tožnice kot odgovor na predlog prizadete stranke v upravnem postopku in povzemanje vsebine mnenja strokovne komisije, ki se je v mnenju sklicevala že na predhodno podani mnenji (dne 15. 5. 2003). Tožena stranka v obrazložitvi tudi ugotavlja, da se je strokovna komisija oprla tudi na psihološko mnenje, ki ga je pripravila mag. DD, univerzitetni diplomirani psiholog, ki je sicer tudi članica strokovne komisije. Tožena stranka psihološko mnenje povzema v obrazložitvi odločbe in sicer med drugim pravi, da je nadzorovan stik med BB in očetom pokazal, da se kaže vzajemna navezanost in da deklica zna izkazati tudi naklonjenost do očeta in do drugih ljudi, oče pa ji jo zna tudi vrniti. Medtem ko materina kontrolirajoča prisotnost, ki je obarvana z željo, da bi zaščitila BB, z ene strani daje otroku občutek, da s strani matere ni zapuščena, hkrati pa jo ovira v tem, da bi se bolj predala v odnosu z očetom. Stik med njima bi potekal lažje, če bi mati z zaupanjem za kratek čas sama zmogla predati deklico očetu v naročje in ji z nasmehom pokazati, da je varno in da ona tudi zaupa. Otrok te starosti je namreč še posebej občutljiv in odziven na materino doživljanje in čustvovanje in je zato pomembno, kaj doživlja mati, ker otrok to ponotranja. Oče v tej starosti otroka začenja pridobivati na pomembnosti, s posnemanjem materinih prijemov v odnosu do otroka v času, ki ga preživlja z njim, prevzema materinske funkcije, ga hrani, ljubkuje, se igra in pogovarja z njim in otroku tako lajša prehod ločevanja od matere. Privajanje na stik z očetom je potrebno izvajati postopoma, krajši čas in redno, da se BB lahko tudi v tem smislu utrdijo vzorci konstantnosti dogajanja. To pred očeta postavlja določene zahteve, katere težko usklajuje s svojimi drugimi obveznostmi in prioritetami v življenju, od matere pa to terja več strpnosti in zaupanja, tudi prilagajanje preživljanja vikendov glede na razporeditev stikov BB z očetom. Dokler trajajo napetosti med staršema bi bilo bolje, če bi po deklico oče prihajal v vrtec in bi jo lahko prevzel brez prisotnosti matere, pri načrtovanju nedeljskih srečanj pa bi kazalo upoštevati tudi dejstvo, da oče ne živi v B in da mu zaposlitev postavlja veliko ovir. Obiski ob petkih, ko oče lahko deklico prevzame v vrtcu, bi morali biti krajši, saj mora biti otrok do nekje ob 19.00 doma, da se pripravi na spanje. Obiski ob nedeljah pa bi BB omogočili stik z očetovim domom.

Na ustni obravnavi, ki je bila dne 20. 10. 2003, so zastopniki prizadete stranke predlagali, da bi namesto petkov stiki potekali ob sobotah na isti način in v istem obsegu, kot je predlagala strokovna komisija, ker je AA službeno odsoten. Oče otroka je ekonomsko odvisen od službe, ki si jo je le s težavo pridobil, zato očitki glede njegove odsotnosti niso utemeljeni, je pa pričakovati, da se bodo morebitni izostanki razumeli kot obveznost brez katere pač ne gre.

Pooblaščenka tožnice pa je povedala, da AA lahko pride na dom po BB, ne bodo pa dovolili, da bi deklica šla k družini ..., ker otroka psihično uničujejo ter mu škodujejo. Ker se grdo obnašajo do nje in je ne spoštujejo, to pomeni, da se enako obnašajo do otroka.

Temu ugotovitvenemu delu obrazložitve izpodbijane odločbe sledi sklicevanje tožene stranke na določilo 106. člena ZZZDR in 3. odstavek 9. člena KZNOP. V nadaljevanju pa prvostopenjski organ zavzame stališče, da namen osebnih stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, ter da se s tem, da otroka vidi in z njim govori, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, temveč tudi in predvsem v tem, da otrok ohranja občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim, občutek medsebojne pripadnosti. Korist otroka je vrednostni pojem, ki ga je potrebno v vsakem primeru posebej definirati in predstavlja vodilo za ravnanje in postopanje državnih organov in institucij. Tožena stranka nato zavzame pravno stališče, da v upravnem postopku ni potrebno posebej dokazovati, da so stiki z očetom, s katerim otrok ne živi, v otrokovo korist, razen če bi se ti prepovedali. Ugotoviti pa je potrebno, v kolikšnem obsegu bi bili stiki koristni za otroka.

Spremembo prvostopenjske odločbe tožena stranka utemeljuje s tem, da je odločitev prvostopenjskega organa, da stiki potekajo vsako drugo soboto v mesecu nejasna in dvoumna, saj to lahko pomeni, eno soboto v mesecu, ali pa dve soboti v mesecu in je ob upoštevanju mnenja strokovne komisije, ki je predlagala stike vsakih štirinajst dni, odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Odločitev prvostopenjskega organa, da stiki potekajo vsako četrto nedeljo v mesecu pa je določna, čeprav so stiki s tem določeni bolj poredko, kot je predlagala strokovna komisija, prvostopenjski organ pa tega ni ustrezno obrazložil. Kar zadeva pritožbeni ugovor o nepravilnosti na ustni obravnavi tožena stranka pravi, da je pritožba neutemeljena, ker je AA pooblastil Društvo AAA oziroma njegovega člana CC in še nekoga za zastopanje v skladu z določilom 53., 54. in 161. člena ZUP. Stranka ima možnost, da se udeleži postopka, sicer pa je stvar njene odločitve ali se bo postopka udeležila ali ne. Svojo prisotnost na ustni obravnavi je prizadeta stranka v upravnem sporu opravičila zaradi službene odsotnosti. Poleg tega je tožeča stranka podala izjavo na ustni obravnavi, postavljala je vprašanja in nasprotovala mnenju strokovne komisije, zato njeni pritožbeni ugovori, da je na ustni obravnavi govoril samo pooblaščenec prizadete stranke ne držijo.

Tožena stranka pravi, da ni sledila navedbam tožeče stranke o neustreznem odnosu očeta do otroka, ampak je sledila mnenju strokovne komisije, da otrok za zdrav psihofizični razvoj v tem obdobju potrebuje oba starša, oprla pa se je tudi na ugotovitve iz uradnega zaznamka z dne 6. 7. 2003. Tožena stranka tudi pravi, da tožnica na prvi stopnji niti v pritožbi ni navajala in dokazala dejstev, zaradi katerih stiki z očetom otroku ne bi bili v korist. Pavšalne pa so tudi navedbe, da partnerka AA, njegova mati in stara mati škodljivo vplivajo na BB.

Kar pa zadeva neustreznost terminov, tožena stranka ugotavlja, da bi bilo izvrševanje osebnih stikov med tednom in tudi ob petkih zaradi pogoste službene odsotnosti AA, ki je po lastnih besedah voznik tovornjaka in svoje delo večinoma opravlja v tujini, oteženo. Tožena stranka razume željo tožnice, ki je tudi službeno zasedena med tednom, vendar pa se mora tožnica zavedati, da ima deklica pravico do osebnih stikov z očetom. Stiki so določeni tako, da bo tožnica imela veliko skupnega časa s hčerko tudi ob vikendih. Ker sta oba starša izpostavljala konfliktne odnose med družinama ... in ..., je po mnenju tožene stranke najprimerneje, če oče otroka prevzame in vrne na nevtralnem terenu in ne v materinem stanovanju, saj je tako manj možnosti za prepire v prisotnosti otroka.

V preostalem delu obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka v 2., 3. in 5. odstavku na strani 11 in 1. odstavku na strani 12 izpodbijane odločbe daje napotke tožnici in prizadeti stranki, kaj pomeni odgovorno izvrševanje in sodelovanje obeh staršev v okviru roditeljske pravice. V obrazložitvi v 4. odstavku na strani 11 pa pravi, da ZZZDR z nobeno določbo ne povezuje pravice do osebnih stikov z dolžnostjo plačevanja preživnine in ne določa, da so osebni stiki otroka z očetom odvisni od tega, ali oče plačuje preživnino.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov. Pravi, da tožena stranka ni izvajala dokazov, ki jih je predlagala tožnica, da odločba nima obrazložitve v smislu razlogov o odločilnih dejstvih, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene navedbe in da je izrek nerazumljiv, ker ni jasno, na kaj se nanaša sintagma "odpravi besedilo - v mesecu". Že zaradi tega bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. Posledica navedenih napak je tudi napačna uporaba materialnega prava in sicer pravnega standarda "koristi otroka", ki je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Iz določil 6. člena, 2. odstavka 4. člena, 103., 19. člena ZZZDR izpeljuje, da imajo starši primarno in predvsem dolžnosti v okviru izvrševanja roditeljske pravice in da določene dolžnosti vežejo tudi državne organe, zlasti center za socialne delo, ki mora otroka zavarovati pred krivdnim ali pa nekrivdnim ravnanjem staršev, ki ni v skladu z njihovimi starševskimi dolžnostmi. V konkretnem primeru prvostopenjski organ ni izpolnil svoje obveznosti, četudi ima tožena stranka vse dokaze in tudi mnenje strokovne komisije z dne 30. 9. 2003, v katerem je navedeno, da se oče ne drži dogovorjenega in da ne upošteva nasvetov in priporočil, izrečenih na ustni obravnavi, da je svetovalne razgovore večkrat prestavljal in stike skrajševal. Tožena stranka sploh ni ugotavljala koristi otroka oziroma ni ugotavljala ali so stiki prizadete stranke z mladoletno BB koristni, ampak je to kar predpostavljala. V celoti je sledila predlogu prizadete stranke glede časovnih terminov osebnih stikov. Tožeča stranka pravi, da je vprašljivo, ali je v skladu z otrokovo koristjo siliti k stikom roditelja, ki mu ni do otroka, kajti prizadeta stranka ni pokazala nobene dobre lastnosti roditelja ali ustreznega odnosa do otroka. Otroka je zapustil, ko je bil dojenček, od rojstva se zanjo ni zanimal, zanjo noče prevzeti nobene odgovornosti, nikoli ni poklical, nikoli ni vprašal zanjo, nikoli je ne pelje v vrtec, na fizioterapijo, k zdravniku, ne plačuje preživnine, čeprav je bil marca leta 2002 podpisan dogovor o preživljanju; skupaj s BB ima tožnica nerešen stanovanjski problem, ker je prizadeta stranka od njiju zahtevala, da se izselita, to pa ima tudi znake kaznivih dejanj po 203. in 202. členu Kazenskega zakonika. AA je zahteval, da osebni stiki potekajo vsak drugi vikend od sobote zjutraj do nedelje zvečer brez prisotnosti dekličine matere in prvostopenjski organ je v celoti sledil njegovemu predlogu, ker bi bili stiki zaradi pogoste službene odsotnosti AA med tednom oteženi, saj je avto-prevoznik in opravlja delo večinoma v tujini. To pa ne drži, poleg tega je že imel določene stike med vikendom, pa se jih ni držal. Tožeča stranka vztraja, da stiki potekajo med tednom in sicer vsak četrtek, ko pride AA ob 15.00 po otroka v vrtec in jo pripelje domov ob 17.00. Poleg tega tožnica zahteva, da stiki potekajo brez prisotnosti matere in partnerke AA, ker BB to čustveno in psihično zelo škodi. Tožeči stranki, ki je dostikrat dežurna, ker je zaposlena na BBB v B, bi varstvo med tednom prišlo prav. AA bi se glede tega moral prilagoditi, ker je to sestavni del izvrševanja roditeljske pravice. Nadalje tožnica pravi, da na podlagi ene same prisotnosti strokovnega delavca v času osebnih stikov ni mogoče sklepati, da se med očetom in otrokom kaže vzajemna navezanost. V uradnem zaznamku z dne 6. 7. 2003, ki se nanaša na potek osebnega stika, je navedeno, da ko se je mati poskusila oddaljiti od otroka, je deklica začela jokati in ni želela, da se mati umakne, kar pa tožena stranka ni vključila v obrazložitev, kot tudi ne ugotovitev, da je vse pomembnejše stvari v zvezi s BB opravila mati. To pa kaže, da BB še nima zaupanja in občutka varnosti pri očetu. Tožeča stranka tudi pravi, da stikov nikoli ni preprečevala in si želi, da bi stiki potekali tudi v prihodnosti, da je AA vedno lahko prišel pogledati otroka, vendar se je stikom sam izogibal, bodisi da je skrajševal stike iz 3 ur na 15 minut, bodisi da sploh ni prišel z izgovorom, da je službeno odsoten. Zato se tožeča stranka ne strinja z odločitvijo glede terminov in glede trajanja stikov. Kot dokaz predlaga zaslišanje stranke in da zato sodišče tudi razpiše glavno obravnavo in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožeča stranka zelo slabega premoženjskega stanja. Ima povprečni mesečni dohodek 145.000,00 SIT, s čimer mora kriti vse fiksne stroške in osnovna sredstva za preživljanje, njen bivši mož pa ne plačuje preživnine. Nima pa drugega premoženja. Prilaga dohodninsko odločbo, plačilne liste, obračun programa za vrtec.

Tožena stranka predlaga, da iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka ni odgovorila na tožbo.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 27. 10. 2004 (U 633/2004-10) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in toženi stranki naložilo, da zadevo takoj po pravnomočnosti odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v B, ker to izhaja iz prehodne določbe ZZZDR-C (Uradni list RS, št. 16/04) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/2003).

Vrhovno sodišče RS pa je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je zavzelo stališče, da je treba šteti, kadar zakonodajalec spremeni zakonsko ureditev pred iztekom odložnega roka za razveljavitev zakonske določbe, ki ga postavi Ustavno sodišče RS, da do razveljavitve zakonske določbe sploh ni prišlo in niso nastale posledice razveljavitve zakonske določbe in da je treba šteti, da pristojnost Upravnega sodišča v tej zadevi izhaja že iz določila 2. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Pred glavno obravnavo je sodišče seznanilo stranke z mnenjem CSD A z dne 15. 2. 2005, v katerem prvostopenjski organ navaja, da je obema staršema ponudil podporo pri ponovni vzpostavitvi stikov, da se je oče strinjal s postopno vzpostavitvijo stikov ob podpori strokovnega delavca, tožnica pa se s postopno vzpostavitvijo stikov ne strinja in vztraja, da bi bila prisotna na stikih, s čimer onemogoča izvrševanje stikov.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica sprožila upravni spor po določilu 2. odstavka 1. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Pravni interes za tožbo je podan, ker tožnica kot mati vzgaja, varuje in skrbi za razvoj mladoletne hčere BB in izpodbijana odločba z določitvijo stikov med mladoletno BB in prizadeto stranko posega v zakonske pravice in dolžnosti tožnice po ZZZDR (Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo ter Uradni list RS, št. 13/94-ZN, 82/94-ZN-B, 29/95-ZPDF, 26/99-ZPP, 70/2000-ZZNPOB, 64/2001, 110/2002-ZIRD, 42/2003) in v njeno ustavno pravico oziroma dolžnosti iz določila 1. odstavka 54. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Oče mladoletne Sare, ki je prizadeta stranka v upravnem sporu, pa ima položaj stranke na podlagi določila 2. odstavka 20. člena ZUS, ker ureditev spornega razmerja na podlagi izpodbijane odločbe zadeva njegovo pravico do stikov z otrokom, ki je zakonska pravica prizadete stranke iz ZZZDR, ki pa ima tudi ustavno-pravno podlago v določilu 1. odstavka 54. člena Ustave RS in mednarodno-pravno podlago v določilu 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 - MP, Uradni list RS, št. 33/94). Glede na tožbeni zahtevek in vloge prizadete stranke v upravnem sporu gre v konkretni zadevi za spor o zakonitosti izpodbijane odločbe. Vendar pa je sodišče pri tem celovito presojalo tako dejanska in pravna vprašanja in je na glavni obravnavi tudi samo ugotavljalo dejansko stanje. Relevantna dejstva je sodišče presojalo ob upoštevanju materialno-pravne podlage iz omenjene ustavne določbe ter procesne pravice iz 23. člena Ustave ter MKVČP v povezavi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in ob upoštevanju procesnih določil iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/2004). ZPP-UPB2 se namreč za vprašanja, ki niso urejena v Zakonu o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), primerno uporabljajo v upravnem sporu (1. odstavek 16. člena ZUS). Sojenje v sporu polne jurisdikcije in primerna uporaba procesnih določb ZPP sta potrebna v prvi vrsti zaradi spoštovanja pravnega stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-312/00-40 z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/2003). Po tej odločbi Ustavnega sodišča RS je zakonska ureditev iz 1. odstavka 106. člena ZZZDR, na kateri sicer temelji izpodbijana odločba, in po kateri centri za socialno delo odločajo o stikih, v nasprotju z Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Uradni list RS, št. 26/99 - MP, Uradni list RS, št. 86/99) iz razloga, ker centri za socialno delo nimajo enakih pooblastil kot sodišča (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-312/00-40 z dne 23. 4. 2003, Uradni list RS, št. 42/2003, str. 4854, odst. 17). V tej isti odločbi je Ustavno sodišče tudi postavilo stališče, da je določba 88. člena ZSV (Uradni list RS, št. 54/92) v delu, ki se nanaša na delo in sestavo strokovne komisije, in na kateri tudi temelji izpodbijana odločba, postala neuporabna. Poleg tega sta zgoraj navedeni obseg presoje izpodbijane odločbe in primerna uporaba pravil ZPP-UPB2 potrebna, ker je Ustavno sodišče v odločbi z dne 1. 7. 1999 (št. U-I-273/98, Uradni list RS, št. 60/99) odločilo, da je zakonska ureditev, po kateri v primeru razveze o vzgoji in varstvu otrok odloča sodišče, v primeru, če ne gre za razvezo, pa odloča center za socialno delo, v nasprotju z določilom 14. člena Ustave. V konkretnem primeru gre namreč za povsem primerljivo situacijo, saj v primeru razveze o stikih odloča sodišče (3. odstavek 78. člena ZZZDR), če pa ne gre za razvezo, pa odloča center za socialno delo (1. odstavek 106. člena ZZZDR). Za navedena stališča Ustavnega sodišča RS iz odločbe z dne 1. 7. 1999 in 23. 4. 2003 ni mogoče šteti, da nimajo nobenega pomena v konkretnem upravnem sporu, kljub temu, da je Upravno sodišče RS sprejelo pravno stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe v zadevi I Up 1369/2004-3 z dne 9. 12. 2004, da je treba šteti, da določba 1. odstavka 106. člena ZZZDR sploh ni bila razveljavljena in odločba Ustavnega sodišča RS nima nobenih pravnih posledic, ker je zakonodajalec novelo ZZZDR sprejel pred iztekom odložnega pogoja, ki ga je postavilo Ustavno sodišče RS. Upravno sodišče mora namreč v tem postopku uporabiti iste določbe, za katere je Ustavno sodišče že odločilo, da so protiustavne; za novo zakonsko ureditev (po ZZZDR-C), ki jo zakonodajalec sprejme na podlagi odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe z odložnim pogojem, pa ni mogoče izključiti možnosti, da je ponovno v nasprotju z Ustavo iz istega ali drugih razlogov. Sodišče je sprejelo stališče Vrhovnega sodišča RS, da je Upravno sodišče pristojno za presojo v konkretnem sporu, ker to po mnenju Vrhovnega sodišča RS izhaja iz določila 2. odstavka 1. člena ZUS v povezavi s prehodnimi določbami ZZZDR-C (Uradni list RS, št. 16/2004) in ker Vrhovno sodišče RS s takšno odločitvijo očitno ni štelo, da zakonodajalčevo dejansko podaljšanje obdobja, ki ga je postavilo Ustavno sodišče RS, in v katerem o stikih lahko odločajo centri za socialno delo, ni v nasprotju z Ustavo, ker gre zgolj za prehodne primere. Povsem enako izhodišče za presojo odločbe o določitvi stikov z otrokom je sodišče sprejelo v sodbi v zadevi U 45/2005 z dne 18. 2. 2005. V obravnavani zadevi je prvo materialno-pravno relevantno dejstvo to, da je prizadeta stranka nedvomno in nesporno imela vzpostavljeno družinsko vez z mladoletno BB od njenega rojstva dne 15. 9. 2001, ko so tožnica in prizadeta stranka z otrokom živeli v istem stanovanju, do starosti BB treh mesecev, ko naj bi prizadeta stranka BB izselila k staršem od tožnice (izjava tožnice - zapisnik o glavni obravnavi z dne 11. 3. 2005; ugovor tožnice z dne 5. 3. 2003 - spisovno gradivo pod zaporadno št. 105). Po ustaljeni praksi ESČP v zvezi z določilom 8. člena MKVČP je v okoliščinah, kot so zgoraj navedene, nesporno treba šteti, da je prizadeta stranka imela vzpostavljeno družinsko vez z otrokom (sodba ESČP v zadevi Hokkanen proti Finski z dne 24. 8. 1994, odst. 54; sodba ESČP v zadevi Volesky proti Republiki Češki z dne 29. 6. 2004, odst. 117), kar pa ne pomeni, da se Upravno sodišče s prevzemom omenjenega stališča ESČP opredeljuje do pomembnosti biološkega starševstva v razmerju do socialnega starševstva. Poleg tega je prizadeta stranka imela nekaj stikov z mladoletno BB tudi po 15. 9. 2001. Po podatkih, ki jih je navedla tožnica v upravnem postopku v zvezi s poravnavo z dne 16. 5. 2003, je prizadeta stranka imela stik s BB dne 18. 5. 2003, 25. 5. 2003, 1. 6. 2003, 15. 6. 2003 (spisovno gradivo pod zaporedno številko 145) ter pred tem petkrat do 30. 4. 2003 (vloga tožnice z dne 30. 4. 2003 - spisovno gradivo št. 125), v okviru tega dne 5. 1. 2003 in 23. 2. 2003 (zapis tožnice pod zaporadno št. 122 in št. 98 spisovnega gradiva ter vloga prizadete stranke, ki jo je CSD prejel 4. 3. 2003 - spisovno gradivo št. 96) ter 2. 11. 2002 (pismo prizadete stranke, ki ga je CSD prejel 12. 11. 2002 - spisovno gradivo št. 73) in enkrat v prisotnosti strokovnega sodelavca CSD A dne 6. 7. 2003 (uradni zaznamek z dne 6. 7. 2003). Zadnji stik naj bi bil po navedbi tožeče stranka na glavni obravnavi dne 20. 7. 2003. Naslednji vidik presoje zadeva pravni standard, da ko sodišče ugotovi, da (je) med mladoletnim otrokom in staršem obstaja(la) družinska vez, mora izhajati iz tega, da upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varujejo interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu (sodba ESČP v zadevi Hokkanen proti Finski z dne 24. 8. 1994, odst. 55; sodba ESČP v zadevi Nuutinen proti Finski z dne 27. 6. 2000, odst. 128; sodba ESČP v zadevi Maire proti Portugalski z dne 5. 6. 2003, odst. 71; sodba ESČP v zadevi Volesky proti Republiki Češki z dne 29. 6. 2004, odst. 118; sodba ESČP v zadevi Görgülü proti Nemčiji z dne 26. 2. 2004, odst. 43; sodba ESČP v zadevi Couillard Maugery proti Franciji z dne 1. 7. 2004, odst. 270; sodba ESČP v zadevi Kosmopoulou proti Grčiji z dne 15. 1. 2004, odst. 45). Da imajo koristi otrok prednost pred pravicami staršev, izhaja tudi iz določila 1. odstavka 54. člena Ustave v povezavi z določilom 1. odstavka 56. člena Ustave in iz določila 1. odstavka 3. člena KZNOP (Uradni list SFRJ, št. 15/90 v povezavi z Aktom o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /…/ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Na takšno pravno stališče pa se je postavilo Upravno sodišče tudi v pravnomočni sodbi U 335/98 z dne 14. 12. 2000. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi z stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V primerih, kot je obravnavani, ne gre toliko za to, da bi tožena stranka oziroma prvostopenjski upravni organ prekršil(a) svojo negativno obveznost, da ne sme nesorazmerno poseči v pravice do družinskega življenja strank postopka. Pač pa je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je upravni organ naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili in da bi bila zlasti tožnica in prizadeta stranka, pa tudi BB, ki je bila ob izdaji prvostopenjske odločbe sicer stara samo 2 leti in 1 mesec, pripravljeni za vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist, in da je na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev dokazna ocena tožena stranke, na kateri temelji ureditev stikov, zakonita. V primerih, ko so družinske vezi med staršem in otrokom bile vzpostavljene, ima upravni organ namreč pozitivno obveznost in na drugi strani prizadeta stranka pravico, da upravni organ izvede določene ukrepe za omogočanje nadaljnjega razvoja stikov (sodba ESČP v zadevi Maire proti Portugalski z dne 5. 6. 2003, odst. 70; sodba ESČP v zadevi Görgülü proti Nemčiji z dne 26. 2. 2004, odst. 45; sodba ESČP v zadevi Kroon in drugi proti Nizozemski z dne 20. 9. 1994, odst. 32; sodba ESČP v zadevi Kosmopoulou proti Grčiji z dne 15. 1. 2004, odst. 45; sodba ESČP v zadevi Sophia Gudrun Hansen proti Turčiji z dne 3. 9. 2003, odst. 98). Nadalje iz sodne prakse ESČP izhaja, da obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot velja v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Narava in obseg teh pripravljalnih ukrepov oziroma storitev pa sta odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera in v okviru tega je medsebojno razumevanje in sodelovanje vseh vpletenih nujen sestavni element. Iz sodne prakse ESČP izhaja tudi pomemben standard v tovrstnih sporih, da morajo upravni organi usmerjati dejavnost v olajševanje sodelovanja med obema staršema, pri čemer morajo biti obveznosti za uporabo prisilnih ukrepov omejene zaradi potrebe po že omenjenem uravnoteženju pravic in interesov obeh staršev in otroka (sodba ESČP v zadevi Hokkanen proti Finski z dne 24. 8. 1994, odst. 55; sodba ESČP v zadevi Nuutinen proti Finski z dne 27. 6. 2000, odst. 128; sodba ESČP v zadevi Maire proti Portugalski z dne 5. 6. 2003, odst. 71).

V zvezi s temi pozitivnimi obveznostmi je po presoji Upravnega sodišča v tovrstnih sporih bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih in da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe v psiho-socialnem smislu ponujena pomoč za uspešno izvedbo stikov.

V konkretni zadevi je bila prvostopenjska odločba izdana dne 24. 10. 2003, izpodbijana odločba, ki je v manjši meri spremenila ureditev stikov, pa dne 26. 2. 2004. To pomeni, da je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pomembno vprašanje, katere pripravljalne ukrepe je upravni organ izvedel ali poskušal izvesti in so dokumentirani v spisu do izdaje prvostopenjske odločbe in jih je mogoče šteti za zadostne v smislu zgoraj postavljenega standarda.

Kar zadeva pripravljalne ukrepe, ki se nanašajo na vzpostavljanje razmerij za zagotovitev sporazumnega dogovora med tožnico in prizadeto stranko glede stikov sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ storil dovolj oziroma tisto, kar je glede na odnose med strankama razumno pričakovati in je bilo nujno za to, da bi stranki najprej sporazumno dogovorili stike med BB in prizadeto stranko. Po podatkih v spisu sta stranki sklenili tri poravnave in sicer dne 3. 7. 2002 (spisovno gradivo št. 39), dne 25. 10. 2002 (spisovno gradivo št. 57) in nazadnje dne 16. 5. 2003 na Centru za socialno delo A, kar je bilo približno 5 mesecev pred izdajo prvostopenjske odločbe (spisovno gradivo št. 140). Upravni organ je zaradi poravnave s sklepom z dne 22. 5. 2003 ustavil upravni postopek. Vendar uresničitev poravnave ni bila uspešna, a ne zaradi ravnanj ali opustitve ravnanj upravnega organa. V zvezi s tem je tožeča stranka na glavni obravnavi prvič v celotnem postopku, čeprav je to možnost imela tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, uveljavljala argument formalne in materialne pravnomočnosti poravnave z dne 16. 5. 2003 in da zato prizadeta stranka ni imela pravnega interesa za ponovni predlog za ureditev stikov z dne 4. 9. 2003 in da ni mogoče o zadevi ponovno odločati. Kljub temu, da določilo 3. odstavka 14. člena ZUS ne daje možnosti stranki, da navaja nova dejstva, če je imela možnost to dejstvo navajati v postopku pred izdajo akta, je sodišče zaradi spora polne jurisdikcije ta tožbeni argument sprejelo v presojo in ga zavrnilo kot neutemeljenega. Sklenjena poravnava se namreč ni uresničevala; po podatkih v spisu, ki jih je sodišče že navedlo, je bilo izvedenih le šest stikov v obdobju med poravnavo in predlogom prizadete stranke z dne 4. 9. 2003 in sicer dne 18. 5. 2003, 25. 5. 2003, 1. 6. 2003, 15. 6. 2003, 6. 7. 2003 in 20. 7. 2003, kar je bistveno manj kot je bilo dogovorjeno. Prizadeta stranka je imela tako dejanski in pravni interes, da po neuspeli poravnavi vloži nov predlog za ureditev stikov, kar je prizadeta stranka po neprerekanih dejstvih storila dne 4. 9. 2003. Zato je prvostopenjski organ imel podlago za začetek novega upravnega postopka. Poleg tega je bila poravnava z dne 16. 5. 2003 sklenjena za omejeno časovno obdobje in sicer do 18. 8. 2003 in zato ne drži tožbeni argument glede učinka pravnomočnosti.

Za presojo, da je upravni organ izpolnil pravni standard v zvezi s pripravljalnimi ukrepi, ki merijo na vzpostavljanje razmerij za zagotovitev sporazumnega dogovora med tožnico in prizadeto stranko glede stikov, je nadalje pomembno, da je upravni organ na ustni obravnavi dne 20. 10. 2003 stranki seznanil z mnenjem strokovne komisije in psihološkim poročilom psihologinje in ustna obravnava je bila med drugim namenjena tudi temu, da se stranki izrečeta do ugotovitev iz navedenih mnenj. Psihološko mnenje, ki ga je izdelala univerzitetna diplomirana psihologinja, in strokovno mnenje, ki ga je izdelala tričlanska komisija, v kateri je sodelovala ista psihologinja, sta z vidika pripravljalnih ukrepov pomembni, ker vsebujeta konkretne napotke obema staršema, kakšno odzivanje z njune strani bi bilo v korist otroka zaradi čim bolj sporazumne ureditve stikov.

Omenjeni dve strokovni mnenji pa sta pomembni tudi za presojo sodišča, da je upravni organ pred izdajo odločbe izpolnil standard zagotovitve tistih pripravljalnih ukrepov, ki so namenjeni usposabljanju obeh staršev na izvajanje stikov do mere, ki jo je razumno pričakovati glede na zelo slabe odnose med strankama. Pristojni organ je nudil tudi ločeno individualno (psiho-socialno) pomoč tožnici po diplomiranem socialnem delavcu, zato da bi sprejela obveznosti v zvezi z omogočanjem stikov (uradni zaznamek z dne 19. 3. 2003 - spisovno gradivo št. 108); spremljal je izvrševanje poravnave pred izdajo prvostopenjske odločbe, na stiku dne 6. 7. 2003 je sodeloval strokovni delavec in ju tudi opozoril na pomen komunikacije med staršema za uspešno uresničevanje stikov (uradni zaznamek pod št. 148 spisovnega gradiva; uradni zaznamek z dne 6. 7. 2003); na razgovoru s pooblaščencem prizadete stranke je strokovni sodelavec predlagal postopek izvajanja stikov, ki naj bi nekaj časa potekali ob njegovi prisotnosti zaradi odpravljanja nesoglasij (uradni zaznamek z dne 18. 4. 2003 - spisovno gradivo št. 113). Pristojni organ sicer ni nudil individualne psiho-socialne pomoči prizadeti stranki, ki bi bila usmerjena v usposobitev prizadete stranke za izvajanje kakovostnih stikov v smislu sprejemanje večje odgovornost, vendar samo zaradi te pomanjkljivosti v postopku glede na vse ostale izvedene ukrepe in ob upoštevanju intenzivnosti stikov, ki jih je organ določil, sodišče ni našlo nezakonitosti v odločbi.

Nadaljnje oziroma zadnje ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je, ali je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev in predhodno izvedenih pripravljalnih ukrepov v upravnem postopku določila stike tako, da načinu in intenzivnosti ureditve stikov ni mogoče očitati nerazumnosti. Tožnica je v tožbi oporekala določitvi termina za stike in trajanju stikov. Glede termina je menila, da ni res, da ima prizadeta stranka čas samo čez vikend in da tudi ona mora delati čez vikend, trajanje stikov pa ni pravilno določeno, ker tožena stranka ni naredila dokazne ocene glede koristi otroka glede na neodgovorno obnašanje prizadete stranke do otroka. Na glavni obravnavi pa je temu dodala še, da bi morali stiki potekati ob njeni prisotnosti in da BB ne bi smela imeti stikov z družino oziroma partnerico prizadete stranke. Glede določitve terminov je sicer res, da mnenje strokovne komisije in psihološko mnenje predlagata stik v petkih oziroma med tednom, ko bi prizadeta stranka prišla po otroka v vrtec, upravni organ pa je ta stik določil ob sobotah. Vendar je sodišče mnenja, da imata obe strokovni mnenju veliko dokazno težo zlasti glede predloga za določitev intenzivnosti stikov, dolžine trajanja posameznega stika in glede tega, ali naj se stiki izvajajo ob prisotnosti matere ali ne, nimata pa velike dokazne teže glede določitve enega od dveh terminov za stike, ker je to v veliki meri odvisno od usklajevanja dejanskih delovnih urnikov obeh staršev, ker v tem delu ne gre toliko za psihološke vidike obravnavanih razmerij. Določitev sobote za prvi termin ni v tolikšni meri oziroma ni nerazumno preveč v korist interesov prizadete stranke, da bi bilo treba odločbo odpraviti, kajti termin v soboto je določen na 14 dni, kar pomeni na uravnotežen način za oba starša, pri čemer so stiki za prizadeto stranko ob sobotah vsakih 14 dni določeni le v popoldanskem času od 15.00 do 19.00. Če pa se bo tekom izvrševanja stikov pokazalo, da prizadeta stranka ne samo med tednom, ampak tudi v sobotah ne bo imela časa za stike, potem bo imela tožnica pravico uveljavljati presojo, ali je takšna določitev stikov še v otrokovo korist. Glede določitve termina v nedeljo sodišče nima nobenih pomislekov, da izpodbijana odločba ne bi bila zakonita, saj temelji na predlogu, ki so ga oblikovali strokovnjaki v mnenju strokovne komisije in v psihološkem mnenju. In enako velja tudi za intenzivnost stikov, dolžino trajanja posameznega stika in dejstvo, da odločba ne predvideva stikov ob materini prisotnosti. Glede teh vidikov sta obe strokovni mnenji usklajeni in upravni organ je sledil obema predlogoma. Sodišče temu dodaja, da je tožeča stranka šele na glavni obravnavi zahtevala, da naj bi se stiki izvajali ob njeni prisotnosti. Iz obeh strokovnih mnenj izhaja, da je glavni razlog, da strokovni mnenji ne predlagata stikov ob prisotnosti tožnice v tem, da so odnosi med tožnico in prizadeto stranko preveč konfliktni in bi prisotnost tožnice na stikih ovirala kakovostno uresničevanje stikov. Po mnenju CSD A z dne 15. 2. 2005 pa tožnica z vztrajanjem, da mora biti prisotna na stikih, onemogoča izvrševanje stikov. Sodišče ocenjuje, da so navedena tri stališča odločilna za presojo, da izpodbijana odločba ni nezakonita, ker ne predvideva stikov ob prisotnosti tožnice. Tožena stranka je razlog, zakaj stiki niso predvideni ob prisotnosti tožnice, tudi utemeljila in tej utemeljitvi se sodišče pridružuje. Sodišče pa je v okviru te presoje moralo upoštevati tudi, ali je iz podatkov v spisu razvidno, da je imela tožena stranka dovolj podlage za oceno, da je izkazana odgovornost prizadete stranke glede izvajanja starševstva ob stikih z otrokom tolikšna, da ne vzbuja prevelikega tveganja za nego in varstvo otroka v času izvajanja stikov. To ne velja samo za prvi termin ob sobotah, ko stik traja 4 ure, ampak zlasti za stik ob nedeljah, ki traja 9 ur. O tem vidiku otrokovih koristi strokovni mnenji ne govorita nič. Tožena stranka pa glede ugovora tožnice, da je prizadeta stranka povsem neodgovorna, navaja, da je sledila mnenju strokovne komisije, da otrok za zdrav psihofizični razvoj v tem obdobju potrebuje oba starša in da tožeča stranka na prvi stopnji niti v pritožbi ni navajala in dokazala dejstev, zaradi katerih stiki z očetom otroku ne bi bili v korist. Obe navedbi sta pavšalni, vendar sodišče meni, da kljub tej pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe le-ta ni nezakonita. Da otrok za zdrav psihofizični razvoj v določenem obdobju potrebuje oba starša je načelno (strokovno oziroma doktrinarno) stališče, ki nedvomno velja tudi v konkretnem primeru. Vendar pa to stališče še ne pomeni, da staršu, ki se poteguje za stike, v vsakem konkretnem primeru ni treba izkazati, da je pripravljen in dovolj odgovoren za prevzem nege in varstva otroka v času izvrševanja stikov, zlasti če le-ti potekajo več ur skupaj, in v odvisnosti od starosti otroka. V konkretnem primeru je bila BB stara 2 leti in en mesec ob izdaji prvostopenjske odločbe in je v času izdaje te sodbe stara 4 leta in pol. Tožnica je ne samo na glavni obravnavi, ampak že v upravnem postopku v številnih vlogah navajala, da prizadeta stranka ni pokazala nikakršnega odgovornega odnosa do otroka niti pripravljenosti oziroma osebne zainteresiranosti za stike (ugovor tožnice z dne 5. 3. 2003 - spisovno gradivo št. 105; uradni zaznamek z dne 19. 3. 2003 - spisovno gradivo pod zaporedno št. 107; spisovno gradivo št. 145; vloga tožnice z dne 30. 4. 2003 - spisovno gradivo št. 125; zapis tožnice v spisovnem gradivu št. 122 in št. 98). Tožena stranka bi zato ta ugovor in dejstva, ki jih je v zvezi s tem tožnica navajala v postopku, morala vključiti v dokazno oceno. Vendar pa ta napaka v izpodbijani odločbi po mnenju sodišča ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Kajti iz podatkov v spisu izhaja, da je prizadeta stranka pokazala določeno mero pripravljenosti oziroma osebnega interesa za stike z otrokom, ki je še sorazmerna glede na odrejeno intenzivnost stikov. Prizadeta stranka je pokazala osebno pripravljenost in tudi čustveno naklonjenost za stike s BB v naslednjih dokumentiranih ravnanjih: pismo CSD, ki ga je le-ta prejel dne 10. 4. 2002 (spisovno gradivo št. 3); pismo z dne 21. 1. 2002 (spisovno gradivo št. 1); izjava na zapisnik z dne 10. 5. 2002 (spisovno gradivo št. 18), kjer govori o pripravljenosti za dogovarjanje, za pomoč pri skrbi za otroka, pri prevozih k zdravniku, pri dopustu za zdravstveno nego; poravnava z dne 3. 7. 2002 (zapisnik o poravnavi - spisovno gradivo št. 39-38); izjavi pred CSD (zapisnik z dne 9. 9. 2002 - spisovno gradivo št. 49); poravnava z dne 25. 10. 2002 (spisovno gradivo št. 58); pismo, ki ga je CSD prejel dne 12. 11. 2002 (spisovno gradivo št. 74-69), v katerem predlaga stike med vikendom 3-4 ure iz razloga, ker šestmesečni otrok lahko toliko časa zdrži brez mame; izjava na zapisnik z dne 25. 10. 2002 (spisovno gradivo št. 68-69), iz katerega izhaja tudi občutek za skrb in varovanje otroka; pismo z dne 5. 1. 2003, ki ga je CSD prejel dne 7. 1. 2003 (spisovno gradivo št. 82-84); dva dopisa, ki ju je CSD prejel 4. 3. 2003 (spisovno gradivo št. 93 -97); dopis z dne 8. 2. 2003 (spisovno gradivo št. 85-86); pismo z dne 11. 2. 2003 za ureditev stikov oziroma na zapisnik podan zahtevek z dne 17. 2. 2003 za ureditev stikov (spisovno gradivo št. 90). Po mesecu marcu 2003 je iz spisovne dokumentacije res zaznati upad osebne angažiranosti prizadete stranke za sodelovanje v postopku, vendar je tožnik dne 2. 4. 2003 za zastopanje pooblastil Društvo AAA, ki se ukvarja s tovrstnimi zadevami in to tožniku ob upoštevanju drugih okoliščin primera ne more iti v škodo. Po tem, ko je prizadeta stranka pooblastila Društvo AAA za zastopanje z dne 2. 4. 2003, je bila prizadeta stranka osebno udeležena še v zadnji poravnavi ter ob izjavi na zapisnik z dne 25. 8. 2003 (spisovno gradivo št. 149).

Tožniku tudi ni mogoče očitati odsotnosti tolikšne mere pripravljenosti za odgovornosti za nego in varstvo otroka, da bi bila določitev stikov v konkretnem primeru nezakonita, saj je določene elemente skrbi za zdravje, obleko, obdarovanja otroka izrazil v naslednjih vlogah: ugovor na postopek izterjave preživnine z dne 3. 3. 2003 - spisovno gradivo št. 101; prošnja za znižanje preživnine z dne 3. 3. 2003 - spisovno gradivo št. 110; dopis prizadete stranke, ki ga je CSD prejel dne 4. 3. 2003 - spisovno gradivo št. 95-94); pismo z dne 29. 12. 2002 - spisovno gradivo št. 77; pismo, ki ga je CSD prejel dne 12. 11. 2002 - spisovno gradivo št. 74-69. Tej obrazložitvi, iz katere izhaja, da izpodbijana odločba ni nezakonita, sodišče pridružuje še naslednjo argumentacijo, ki se nanaša na specifične tožbene ugovore: Sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi tožene stranke, zakaj je bilo potrebno v določenem delu spremeniti izrek prvostopenjske odločbe, zato glede tega ne bo ponavljalo razlogov, tožeča stranka pa tudi ni prepričljiva oziroma logična v trditvi, da ni jasno, na kaj se nanaša sintagma "odpravi besedilo - v mesecu". Nadalje ne drži, da tožena stranka ni ugotavljala, ali so stiki za mladoletno BB koristni, ampak je to predpostavljala. Tožena stranka je vidik otrokovih koristi ugotavljala prek dveh strokovnih mnenj, pri katerih je odločilno vlogo imela psihološka stroka. Tudi iz prakse ESČP izhaja, da pri posegih državnih organov v družinska razmerja, ki pomenijo tudi odločitve o stikih med starši in otroki, ESČP vključuje v presojo kot relevantna dejstva poročila ekspertnih mnenj strokovnjakov psihološke oziroma psihiatrične stroke (sodba ESČP v zadevi Sahin proti Nemčiji z dne 11. 6. 2003; sodba ESČP v zadevi K. A. Proti Finski z dne 10. 12. 2002; sodba ESČP v zadevi Couillard Maugery proti Franciji z dne 10. 6. 2004, odst. 307; sodba ESČP v zadevi Sommerfeld proti Nemčiji z dne 11. 6. 2003, odst. 43-44, odst. 71).

Golo predpostavljanje tožene stranke se je raztezalo zgolj na vidik pripravljenosti za odgovorno izvrševanje stikov s strani prizadete stranke, kar pa je sodišče utemeljilo, da ta pomanjkljivost v izpodbijani odločbi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožeče strank, da tožena stranka glede odnosa BB do stika s prizadeto stranko iz uradnega zaznamka ni celovito povzela ugotovitev uradne osebe, ki je bila prisotna na stiku z dne 6. 7. 2003. Vendar pa na podlagi tega edinega in kratkega nadzorovanega stika - če že ni mogoče brez pomislekov pritrditi ugotovitvi strokovne ocene, da vzajemna navezanost med očetom in hčerko obstoji - tudi ni mogoče iz tega izpeljati ocene, da pogojev za vzpostavitev vzajemne naklonjenosti v prihodnosti med BB in prizadeto stranko ni; in prav v tem smislu je sodišče upoštevalo strokovno oceno nosilcev psihološke stroke, ki jo je tožena stranka uporabila, in zato sodišče tudi s tega vidika ni našlo nezakonitosti v dokazni oceni tožene stranke. Glede na mladost BB so po presoji sodišča omenjena ugotovitev z edinega nadzorovanega stika pred izdajo prvostopenjske odločbe, ob upoštevanju obeh mnenj, ki na splošno ugotavljata potrebo po stiku BB z očetom, ter navedbe tožeče stranke na glavni obravnavi, da BB očeta ne pozna in ne sprašuje po njem, zadostne z vidika predhodnega ugotavljanja odnosa BB do očeta zaradi izvrševanja stikov. Sodišče namreč v tovrstnih sporih upošteva tudi stališče ESČP, da je »pravilna in celovita informacija o odnosu otroka do starša, ki uveljavlja stike, nepogrešljiva predpostavka za ugotovitev otrokove prave želje in s tem tudi za vzpostavitev že omenjenega ravnovesja med interesi vseh vpletenih« (sodba ESČP v zadevi Sahin proti Nemčiji z dne 11. 6. 2003, odst. 48). Razlika v tem upravnem sporu glede na sodbo v upravnem sporu v zadevi U 45/2005 z dne 18. 2. 2005 je v tem, da je sodišče zaradi večje starosti in zrelosti otroka (7 let in 9 mesecev) v zadevi U 45/2005 odnos otroka do starša, ki je uveljavljal stike, ugotavljalo na podlagi več dokaznih materialov, kot v obravnavani zadevi, ker v obravnavani zadevi zaradi manjše starosti in zrelosti otroka to ni bilo potrebno. Sodišče se pridružuje utemeljitvi tožene stranke, da tožnica na podlagi pavšalnih navedb, da se družina prizadete stranke grdo vede do nje, v tem pravnem postopku ne more vplivati na to, da Sara ne bi imela hkrati ob izvrševanju stikov z očetom tudi stike z njegovimi družinskimi člani ali prijatelji. Za to bi namreč morala tožnica navesti prepričljivo utemeljitev ali dokaze, da stiki BB z ostalimi člani družine prizadete stranke niso v njeno korist, česar pa tožnica ni storila.

Ob koncu sodišče pripominja, da pride pravica do stikov prizadete stranke (iz določila 1. odstavka 54. člena Ustave in 8. člena MKVČP) v smislu uveljavljanja določenih upravičenj do izraza v odnosu prizadete stranke do tožnice in državnih organov. Sicer pa je pravica do stikov prizadete stranke v odnosu do otroka pretežno odraz dolžnosti, ki jih ima oče do otroka v zvezi z varstvom, skrbjo, vzgojo in razvojem otroka v času izvrševanja stikov. To pomeni, da mora prizadeta stranka vsa svoja ravnanja v odnosu do otroka ves čas preverjati z vidika vprašanja, ali je določeno ravnanje v korist otroka ali ne. V zvezi s tem sodišče pripominja, da ni res, da neplačevanje preživnine nima nikakršne povezave z odločanjem o stikih. Če starš ne plačuje preživnine za otroka, potem ima to lahko v povezavi z drugimi relevantnimi okoliščinami pomen za ugotavljanje (nezadostne) pripravljenosti starša za odgovornost za varstvo, skrb in nego otroka v času izvajanja stikov, kar pa je relevantna pravna okoliščina za odločanje o stikih.

Nadalje sodišče poudarja pomen določbe 2. odstavka 106. člena ZZZDR za tožnico v obravnavanem sporu, ki pravi, da je tisti od staršev, pri katerem otrok živi, dolžan omogočiti stike. Ustavno sodišče RS je v zadevi št. U-I-312/00-40 z dne 23. 4. 2003 tej zakonski obveznosti dalo posebno razlago, da iz 1. odstavka 56. člena Ustave, 6. člena ZZZDR in 3. točke 9. člena KZNOP izhaja, da je starš, pri katerem otrok živi, dolžan omogočiti redne stike oziroma, da je na njegovi strani dolžnost opustiti vse, kar bi redne stike lahko preprečilo. Cilj urejanja stikov je torej zagotoviti redne stike. Tudi v konkretnem primeru ima tožnica to dolžnost in ko se pokažejo okoliščine, da so stiki v otrokovo korist in bi lahko bili intenzivnejši, morata starša skleniti ustrezen nov sporazum (oziroma bo o tem odločilo pristojno sodišče).

Sodišče v upravnem sporu mladoletni BB ni postavilo kolizijskega zastopnika skladno z določilom 213. člena ZZZDR oziroma posebnega zastopnika po 409. členu ZPP-UPB2, kajti v tem primeru so si v navzkrižju interesi tožnice in prizadete stranke, ne pa interesi otroka in njenih zakonitih zastopnikov. Poleg tega je bil spor med strankama le glede termina za prvi stik v tednu ter glede trajanja stikov in prisotnosti tožnice ob stikih, za kar pa je sodišče imelo utemeljena mnenja strokovnjakinj psihološke stroke. Sodišče je torej glede na okoliščine primera presodilo, da postavitev posebnega zastopnika otroku zaradi varstva otrokovih koristi v konkretnem primeru ni bilo potrebno (4. in 5. odstavek 409. člena ZPP-UPB2). Ravno tako je sodišče presodilo, da ni bilo potrebno posebej obveščati mladoletne BB o uvedbi postopka pred sodiščem in o njeni pravici, da izrazi svoje mnenje (410. člen ZPP-UPB2). Razlog za to so zlasti dejstva, da je BB stara 4 leta in pol, za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče njenega mnenja ni potrebovalo in bi jo glede na njeno starost to po nepotrebnem obremenjevalo, pa tudi nobena od strank ni zahtevala pridobitve mnenja otroka. Tudi ESČP stoji na stališču, da »bi bilo preveč od sodišča držav podpisnic MKVČP zahtevati, da v vsakem primeru zaslišijo oziroma pridobijo mnenje otroka pri urejanju stikov, ampak je ta procesni vidik sojenja odvisen od specifičnih okoliščin vsakega posameznega primera, pri čemer sta relevantni zlasti starost in zrelost otroka« (sodba ESČP v zadevi Sahin proti Nemčiji z dne 11. 6. 2003, odst. 73).

Na tej podlagi je sodišče skladno z določilom 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, pri čemer je uporabilo enake pravne standarde v zvezi z določilom 8. člena MKVČP, kot v zadevi U 45/2005 z dne 18. 2. 2005. Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče s sklepom oprostilo tožnico plačila sodnih taks na podlagi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnici plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja.